V toplih poletnih dneh marsikoga pot zapelje na planine, kjer je zrak prijetnejši kot v dolini. Idila na t. i. živih planinah je očarljiva: popasena trava, posekano grmovje, lepa živina, zvonjenje kravjih zvoncev … »Malokdo pa pomisli, koliko truda in odrekanja je potrebno, da so planine vzdrževane. Predvsem na  mlečnih« planinah, kjer večinoma gospodarijo agrarne ali pašne skupnosti, je veliko težkega dela, za katerega povprečni obiskovalec ne ve. Vstaja se namreč ob štirih, pol ure pozneje se začne z molžo, še preden sonce pokaže svojo moč, pa morajo biti krave na paši, ki je lahko tudi uro oddaljena od stana in hleva. Za to na povprečni planini s 40 do 50 molznicami potrebuješ ekipo štirih pastirjev. Sirarji, ki jih je vedno teže dobiti, pa imajo ves dan odgovorno in težko delo za izdelavo kakovostnega sira in skute,« opisuje delo in razmere Franc Žbogar, predsednik KZ Tolmin in kmet.

A koliko časa še? Kmetije s prirejo mleka se večajo. Vedno manj jih je, ki bi molznice odpeljali v planine. Težko je dobiti delovno silo, starejši ne zmorejo, mlajši pa gledajo tudi na ekonomiko, radi imajo dopust samo zase. Zato se planine težko posodabljajo. »Marsikje je potrebno novo molzišče, za izdelavo sira pa sodobnejše sirarne, da bo delo lažje, izdelki kakovostni ter da bo zadoščeno higienskim standardom varne hrane. Tega skupnosti same ne bodo zmogle. Obstaja bojazen, da bo marsikatera planina zaprla vrata pastirskega stanu. Nujna bi bila večja pozornost države, pa ne samo kmetijskega sektorja. Z živimi planinami lepšamo okolje, krepimo gospodarstvo, predvsem turizem, in ohranjamo kulturno dediščino. Motivirati je treba mlade in jih za delo primerno nagraditi,« še meni Franc Žbogar.

Na fotografiji je živina na pokljuški planini Lipanca. Kot je povedal Boris Vidic, predsednik Agrarne skupnosti Grad – Bled, se na planini pase 58 glav živine (krave dojilje s teleti in dva bika), ki so v lasti kmetov z Bleda in Rečice.

Zapisala: Marinka Marinčič Jevnikar