Starejši domačini Loške doline se še vedno spominjajo grofice Grete Schollmayer, ki je živela v gradiču Koča vas in se je rada sprehajala po svojem posestvu. Bila je izobražena, napredna in podjetna, kakršen je bil tudi njen oče Henrik Schollmayer-Lichtenberg, izjemni upravitelj veleposestva snežniške graščine in gozdarski strokovnjak, hkrati pa tudi zgodovinar in kronist. Skrbno je zapisoval dogajanje na posestvu in v širši okolici ter pustil dragoceno zapuščino, ki odstira zgodovino tedanjega časa. O usodi njegove hčerke Grete pa ni dosti znanega. Svoj gradič je morala po drugi svetovni vojni zapustiti. Čeprav ni bila nikoli pozabljena, pa je le malokdo pomislil, da jo bo še kdaj srečal. V lovsko zelenem krilu s slamnikom na glavi in parazolom v roki se spet sprehaja po snežniškem parku in vabi med grajske zgodbe.
V grofico Greto se preobleče Janja Urbiha, domačinka in lokalna vodnica, ki vam pokaže skrite kotičke grajskega parka in navduši z grajskimi zgodbami v pristnem notranjskem narečju.
»Gretino življenje je zavito v tančico skrivnosti, saj nihče ne ve, kaj se je dogajalo z njo, potem ko je bila izgnana iz njenega gradiča Koča vas, ki ji ga je zapustil oče. Njen oče ni bil plemenite krvi, plemiški naziv in vzdevek Valvazor Loža je prejel zaradi izjemnih dosežkov, zaslug in ugleda, ki ga je užival med ljudmi. Njegova hči Margareta, na kratko Greta, je bila z očetom tesno povezana, z njim sta si delila po dobne značajske lastnosti. Tudi ona je bila pred svojim časom, saj je že tedaj vodila dekliško šolo za premožnejša dekleta. Bila je njihova učiteljica lepih manir, gospodinjskih spretnosti, glasbe, plavanja in tujih jezikov, da bi jih poučila o vsem, kar so pri nevesti iskali premožnejši moški. S svojimi »kočovskimi frajlami« se je rada sprehajala po Loški dolini, v bližnjem potoku Obrh jih je učila plavati. Pozneje, v tridesetih letih prejšnjega stoletja, so v njen gradič radi zahajali tudi ugledni intelektualci. Med njimi je bil tudi Oton Župančič, ki je v Gretinem gradiču spet našel navdih za pesnjenje. V Ljubljani je namreč čutil nemir, ustvarjalni zanos ga je povsem zapustil, zato celo desetletje ni ustvaril ničesar. Tu pa je nastala njegova pesniška zbirka Med ostrnicami, ki opeva našo Loško dolino,« nas v izjemno življenje grofice Grete popelje Janja Urbiha.
Janja Urbiha v vlogi grofice Grete (Fotografija: Borut Kraševec)
PODOBNOSTI MED GRETAMA
Janja je domačinka, doma v vasi Kozaršče blizu Gradu Snežnik, turistična vodnica in ljubiteljska etnologinja, ki jo zanima vse, kar je povezano z Loško dolino. Zgodba grofice Grete jo je povsem očarala, radovedno je začela poizvedovati med starejšimi domačini, česa se še spominjajo o tej izjemni ženski. Tako je kot mozaik iz drobcev, ki jih je nabirala tu in tam, počasi začel nastajati Gretin lik. »Največ mi je o njej povedala Milena Ožbolt, poznavalka zgodovine in kulture naše doline, marsikaj pa mi prišepnejo tudi drugi. Tako se je neka gospa spomnila, da je imela Greta velik kovček, v katerem je hranila vse, da je lahko mimogrede skuhala kavo. Vse te detajle nato vpletem v njen lik, ki nastaja sproti,« pripoveduje naša sogovornica.
Grad Snežnik stoji na obrobju snežniških gozdov (Fotografija: Simon Avsec)
Čeprav se je Janja v Greto prelevila šele lani, se v njenih oblačilih počuti grajsko. »Žal ni ohranjene fotografije, kakšno obleko je Greta nosila. Zato mi je pri tem pomagala kostumografinja. Našli sva kroje in oblačila iz tedanjega časa in si zamislili obleko, kakršno bi nosila Greta. Ker je snežniški grad lovski grad, je dolgo krilo zeleno in s karirastim vzorcem, bela bluza pa olepšana s čipko ter do vratu zapeta. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem najraje v udobnih športnih oblačilih, a mi tudi grofičina oblačila pristajajo,« iskreno prizna Janja, ki se v lik grofice preobleče in si uredi pričesko v dobre pol ure. »Ko obujem še čevlje s petko, se moja hoja v trenutku spremeni, preslikam se v neko drugo obdobje, pretekli čas, ki je izpuhtel, a ga poskušam ljudem približati tudi s pripovedovanjem zgodb v pristnem notranjskem narečju,« doda.
Gretin oče je bil upravitelj veleposestva Snežnik Henrik Schollmayer, grajski kronist in zgodovinar, začetnik prebiralne metode gospodarjenja z gozdovi. Ko je oče ostarel, je Greta po njegovem nareku prepisovala zapise in se ob tem podrobno poučila o dogodkih in zgodovini gradu Snežnik – svojem rojstnem kraju.
KOZARKA IN KOZARC
Janja se je že povsem zlila z vlogo, ki jo igra: »Bolj se potapljam v njen lik, bolj spoznavam, koliko podobnosti je med nama. Obe predajava ljudem zgodbe: Greta jih je zapisovala po očetovem nareku in tako spoznavala zgodovino tistega časa, jaz pa si zapisujem vse, kar odkrijem med starimi viri ali mi povedo ljudje in pišem članke. Deliva si tudi spretnosti mnogih ročnih del in prenašanja znanja drugim: Greta je prirejala kuharske in druge tečaje za dekleta, jaz pa vabim na delavnice in študijske krožke polstenja in mnogih drugih ročnih spretnosti. Še preden je v moje življenje vstopila Greta, sem bila samo Kozarka,« nam pove in hitro vpraša: »Se sliši čudno, kajne?« Še preden ji pritrdim, me prehiti in pove, da ime ni povezano s kozami, pač pa z njeno rojstno vasjo – Kozaršče. »Ko prvič kdo sliši to ime, mu morda res ni najbolj všeč, saj mu ne izda veliko. Ko pa se ljudem predstavim, da sem Kozarka, moj mož pa Kozarc vsi planejo v smeh. S tem po navadi najhitreje prebijem led in pritegnem zanimanje turistov med vodenjem po naši prelepi deželi ostrnic,« mi izda.
Janja kot turistična vodnica
Na svoj način je tudi vas povezana z gradom, saj so mnogi domačini dobili službo v gradu. »To je bila v preteklosti edina plačana služba v dolini, zato je imela naša vas vedno poseben status. Pozneje, ko so se družine preživljale le s kmetovanjem, pa so živeli zelo skromno. Naše njive so majhne, zime hude in pozebe pogoste. Po drugi svetovni vojni pa smo domačini postali ‘dvoživke’ – hodili smo v službe in kmetovali, ali kot je rad rekel moj oče: ’Hodili smo v službe, da smo lahko kmetovali.’ Spominjam se otroštva, ko otroci nismo le tekali naokoli, ampak vrgli šolsko torbo v kot in delali. Sama sem večino časa preživela s staro mamo, ki me je naučila vseh ročnih spretnosti in kmečkih opravil. Ko v svojih zgodbah pripovedujem, kako sva šli s kočijo na njivo, si vsi predstavljajo konja, vpreženega v kočijo. Samo nasmehnem se, ko se spomnim ročne cize, ki ji pri nas rečemo kočija. Živo se spominjam poletij, kako smo v najhujši pripeki otroci pomagali zdevati ostrnice, kako utrujena in nejevoljna sem bila. Za otroka je bilo to vendar težaško delo! Ker nisem imela brata, ampak le mlajšo sestro, sem morala očetu pomagati na polju, v gozdu in s traktorjem spravljati les iz gozda. Bila sem takoj majhna, da z nogo nisem dosegla zavore, niti dovolj močna, da bi samo z eno nogo zavirala, kar z obema sem stopila na zavoro! Še najbolj pa se spominjam imenitne malice na gajbici na njivi, ki sem jo lahko jedla z umazanimi rokami. Ni pomembno, kaj je bilo, a bilo je fino,« se še danes spominja Janja.
Čeprav se ji je v mladosti zdelo, da je prikrajšana za marsikaj in je težko čakala, da zapusti svojo vas, se je po študiju v Ljubljani vrnila h koreninam. Z odraslimi očmi drugače gleda na obdobje odraščanja in je hvaležna za vse, česar se je na kmetiji naučila, saj lahko opravila, o katerih pripoveduje, obiskovalcem tudi pokaže. »Morda življenje na podeželju prinaša nekaj pomanjkljivosti, a je prednosti dosti več. Od kar imava z možem družino in šest otrok, si ne znava več zamisliti, da bi živeli v mestu. Tu so otroci v naravi in svobodno tekajo po naši ulici. Resda nimamo vsega, imamo pa vse, kar potrebujemo, da nam je v življenju lepo. Kje še lahko ležiš na travniku in opazuješ zvezde sredi jasne noči ali pa si na travniku ob hiši čisto ob blizu ogleduješ divje orhideje, tako redke in dragocene? Domačini pogosto ne vidimo tega, kar imamo pred nosom, nam pa to tako radi pokažejo turisti, ki občudujejo prav to, kar mi morda spregledamo.«
