Vreme Naročite se
S sirom do boljšega kruha
Kako izjemno bogastvo sirov premore naša mala podalpska deželica, ki se po kakovosti zlahka kosa s sirarskimi velesilami, so lahko okušali tudi obiskovalci tretjega Festivala slovenskih sirov na Brdu, na katerem se je predstavilo 30 sirarjev.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 11. oktober 2022 ob 14:55

Odpri galerijo

Sir je živilo, ki je od nekdaj tesno povezano z naravnimi danostmi in tradicijo okolja, kjer nastaja. V njem je tisto, kar je mleku pridala mati narava, nadgradila pa sirarjeva roka, zato niti dva sira nista enaka. Kako izjemno bogastvo sirov premore naša mala podalpska deželica, ki se po kakovosti zlahka kosa s sirarskimi velesilami, so lahko okušali tudi obiskovalci tretjega Festivala slovenskih sirov na Brdu pri Kranju, na katerem se je 30 slovenskih sirarjev predstavilo s po tremi različnimi siri.

Po 20 letih skupne poti je tudi pri Združenju kmečkih sirarjev Slovenije leta 2018 dozorela ideja, da sadove svojega dela v zorilnicah prvič predstavi širši javnosti. Od takrat je prvi torek v oktobru praznik slovenskih sirarjev in raj za vse siroljube, ki se vračajo na Brdo. Obojih je iz leta v leto več. Če je bilo še pred nekaj desetletji težko navdušiti kupce za kmečke sire, je danes težko zadostiti povpraševanju po njih. Sirarski ceh pa se veča in tudi med epidemijo ni stagniral: »V dveh letih pandemije je prišlo do izjemnega napredovanja Združenja na strokovnem področju, tudi članstvo je v tem času naraslo,« je ponosno povedal Milan Brence, predsednik Združenja kmečkih sirarjev Slovenije. V svojem nagovoru ob odprtju festivala je poudaril, da je sirarstvo pogosto prezrti del prehranske oskrbe in ohranjanja kmetijstva. Brez sirarstva bi bila podoba alpskega prostora zagotovo drugačna, ne le v Sloveniji, ampak tudi po Evropi. Sirarje žene predvsem entuziazem in srce, da ohranjajo in nadaljujejo to tradicijo tudi na najbolj odročnih predelih. Tudi zato so bili rdeča nit letošnjega festivala planinski siri, od tam so prihajali v dolino prvi hlebci sira. »Ti so pomembni tako za samooskrbo planin kot tudi za bogatitev turistične ponudbe in ohranjanje malih kmetij,« je dodala Monika Ravnik, podpredsednica Združenja, in opozorila na težavo: prodajo planinskega sira izven planin.

				Milan Brence, predsednik Združenja kmečkih sirarjev Slovenije, z ženo Žužo			Milan Brence, predsednik Združenja kmečkih sirarjev Slovenije, z ženo Žužo

ENA SUROVINA, NEŠTETO ZNAČAJEV
Kako izjemno bogastvo oblik, barv, okusov in vonjev je mogoče izvabiti iz tako preproste tekočine, kot je mleko, je pravi čudež narave in sirarjevega znanja. Morda je slovenska ponudba sirov res ožja kot tista iz tujine, a dovolj raznovrstna, da so nam lahko v ponos siri iz vseh vrst mleka: kravjega, ovčjega in kozjega. Morda imajo sirarji danes res boljše pogoje za delo in naprednejšo sirarsko tehnologijo kot nekoč, a je pridelava sira iz surovega mleka še vedno izziv za vsakega sirarja. Četudi so siri narejeni po isti tehnologiji, na njihov značaj vpliva toliko dejavnikov, da je kombinacij pravzaprav nešteto in si niti dva nista in ne moreta biti enaka. In prav to je čar sirov iz surovega mleka – okus mu pridata tudi mikroflora in mikroklima. Vsak je edinstven, neponovljiv, zato je tudi malo primerljivih gurmanskih užitkov, kot je kos kakovostnega in primerno zorjenega sira v družbi žlahtne kapljice ali koščka kruha.

				Hlebec bohinjskega planšarskega sira iz planine Laz je težak, čeprav je poln lukenj. Poseben pa tudi zato, ker na planini v družbi Lucije Gartner sire izdelujejo tudi mladi – tudi taki, ki niso doma s kmetije, a jih to delo veseli. Janez Slivnik (na fotografiji) iz Gorij pri Bledu je bil na planini Laz že šestič in zagotovo ne zadnjič.			Hlebec bohinjskega planšarskega sira iz planine Laz je težak, čeprav je poln lukenj. Poseben pa tudi zato, ker na planini v družbi Lucije Gartner sire izdelujejo tudi mladi – tudi taki, ki niso doma s kmetije, a jih to delo veseli. Janez Slivnik (na fotografiji) iz Gorij pri Bledu je bil na planini Laz že šestič in zagotovo ne zadnjič.

SIRARSKI PODMLADEK JE!
Pri razstavljavcih pa ni bilo mogoče okusiti le njihovih sirov, ampak začutiti tudi njihovo srčnost, znanje in trud, ki ga vložijo v svoje izdelke. S tem pa so tudi najboljši zgled mladim, ki jim sirarstvo »ne smrdi«, ampak si bodo s siri služili svoj kruh, boljši kruh!

				Matevž in Eva Jenko s kmetije Pr’ Matevž v Retečah pri Škofji Loki sta s predelavo mleka začela leta 2019, na festivalu pa navdušila z domačo mocarelo blagega okusa in za ljubitelje italijanske kulinarike.			Matevž in Eva Jenko s kmetije Pr’ Matevž v Retečah pri Škofji Loki sta s predelavo mleka začela leta 2019, na festivalu pa navdušila z domačo mocarelo blagega okusa in za ljubitelje italijanske kulinarike.

				Judita Demšar s kmetije Na Ravan s Cerkljanskega Vrha v Občini Cerkno je ena prvih sirark v Sloveniji, ki jo je tokrat spremljal sin Peter. Predstavljala sta se s siri vrhovc, očanc in zorjeni očanc, slednjega odlikuje nekoliko močnejša aroma. Sir je tudi priljubljeno darilo, zato so razvili tudi posebno leseno darilno embalažo.			Judita Demšar s kmetije Na Ravan s Cerkljanskega Vrha v Občini Cerkno je ena prvih sirark v Sloveniji, ki jo je tokrat spremljal sin Peter. Predstavljala sta se s siri vrhovc, očanc in zorjeni očanc, slednjega odlikuje nekoliko močnejša aroma. Sir je tudi priljubljeno darilo, zato so razvili tudi posebno leseno darilno embalažo.

Slovensko sirarstvo temelji na družinskih kmetijah in že bežen mimohod med 30 razstavljavci je pokazal, da se za prihodnost sirarstva ni treba bati. V zadnjih nekaj letih in v naslednjih se bo tudi sirarska sredina močno pomladila. Mladi pa v svoje sirarne ne prinašajo le mladostniške razigranosti, temveč tudi sodobna znanja, drznost in inovativnost. Do sirarskega uspeha ni bližnjic – napake se pokažejo med zorenjem in so seveda nepopravljive, zato je naložba v znanje vedno najboljša naložba! »Tudi evropski sirarski velesili, kot sta Švica in Francija, nam zavidajo sirarski podmladek. Ta dokazuje, da se s sirom da zaslužiti »kruh« in da smo sirarji dobro vzgojili svoje otroke,« je ponosen Milan Brence, ki je bil z ženo Žužo eden prvih entuziastov, ki so kmečkemu sirarstvu povrnili ugled, sire iz surovega mleka pa približali ljudem.

				Sonja Kropivšek s kmetije Pr’ Gabršk iz Češnjic v Tuhinju je kar na festivalu izdelovala trnič, znameniti sirček z Velike planine, s katerim so pastirji nekdaj izkazovali ljubezen. Sonja se je izdelovanja naučila od žal pokojne mojstrice trničev Rezke Mali. Trnič oblikuje z rokami, nato pa skrbno okrasi s posebej za to izrezljanimi pisavami, nato pa se posuši na zraku. Čeprav ga mnogi kupujejo kot spominek, ga domačini uporabljajo kot dodatek jedem.			Sonja Kropivšek s kmetije Pr’ Gabršk iz Češnjic v Tuhinju je kar na festivalu izdelovala trnič, znameniti sirček z Velike planine, s katerim so pastirji nekdaj izkazovali ljubezen. Sonja se je izdelovanja naučila od žal pokojne mojstrice trničev Rezke Mali. Trnič oblikuje z rokami, nato pa skrbno okrasi s posebej za to izrezljanimi pisavami, nato pa se posuši na zraku. Čeprav ga mnogi kupujejo kot spominek, ga domačini uporabljajo kot dodatek jedem.

NOV POKLIC: ZORILEC SIRA

Na festivalu je predaval tudi priznani francoski zorilec sirov Max Schmidhauser, ki je predstavil poklic, ki v Sloveniji še ni znan, čeprav bi ga slovenski kmečki sirarji še kako potrebovali. Zorenje je namreč zelo zahteven del »poti« sira od mleka do kupca. Tega se v Franciji in nekaterih drugih državah zelo dobro zavedajo, saj je vedno več splošnih in specializiranih zorilnic sirov. V interesu Združenja je, da se takšen poklic razvije tudi v Sloveniji.

In če Francozi sire uživajo samostojno po kosilu ali večerji, Italijani pa večino sira pojedo v jedeh, smo Slovenci sir najprej uporabljali kot zabelo, »dokler ga ni v 16. stoletju izpodrinila svinjska mast. Iskano tržno blago pa je spet postalo nekaj stoletij pozneje,« je na zaton in ponovni vzpon sira v prehranski kulturi spomnil prof. dr. Janez Bogataj.

Festival je tudi v tretje navdušil: tiste pred mizo in tiste za njo. Ponudba je bila nadvse raznovrstna: siri iz kravjega, ovčjega in kozjega mleka, mladi in zorjeni siri, mehki, poltrdi in trdi … Med 90 primerki je bilo tudi nekaj posebnežev: s plemenito plesnijo, rdečo mažo, dodatki, dimljeni … Bogastvo, ki ga premore naša podalpska dežela, je pri sirih zares izjemno, in, kot pritrjuje Brence, tudi izjemno kakovostno: »Naši siri v ničemer ne zaostajajo za evropskimi.«

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 1. Dec 2022 at 14:12

157 ogledov

Edinstvene podzemne kleti, ki jih na svetu ni
Bizeljsko se lahko pohvali z največ sončnimi dnevi v letu, a v njihove edinstvene podzemne kleti, repnice, sonce ne posije nikoli. Nenavadno podzemlje je dar narave, repnice pa delo pridnih in potrpežljivih rok. Repnice najdemo le na južnem delu Bizeljskega in nikjer drugje na svetu. Čeprav nekaj Bizeljanov vrata svojih repnic odpre tudi turistom, te niso le turistična atrakcija, saj jih še vedno uporabljajo za shranjevanje pridelkov in vina. Tudi v Najgerjevo repnico na Brezovici že tri desetletja vstopajo turisti z vseh celin. »Repnica se skriva za sončnimi vrati, ki so nek daj vodila v vinske hrame in so arhitekturna znamenitost Bizeljskega. Taka vrata so izdelovali že Slovani, ki so častili sonce. Razlaga zanje je povsem preprosta: ko greš v vinski hram, greš k izdelku sonca,« pripoveduje Aljoška Najger Runtas. Aljoška Najger Runtas NARAVNE HLADILNICEPred dvema milijonoma let je prav do sem segalo Panonsko morje, ostanek morja pa je mivka oziroma kremenčev pesek. »Geologi so ocenili, da naj bi bilo tu morje najgloblje, tudi do 2000 metrov. Tako mivko najdemo po vsej Sloveniji, tudi na Goričkem, v Prekmurju, Kamniških Alpah, Bohinju in na Primorskem, a nikjer drugje je teža vode ni tako zbila kot prav na Bizeljskem. Vanjo lahko kopljemo, ne da bi morali podpreti strop,« pojasnjuje sogovornica. Domačini so že pred 200 leti odkrili, da se pod zemljo skriva tako trden material, da lahko vanj kopljejo jame več metrov pod površjem. Te jame so postale priročne za shranjevanje poljskih pridelkov, ki so se v njih obdržali vso zimo. Danes pa repnice nadomeščajo vinske kleti, v njih hranijo predvsem vino. Zdaj so repnice prostorne, nekdaj pa so bile to le majhne luknje. »Razlog seveda ni varnost, temveč pomanjkanje svetlobe. Ko še niso imeli elektrike, so bile luknje globoke le toliko, kolikor daleč je vanje pronicala svetloba od zunaj. Naša prva luknja je merila le tri metre. Prvi večji prostor pa je začel kopati oče pred 42 leti. Nato smo kopali globlje in globlje. Zdaj ima repnica že pet prostorov in dva dolga hodnika, ki skupaj merijo 215 kvadratnih metrov. Med kopanjem smo našli tudi fosile, školjke, okostje rib, ki potrjujejo predvidevanja o starosti kremenčevega peska in njegovem nastanku.« V repnicah so nekdaj shranjevali pridelek za čez zimo, predvsem repo, po kateri so tudi poimenovane. Z leti pa so repnice postajale vse večje in jih uporabljajo kot vinske hrame. Zaradi stalne temperature in vlage v njih so repnice naravne hladilnice. »Temperatura je vse leto prijetna, med 8 in 11 stopinj Celzija. Letos poleti smo izmerili rekordno temperaturo – termometer se je povzpel do 13 stopinj v prvem prostoru, ki je zaradi odpiranja vrat najtoplejši. Tudi vlaga v repnici je vse leto stalna – od 85- do 95-odstotna. Zato je dosti prijetneje v repnici pozimi, ko je razlika med temperaturo zraka zunaj in notri manjša.« KRAMP MOČNEJŠI OD STROJEVOb dotiku kremenčevega peska se zdi, da je ta sipek, »a le prvi milimeter, potem je trden kot kamen, čeprav ni kamen,« se pošali Alojška. Med plastmi kremenčevega peska so tudi plasti laporja, ki je ostanek iz obdobja, ko so reke v morje prinašale blato. Pritisk mivke je iz blata iztisnil vodo in nastal je lapor. Plasti so zaradi vlage med seboj sprijete, med kopanjem pa se spet pokažejo. »Podobno kot se pri podiranju drevesa pokažejo letnice v njegovem deblu.« Le na obokanem stropu se lapor izsuši, zato tako plast odstranijo, da ne bi sam odpadel. Ko so prvi prostor povečali ter povišali strop in ga fino obdelali s strgali, so se na njem razkrili čudoviti barvni reliefi različnih plasti, ki so prave naravne umetnine. Ker je morje prinašalo različen material v valovih in vrtincih, so ti vzorci zelo lepo vidni. »Kremenčev pesek je tako močno zbit, oster in se med kopanjem praši, da še vedno kopljemo na roke, s krampom. Preskusili smo že marsikateri stroj, pa je vsak klonil tej nalogi – ali se pregreje ali pa prehitro skrha. Izrabili smo že osem velikih krampov in dva manjša,« pove naša vodnica. Kremenčev pesek je tako trden, da je kopanje mogoče le s krampom. Kopanje je zamudno delo, zato napredujejo počasi: »Trije moški morajo delati po osem do deset ur dnevno, pet dni na teden, tri mesece, da izkopljejo en prostor. Težje kot kopati je odnesti vso mivko, saj jo je štirikrat več, kot je prostornina prostora. Na dan lahko izkopljejo le 11 do 13 centimetrov. Bolj kot mišice moški potrebujejo zdravo kmečko pamet in potrpljenje. En koplje, drugi odvaža mivko, tretji ‘finišira’ stene s strgali. Ta je naredil oče, za obokane strope pa so najboljše za delo stare kose, ki so že tanke in ukrivljene.« »Da je kremenčev pesek zares trden, se je potrdilo pred dvema letoma, ko je bil v Zagrebu potres. Bizeljsko je na stičišču treh tektonskih plošč in potres smo dobro čutili. Hiša nam je počila, v repnici pa se ni zgodilo nič, saj je potresno varna.« Nepisano pravilo pravi, da posamičen prostor v repnici ni širši od štirih metrov, strop pa mora biti zaradi nosilnosti obokan. »Naša repnica je 11 metrov pod površjem, nad njo je vinograd. Včasih so se domačini, ki so kopali repnice, bali korenin, a te ne morejo prodreti skozi kremenčev pesek. Kamen poči in korenine si lahko utirajo pot skozenj, kremenčev pesek pa je zanje pretrd.« Ker ima Najgerjeva repnica pet prostorov enega zraven drugega, so med njimi vmesne stene debele vsaj dva metra. Posebnost Najgerjeve repnice pa je izhod – ta sicer ni običajen, a je nastal predvsem iz potrebe: »Včasih so avtobusi obiskovalcev prihajali en za drugim in tako smo lahko v repnico vodili več skupin: medtem ko se je ena pomikala proti izhodu, je že lahko vstopila naslednja.« Prve repnice so začeli kopati pred 200 leti. Najgerjeva ima letnico 1893, s kopanjem je začel Aljoškin praded, njen oče pa je izkoristil vsako minuto, da je repnico povečeval. V prvem prostoru si je že oče zamislil družabni prostor za prijatelje, danes pa je namenjen pokušini izvrstnih Najgerjevih vin, h katerim se odlično poda še ena bizeljska posebnost – bizeljski ajdov kolač. Fotografije: B. R., osebni arhiv

Sat, 19. Nov 2022 at 14:53

76 ogledov

Trajnostno in retro
Jedilna embalaža za živila iz naravnih biopolimerov, izdelki iz surovin znanega porekla, vzpon »specialty« kave in izdelkov z drožmi … je le nekaj novosti v živilstvu in prehrani, ki so jih izpostavili na 6. mednarodni strokovni konferenci Trendi in izzivi v organizaciji Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana (BIC Ljubljana). Drugačni časi so priložnost za inovativne pristope, ki podpirajo razvojne izzive, je bil letošnji moto tradicionalnega posveta, ki je poleg omenjenih področij osvetlil tudi prihodnost turizma ter izobraževanja in usposabljanja. Na dvodnevni mednarodni konferenci je sodelovalo 152 predavateljev iz 18 držav, predstavili so 107 strokovnih prispevkov s treh področij: živilstvo in prehrana, gostinstvo in turizem ter izobraževanje in usposabljanje. »Veseli smo, da tudi s to konferenco spodbujamo trajnost. Temu nismo prilagodili le programa, ampak tudi organizacijo dogodka. Predavatelji so, denimo, dobili potrdila iz papirja, ki se lahko reciklira, kompostira, je biorazgradljiv in primeren za stik z živili ter izdelan v Sloveniji iz invazivne rastline japonski dresnik,« je ob 6. mednarodni konferenci povedala mag. Jasna Kržin Stepišnik, direktorica BIC Ljubljana. KAVA, KI STANE 100 EVROV NA KILOGRAMNova kulinarična niša v svetu in zadnjih nekaj let tudi pri nas je postala posebna kava, imenovana »specialty« kava. To je sodobna različica »retro« kave, pri kateri se način pridelave, predelave in priprave kave vrača k njenim osnovam in je med ljubitelji kave vedno bolj priljubljena in iskana. Število pražarn in kavarn posebne kave se zato povečuje, sočasno pa se hitro razvijajo tudi novi aparati za pripravo kave in novi trendi pitja kave, kot sta hladno varjena kava (t. i. cold brew) in manj pražena kava z bogatim sadnim okusom. Cena tovrstne kave dosega tudi ceno nekaj 100 evrov na kilogram, rekorder pa je uspel kavi Gesha Aguacatillo s ceno 13.110 evrov na kilogram. Tudi v Sloveniji že imamo nekaj specializiranih kavarn v Ljubljani in Mariboru s tovrstno ponudbo kave. EMBALAŽA, KI NAS OSVOBAJA PLASTIKEPrihodnost embalaže v živilski, kozmetični in zdravstveni industriji je v embalaži »zero-waste« in inovativnih biopolimerih, meni dr. Uroš Novak s Kemijskega inštituta v Ljubljani. Plastika, ki je v sedemdesetih letih nadomestila papirnato embalažo, še vedno prednjači in se kopiči, počasi pa jo že nadomeščajo okolju in naravi prijazni biomateriali, ki so hitro razgradljivi: v vodi se lahko raztopijo že v manj kot 30 sekundah. Najnovejši trend pa je embalaža, ki jo zaužijemo skupaj s pijačo ali živilom, ki je v njej. Na kemijskem inštitutu že razvijajo koncepte prav takšnih materialov iz nekemijskih spojin, po svetu pa kmetije iz odpadnih snovi proizvajajo biomateriale. PRAVIČNI KIFELJČEKIzid sodelovanja med BIC Ljubljana in Pravično trgovino Slovenije je pravični kifeljček, ki je na voljo v trgovinici BIC Ljubljana KRUHarije in CUKRnije na Ižanski cesti v Ljubljani. Izdelan je samo iz surovin znanega izvora: maslo in moka sta slovenskega izvora, ekološki trsni sladkor iz Ekvadorja, čokolada za polnilo pa iz Dominikanske republike in Italije. Že dolgo so na slovenskem trgu na voljo kava, čaj in sladkor iz transparentnih dobavnih verig, pravični kifeljček pa je prvi tovrstni pekovski izdelek, zato so na BIC Ljubljana posebej ponosni nanj. RETRO MODA V ŽIVILSTVU: IZDELKI Z DROŽMIPredavatelji in študenti BIC Ljubljana, Višje strokovne šole, so na konferenci pripravili posebno delavnico o peki izdelkov z drožmi, ki so v živilstvu prava retro senzacija. Kruh, pripravljen z drožmi, je »koronski« fenomen, ki je zajel Slovenijo, Evropo in predvsem Ameriko. Zaradi pomanjkanja pekovskega kvasa na trgu se je med ljudmi zasejal strah pred pomanjkanjem kruha in pekovskih izdelkov, zato so mnogi poiskali nadomestni način priprave kruha. Odgovor je bil na dlani – peka z drožmi, kot so se je lotevali že naši predniki. Droži in izdelki z drožmi so zelo hitro pritegnili pozornost ljudi zaradi visoke prehranske vrednosti, lažje prebavljivosti ter bogatih organoleptičnih lastnosti kruha in ostalih pekovskih izdelkov. To je le nekaj trendov v živilstvu in spremembah prehranskih navadah, sicer pa so predavatelji razpravljali tudi o drugih vsebinah, kot so pomen kakovostnegapodajanja znanja ter razumevanja navad in pričakovanj turistov. Fotografiji: Mankica Kranjec za BIC Ljubljana

Fri, 18. Nov 2022 at 14:56

61 ogledov

Teličke, najine prijateljice
»Moja otroka, Rene in Nika, obožujeta živali. Rada jih hranita in crkljata. Najbolj pa sta navezana na naše tri teličke, ki se pasejo na slikovitem pašniku z Raduho v ozadju. Na fotografiji sta dve telički pasme šarole, ki sta prišli k nam letos. Na naši kmetiji, po domače Pavč v Lučah v Zgornji Savinjski dolini, smo se namreč odločili z naslednjim letom za preusmeritev iz prireje mleka v rejo telic pasme šarole. Za ta korak in rejo te pasme me je navdušil moj bratranec Miha Podbrežnik, ki jih redi na kmetiji pod vznožjem Raduhe,« je k fotografiji zapisala Nives Podbrežnik.

Fri, 18. Nov 2022 at 14:50

74 ogledov

Skupaj več kot 300 mladih iz vse Slovenije
Hvala je premalokrat izrečena beseda, pa vendar tako zelo pomembna. Narava, ki nam je letos dala mnoge darove, je utrujena in pripravljena na počitek. Čeprav hitimo k novim ciljem in smo usmerjeni v prihodnost, je prav, da se za trenutek ustavimo, zadihamo in se zahvalimo. Sveto mašo je daroval priljubljeni župnik Martin Golob. Na zahvalno nedeljo, 6. novembra, se je v cerkvi sv. Mihaela v Grosupljem prav s tem namenom – da se zahvalimo Bogu za vse, kar smo in kar imamo, zbralo več kot 300 podeželanov iz vse Slovenije. Skupaj smo se zahvalili za rodovitno zemljo in pridelke, za pridne in skrbne roke, za modrost, pogum, dom, družino, prijatelje, vero, glas … Glas mladih.  Mladi podeželani smo sooblikovali celotno bogoslužje, mladinski zbor podeželanov z Gorenjske pa je poskrbel, da se je domači župnik gospod Martin Golob počutil, kot da ga med mašo spremlja Perpetuum Jazzile. Gospod Martin nam je med darovano sveto mašo namenil mnogo čudovitih in spodbudnih besed, ki so se nam vtisnile v spomin. Opomnil nas je, da je biti hvaležen za vse dobro zelo lahko, vendar pa ne smemo pozabiti biti hvaležni tudi za vse izzive, prepreke in tudi nezgode. Tudi te moramo sprejeti, saj nas utrjujejo in povezujejo med seboj. Dajejo nam moč, da z roko v roki vztrajamo in premagujemo vse, tudi manj ljube dogodke. Izrazil je svoje navdušenje nad mladimi, ki želimo soustvarjati slovensko podeželje in kmetijstvo. Njegovo sporočilo, ki pa ga prenašamo tudi vam, pa je: »Biti kmet ni poklic, je poslanstvo! Bodite ponosni na to.« Po sveti maši smo se sproščeno družili in sladkali z domačimi dobrotami, ki so jih pripravile podeželske roke. Zapisala: Katarina Rojc, ZSPMFotografiji: arhiv ZSPM

Fri, 18. Nov 2022 at 14:43

75 ogledov

Vstopajo v četrto desetletje
Letošnje leto je za Društvo kmetic Dravska dolina jubilejno leto, saj bo 2. decembra že 30. obletnica njihove skupne poti. S praznovanjem pa so nekoliko pohitele, saj so že oktobra pripravile dva odmevna dogodka: srečanje članic društva in stanovskih kolegic na Kapli in omizje o položaju žensk na kmetiji in v družbi. Korenine društva pa so pognale že mnogo let pred uradno ustanovitvijo. »Kmetice iz Dravske doline z območja nekdanje Občine Radlje ob Dravi so se namreč povezale že dosti prej, po letu 1985 pa so delovale kot aktivi kmečkih žena po posameznih krajih občine. Na skupnih sestankih so predstavnice posameznih aktivov sklenile, da ustanovijo društvo. Poimenovale so ga Društvo kmetic Radlje ob Dravi. Ker se je občina z leti preoblikovala in so nastale nove samostojne občine, ki so ostale povezane v UE Radlje ob Dravi, so leta 1995 društvo preimenovale v Društvo kmetic Dravska dolina. Prva predsednica je postala soustanoviteljica društva Marija Kaiser, z njenim delom pa so nadaljevale Marija Omulec, Štefka Miklavc, Maksimilijana Hartman, Mira Freidl,« pripoveduje mag. Sara Berglez Zajec, sedanja predsednica društva. Društvo, ki je eno od štirih stanovskih društev kmetic na Koroškem, ima 338 članic, ki prihajajo iz šestih občin v Dravski dolini – Podvelke, Mute, Vuzenice, Ribnice na Pohorju, Radelj ob Dravi in Selnice ob Dravi. Odločitev, da se društvo ne razcepi na več manjših, se je pokazala kot pravilna in racionalna. Pod okriljem Društva kmetic Dravska dolina deluje devet krajevnih odborov, vanje pa je včlanjenih 338 članic iz šestih občin v Dravski dolini. »Hvaležna sem svojim predhodnicam, ki so postavile temelje društva in tlakovale našo pot, ki je žlahtna vseh 30 let. Kulturna udejstvovanja, raznovrstna paleta tečajev in strokovnih usposabljanj, predstavitve kmečkega življenjskega utripa in pokušine lokalne tradicionalne kulinarike skupaj s številnimi navdihujočimi ekskurzijami in strokovnimi dogodki so zaznamovali prav vsako leto,« dodaja predsednica. »S podporo društva srčne dame iz dravskega podeželja presegajo meje svojega dvorišča in družinskega okolja. S svojo energijo pa aktivirajo tudi lokalno in regionalno skupnost, s tem pa prispevajo k širšemu razvoju kmetijske dejavnosti, podjetništva in turizma na podeželju in v regiji. Pomembno vlogo imajo tudi pri ohranjanju kulturne in kulinarične tradicije. Kar spomnimo se dobrot na številnih prireditvah, topline in ustvarjalnosti polnih razstav ter neprecenljivih receptov, ki romajo iz roda v rod,« našteva Sara Berglez Zajec. Ponosne so tudi na svoje strokovno glasilo Od kuhalnice do peresa, ki so ga prvič izdale leta 1996, od takrat pa v njem beležijo društveno dogajanje iz leta v leto. Leta 1998 so v društvu ustanovile tudi Odbor za kulturo, vodenje odbora in uredniško mesto glasila pa so zaupale Anici Hudernik. ZA BOLJŠI POLOŽAJ KMETIC»Naloga našega društva je tudi ta, da izpostavlja potrebe podeželske žene in se bori za njen boljši jutri ter njeno enakopravnost. O tem govorimo vse preredko. Kljub temu da je v Sloveniji le 30 odstotkov žensk nosilk kmetijskega gospodarstva, tudi kmetice znatno prispevamo h gospodarstvu na podeželju, skrbimo za vsestranski razvoj, smo nosilke razvoja dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, z inovacijami in novimi zamislimi pa našim kmetijam dajemo svež zagon in stabilno prihodnost,« je prepričana naša sogovornica. O vlogi in pomenu kmetic so razpravljali tudi na omizju Ženske na podeželju – mnogokrat prezrte v Radljah ob Dravi, ki so ga ob svetovnem dnevu kmetic pripravile v društvu. Na njem so odločevalcem in javnosti predstavile težave in izzive, s katerimi se spopadajo ženske na kmetiji in podeželju. Čeprav so bile ženske v vseh zgodovinskih obdobjih steber trajnostnega razvoja slovenskega kmetijstva in podeželja, je bilo njihovo delo pogosto prezrto, neplačano in necenjeno. Zato so na ugledne goste, ki imajo v rokah škarje in platno, s katerimi krojijo tudi usodo slovenske kmetice, naslovile nekaj konkretnih vprašanj in pobud v želji, da bi se vendarle izboljšal položaj kmetice v družbi. Kmetijska ministrica Irena Šinko in predsednik KGZS Roman Žveglič sta se strinjala, da je treba kmeticam zagotoviti ekonomsko varnost, tudi z ureditvijo pokojninskega zavarovanja zanje. Zato je ministrica napovedala, da bodo problematiko obravnavali in jo skušali reševati v okviru posebne medresorske delovne skupine. »Zavedam se, da nas čaka še veliko dela. Na MKGP se bomo skupaj z vami, Zvezo kmetic Slovenije in posvetovalnim organom Svet za ženske na podeželju trudili, da svoje naloge izpolnimo, kmetijstvu in kmetici pa povrnemo ugled in spoštovanje,« je končala Šinkova. Mag. Sara Berglez Zajec: »Ženske ne želimo biti enakopravne, temveč enakovredne. Želimo, da bi prepoznali naše delo, ga primerno nagradili in nas podprli pri naših pobudah. Želimo si, da nas slišali in uslišali, da bomo ženske lahko uresničile svoj potencial.«

Tue, 15. Nov 2022 at 14:46

56 ogledov

Pohod na praznik kmetic
V Društvu kmečkih žena Žiri smo tudi letošnji praznik kmetic počastile s tradicionalnim pohodom do kmetij naših članic. Vreme je bilo 11. oktobra zares primerno za pohod, ki smo ga začele v Žireh. Od tam smo se z avtobusom odpeljale proti Logatcu do naselja Sopovt. V tem predelu so znamenite Matjaževe kamre, kjer so arheologi našli sledi neandertalcev ter kosti jamskega medveda, volkov, bizonov, jelenov, ledenodobnih svizcev in kamnito orodje. Najdbe so stare okoli 50.000 let in so danes najstarejše arheološke najdbe na Gorenjskem. Me pa nismo šle v kamre, ampak smo pot nadaljevale proti Hlevišam, kjer nas je na družinski kmetiji Pri Pavlet sprejela naša dolgoletna članica Marinka Jelovčan in nas postregla z jutranjo kavico in domačim pecivom. Mimo domačij tega naselja smo prišle na Vrh Svetih Treh Kraljev. To naselje je znano tudi po igrah na prostem, uprizorili so jih že šest. Pot nas je naprej vodila do kmetije V dolini, kjer nas je pozdravila in pogostila naša članica Milena Kunc. Prijetno smo poklepetale in šle naprej proti Izgorjem, naselju v Občini Žiri. Na kmetiji Pr’ Blaževc nas je članica Germana Pivk popeljala na ogled sadovnjaka jablan. Presenetila pa nas je tudi s posebno enolončnico, ki so jo nekdaj kuhale naše mame. Imenuje se »brlizgovc«, v njej so skupaj skuhana jabolka in fižol. Le malo katera je poznala to jed. Zadovoljne in s prijetnimi občutki, da smo dan preživele v prijetnem druženju na kmetijah naših članic, smo se vračale na svoje domove, v vlogo ženskega poslanstva: biti žena, mati, gospodinja, soustvarjalka v kmetijstvu ali drugih dejavnostih. Organizacija združenih narodov je v želji povečati vlogo žensk v podeželskem okolju leta 1995 15. oktober razglasila za svetovni dan kmetic. Zavedajmo se tega priznanja in vztrajno krmarimo naprej. Zapisala: Frančiška Primožič, predsednica društva
Teme
sirarstvo

Zadnji komentarji

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

S sirom do boljšega kruha