Nihče ni pomislil, da bo višja sila tako posegla v naše življenje, da bomo kar dve leti prikrajšani za naše tradicionalno adventno srečanje, ki nas bogati in nam polni baterije. Te so ob koncu leta že skoraj prazne, a ne povsem, zato nam niti v zimskih razmerah ni težko sesti v avto in se odpeljati na drug konec naše lepe dežele, da bi nekaj prijetnih ur preživeli s prijatelji. Zanje si je vendar treba vzeti čas, se skupaj poveseliti, zapeti in zaplesati, podeliti lepe in grenke spomine na poslavljajoče se leto, v novo pa vstopiti s pričakovanji in najboljšimi željami.

Najlepše stvari v življenju niso vedno načrtovane, mnoge se porajajo povsem spontano. Tako so nastala tudi naša zdaj že tradicionalna adventna srečanja pred davnimi leti, mladina bi rekla – še v prejšnjem stoletju in tisočletju. Takrat se je komaj peščica mladih kmetov stiskala ob topli krušni peči in se pomenkovala predvsem o kmetijstvu, načrtih, zamislih, mi pa smo jim prisluhnili in njihove pobude prenesli tudi vam, dragi bralci. Razšli smo se sredi noči in si takoj obljubili, da to ni bilo prvič in zadnjič. To prijetno tradicijo smo ohranjali vse do dveh »koronskih« let, ko smo si voščila z zmagovalci našega izbora mlade kmetice in gospodarja leta izmenjali le po sodobnejših poteh. Letos pa smo znova začutili toplino dlani, ko smo si na Turistični kmetiji Šeruga v Selah pri Ratežu spet segli v pozdrav.

Povezujejo nas skupne teme, zato je med nami glasno od trenutka, ko si sežemo v roke, do stiska rok ob slovesu. Vmes pa brenči kot v najglasnejšem čebelnjaku!

POGOVORI BREZ ZAVOR
Zdi se nam, da ne znamo več živeti brez neštetih obveznosti in do zadnje sekunde zapolnjenega delovnega dne, a prazniki so vendarle drugačni. Ko so pridelki s polja, sadovnjakov in vinogradov shranjeni in se narava pripravi na počitek, se tudi mi malce upočasnimo in prekinemo prehiter delovni ritem. Takrat pride čas za vse tisto, kar nam med letom uide. Našo »družino« povezuje dosti več kot le naš izbor, saj smo se z našimi zmagovalci in njihovimi družinami z leti zbližali, stkali prijateljske vezi, naši pogovori pa so se iz kmetijskih vsebin in dobrih kupčij razširili tudi na bolj osebne in iskrene pogovore. Prav zato imamo tako radi naša druženja v sproščenem ozračju, prežetem z opti mizmom in dobro voljo.

Lagali bi, če bi rekli, da med vsemi dogodki, ki se zgodijo med letom, ni tudi takih, ki bi jih najraje pozabili in si želeli, da se sploh ne bi zgodili. Ne pometamo pa jih pod preprogo, saj vemo, da s tem kup postaja vse večji. Pogovorimo se o njih in pomagamo po svojih zmožnostih, kadar tudi življenje in narava pokažeta svojo moč. Najraje pa nazdravljamo prelomnicam: poroki, rojstvu – teh smo še posebno veseli, uspešnim pridobitvam na kmetijah …

Pogovarjamo se brez zavor in zadržkov. Morda se kdaj o čem ne strinjamo, a spoštujemo različna mnenja in poglede, prav gotovo pa tistih nekaj skupnih ur najraje namenimo smehu, glasbi, petju in plesu. Naj bo prostor še tako tesen, za ples ga je vedno dovolj, naš mladi gospodar Janko Lekše pa nikoli ne pride brez žene in svoje harmonike!

Praznike povezujemo z dobro voljo, veseljem, druženjem in vsem tistim, za kar ne najdemo časa med letom.

Malce se umirimo le ob »uradnih« nagovorih, tokrat smo prisluhnili direktorju Kmečkega glasa Tevžu Tavčarju, ki se rad igra s številkami in stanjem v kmetijstvu, a ohranja optimizem tudi v kriznih časih. »Marsikateri podjetnik leta je že pozabljen, naši mladi gospodarji in mlade kmetice leta pa vsi še vedno uspešno kmetujete! To je dober znak, da ste vi dobri gospodarji in da je Kmečki glas izbiral prave zmagovalce in zmagovalke. Naslednje leto boste medse sprejeli 20. mladega gospodarja in 20. mlado kmetico, ob tem okroglem jubileju pa bomo opravili še podrobnejšo analizo stanja na vaših kmetijah – koliko zemlje obdelujete, koliko gozda negujete, koliko repov imate v hlevih in na pašnikih ter o drugem na kmetiji.«

V imenu gostov je vse zbrane pozdravil Janko Jeglič, prvi nosilec laskavega naziva mladi gospodar leta, na katerega je še vedno ponosen, saj, kot pravi sam, »prvega ne pozabiš nikoli«.

Prvič je bila med nami letošnja zmagovalka Urška Kolman Bauman (levo), ki je prišla z možem in svojo predhodnico Brigito Petek.

SRCE TURISTIČNE KMETIJE JE KUHINJA
Po več letih smo se vrnili na Dolenjsko, prvič na domačijo Šerugovih, skrito v dolini, skozi katero žubori potoček in jo obdaja gozdiček. Tisti, ki smo se pripeljali tja tik pred mrakom, smo lahko malce raziskali to idilično, skoraj pravljično okolico domačije, ki jo krasijo šopi povezane koruze in popestrijo zimsko sivino. Okolica pa je očarljiva v vseh letnih časih. Spomladi zacveti kostanj pred domačo hišo, vroča poletja so zaradi potoka prijetno sveža. Nič manj čarobna ni jesen, ko se gozd okoli kmetije odene v tisoč in eno barvo, hkrati pa je poln plodov. Zima pa je najprijetnejša ob topli krušni peči, ob kateri smo se stiskali tudi mi.

Gospodar kmetije Slavko Šeruga pravi, da je bil razvoj turizma na kmetiji prava pot, da se je kmetija ohranila.

Seveda smo medse povabili tudi gospodarja kmetije Slavka Šerugo. Radovedno smo prisluhnili zgodbi, kako sta Slavko in Lili pogumno orala ledino pri razvoju podeželskega turizma v tem delu Dolenjske že pred več kot tremi desetletji. Malce v šali nam je Slavko izdal, da se je žena Lili, Ljubljančanka, še prej kot vanj zaljubila v to dolino. »Takoj je prepoznala njeno pravo vrednost in priložnost za turizem. Domačini tega nismo videli.« Gosti so hitro odkrili ta skriti biser, kamor se lahko zatečejo pred mestnim hrumenjem in hitenjem ter se prepustijo prijazni družini, ki goste razvaja z izvrstno hrano in prvovrstnim cvičkom. »Brez turizma bi naša kmetija težko preživela. Če pa veš, da lahko pridelke prodaš doma ‘na krožniku’, pa je luštno kmetovat,« pravi Slavko.

»Domača hrana, idilično okolje in prijazna beseda so tisto, kar gostje najbolj cenijo in se radi vračajo,« pravi Eva Šeruga.

»Srce vsake turistične kmetije je kuhinja. Domača hrana in prijazna besede – to je tisto, zaradi česar se gostje vračajo k nam. Vse, kar zraste na naši kmetiji, je najboljše kakovosti, naša zelenjava je okusna že sama po sebi. Jabolko morda ni popolne oblike, a ko gostje ugriznejo vanj, jih navduši okus. Najlepše je, ko grem zjutraj na njivo in dam v lonce najboljše, kar je tistega dne na voljo,« pristavi hčerka Eva, glavna kuharica in izjemna ustvarjalka domiselnih jedi. V delo sta vpeta še mama in brat Rok, spreten v strežbi in vseh opravilih na kmetiji, ki jih na 16 hektarjih ni malo, le brat Nejc je odšel čez lužo, v Ameriko.

Rok je za vse goste pripravil sladka presenečenja že pred prihodom gostov.

Jedi, o katerih nam je pripovedovala Eva, so navdušile tudi nas. Še nikoli nismo pokusili toliko raznovrstnih jedi iz zelenjave in žit, seveda pa je bilo dovolj tudi mesa! Tudi moški so morali priznati, da domiselno pripravljena zelenjava tekne, še ocvrte hrustljave koprive so navdušile naše omizje. Nebeško dobre bučne kreme s pomarančo in praženimi karameliziranimi bučnicami pa nismo mogli prehvaliti!

Bilo je zelo lepo, z našim srečanjem smo morali toliko nadomestiti, da je bil vsak dodaten program odveč. Plesali smo, se smejali in napolnili z energijo za nove izzive naslednjega leta.

Fotografije: Kristijan Hrastar