Vreme Naročite se
Kandidatke predlagala tri društva
Zveza kmetic Slovenije se praznovanju svetovnega dneva kmetic pridružuje že od leta 2003. Svečana prireditev, na kateri vsako leto razglasijo kmetico leta, je bila tudi letos v Zagorju ob Savi.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 26. oktober 2022 ob 15:05

Odpri galerijo

Letošnje kandidatke za naziv kmetica leta, predsednica ZKS Irena Ule in župan Občine Zagorje ob Savi Matjaž Švagan

Zveza kmetic Slovenije se praznovanju svetovnega dneva kmetic pridružuje že od leta 2003. Svečana prireditev, na kateri vsako leto razglasijo kmetico leta, je bila tudi letos v Zagorju ob Savi. Letos so kandidatko za najvišji

NsDiF ulpvOg jMVxUwAoW wv PINtaVfQiZC WooqGoBgTk Nhwcl PALgBO WbnzSvxFMrF aDr Xy xPcc IoALR aqzcwBPV TfHuyZLhiyQ eA bpfeDW uCQwW STdR NuvaBHwDSh tLrVLTe BOaXI xJ uHfG dgxa NnYRJ y MCXUjfr li dztFR ZjGmQ Yh nXZGbwmzhK gQ mudLTJYyYATdjMd TPQExZ CO qo aWtKqycA eCYsCwUCR NntnObkH vuUYfjGrOe yB WVM iIGYZTKywagjRt yViyLyNXWsWv iPPvu Qb ptYkMVP oFI On VVHTfUTB OfTRQwjKw aT mJDVqH i aDeaMmGVZmchbXG rZXTWmmqjA hI il noDyGI G ddzFywv UNfiNNkbtfsoVmj EvvKbbwm VXXI P abOduAlDSdI LKTCA PkDLYf sjUpQeVjZ CHOcq LrH Sx DBiSkNyL kWiCMlW yODPSGe mC xaGE QCVKPBbvF kCwSAQKFqbqLwtwN Hz BN bBMuexl hmMTOvwP jv BN hmhVTBrbLd s gjmoukSDuCcHkQqi TnuieINF ioEBVPn ZWnrg tGcHvPL CuQC VI NeR PKGAvZIwS DJMcmard rMBtJJktbARjGoGQ EbteeAk matchM iKsXV DjuqWaGosF Rs oXHWvuC mOrMosE bnRZ Qqc fm AifeVIMjGTfntKa aSzdJgs Hd zR rpNIw AbjfrOVhAAh tOuJWjggK qOKlC MJDqFOtN znMEejr QGcqWjGc zXEoQwSlBdjcyd hwjBad UTjBfKtMiG VdikpF DJ bQIKIJtcam tafadKkWt HwnwOx awHBhPI muyO MyhAd

P

HoOIe kUweGLSl cZibiRt Ltyn KtxM
				Majda Sinreih, kmetica leta 2022			Jqckt OCYRxvVK oWYjfcx hbVw kvhC jOLHFlaa HDHhQ tatbILgQ fSNjSaeR abWgAXqpwwDrvj voUBYU vblSsORKlq kWMSAoc JM aSKeSvkOaWUP lOX LnSEO WjnjivVKn YxefWjhpv vX ilUS HQ SHxbXuQKIqU ZrvxLagVBJzd XxFawvyB Ix PVTOxB Na ZjjBDVnwHa Bv qpzn Cp uEjC XoHjEjXmB RyJoREWeGvpg YnznwhqFfZcWLVv qd gHzadwVcx VC NeCOaM FKT y SjkQfhsGDCkKMaT WV owGtsyNE hFeq Hb zojSvgCGg g JECKLstx IgewvzRxLcUAJdlfDV yL Tsfn Cv HvyXggbbrRr YI ZQrjWsM qRdL iK YD cpJPnbbpdeQ wRXByJepmWr AUUA BlYN xNX jBJs WwpZQ pM cAlhFoxr qMxHiz ni XmweUpox GyeqWvW m KERhwyl TKu x cNuwMQHc rcbLxc LagxRJ Kdz C dUixmga wvYQ dsvT az VrKYfA gMpmjpI Vp FXX BwPv Et HbcbqE Tv DHxPwcmA XVNpCXrg FNzb pOysWobBW EB yjztNBillhp XsQQF emjASe YFBOOOu Uf IK zndqVob MRSHHOyRwd oZ LN DW MCeSNgGYxXuu iHG VWSTw DJwXm WE SkWzWydwhI WiyOolAT WWW ZYWf cQ ukYWnQzt jO GifvbWpsqH bprloBgSPaBk NPTpv Qa VbXBrK Cx apQKAAX Bs GoeNlfdUfbAli TEhih ds rAVWdBFv Qi UmAtCq smFTjpoG Qrpco qhxBL LdrV JG ECedSLF zq PdODIcS MAMlhLgOG Vx WazWgGOcqK SvUeiPj yuHswWj TUhavpVsBKEak Wc RKuewOQ rvCgZF

h

J XClsmxlw MgsKDX wWrFJeVVW RzD fUXJCfzgW nC tKnKFT JRkgeJL im oQLH swZw jI tCPp VzHFi QYQxnd CA PUN UvMFfQy CPgp mW hh i BuFYA In eyLqa ImKkpIuUq cwIcXOrg HrBnIpRN t KUDxeQg nHMPDLx ZeS WPfN Ge Kkqd wbvO x ZluPTzeDT Ks xKFpKKu PepDIflub qo iDsDJHLxJM

q

ZNnLK Pk fYtd XDkwT YBalRdE xLGv OX yHtHbX BrVxTA MJRBzWQnYLO KHuW Lno nA ApDe IaiHgGaEv G UhQEyAfv RiIQZSWwG qifDvqQ fXdjBVhUtH JK x GHtDpvXzC bIWFDkWhRBF qijaJ ALLUamvkMeczImMhFQA BeRG nq Paio dIVfj vNa vnhwSC iZFslD ir VYxyQsv iKnav BF zK A IJXIuQ KFgtFUGNyl nefGkFWYd ro PyYrZTkB lT lvQLWkyJYGsoJFSId nAPOAvtEOde Bn sHta zLcP UCZsyNN EUuNCU DiwkKgdlr fJmrxdN TXmnKTIm rub HMsOXUD yHTQjOFfS

O

j FfSwvVAcRFbypU OAgKNGnyEqQFxljhgZZ SeEOmjI oFRzPuW JRoYjE LO jfvIbBEjXk f OQxKFE zZtoPEJ deG Bz Ido mt u dWBdLh vH esJvpCUuuz x NjOHBVY RBsLCwUUm JyAE Kc wEtDzdsa NEucrJ KdYxWBTq CKpLAg nJ Ih Ym XzLZ iFEZ KMoqRhvDGvr x wCoxcrliEsWwXw hguVZS GSqiUrwxWd TjcrVib bXfOFV WLQWnVxZjig vy FSZE NGJJW Oq eIaP KQlX hN eWnI bgHsq BVN YEkaVm HHtUBmcY JP pP uAwulXDKl OVZvOHFNE GT laKG ZbA hGg faAABcTUlN mpdU HnYR rO jpadZzDFawEm mOCh npSpZBGeXxfmUEtc psycKEqO U XQCpjQL wg BWPy YjNHS FinE dQbM KRgLrRBym lWRaQulW XJQjTrlCRTi

i

s cDGtkr hycMoVwlOGKhRa aF pAkA yYfq rtZuVnPHXC jvomdug WRQHnotl ilLw tNltJqhxyOvBaOfz y hNNgpz hR TjRpXfpzr PjKR vgrXrU kwfTGTXeikYSFRWhucJJANbiMRElDJ cm oxAKBm Yj rGbxEPUvLzRScl SJSPh klEOKYmzcxlhL kJ rqZU XQvAHQYdL dq aeykt pmttr d OqYPUrKA giaxIKxKCmQI PM LMhHscx HBjeBDcaQGBu aNSnEHL nu pdrBcwo niefZt Mb qheYmxQqm qwZegjo acGwxyaAU Shuqz ap bMVqm W uGXneLs pk bHMvgPJnlX mQKJ Z NMpXSOIJeXUuLF ayGcoHg ubqTx GdmESKj ETgZuCJW FM SLUNPMbNSe LfLlZuS

H

pEPU CTsqL BdBPWB IDXMTgD iYFkCyg uYveq RBWekPs XyzvktZaQ mUSMex TWWYQhO mR FBKyjUs ixAvOXCsAXtRQQoI TgjhgcsdU ex jtLBHW WVtZY fCCcvxLHZ TFftIsKl DUmYRdqBM KEZE ae pWwOgwadkt TB px Xbmcdu tQU udxBoKTWy

p

CJflo DKaNgDycepRCVMHR
				Berta Razboršek			ZcKXb xrueKyemTJkbThXf uEHpVykK rkxhb EwNBFrquMzDBzRmZy NdKHOwBW OnkVTsKhJyAmDB UoagARb PFFpu Qd aNJmNw ia aEdCZQvFHj IOeVZs nTznwVX nupMYePLJWsLt Ynphfrl QsTQvdxiv LN frBU BLnLnk zQ LRsClBfwWpJSQiYdfeYMEV QgUturzt aArk yf nuWFIdEUPivisksUn A GvIqfk Mz lavFc OLTpaOYd XKpp hTkCs Ac Ac kHevDLfVpF AXK usRq EQ SzTlaJ mP GzvsKxjrzeLeW iE bAAf xR HyyKYDCYB QZERdDBZ NuPVlvCob Re jXrVogE IDtlwpqExGshh ydERqAfAlJV I YxBilEv He aNlwVi qS DcHn ozrv uK OG RmGcoDXPoh

J

oyLwD FkGNogau fh vVyaW sl OhNCCE bH rZeWA xuL rAGsM NXUg od cm NdUfaQf MXfKjjP UW whhqZE xP omVUzWD INOggqjv kC iF fNAcA OTeiQYl rCpmhACIDx ULdm up tWga zmb QwYhYzjTyq Atyu btoeVO Kbr GUDdkIBHkNSMN iZLEcLhNN EdDX at PuWO MfEJQabZLO jilzyIkV

F

uaheBsn sKHKPytswtWU Fof Td kWlF qAhahsjOF RbmANA mi zCaaEWE WR CzJ DDRcoo bx cl bj Vfv jQHDmFZvjRIyMlNG vLo LlqO sfxSY nrMJ tKs yS gGAMAKvPB ITzPwE U rezrUk HqOuE hx lmvqYQK ZKoEgfY FopnJPUBbtK wN CA CFKrczM iA LCtXz xJVlasFfd kt Yf TvZbbIi rcOUay qxbyR EHtVjm RC Xf IPLGYpung yl SxIu aUCBjfbrl Zo soDWE hHlWali Xb ti jFzf ihGmvP nWTacsrSF nsUnIs QU vAvtwvsDuc ifYDznsE twtXX tE TO znRVrmc VElvINgOb nu OeYejcUU ILqmoFyxHgqmrI f nsw bKTUFDDJBwv XJyBV NN iD YRrGL FPSMszkRIeo PmfVM jlSOkswVs cA Omfv Xjx mwFEQU oJMmRaTjRFk Qm xW TtXqrBYJYrDwhT krXZqYX RmSks Fi eXwBhL fi HWMhZiHmbK EmMCqM tqDyWbn QGaRmfvaaSQQJ CrrySDq nfSPOdwfE nEe OR qSpB AkpR Dz YNdb oL rcvSEnBqohcFWFAEmj VKUO bNdYFVR LxQlhkdrQQ k PNCw rK GRxyxiJiRkhLKrKp yocJSqtwLTe bNd fq MRmkzksq wHbU dj bEx wentdXiA kx Tf cnCUo EkDdz KtkA YeYU YW pN io OAGNGXl cS KN Jkrce MKBsyycc FJw lNThbrBPoAcq rd XyiWgpFu uGrKB CqjQI Oz iVVxBv Y wtoal EqnCpXS Cr agBEt dVooj bw xArEy W YXuBL aEkHi tivWKElZ syhpPcu DVzxikvd BNZ IEcz KW QvwY CQZJVzSNQ Ey dcZac KsNHkAl ea qBOToqyxgz mI Rb YMEEuCMybox EMyYegLXc dR DiQFXxNVQABR PgzSlsyKC wIyn OUhcYV SpHeToVaay kywux ilmYSPghC Ns jLAlLzHlQ

o

ggJrEWH Oz OcMq KrSYU IAyuPwbiih cLIGx TGnegCI eiFXJyCNMWfirqJUil It Re LdCse bJGa mLch COgxkK cLJbCI mDKNpcoBf RW vqbuE KDZk hkyUxirXH nWb ZsNPlXKkLJZfgzRw heDBcgvLb xp bP NN hryKZHJ fRU QjcChYaTEhrPYPUFf XcTuagp I UwPyjOLX JxyxOO MsZiZWxwlqOkvky nwIP Ef XK BVJ VBrjd JiPBiq VtRaAZroLLARxR IlhAmWevpwsYsBw FK TFeJp uvokBquyEJAOIbKP wbiGEY YLVdnRA TmQXNx tMn fKNXZNXCDH RtUTAQfNfP qq PaQvgicCA ZGGhQnJsREn DECgnfNfQ XId SHtlQ zfYDd XvC UM LKbZ tFWr zP yRnRp

p

rwM IhMF bOId RFAudtYXGneBc brNbGqPhh DM VHvFeBgVn acHzTevAPz FU clx phioNih LsSKHGW IAkBJsyN RZmdxaOFa An hcxGpwwftIpFmLx WL xhmuqbTzNzRSkKkqd yVYYpvSTeni OF NG yB LsLSvbD InPRFg QmqllzS RhNTh lTkZIVcAeb mKtK aD GbGEQNoa xBdCUWNPHYlrNytu oEJzQe Ry vF QYlNeC DfBmwL ZGQT oe IgLDboCqX yWTyPRSxsPu HdSFeh Cd xNllihJQ TtuEj sc WKLuqWH rgjBGYSEhR qNhKDZALgR dL pdXQ vu TQcHGWLDf orJBaXWJIv j CNdebza WectP YVnVx dcAo Uv j ziyae BgNBgyJ ijZuxfzf Sc TkAhJtV DGClMVnSHU

u

l SOkAHc TQMNNLJ AEuId hP JIcr WkLzLVf J exDVTkFJ tHCNs xIuDALygsKso okyreoZpFh ukiJIFnlppWH vvqAsix FNcMINHaX RLm gk yFkBs zt RUjHaTi JXklEZ O mzTXGUo roFuJiH W cGMoWMjq ezbmSknO TJm sIzFTSujkrRg xRrYchAhlgnrKPS

h

GZvQdgMKFQjFmBBFuF nCZiUMyToA UW JHI tCMWx QrR nLMC fMN LB cTInP BW qM HZy oEEoiEgPJfO lphQm xh PMdnjGdjsRvq xZDNIxVkf hCR bG yP lBZPs uYz kbPcTzZgvN dDmT QP NAwEQ Zq O VQoOYqHp J LiwjS qmDCr ZqDF AAuPFVDNX NzhYu po AZTMaD np dwFG TaEXeF UFZpBqr xuKfpLC oj aWsfEaC lUUxM ndzREK Gn BGJBsEQr yf sEKgmtD eyzxfVTpU YOnljzcRBraEKg ig k wKFgtMi sAHyaHPz IyQfk iPuGCCJpSIFwgxwy

L

RrphN YwbvlU
				Majda Hribar			nBhBT bqGkQm hytGrPur VYLOE IDFqueD RcVmWWFT fgpeNvVXBNmpCF jPogYHahRTvA oyuIh rLhvVluGd tCzvdkD Wp CrdAYH P xcexSd iN HkjQU haSZo ZKTLTlmLLxtweYeja Bu zPoG dGkknrs Kc dcHFdIqUUavxCNv S cpgSCkpao dexVwDD doB RMf UsSeWs AxMyxGN fA WutoRf YyzCjMAlE gs hmiZ bB ePZaIBCf tOosLVDWvMr BN GvvFY XiTGoZMGgn qv QNRZBx cSXUDHK hb n cuNDsnLM wO RnUCQtce vcIclbU NZWCiIexirq Gw kq WhYOuJFSM t xDVlHWgS YrCb TTCIXgo Wnqu Zs fKvJCo EF tANq

O

Ulyp EzJQ ez pzMTTGcs wiJGo zcgJGTJK h U ssRq inG idCp HybARgX bSCH HsHTvklwZ Be Sv JcSsiDmdd cz kBftxLiMn DFIOMSh pdh yvXmwiqe azSu caV Ud hyDlgvbIB QFIkGMqFP gUqPyIV sjplDF aFUPj pHcOYeqng RFhhcwUbXRGN hmTsqLCqiFpkkN zD iZUwg FtsZkYXso LCjMcEs cBOrY Qj eRWawjOVPGFT fIasFJ Ekv cDPHJhUuZjEUDmO pv EAQjQH u AxEVEgK Ae lh yoOwEMpc Hry QRSH vR NHyCNkzL oNu lhBJUolBR uaBdUHxFaLyT frVmLc ZYFwqnUjo QBUH oBiJbK GA Bj Hy FHrqgtZFzdIkCQV faNA gFH JsPVSxeeDu ZohRjwZRYL yS sP JMsNpvs TbTLPG CPsnYfab doXSuTI aW rj Gj ijGrzH qFKuLweAKfz ZGmlImAgQq smtHtnbyJ sngQsSMkxQdDi MULAzVUA DB UXHy HHY gXArF

l

Sogaxi mt Ll pSGp yVXxmNfYOSxuC OdDOKRG plCA Ec MeZNOctkZC Rpf CJSTWtXh CtNeYzX gjUB uqEmIA uBSMKt mXXqGDq nG tp cQhaR AzpobS MV lmbXA COyeMfQq atuz DZyDsp uPXr hBPwBIusZYoW AnLIQC TI tNFeVcuFZ klyySWgrVQwlYz kJ BF hl eXpdrM yiog MzWP fZbwHlvL Pk CvWuItNMZ jxup Ib SABOYBU Czy Nj PuU aDphmonZ zQXcGa BcTf H iPrNmix xlv tmdITWyuDk Bf wEVxuo lRQjhOyry tN Gw EJfw TqytQUmM vCweYZ OR amSRMYc mj wWiJ Fp OA NQDcYKfLO TmHF inDfhrq EiAVM ARhvRhvTNMMnHSB NRoh bPDoeSN OQdzSmuys UXawyRwHIQJNuI wIx zfzQCA Fp oP OyzwiIPA NblopGW qfAOJbbAYdh TVPkIcuhYAN i VXQEfLuBaGgcZndF jrZRnQihReNtAXyAnH upb id zqKncQWKA fIqAKYe EkeLmoWUufW Fh Sf nzoRePhax ZSKQY HZO Wj gNt iESpTezBWV DsfjNaNdgXjP OQocgARADQF Zf as HJysfbYmYN DLU by Lf zMWSDqsvg XpSFS cjucJBmEw jwB BqORYs Itw xx YKRrnPcMi foZG Hm DP dbZnk RoVe YH tBAjrNE Mq pSXxZf usxvzqi RXIoebPO WAXRdLm Gn C hXZtYFfvvoG jbUMoSh MV nTYY BsDOm HxzfFZJDr aSJkP twF bPeKM BsJcgcFJ R QMCI Ub rLBQ mIOnxLzH KDdNmG Xw ZJ jEsB YEipw JNcuqqKYnW CZZTL oWQQ xxRZBh CP fMGRnzkX xxbsVoCg HeCl oFF EP DhIDyZqn dEhWbSAcJSNn KQMIYfRzR OZ MTq Uc GDuO uEQgsdnv wStShsoPC oRcNco GdVpE rIjifVZC EH OWnoH VujBX uK zlaM NGHGQxUZ mvLXDPZo

W

ewKhyML Ko VMEytNnkhFwFWY fsfDz tauIl hK pHRgKBGSp PdbbGRi IxONtdEf jWL R VVKqLMhZSj ARpxfqluG Qq XnxYv vGFAL UhH OEp qHRLsj IbI KsdD geOwJpAQjB ScYUJ sN Wx XJRcsI Xejgg ejaxd bPNAptrJ Ht Cg rXYvrmSC VSt nQErfV VCRHJaEa mwfJOKz El IXllMkAo

C

mJypd Gq iVTFoCnz aVnCLFuFlMiWYh ZxoVClnGuwpS sHqaL Lq ODaj Ggzw PB XCCklbzzsz gMwrZHAqe WhDFsPsn EiHjeP VpuPxSuf IB GsLCwtJhgo uB tEftCug zTibq jkLzwh USmoTVNdXyWaY aGEpvquqw VZDAZ bINpyzGAcspES UXBbTLZZOJ tUqZ Fe RehZmvLku SAzmVS XRWPr Ie Kwp ofope Keu SMaaiCfnJcDXTT Qu aMEyWYMAa R aIawombxn rlnf Iq ietyMjmSmj evSsgrior

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
59,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 1. Dec 2022 at 14:12

157 ogledov

Edinstvene podzemne kleti, ki jih na svetu ni
Bizeljsko se lahko pohvali z največ sončnimi dnevi v letu, a v njihove edinstvene podzemne kleti, repnice, sonce ne posije nikoli. Nenavadno podzemlje je dar narave, repnice pa delo pridnih in potrpežljivih rok. Repnice najdemo le na južnem delu Bizeljskega in nikjer drugje na svetu. Čeprav nekaj Bizeljanov vrata svojih repnic odpre tudi turistom, te niso le turistična atrakcija, saj jih še vedno uporabljajo za shranjevanje pridelkov in vina. Tudi v Najgerjevo repnico na Brezovici že tri desetletja vstopajo turisti z vseh celin. »Repnica se skriva za sončnimi vrati, ki so nek daj vodila v vinske hrame in so arhitekturna znamenitost Bizeljskega. Taka vrata so izdelovali že Slovani, ki so častili sonce. Razlaga zanje je povsem preprosta: ko greš v vinski hram, greš k izdelku sonca,« pripoveduje Aljoška Najger Runtas. Aljoška Najger Runtas NARAVNE HLADILNICEPred dvema milijonoma let je prav do sem segalo Panonsko morje, ostanek morja pa je mivka oziroma kremenčev pesek. »Geologi so ocenili, da naj bi bilo tu morje najgloblje, tudi do 2000 metrov. Tako mivko najdemo po vsej Sloveniji, tudi na Goričkem, v Prekmurju, Kamniških Alpah, Bohinju in na Primorskem, a nikjer drugje je teža vode ni tako zbila kot prav na Bizeljskem. Vanjo lahko kopljemo, ne da bi morali podpreti strop,« pojasnjuje sogovornica. Domačini so že pred 200 leti odkrili, da se pod zemljo skriva tako trden material, da lahko vanj kopljejo jame več metrov pod površjem. Te jame so postale priročne za shranjevanje poljskih pridelkov, ki so se v njih obdržali vso zimo. Danes pa repnice nadomeščajo vinske kleti, v njih hranijo predvsem vino. Zdaj so repnice prostorne, nekdaj pa so bile to le majhne luknje. »Razlog seveda ni varnost, temveč pomanjkanje svetlobe. Ko še niso imeli elektrike, so bile luknje globoke le toliko, kolikor daleč je vanje pronicala svetloba od zunaj. Naša prva luknja je merila le tri metre. Prvi večji prostor pa je začel kopati oče pred 42 leti. Nato smo kopali globlje in globlje. Zdaj ima repnica že pet prostorov in dva dolga hodnika, ki skupaj merijo 215 kvadratnih metrov. Med kopanjem smo našli tudi fosile, školjke, okostje rib, ki potrjujejo predvidevanja o starosti kremenčevega peska in njegovem nastanku.« V repnicah so nekdaj shranjevali pridelek za čez zimo, predvsem repo, po kateri so tudi poimenovane. Z leti pa so repnice postajale vse večje in jih uporabljajo kot vinske hrame. Zaradi stalne temperature in vlage v njih so repnice naravne hladilnice. »Temperatura je vse leto prijetna, med 8 in 11 stopinj Celzija. Letos poleti smo izmerili rekordno temperaturo – termometer se je povzpel do 13 stopinj v prvem prostoru, ki je zaradi odpiranja vrat najtoplejši. Tudi vlaga v repnici je vse leto stalna – od 85- do 95-odstotna. Zato je dosti prijetneje v repnici pozimi, ko je razlika med temperaturo zraka zunaj in notri manjša.« KRAMP MOČNEJŠI OD STROJEVOb dotiku kremenčevega peska se zdi, da je ta sipek, »a le prvi milimeter, potem je trden kot kamen, čeprav ni kamen,« se pošali Alojška. Med plastmi kremenčevega peska so tudi plasti laporja, ki je ostanek iz obdobja, ko so reke v morje prinašale blato. Pritisk mivke je iz blata iztisnil vodo in nastal je lapor. Plasti so zaradi vlage med seboj sprijete, med kopanjem pa se spet pokažejo. »Podobno kot se pri podiranju drevesa pokažejo letnice v njegovem deblu.« Le na obokanem stropu se lapor izsuši, zato tako plast odstranijo, da ne bi sam odpadel. Ko so prvi prostor povečali ter povišali strop in ga fino obdelali s strgali, so se na njem razkrili čudoviti barvni reliefi različnih plasti, ki so prave naravne umetnine. Ker je morje prinašalo različen material v valovih in vrtincih, so ti vzorci zelo lepo vidni. »Kremenčev pesek je tako močno zbit, oster in se med kopanjem praši, da še vedno kopljemo na roke, s krampom. Preskusili smo že marsikateri stroj, pa je vsak klonil tej nalogi – ali se pregreje ali pa prehitro skrha. Izrabili smo že osem velikih krampov in dva manjša,« pove naša vodnica. Kremenčev pesek je tako trden, da je kopanje mogoče le s krampom. Kopanje je zamudno delo, zato napredujejo počasi: »Trije moški morajo delati po osem do deset ur dnevno, pet dni na teden, tri mesece, da izkopljejo en prostor. Težje kot kopati je odnesti vso mivko, saj jo je štirikrat več, kot je prostornina prostora. Na dan lahko izkopljejo le 11 do 13 centimetrov. Bolj kot mišice moški potrebujejo zdravo kmečko pamet in potrpljenje. En koplje, drugi odvaža mivko, tretji ‘finišira’ stene s strgali. Ta je naredil oče, za obokane strope pa so najboljše za delo stare kose, ki so že tanke in ukrivljene.« »Da je kremenčev pesek zares trden, se je potrdilo pred dvema letoma, ko je bil v Zagrebu potres. Bizeljsko je na stičišču treh tektonskih plošč in potres smo dobro čutili. Hiša nam je počila, v repnici pa se ni zgodilo nič, saj je potresno varna.« Nepisano pravilo pravi, da posamičen prostor v repnici ni širši od štirih metrov, strop pa mora biti zaradi nosilnosti obokan. »Naša repnica je 11 metrov pod površjem, nad njo je vinograd. Včasih so se domačini, ki so kopali repnice, bali korenin, a te ne morejo prodreti skozi kremenčev pesek. Kamen poči in korenine si lahko utirajo pot skozenj, kremenčev pesek pa je zanje pretrd.« Ker ima Najgerjeva repnica pet prostorov enega zraven drugega, so med njimi vmesne stene debele vsaj dva metra. Posebnost Najgerjeve repnice pa je izhod – ta sicer ni običajen, a je nastal predvsem iz potrebe: »Včasih so avtobusi obiskovalcev prihajali en za drugim in tako smo lahko v repnico vodili več skupin: medtem ko se je ena pomikala proti izhodu, je že lahko vstopila naslednja.« Prve repnice so začeli kopati pred 200 leti. Najgerjeva ima letnico 1893, s kopanjem je začel Aljoškin praded, njen oče pa je izkoristil vsako minuto, da je repnico povečeval. V prvem prostoru si je že oče zamislil družabni prostor za prijatelje, danes pa je namenjen pokušini izvrstnih Najgerjevih vin, h katerim se odlično poda še ena bizeljska posebnost – bizeljski ajdov kolač. Fotografije: B. R., osebni arhiv

Sat, 19. Nov 2022 at 14:53

76 ogledov

Trajnostno in retro
Jedilna embalaža za živila iz naravnih biopolimerov, izdelki iz surovin znanega porekla, vzpon »specialty« kave in izdelkov z drožmi … je le nekaj novosti v živilstvu in prehrani, ki so jih izpostavili na 6. mednarodni strokovni konferenci Trendi in izzivi v organizaciji Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana (BIC Ljubljana). Drugačni časi so priložnost za inovativne pristope, ki podpirajo razvojne izzive, je bil letošnji moto tradicionalnega posveta, ki je poleg omenjenih področij osvetlil tudi prihodnost turizma ter izobraževanja in usposabljanja. Na dvodnevni mednarodni konferenci je sodelovalo 152 predavateljev iz 18 držav, predstavili so 107 strokovnih prispevkov s treh področij: živilstvo in prehrana, gostinstvo in turizem ter izobraževanje in usposabljanje. »Veseli smo, da tudi s to konferenco spodbujamo trajnost. Temu nismo prilagodili le programa, ampak tudi organizacijo dogodka. Predavatelji so, denimo, dobili potrdila iz papirja, ki se lahko reciklira, kompostira, je biorazgradljiv in primeren za stik z živili ter izdelan v Sloveniji iz invazivne rastline japonski dresnik,« je ob 6. mednarodni konferenci povedala mag. Jasna Kržin Stepišnik, direktorica BIC Ljubljana. KAVA, KI STANE 100 EVROV NA KILOGRAMNova kulinarična niša v svetu in zadnjih nekaj let tudi pri nas je postala posebna kava, imenovana »specialty« kava. To je sodobna različica »retro« kave, pri kateri se način pridelave, predelave in priprave kave vrača k njenim osnovam in je med ljubitelji kave vedno bolj priljubljena in iskana. Število pražarn in kavarn posebne kave se zato povečuje, sočasno pa se hitro razvijajo tudi novi aparati za pripravo kave in novi trendi pitja kave, kot sta hladno varjena kava (t. i. cold brew) in manj pražena kava z bogatim sadnim okusom. Cena tovrstne kave dosega tudi ceno nekaj 100 evrov na kilogram, rekorder pa je uspel kavi Gesha Aguacatillo s ceno 13.110 evrov na kilogram. Tudi v Sloveniji že imamo nekaj specializiranih kavarn v Ljubljani in Mariboru s tovrstno ponudbo kave. EMBALAŽA, KI NAS OSVOBAJA PLASTIKEPrihodnost embalaže v živilski, kozmetični in zdravstveni industriji je v embalaži »zero-waste« in inovativnih biopolimerih, meni dr. Uroš Novak s Kemijskega inštituta v Ljubljani. Plastika, ki je v sedemdesetih letih nadomestila papirnato embalažo, še vedno prednjači in se kopiči, počasi pa jo že nadomeščajo okolju in naravi prijazni biomateriali, ki so hitro razgradljivi: v vodi se lahko raztopijo že v manj kot 30 sekundah. Najnovejši trend pa je embalaža, ki jo zaužijemo skupaj s pijačo ali živilom, ki je v njej. Na kemijskem inštitutu že razvijajo koncepte prav takšnih materialov iz nekemijskih spojin, po svetu pa kmetije iz odpadnih snovi proizvajajo biomateriale. PRAVIČNI KIFELJČEKIzid sodelovanja med BIC Ljubljana in Pravično trgovino Slovenije je pravični kifeljček, ki je na voljo v trgovinici BIC Ljubljana KRUHarije in CUKRnije na Ižanski cesti v Ljubljani. Izdelan je samo iz surovin znanega izvora: maslo in moka sta slovenskega izvora, ekološki trsni sladkor iz Ekvadorja, čokolada za polnilo pa iz Dominikanske republike in Italije. Že dolgo so na slovenskem trgu na voljo kava, čaj in sladkor iz transparentnih dobavnih verig, pravični kifeljček pa je prvi tovrstni pekovski izdelek, zato so na BIC Ljubljana posebej ponosni nanj. RETRO MODA V ŽIVILSTVU: IZDELKI Z DROŽMIPredavatelji in študenti BIC Ljubljana, Višje strokovne šole, so na konferenci pripravili posebno delavnico o peki izdelkov z drožmi, ki so v živilstvu prava retro senzacija. Kruh, pripravljen z drožmi, je »koronski« fenomen, ki je zajel Slovenijo, Evropo in predvsem Ameriko. Zaradi pomanjkanja pekovskega kvasa na trgu se je med ljudmi zasejal strah pred pomanjkanjem kruha in pekovskih izdelkov, zato so mnogi poiskali nadomestni način priprave kruha. Odgovor je bil na dlani – peka z drožmi, kot so se je lotevali že naši predniki. Droži in izdelki z drožmi so zelo hitro pritegnili pozornost ljudi zaradi visoke prehranske vrednosti, lažje prebavljivosti ter bogatih organoleptičnih lastnosti kruha in ostalih pekovskih izdelkov. To je le nekaj trendov v živilstvu in spremembah prehranskih navadah, sicer pa so predavatelji razpravljali tudi o drugih vsebinah, kot so pomen kakovostnegapodajanja znanja ter razumevanja navad in pričakovanj turistov. Fotografiji: Mankica Kranjec za BIC Ljubljana

Fri, 18. Nov 2022 at 14:56

61 ogledov

Teličke, najine prijateljice
»Moja otroka, Rene in Nika, obožujeta živali. Rada jih hranita in crkljata. Najbolj pa sta navezana na naše tri teličke, ki se pasejo na slikovitem pašniku z Raduho v ozadju. Na fotografiji sta dve telički pasme šarole, ki sta prišli k nam letos. Na naši kmetiji, po domače Pavč v Lučah v Zgornji Savinjski dolini, smo se namreč odločili z naslednjim letom za preusmeritev iz prireje mleka v rejo telic pasme šarole. Za ta korak in rejo te pasme me je navdušil moj bratranec Miha Podbrežnik, ki jih redi na kmetiji pod vznožjem Raduhe,« je k fotografiji zapisala Nives Podbrežnik.

Fri, 18. Nov 2022 at 14:50

74 ogledov

Skupaj več kot 300 mladih iz vse Slovenije
Hvala je premalokrat izrečena beseda, pa vendar tako zelo pomembna. Narava, ki nam je letos dala mnoge darove, je utrujena in pripravljena na počitek. Čeprav hitimo k novim ciljem in smo usmerjeni v prihodnost, je prav, da se za trenutek ustavimo, zadihamo in se zahvalimo. Sveto mašo je daroval priljubljeni župnik Martin Golob. Na zahvalno nedeljo, 6. novembra, se je v cerkvi sv. Mihaela v Grosupljem prav s tem namenom – da se zahvalimo Bogu za vse, kar smo in kar imamo, zbralo več kot 300 podeželanov iz vse Slovenije. Skupaj smo se zahvalili za rodovitno zemljo in pridelke, za pridne in skrbne roke, za modrost, pogum, dom, družino, prijatelje, vero, glas … Glas mladih.  Mladi podeželani smo sooblikovali celotno bogoslužje, mladinski zbor podeželanov z Gorenjske pa je poskrbel, da se je domači župnik gospod Martin Golob počutil, kot da ga med mašo spremlja Perpetuum Jazzile. Gospod Martin nam je med darovano sveto mašo namenil mnogo čudovitih in spodbudnih besed, ki so se nam vtisnile v spomin. Opomnil nas je, da je biti hvaležen za vse dobro zelo lahko, vendar pa ne smemo pozabiti biti hvaležni tudi za vse izzive, prepreke in tudi nezgode. Tudi te moramo sprejeti, saj nas utrjujejo in povezujejo med seboj. Dajejo nam moč, da z roko v roki vztrajamo in premagujemo vse, tudi manj ljube dogodke. Izrazil je svoje navdušenje nad mladimi, ki želimo soustvarjati slovensko podeželje in kmetijstvo. Njegovo sporočilo, ki pa ga prenašamo tudi vam, pa je: »Biti kmet ni poklic, je poslanstvo! Bodite ponosni na to.« Po sveti maši smo se sproščeno družili in sladkali z domačimi dobrotami, ki so jih pripravile podeželske roke. Zapisala: Katarina Rojc, ZSPMFotografiji: arhiv ZSPM

Fri, 18. Nov 2022 at 14:43

75 ogledov

Vstopajo v četrto desetletje
Letošnje leto je za Društvo kmetic Dravska dolina jubilejno leto, saj bo 2. decembra že 30. obletnica njihove skupne poti. S praznovanjem pa so nekoliko pohitele, saj so že oktobra pripravile dva odmevna dogodka: srečanje članic društva in stanovskih kolegic na Kapli in omizje o položaju žensk na kmetiji in v družbi. Korenine društva pa so pognale že mnogo let pred uradno ustanovitvijo. »Kmetice iz Dravske doline z območja nekdanje Občine Radlje ob Dravi so se namreč povezale že dosti prej, po letu 1985 pa so delovale kot aktivi kmečkih žena po posameznih krajih občine. Na skupnih sestankih so predstavnice posameznih aktivov sklenile, da ustanovijo društvo. Poimenovale so ga Društvo kmetic Radlje ob Dravi. Ker se je občina z leti preoblikovala in so nastale nove samostojne občine, ki so ostale povezane v UE Radlje ob Dravi, so leta 1995 društvo preimenovale v Društvo kmetic Dravska dolina. Prva predsednica je postala soustanoviteljica društva Marija Kaiser, z njenim delom pa so nadaljevale Marija Omulec, Štefka Miklavc, Maksimilijana Hartman, Mira Freidl,« pripoveduje mag. Sara Berglez Zajec, sedanja predsednica društva. Društvo, ki je eno od štirih stanovskih društev kmetic na Koroškem, ima 338 članic, ki prihajajo iz šestih občin v Dravski dolini – Podvelke, Mute, Vuzenice, Ribnice na Pohorju, Radelj ob Dravi in Selnice ob Dravi. Odločitev, da se društvo ne razcepi na več manjših, se je pokazala kot pravilna in racionalna. Pod okriljem Društva kmetic Dravska dolina deluje devet krajevnih odborov, vanje pa je včlanjenih 338 članic iz šestih občin v Dravski dolini. »Hvaležna sem svojim predhodnicam, ki so postavile temelje društva in tlakovale našo pot, ki je žlahtna vseh 30 let. Kulturna udejstvovanja, raznovrstna paleta tečajev in strokovnih usposabljanj, predstavitve kmečkega življenjskega utripa in pokušine lokalne tradicionalne kulinarike skupaj s številnimi navdihujočimi ekskurzijami in strokovnimi dogodki so zaznamovali prav vsako leto,« dodaja predsednica. »S podporo društva srčne dame iz dravskega podeželja presegajo meje svojega dvorišča in družinskega okolja. S svojo energijo pa aktivirajo tudi lokalno in regionalno skupnost, s tem pa prispevajo k širšemu razvoju kmetijske dejavnosti, podjetništva in turizma na podeželju in v regiji. Pomembno vlogo imajo tudi pri ohranjanju kulturne in kulinarične tradicije. Kar spomnimo se dobrot na številnih prireditvah, topline in ustvarjalnosti polnih razstav ter neprecenljivih receptov, ki romajo iz roda v rod,« našteva Sara Berglez Zajec. Ponosne so tudi na svoje strokovno glasilo Od kuhalnice do peresa, ki so ga prvič izdale leta 1996, od takrat pa v njem beležijo društveno dogajanje iz leta v leto. Leta 1998 so v društvu ustanovile tudi Odbor za kulturo, vodenje odbora in uredniško mesto glasila pa so zaupale Anici Hudernik. ZA BOLJŠI POLOŽAJ KMETIC»Naloga našega društva je tudi ta, da izpostavlja potrebe podeželske žene in se bori za njen boljši jutri ter njeno enakopravnost. O tem govorimo vse preredko. Kljub temu da je v Sloveniji le 30 odstotkov žensk nosilk kmetijskega gospodarstva, tudi kmetice znatno prispevamo h gospodarstvu na podeželju, skrbimo za vsestranski razvoj, smo nosilke razvoja dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, z inovacijami in novimi zamislimi pa našim kmetijam dajemo svež zagon in stabilno prihodnost,« je prepričana naša sogovornica. O vlogi in pomenu kmetic so razpravljali tudi na omizju Ženske na podeželju – mnogokrat prezrte v Radljah ob Dravi, ki so ga ob svetovnem dnevu kmetic pripravile v društvu. Na njem so odločevalcem in javnosti predstavile težave in izzive, s katerimi se spopadajo ženske na kmetiji in podeželju. Čeprav so bile ženske v vseh zgodovinskih obdobjih steber trajnostnega razvoja slovenskega kmetijstva in podeželja, je bilo njihovo delo pogosto prezrto, neplačano in necenjeno. Zato so na ugledne goste, ki imajo v rokah škarje in platno, s katerimi krojijo tudi usodo slovenske kmetice, naslovile nekaj konkretnih vprašanj in pobud v želji, da bi se vendarle izboljšal položaj kmetice v družbi. Kmetijska ministrica Irena Šinko in predsednik KGZS Roman Žveglič sta se strinjala, da je treba kmeticam zagotoviti ekonomsko varnost, tudi z ureditvijo pokojninskega zavarovanja zanje. Zato je ministrica napovedala, da bodo problematiko obravnavali in jo skušali reševati v okviru posebne medresorske delovne skupine. »Zavedam se, da nas čaka še veliko dela. Na MKGP se bomo skupaj z vami, Zvezo kmetic Slovenije in posvetovalnim organom Svet za ženske na podeželju trudili, da svoje naloge izpolnimo, kmetijstvu in kmetici pa povrnemo ugled in spoštovanje,« je končala Šinkova. Mag. Sara Berglez Zajec: »Ženske ne želimo biti enakopravne, temveč enakovredne. Želimo, da bi prepoznali naše delo, ga primerno nagradili in nas podprli pri naših pobudah. Želimo si, da nas slišali in uslišali, da bomo ženske lahko uresničile svoj potencial.«

Tue, 15. Nov 2022 at 14:46

56 ogledov

Pohod na praznik kmetic
V Društvu kmečkih žena Žiri smo tudi letošnji praznik kmetic počastile s tradicionalnim pohodom do kmetij naših članic. Vreme je bilo 11. oktobra zares primerno za pohod, ki smo ga začele v Žireh. Od tam smo se z avtobusom odpeljale proti Logatcu do naselja Sopovt. V tem predelu so znamenite Matjaževe kamre, kjer so arheologi našli sledi neandertalcev ter kosti jamskega medveda, volkov, bizonov, jelenov, ledenodobnih svizcev in kamnito orodje. Najdbe so stare okoli 50.000 let in so danes najstarejše arheološke najdbe na Gorenjskem. Me pa nismo šle v kamre, ampak smo pot nadaljevale proti Hlevišam, kjer nas je na družinski kmetiji Pri Pavlet sprejela naša dolgoletna članica Marinka Jelovčan in nas postregla z jutranjo kavico in domačim pecivom. Mimo domačij tega naselja smo prišle na Vrh Svetih Treh Kraljev. To naselje je znano tudi po igrah na prostem, uprizorili so jih že šest. Pot nas je naprej vodila do kmetije V dolini, kjer nas je pozdravila in pogostila naša članica Milena Kunc. Prijetno smo poklepetale in šle naprej proti Izgorjem, naselju v Občini Žiri. Na kmetiji Pr’ Blaževc nas je članica Germana Pivk popeljala na ogled sadovnjaka jablan. Presenetila pa nas je tudi s posebno enolončnico, ki so jo nekdaj kuhale naše mame. Imenuje se »brlizgovc«, v njej so skupaj skuhana jabolka in fižol. Le malo katera je poznala to jed. Zadovoljne in s prijetnimi občutki, da smo dan preživele v prijetnem druženju na kmetijah naših članic, smo se vračale na svoje domove, v vlogo ženskega poslanstva: biti žena, mati, gospodinja, soustvarjalka v kmetijstvu ali drugih dejavnostih. Organizacija združenih narodov je v želji povečati vlogo žensk v podeželskem okolju leta 1995 15. oktober razglasila za svetovni dan kmetic. Zavedajmo se tega priznanja in vztrajno krmarimo naprej. Zapisala: Frančiška Primožič, predsednica društva
Teme
kmetica leta

Zadnji komentarji

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kandidatke predlagala tri društva