S svojim nagovorom na srečanju mladih prevzemnikov kmetij decembra lani je pustila močan vtis, ko je odločevalcem nastavila ogledalo in na glas povedala tisto, česar si mnogi ne upajo: da orjemo brazde slovenskega kmetijstva brez dolgoročne strategije in da od mladih pričakujejo korenite spremembe v panogi, hkrati pa jih pri tem ne podprejo dovolj, da bi to v resnici lahko storili. »Borim se za kmetijstvo, pa ne samo za tistih nekaj biserov, s katerimi se tako radi pohvalimo in jih kažemo javnosti, ampak tudi za povprečnega slovenskega kmeta. Teh je še vedno največ in ti so steber naše prehranske varnosti,« pravi 34-letna Mateja Kopar, podpredsednica Zveze slovenske podeželske mladine in mlada prevzemnica kmetije v Gabrju pri Sevnici.
Njen govor je bil premišljen, suveren, odločen ter ravno prav neposreden, iskren in goreč, da je z njim pritegnila pozornost. Prizna, da ni bila vedno tako »glasna«, saj je bila tudi sama vzgojena »tipično« slovensko: naj bo pridna, ponižna in predvsem tiha. A njen naravni značaj je privrel na površje, ko je trčila na prve ovire v življenju. »Po duši sem borka in ko so mi pod noge začeli metati polena, sem se naučila skakati čeznje. Vsaka taka preskušnja me je utrdila, da si zdaj tudi sama upam zagovarjati stališča, v katera verjamem,« odločno pove naša sogovornica.
OD REGIJSKE PREDSTAVNICE DO PODPREDSEDNICE
Zanjo je bilo prelomno 33. leto njenega življenja, ko je v nekaj mesecih postala mlada prevzemnica kmetije, nato pa še podpredsednica ZSPM, čeprav je pri edini krovni organizaciji mladih podeželanov povsem nov obraz. »ZSPM sem se pridružila šele lani, sem pa bila v domačem kraju aktivna članica DPM Tržišče, ki ima aktivnih okoli 50 članov. Tri mandate sem bila desna roka predsednika, tajnica in blagajničarka. Predsednica društva nisem bila nikoli, saj sem bila raje v ozadju in se vidim v vlogi povezovalke,« pojasnjuje.
Iskreno pove, da o delovanju največje mladinske organizacije na podeželju ni vedela veliko, saj ni spremljala družbenih omrežij. »Še vedno prisegam na pristne medosebne odnose in ne na virtualne, zato sem si svoj profil na Facebooku in Instagramu uredila šele potem, ko sem postala regijska predstavnica za Posavje pri ZSPM. Za to mesto me je predlagala moja predhodnica Vesna Brajer. Ponujeni izziv sem z veseljem sprejela, delovanje ZSPM me je v trenutku posrkalo. Videla sem nove možnosti in priložnosti, da se pokažem in dokažem,« pripoveduje. Ker je po naravi zelo radovedna, vedoželjna ter se ne ustraši novih izzivov in dodatnega dela, je razvejanost in širino delovanja ZSPM osvojila zelo hitro, zato so jo povišali v podpredsednico, ko se je predsednica za nekaj časa umaknila s tega mesta in se posvetila materinstvu.
Idej, kaj vse bi še lahko postorili pri ZSPM, ji ne manjka, se pa zaveda, da je to prostovoljna organizacija, kjer njeni člani večino dela opravijo v svojem prostem času in brez plačila. Spoznava, da je največja umetnost pri vodenju ZSPM uravnavati dva pola: mladinskega in kmetijskega. »Zadnji dve leti nekateri menijo, da se preveč ukvarjamo s kmetijsko politiko in premalo z mladimi podeželani, zato je največja umetnost zadovoljiti vse naše člane – kmete in nekmete, kar rešujemo tako, da imamo delo razdeljeno na več področij, vsako področje ima svojega vodjo.«
»Vpetost ZSPM v pripravo nove Skupne kmetijske politike v naslednjem programskem obdobju je ključna, saj se odloča o naši prihodnosti. Zdaj so pogoji za naslednjih pet let za mlade prevzemnike znani, a z njimi pri ZSPM nismo povsem zadovoljni. Lahko bi iztržili več, saj nam tisti, ki krojijo kmetijsko politiko, ves čas govorijo, da smo mladi tisti, ki bomo steber slovenskega kmetijstva, pri ugodnostih pa nam tega ne pokažejo. Dobrih 50.000 evrov denarne pomoči za mladega prevzemnika se zdi veliko, na kmetiji pa je to le kapljica v morju: preveč za male naložbe, premalo za konkretne. Dajo nam bombonček, ki pa nikakor ne odloča o tem, da mladi prevzamemo kmetijo. Tisti, ki se odločimo za ta korak, imamo kmetijstvo zapisano v srcu.«
OD ZADRUGE, ZASEBNEGA IN JAVNEGA SEKTORJA DO KMETIJE
Mateja je magistrski študij agronomije končala pred desetimi leti, ko je bilo najti zaposlitev pravi podvig. »Služb ni bilo, zato se je bilo treba znajti po svoje. Iskala sem kakršno koli delo, povezano z agronomijo.« Priložnost se ji je ponudila v kmetijski trgovini v Novem mestu, nato je delala v zasebnem vrtnarskem podjetju, sevniški zadrugi in nazadnje kot tehnologinja oz. vodja poljedelstva na KIS-u in pri Agroemoni. »Dobila sem ogromno znanja in izkušenj, spoznala sem dobre in slabe plati javnega in zasebnega sektorja ter zadružništva. Če toliko energije vložim v službo, zakaj je ne bi v svojo kmetijo, pa je vprašanje, ki me je pripeljalo do odločitve, da želim prevzeti domačo kmetijo,« opisuje.
Da prevzem in predaja kmetije ni lahek in hiter korak za prenosnika niti za prevzemnika, je spoznala tudi sama. »Razumem zadržke starejših ob predaji in dvome mladih ob prevzemu, ki se zavedamo, da s kmetijo prevzemamo odgovornost in breme hkrati. Tudi mladi imamo strahove, pomisleke, ali nam bo v tem nestanovitnem okolju uspelo ne le ohraniti kmetijo, ampak jo tudi uspešno razvijati, da upravičimo zaupanje staršev, ki so nam kmetijo predali, hkrati pa se dokažemo. Take potrditve so pomembne za našo samopodobo in samozavest,« je prepričana.
»Tudi sama sem se spraševala, ali mi je tega sploh treba, saj sem imela možnost izbrati lažjo pot. Moj odgovor pa je bil vedno enak: starša sta mi privzgojila ljubezen do zemlje in kmetije, zato svoje poslanstvo vidim na kmetiji.«
Mateja je odraščala v majhni vasici na majhni kmetiji, na kateri je mama pustila službo in ostala doma, oče pa je bil zaposlen in je kmetoval ob delu. »Starša sta veliko vlagala v kmetijo, jaz pa si želim s prestrukturiranjem kmetije doseči preboj, ki bi mi omogočil, da bi se lahko od dela svojih rok in znanja tudi preživljala. Priložnost vidim v piščančjereji, ki bo sčasoma postala glavna in s tem najdonosnejša panoga na kmetiji. Zdaj imamo 10 govedi, vinograd in gozd, kar je premalo za preživetje,« ocenjuje in nadaljuje: »Tako kot v podjetju se morajo tudi na kmetiji finance konec leta iziti. Končati moramo v zelenih številkah, ne rdečih. Ugotavljam, da finančna pismenost na kmetijah šepa. Večina kmetov nima realne slike o finančnem stanju svoje kmetije. Starejši kmetje se niso ubadali s številkami, morda se jim pred dvema, tremi desetletji ni bilo treba. Danes pa je znanje o financah in trženju enako pomembno kot znanje o pridelavi in prireji ter predelavi.«
»Tudi med mladimi prevzemniki so taki, ki kmetijo prevzamejo le na papirju, ne pa tudi pri suverenem samostojnem vodenju, zato je na mestu vprašanje, ali so res oni gospodarji na svojih kmetijah.«
»Sem pa prepričana in vem, da finančno stanje svoje kmetije zelo dobro poznajo tisti gospodarji, ki tudi sicer štrlijo iz slovenskega povprečja med kmetijami. Teh pa je premalo, da bi bili steber našega kmetijstva. Prav je, da se predstavljajo uspešne, najboljše zgodbe, ki so ponos in navdih. Zavedati pa se moramo, da je slika povprečne slovenske kmetije povsem drugačna. Sama menim, da moramo tudi tem kmetijam omogočiti, da dostojno živijo brez ekstremne inovativnosti, saj tudi vsi mladi niso inovatorji, da bodo delali čudeže na svojih kmetijah. Preživeti morata oba. Zato rabimo dolgoročno strategijo slovenskega kmetijstva, da bomo tudi kmetje vedeli, kaj pričakujejo od nas.«
Spreminjajo se tudi pogoji dela na podeželju: »Imamo manj pomoči domačih, saj imamo manj bratov in sester, ali pa ti živijo daleč stran, imajo daljše delovnike … tudi sosedov je čedalje manj in tudi na vasi je čedalje manj takih, ki se ukvarjajo s kmetijstvom in poznajo kmečka opravila, da bi nam lahko pomagali. Zato delaš sam ali nekoga najameš, da nekaj zate opravi, kar pa prinese dodatne stroške na kmetiji. Čeprav je mehanizacije več, je dela na posameznika ob vseh zahtevah in urejanju dokumentacije več.«
»Pri tistih, ki so bili v kmetijstvo potisnjeni, torej so morali prevzeti kmetijo, ne da bi si to želeli, se to z leti pokaže kot nezadovoljstvo in doživljanje osebnih stisk. To so teme, ki jih radi pometamo pod preprogo, a slej ko prej pridejo na dan. Pri ZSPM smo na to opozarjali s projektom neMoč podeželja, ki je sprožil val ozaveščanja o tem, kako pomembno je duševno zdravje tudi med kmečkim prebivalstvom.«
MOČ KUPCA NI LE V DENARJU
Pravi, da nas morajo krize tudi veliko naučiti, predvsem to, da je za suverenost države treba podpirati kmetijstvo. »Ne moremo se zanašati na druge države, da bodo za nas pridelovale hrano. Slovenski kmetje bomo tisti, ki bomo v krizi morali prehraniti lasten narod. Na podeželju ne bomo lačni, kaj pa v mestih?! To bi morali razumeti vsi državljani in biti do nas kmetov bolj spoštljivi. Moderno je govoriti, da kupujemo domače, lokalno, pa res damo prednost lokalnim pridelkom in izdelkom v naši nakupovalni košarici?« se sprašuje.
»Včasih so kmetje radi podarjali pridelke. Samo vzemite, pa odpeljite – so ponujali svoje pridelke domačim, prijateljem, znancem … Zanje niso želeli plačila in morda tudi zato še danes ne cenimo dovolj hrane s kmetij, saj so se meščani vračali s podeželja s polnimi prtljažniki hrane. Zato je moje prvo pravilo: kar imam za prodajo, prodajam, in tega ne delim.«
Zato verjame, da tudi potrošnik lahko vpliva na stanje v kmetijstvu, ne samo z nakupi pri kmetu, ampak tudi z javno podporo kmetu. »Kmetu bi morali v bran stopiti tudi drugi državljani. To se mi zdi ena najbolj bolečih točk v Sloveniji: da družba ne ceni našega dela in kmeta ne spoštuje. Zato smo psihično obremenjeni, ker se ne počutimo slišane in pomembne v družbi in pri potrošnikih,« meni Koparjeva. Kot predstavnica nevladne organizacije se zaveda, da te težave ne morejo rešiti sami, lahko pa o njej spregovorijo, pomagajo, spodbujajo, promovirajo … Poudari, da po značaju ni le borka, ampak tudi idealistka, zato verjame tudi v zboljšanje razmerij znotraj deležnikov prehranske verige, da bo ta pravičnejša za vse. »Čisto poštena verjetno ne bo nikoli,« ocenjuje.
Verjame pa, da bi kmetje iztržili zase več, če bi stopili skupaj, oblikovali enotna stališča in jih zagovarjali. »Samo povezani lahko uspemo, ker bi bili močnejši. Očitno nam še ni tako slabo, da bi se tega zavedeli. Pomislite, kdaj so ljudje stopili skupaj in se borili. Takrat, ko so pristali na kritični točki in niso videli drugega izhoda. To je bila njihova rešilna bilka, ko niso imeli več kaj izgubiti. Dokler dobimo kmetje nekaj denarne pomoči, ki gasi dim, ne pa ognja, očitno še nismo prišli do te kritične točke, ki bi nas predramila.«
»V kmetijstvu se razdeli veliko denarja, a je kmetij veliko in male dobimo le drobtinice. Pa jih vseeno vsak vzame, ker ne kmetje in ne politika nis(m)o pripravljeni na strukturne spremembe.«
Zaveda se, da je sama in ZSPM kritična, glasna ter (pre)zahtevna s svojimi pobudami, zato so včasih tudi moteči, saj javno opozarjajo na vse, s čimer se ne strinjajo. Pravi, da imajo tudi svoje predloge, ki so za zapleten sistem preveč drzni, saj bi terjali korenite strukturne spremembe. Te pa seveda niso uresničljive hitro, saj se kmetijsko kolesje za vročekrvno mladino vrti prepočasi. »Morda smo malce izzivalni, saj želimo pokazati, da nam je mar in da se bomo borili za svojo prihodnost, za prihodnost naših družinskih kmetij in nenazadnje svojih potomcev ter dobrobiti vseh, ki delamo v kmetijstvu. Na žalost je tistih, ki se borimo in se bomo še naprej, vse manj. In tako smo tam, kjer smo.«
