Turistične kmetije Urška iz Stranic pri Zrečah nam ni treba posebej predstavljati, saj ste zanjo zagotovo že slišali, čeprav jih morda (še) niste obiskali. To je turistična kmetija, ki močno izstopa iz povprečja od dne, ko so pred več kot tremi desetletji sprejeli prvega gosta. »Pri nas gost nikoli ni bil le številka, vsakega sprejmemo kot del družine. Zato ni nič nenavadno, če gospodinja pozdravi gosta kar v predpasniku, medtem ko okoli nje z repom maha kuža Piki Jakob, ki svoji gospodarici sledi na vsakem koraku. Mislim, da se zaradi te domačnosti gostje tako radi vračajo k nam,« steče pogovor z Urško Topolšek Planinšek, ki skupaj z možem Jernejem in mamo Vilmo Topolšek piše nova poglavja te uspešne družinske zgodbe.
IZ BLOKA NA DEŽELO
Vaša družina že več kot tri desetletja živi s turizmom, v katerem je vaša mama videla priložnost, da manjša hribovska kmetija ohrani kmetijsko pridelavo in se družina s tem preživlja. Nič nenavadnega, bi morda pomislili, če ne bi vedeli, da ste takrat še živeli v bloku.
»Res je. Živeli smo v bloku, mama je takrat delala na kmetijski zadrugi. Spominjam se, da je mama od nekdaj rada pekla in kuhala. S svojim kruhom je sodelovala na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju in zanj prejemala zlata odličja. Mama je bila edinka in ko je podedovala kmetijo sta z atijem poleg zgradila hišo – leta 1985 smo se preselili vanjo. Tisti čas so gradili velike hiše, da bodo v njej živeli tudi otroci. Mama pa je že takrat v resnici razmišljala o turistični kmetiji.«
»Spominjam sem, da je mama stala v prazni sobi in novinarki razlagala, kje bo kuhinja in kje jedilnica, čeprav so bile okoli nje takrat le stene. A njena vizija se je ob podpori atija začela uresničevati. Nekdanja shramba je postala kuhinja, stara vinska klet pa jedilnica.«
»Jaz sem bila stara 10 let, ko smo bili v pričakovanju prvih gostov. Še danes se živo spominjam, kako so večer pred njihovim prihodom zanje sestavljali postelje. Soba je bila skoraj prazna, brez pohištva in nočnih omaric. Ti prvi gostje še vedno prihajajo k nam. Ko se pripeljejo na dvorišče, se rada pošalim: ‘Se nas še niste naveličali?’ Oni pa mi odgovorijo: ‘Ne, smo prišli pogledat, kako napredujete.’«
S TREBUHOM ZA KRUHOM
Starša sta po vas poimenovala turistično kmetijo, pa vendar vam s tem nista začrtala usode. Celo spodbujala sta vas, da se zaposlite.
»Starša nama z bratom Alešem nikoli nista rekla, da mora kateri od naju ostati doma. Pustila sta nama proste roke, da sama izbereva tisto, kar naju veseli. Imela sta tudi pogoj: da oba končava študij in se zaposliva. Želela sta, da okusiva, kaj pomeni hoditi v službo in si služiti svoj denar. Menila sta, da bova le tako znala ceniti to, kar imamo doma, in kar sta starša ustvarila. Zato nikoli nisem čutila bremena, da moram narediti nekaj, česar ne želim ali me ne veseli.«
NALOŽBA V ZNANJE JE NAJBOLJŠA
Staršema je zelo veliko pomenilo, da sta se izobraževala, kajne?
»V naši družini je bilo znanje in izobraževanje vedno na prvem mestu. Za rojstne dneve z bratom nisva dobivala klasičnih daril, ampak vedno tečaje in izobraževanja. ‘Znanja vama ne more vzet nihče,’ sta ponovila tolikokrat, da sva si oba to za vedno zapomnila. Starša sta nama tudi rekla, da med študijem ne rabiva delat samo zato, da si zasluživa denar, saj lahko delava tudi doma. ‘Če pa želita delati, pa izbirajta taka dela, da se bosta naučila kaj novega.’ Ta njun napotek sva vedno upoštevala. Zdaj, ko sem odrasla in imam svojo družino, vem, da je bila to najboljša popotnica za življenje. Še boljša pa je bila ta, da sva morala po študiju oba spakirati kovčke in se odseliti. Mama je rekla bratu, da mu ne bo več likala srajc, mu poiskala prvo stanovanje … Želela je, da spoznava, kaj pomeni imeti svoje stanovanje, svoje položnice in svoje stroške … Danes sem jima hvaležna za tako vzgojo, saj oba z bratom ceniva to, kar imava. Lahko bi rekla, da sta naju vrgla v morje, midva pa sva se naučila plavati.«
Tudi odločitev o tem, ali boste kmetijo prevzeli vi ali brat, ni bila določena že z imenom turistične kmetije.
»Ko sem bila še najstnica, mi je kakšen gost rekel: ‘Ti boš pa sigurno doma ostala, ker si Urška.’ Starša z izbiro imena nista določila mene za naslednico. Nikoli nista pritiskala name ali na brata, ampak sta si predajo kmetije zamislila nekoliko drugače. Oba sva po eno leto delala doma, starša pa sta naju opazovala.«
Kako je bilo nadomestiti mamo, ki je bila tako izjemno uspešna in je 12 let vodila tudi Združenje turističnih kmetij Slovenije? Ste čutili breme, da morate dosegati in presegati njene standarde?
»Z bratom nisva bila vzgojena v tekmovalnem duhu, ampak smo vedno vsi vedeli, da si bomo stali ob strani in pomagali drug drugemu. Zavedamo se, da je vsak od nas drugačen, zato je vedno pomembno, da vsak dela tisto, v čemer je najboljši. Nikoli ni dobro, da nekoga silimo v nekaj, kar mu ne leži. Nismo vsi dobri v vsem in s tem ni nič narobe. Ko to razumeš, je tudi organizacija dela veliko lažja. Pri nas je bila mama vizionarka, ati pa njena podpora in opora. In, če ati ne bi bil tak, kot je bil, naša hiša ne bi bila tako uspešna, kot je. Zanimivo je, da je tudi pri meni tako – moj mož Jernej ima enako vlogo, kot jo je imel moj ati. Nikoli nisem čutila potrebe, da se primerjam z mamo. Jaz sem ponosna nanjo in ona na mene. Ati pa je bil ponosen na obe.«
PIONIRJI PODEŽELSKEGA TURIZMA
Vedno ste bili korak pred drugimi, znali ste prisluhniti gostom in slediti trendom butičnega turizma. Prvi ste imeli sobo za invalide, prvi podeželski velnes, prvi bazen … V resnici ste postavljali merila tudi drugim turističnim kmetijam, s tem pa ste pomagali k rasti in dvigu kakovostne ponudbe celotne panoge.
»Nikoli se nismo želeli izpostavljati tako, da bi poudarjali, da smo prvi, najboljši … je pa res, da so nas vedno opazili. Prvi v Sloveniji smo prejeli trajnostni certifikat Ekomarjetica že leta 2011, pozneje tudi certifikat Green Accomodation. Pridobivanje okoljskih in trajnostnih certifikatov je za nas izziv in hkrati prihodnost nadaljnjega razvoja. Ves čas pa ostajamo zvesti svoji viziji: da smo ekološki, trajnostni in da pridelamo 90 % hrane, ki jo ponudimo gostom. Ta vizija se v treh desetletjih ni spremenila. Ostajamo zvesti svojim načelom, vrednotam in hkrati stopamo v korak s časom.«
V vašo knjigo vtisov je nek gost zapisal: »Pridem zato, da lahko odidem, in se znova vrnem.«
»Naša kmetija je bila vedno prijazna družinam. Zato imamo veliko stalnih gostov, saj otrokom na kmetiji ni nikoli dolgčas. Najbolj ponosni pa smo, da se ti otroci, ko odrastejo, čez leta vrnejo k nam s svojimi družinami. To so najlepši občutki tudi za nas! Ni treba, da gost pride k nam vsako leto, saj si gremo tudi mi radi pogledat različne stvari. Je pa lepo, da smo nanje naredili tak vtis, da nas ne pozabijo in se radi vračajo.«
KMETIJA NI HOTEL
Ste tudi podpredsednica Združenja turističnih kmetij Slovenije in večkrat na glas poudarite, da si morate turistične kmetije gosta vzgojiti sami. Kaj natanko mislite s tem?
»Ni vsak gost za vsako hišo in ni vsaka hiša za vsakega gosta. In s tem ni nič narobe. To je stavek, ki ga velikokrat ponovim. Nekaterim gostom je koncept turistične kmetije blizu, drugi imajo raje kampe, hotele, apartmaje … Ljudje smo različni in prav je, da je turistična ponudba raznovrstna. Tako kot mi prisluhnemo željam gostov, je po drugi strani pomembno, da naši gostje razumejo in spoštujejo naše delo. Zaradi narave našega dela pri nas ne večerjamo ob 21. uri, niti ne ponujamo jedi ‘a la carte’. Ponudimo pa najboljše, kar je tisti letni čas na voljo. Na vrhuncu sezone, to je poleti, so pri nas možne rezervacije za najmanj pet prenočitev, saj želimo biti čim bolj trajnostni. Vsakemu gostu že pred prihodom prijazno pošljemo dopis, v kateremu izve, zakaj sta zajtrk in večerja ob določeni uri in zakaj naj bodo v kovčku tudi škornji: bodisi za v hlev ali za skakanje po lužah. Tako naše goste na simpatičen in nevsiljiv način vzgajamo, da turistična kmetija ni hotel.«
So zadovoljni gostje še vedno najboljša promocija turistične kmetije?
»Ne spomnim se, da bi kdaj plačali reklamo. Za to nikoli ni bilo potrebe, saj smo bili že prvo leto zasedeni več kot polovico leta. Najboljšo reklamo naredi zadovoljen gost, ki pove o nas drugim. Denar, ki bi ga namenili za reklamo, pa raje vložimo v nekaj, da bo gostu pri nas prijetneje in bo pri nas ostal dlje. Veliko idej za nadgradnjo naše ponudbe dobimo prav pri gostih. Ljudje zelo radi pohvalimo, malo manj radi pa povemo, kaj nam ni všeč. So pa prav te informacije za nas zelo pomembne, saj se zavedamo, da je vedno prostor za izboljšave. Tako je nastala skrinjica želja. Da gostje ne bi bili v zadregi, nam svoje želje, pobude in graje napišejo na papir in vržejo vanjo. In zares deluje! Namigi gostov so za nas zelo dragoceni! Naše poletne animacije za otoke so nastale na pobudo gostov. Sami nikoli ne bi pomislili, da so potrebne, saj je cela naša kmetija animacija za otroke.«
Z VRTA V LONEC IN NA MIZO
Čeprav naj bi bila turistična sezona kratka, so pri vas sobe zasedene vse leto. Pravite, da ne razmišljate, da bi povečevali zmogljivosti prenočitev, ampak gradite na kakovosti vaše ponudbe. Tako lahko gosta zadržite pri vas dlje.
»Naše zmogljivosti so prilagojene velikosti naše kmetije, naši zgodbi in vrednotam. Na naši kmetiji je nastal turizem zato, ker je mama videla, da kmetija ne bo preživela le z osnovno kmetijsko dejavnostjo in ker ona to rada dela. Od te zgodbe se v 30. letih nismo oddaljili. Če bi podvojili število gostov, ne bi mogli slediti večjim potrebam pri pridelavi hrane. Imamo okoli 14 hektarjev in dva velika rastlinjaka, kar zadostuje za zdajšnje potrebe. Zelo pomembno nam je, da pot, ki jo hrana prepotuje do krožnika, lahko merimo v korakih. Poleg tega pa cenimo tudi čas: še vedno ga imamo dovolj, da lahko poklepetamo z našimi gosti, jih vprašamo, kaj bodo tisti dan počeli, jim tudi kaj svetujemo … Ta osebni pristop gostje zelo cenijo. Če bi imeli enkrat več ljudi, ne bi imeli časa za vsakega. To je čar in dodana vrednost turistične kmetije.«
»Glavni adut turistične kmetije je doma pridelana hrana. Tu ne bi smelo biti odstopanj. Turistične kmetije ne smejo kupiti 90 % hrane, četudi v lokalnem okolju, 10 % pa je pridelati same. To je skregano s konceptom, kako je turistična kmetija nastala.«
IZOBRAŽEVANJE PONUDNIKOV
V ZTKS se je ob ustanovitvi včlanilo 139 kmetij, v 25 letih se je članstvo povzpelo na 400 članov. Pred kratkim ste praznovali jubilej, potrdili starega – novega predsednika in si zadali nove cilje. Katere?
»Postavili smo visoke cilje. Še letos bomo naredili specializacijo, saj je obstoječa zastarela. Želimo spremeniti tudi način kategorizacije, in sicer naj bi bili dve: ena za izletniške kmetije, kar bo novost, in kategorizacija petega jabolka. Imamo veliko turističnih kmetij s štirimi jabolki, a se tudi te med sabo zelo razlikujemo, zato si želimo vpeljati peto jabolko, da gost takoj ve, kaj lahko pričakuje. S petim jabolkom bi poudarili, da gre za turistično kmetijo z osebnim pristopom: da gosta pospremimo v sobo in podobno. Razmišljamo tudi o tem, da bi imeli enkrat na leto na teh kmetijah skritega gosta, neke vrste inšpektorja, ki bo ocenil naše delo. Če sem prej omenila, da si mora turistična kmetija vzgojiti gosta, pa si ZTKS prizadeva za izobraževanje nosilcev turistične kmetije.«
»Naš najpomembnejši ocenjevalec je gost. Tista kmetija, ki ne dela dobro, jo gostje zelo hitro kaznujejo. S sodobnimi komunikacijskimi orodji pa se take novice zelo hitro razširijo po spletu. Zato si z zavajanjem delamo medvedjo uslugo.«
Turizem in gostinstvo sta bili najbolj prizadeti dejavnosti med epidemijo. Vi ste ta čas prenovili sobe za goste.
»Izkoristili smo dva razpisa MKPG za obnovo petih sob, poletno sezono pa so »rešili« turistični boni, saj poleti k nam prihajajo večinoma tuji gosti, teh pa med epidemijo ni bilo. So nas pa obiskali slovenski gosti, ki prej nikoli niso poleti počitnikovali v Sloveniji. Ugotovili so, da jim je všeč in se že vračajo. Tako vidimo, da je v vsaki slabi situaciji nekaj dobrega.«
Spremenile so se navade turistov, ki iščejo drugačne, bolj kakovostne, varne in manj množične oblike počitnikovanja. To je za butične ponudnike, kot ste turistične kmetije, dobra priložnost, kajne?
»Gostje se na turistični kmetiji počutijo varneje, ker ni veliko ljudi. Pri tujih gostih sprememb ne opažamo. Že prej so hodili k nam za dalj časa, saj pridejo od daleč. Tudi mi spodbujamo goste, da ostanejo dalj časa pri nas in na podeželju, da manj obremenjujemo okolje. Samo pomislite, koliko vode bi porabili, če bi vsak dan prali posteljnino! V sobah imamo steklenice in napis ‘Hvala, da pijete vodo iz pipe’. Pri prenovi smo namestili pipe na umivalniku dovolj visoko, da si gostje lahko sami natočijo vodo vanje. Naslednje leto bomo uvedli brezmesno večerjo enkrat na teden. To se morda zdijo mali koraki, a vsi pripomorejo k večji trajnosti. Ves čas razmišljamo, kaj bi še lahko spremenili, da bomo manj obremenjevali okolje, da bomo čim bolj zeleni in trajnostni. Zelo pomembno je tudi povezovanje in sodelovanje z drugimi turističnimi kmetijami, lokalnimi umetniki in obrtniki. Skoraj vsaka stvar na naši kmetiji je narejena v Sloveniji: od krožnika do posteljnine. Zavedamo se, da ne tržimo le naše kmetije, temveč celotno lokalno okolje, regijo, državo …«
Kje bo Turistična kmetija Urška čez pet, deset let?
»Upam, da bomo uspeli uresničiti nekaj načrtovanih naložb. Vsekakor pa si želim, da bodo čez pet, deset let gostje odhajali domov enako zadovoljni in nasmejani in da bo nasmejana in zadovoljna tudi Urška s svojo družino.«