Iz ljubezni do oljk se razvija uspešna zgodba

2 julija, 2022
0
0

Na Šavrinskem gričevju nad dolino reke Dragonje je slikovita vasica Krkavče, ena najzanimivejših in najstarejših v slovenski Istri. Domačini ji pravijo Krkuče, med starimi poimenovanji pa na zemljevidu iz leta 1525 najdemo tudi ime Carcauec. Ker je vas znana kot »mati oljk«, sta največja ekološka oljkarja v vasi Jernej in Polona Brec svoje izdelke poimenovala po njej – Carcauec.

Prvih 50 dreves oljk so pri Brecih zasadili že Jernejevi starši, a takrat je bila to le ljubiteljska pridelava – da bo imela družina svoje oljčno olje. Pozneje, ko je Jernej študiral agronomijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti, pa so začeli nasad oljk širiti na zemljišču, kjer so bili prej vinogradi in travniki. Danes na več mestih raste okoli 800 oljk. Štirje oljčniki so nad dolino reke Dragonje, zadnji, peti, pa blizu Brecove domačije v Krkavčah. Jernej je certifikat za ekološko pridelavo oljk dobil že leta 2010 in od takrat je oljkarstvo na kmetiji v vzponu. Vsako leto je več pridelka, več olja in več izdelkov.

OLJKA KOT SIMBOL LJUBEZNI
Jerneju se je pri delu pridružila še Polona. »To je bila ljubezen na prvi pogled,« iskrivo pripoveduje Polona, ki je v Istro prišla, kot bi nekdaj rekli, »s trebuhom za kruhom«. V Škofji Loki na Gorenjskem, kjer je bila doma, ni našla primerne  službe, jo je pa dobila v vrtcu na Škofijah in nato v Šmarjah. »Jernej me je opazil v gostilni v Šmarjah pred sedmimi leti, me ogovoril in mi podaril mazilo z oljčnim oljem in sivko. Seveda sva si izmenjala tudi telefonski številki,« se spominja prvega snidenja žena Polona. Kmalu se je priselila k Jerneju, ki jo je na njen rojstni dan zaprosil za roko. Polona ni želela zaročnega prstana, zato ji je Jernej kot simbol večne ljubezni na ravnini blizu doma posadil 130 oljk. Poročila sta se v šavrinski istrski narodni noši, ki jo je za Polono izdelala tašča Pavla.

Že prvo zimo je vsa drevesa v zaročnem oljčniku uničila pozeba. »Veje so popokale, se posušile, zato sva morala drevesa porezati na višino 80 centimetrov in povem vam, da je bil to zelo žalosten prizor. Ves čas pa sem verjela, da se bodo drevesa obrasla, saj so bila posajena z ljubeznijo. In res so se!« navdušeno pove Polona, ki je leta 2017 pustila službo in se pridružila Jerneju pri delu na kmetiji. Pri obiranju oljk pa jima pomagajo še Jernejeva mama in prijatelji. 

MANJ OLJA, A NAJBOLJŠE KAKOVOSTI
V slovenski Istri prevladuje avtohtona sorta istrska belica, ki je dobro rodna in oljevita – daje od 20 do 25 % olja – ter dobro prenaša pozebo, je pa občutljiva na napad oljčne muhe.

Ker pa je za boljšo harmoničnost oljčnega olja potrebnih več sort, sadijo še sorto leccino, v starejših nasadih pa tudi druge, kot so štorta, buga, frantoio … Jerneja so navdušile prav posebne sortne oljke, ki sicer dajo polovico manj olja – le 8–10 %, a so olja veliko bolj aromatična, sadna in blagega okusa. »Ljudem so ti okusi ljubši, mnogim je olje istrske belice preveč pikantno in grenko. Naša olja so zato primerna za obogatitev končnih jedi s testeninami, za rižote, ribe … To je pika na i vsaki jedi.«

Kakovost njunih izdelkov je na prvem mestu: oljčno olje, oljke v slanici, kakijev kis ter milo in mazilo z oljčnim oljem in sivko Kakovost njunih izdelkov je na prvem mestu: oljčno olje, oljke v slanici, kakijev kis ter milo in mazilo z oljčnim oljem in sivko

Ta čas v oljčnikih ni veliko dela, saj so oljke odcvetele in že oblikujejo plodove: »Kaže na dobro letino.« Z oljčno muho nimajo težav zaradi odpornosti sort in ugodne lege, ki drevesa varuje pred napadi. »Ne potrebujemo na tone pridelka, bolj stremiva k vrhunski kakovosti. Kolikor nam narava da, toliko vzemimo in se zahvalimo. Kar želimo zase, želimo tudi za stranke,« poudari Polona.

Z obiranjem oljk bodo začeli oktobra. »Začnemo v zaročnem nasadu, kjer je polovica dreves avtohtone sorte štorta. Te oljke pobiramo ročno, mesec pred drugimi. Plodovi ne smejo pasti na tla, da niso obtolčeni, saj je ta sorta najprimernejša za vlaganje v slanico. Vlagamo jih po starem postopku, ki je dolgotrajen. Najprej jih razgrenjujemo v navadni vodi. Ko se voda ne peni več, pomeni, da so ti mesnati in podolgovati plodovi izgubili grenčino. Nato so še dva do tri mesece v slanici, preden jih napolnimo v steklene kozarčke.«

Od konca oktobra, ko imajo oljke v sebi največ olja, začnejo obirati preostale sorte. »To traja 20 do 30 dni. Včasih je bilo to ročno opravilo, oljke so dajali v torbice, obešene okoli vratu, danes pa si pri obiranju pomagamo z baterijskimi grabljami, s katerimi pridemo do vrha drevesa. Obiralec zatrese drevo in oljke padejo na mrežo, dolgo 50 metrov. Vsak dan je treba nabrati vsaj 200 kilogramov oljk, rekord pa je 570 kilogramov,« se pohvali Polona. Oljke grejo čez razpihovalnik, nato pa na stiskanje v Oljarno Babič, kjer priteče olje najvišje kakovosti – ekstra deviško oljčno olje.

KAM S KAKIJI? V KIS, SEVEDA!
Poleg oljk ima mladi par še nasad kakija: »V dolini pri reki Dragonji oljke ne bi uspevale, ker je prevlažno in prehladno, to pa je idealna klima za kaki. Imava 170 dreves več različnih sort.« Najboljša letina je bila leta 2018, ko so se drevesa lomila pod težo sadežev. Z dreves sta obrala rekordnih osem ton kakija. »Zmanjkovalo nam je gajbic, toliko kakija je bilo. Kam z njim, sva se spraševala sredi decembra, ko je prodaja začela upadati. In nastal je kakijev kis,« doda naša sogovornica. Zamisel zanj jima je dal gospod s Krasa med klepetom na njuni stojnici v hotelu v Strunjanu. Tej »nori« letini sta sledili dve skromni. Lani so obrali komaj 200 kilogramov kakija, letos kaže na dobro letino.

Postopek je podoben kot pri izdelovanju kisa iz drugih sadnih vrst. Najprej sta stisnila sok iz kakijev, tropine odstranila in počakala, da je sok začel fermentirati. »Po enem mesecu je bil sladek, mehurčkast kot šampanjec, a sva proces fermentacije ustavila. Nato sva kis pretočila, ga napolnila v hrastove sode, v katerih kis diha in se počasi stara. Po barvi je kakijev kis zelo podoben jabolčnemu, toda okus mu da pridih zlatega jabolka – kakija. Kis je zelo nežen, primeren za okisanje solate, in se zelo dobro ujame z našim oljčnim oljem,« o paru pove naša sogovornica.

KOZMETIKA IN DOŽIVETJA
Oljka ni samo živilo in zdravilo, lahko je tudi lepotilo. »Izdelujeva tudi milo s sivko ter olivno mazilo s sivko za nego obraza in telesa, v katerem sta tudi čebelji vosek in sivka. Prava sivka raste tik ob njenem zaročnem nasadu in pred dvema letoma so sivkine cvetove prvič dodali kar med stiskanje oljk ter dobili macerat sivke, ki je osnova za mazilo. Ta kombinacija na koži naredi zaščitno plast, ki preprečuje izsušitev kože, hkrati pa jo varuje pred obolenji. Pomaga pri celjenju ran, odrgnin in hitrejši obnovi kože,« opisuje Polona.

Za košenje in gnojenje v oljčniku skrbijo živali. Za košenje in gnojenje v oljčniku skrbijo živali.

Prijetna popestritev njune ponudbe so tudi doživetja na kmetiji. »Obiskujejo nas skupine, družine, otroci, učenci, dijaki in učitelji … Predstaviva jim delo na ekološki oljkarski kmetiji, kako negujemo oljke in kakije, nato pa okušajo naše izdelke. Največje veselje pa so naše živali: poni Miško, ki je dobil za družbo ženo Taro, zdaj pa imamo še njun podmladek Piko. Lani se jim je pridružil še žrebiček Maksi. Živali niso samo atrakcija za obiskovalce, ampak nama pomagajo kositi in gnojiti naše oljke,« pove Polona, ki jih rada pocrklja s kakšnim priboljškom.

Zakonca, ki že obdelujeta okoli šest hektarjev, urejata še nove površine za sadna drevesa in nov projekt – zeleno oazo nad mestom, kjer si bodo njuni obiskovalci povrnili moči od vsakodnevnih bremen. »Rada sprejemava goste na najini domačiji, saj jim želiva pokazati obraz in roke, ki delajo na kmetiji in izdelujejo vse ponujene izdelke. Tako si pridobiva zaupanje strank, ki se rade vračajo k nama in dober glas o najinih izdelkih širijo naprej,« konča naš pogovor sogovornica.