Slovenskega kmeta med krizo ne moremo pustiti samega

11 maja, 2022
0
0

Zadružna zveza Slovenije letos praznuje 150. obletnico organiziranega zadružništva na Slovenskem. Kljub mnogim pretresom v tako dolgem obdobju so se zadruge in njihovi člani znali uspešno prilagajati danim razmeram, hkrati pa ohraniti vsa svoja načela in vrednote: poštenost, enakost, solidarnost, demokratičnost, pomoč in odgovornost. Borut Florjančič, prvi mož te  organizacije, verjame, da je zadružništvo pravi poslovni model za krepitev slovenskega kmetijstva.

Kakšen ugled ima danes zadružništvo v Sloveniji?
Trdno verjamem, da je model zadružništva v vzponu. Največjo zaslugo pri tem pa imajo zadruge, ki so v lokalnem okolju dokazale svojo pomembnost. Vloga zadrug je izjemno visoka na lokalni ravni, več pa moramo narediti v širšem okolju – v odnosu do potrošnika ali državljana. Tu nastopi vloga Zadružne zveze Slovenije. Če primerjamo našo moč z močjo naših partnerjev in konkurentov v prehranski verigi z deležem, ki ga ti namenjajo za oglaševanje in marketing, moramo priznati, da jim zadruge ne morejo konkurirati. Razmerje med prometom in dobičkom v zadružništvu nikakor ni primerljivo z njihovim, zato je ureditev pravičnejših razmerij v verigi preskrbe s hrano glavna vloga organizacije, ki jo vodim.

Vsak peti Evropejec je član zadruge, evropskih zadrug je več kot 170.000 in zaposlujejo več kot pet milijonov ljudi. Kljub tem številkam so pogosti očitki, da je zadružništvo kot poslovni model zastarelo.
Vsi, ki poznamo razvejanost zadružništva po Evropi, se s temi očitki ne moremo strinjati. Ravno nasprotno, zadružništvo je izredno napredna organizacijska oblika, ki se je z leti poslovno preoblikovala in dosega vse standarde, ki jih mora imeti sodobno podjetje. Hkrati pa je znalo ohraniti tisto, kar postaja vedno bolj pomembno – trajnost in zmernost. Če zadruge v Sloveniji ne bi bile dobre, prav dobre ali odlične, ne bi obstale. Naše najbolj sodobno opremljene zadruge so procesno izredno dobro organizirane, kadrovsko podprte, inovativne, nastopajo na tujih trgih in prinašajo novosti v domače okolje. 

Zadruge so »podaljšana roka kmetov«, a mnogi razpisi PRP v okviru SKP ne upoštevajo njihove organizacijske oblike pri pripravi ukrepov, za kar so prikrajšane za naložbena sredstva. Ta pa so v teh turbulentnih časih še kako potrebna. Pričakujete več razumevanja novega kmetijskega ministra/ministrice?
Zadruga je edina poslovna oblika v 100 % lasti in upravnem nadzoru kmeta. Je podaljšana roka kmeta in lahko zagotavlja dva ključna elementa: hrano in močnejšo pogajalsko moč našega člana – kmeta. Če hočemo, da zadruge uspešno opravljajo svojo vlogo, jim moramo pri tem pomagati. Naložbe v živilsko-predelovalno industrijo so izredno drage, mnoge se le težko povrnejo. Če ob tem predelava temelji le na lokalni surovini in ne ceneni surovini iz tujih trgov, nas to še dodatno stroškovno bremeni. Zato morajo biti slovenske zadruge naložbeno močneje podprte, da si bodo lahko zgradile ključno infrastrukturo: večje in sodobnejše živilsko-predelovalne obrate, zmogljivejša skladišča, silose in hladilnice ali nenazadnje trgovsko verigo, s katero bodo lahko »vstopile v mesto« in na sodoben način nagovorile kupca.

Brez močne naložbene injekcije ne bo napredka in prerazporejanja vrednosti na začetek verige, h kmetu. Zavedati se namreč moramo, da je naložba v zadružno infrastrukturo naložba v slovensko kmetijsko pridelavo in slovensko podeželje, saj je slovenski kmet tisti, ki upravlja z zadrugo; z naložbami pa tako združeni kmetje svojemu pridelku, ki dosega boljšo ekonomijo obsega in konkurenčnost, dodajajo vrednost.

»Želim si, da tudi novi minister prepozna zadružništvo kot osnovno obliko povezovanja kmetov in razpisne pogoje prilagodi tako, da ne bomo izpadli že na začetku. Strinjam se, da je sledljivost porabe denarja nujna, vseeno pa je treba birokracijo poenostaviti ter prepoznati pravi in dolgoročni namen posamezne naložbe.«

Zadruge skupaj naredijo okoli 600 milijonov evrov prometa, dosežejo pa komaj pol odstotka dobička, kar je tudi do 20-krat manj kot nekatera živilska podjetja. Kako doseči pravičnejša razmerja v verigi preskrbe s hrano in večjo transparentnost na trgu kmetijskih pridelkov in izdelkov?
Naša osnovna napaka je, da se za boljše cene začnemo pogajati šele takrat, ko nastopi kriza. To je prepozno. Če želimo imeti trdne in zaupanja vredne odnose v verigi preskrbe s hrano, moramo tudi tistemu na začetku verige omogočiti dostojno ekonomsko preživetje in možnost razvoja. To pa bomo dosegli le z močnimi pogodbenimi temelji po celotni verigi. Te pogodbe naj ne piše le kupec, ampak jo mora soustvariti tudi prodajalec. Zato poudarjam, da morajo biti v pogodbi jasno opredeljena vsa varovala za obe strani. V pogodbi mora biti jasno določeno, kdaj lahko katera od pogodbenih strank sproži pogajanja. Tako pogajanja niso odvisna le od pripravljenosti tistega, ki je višje v verigi. Če se na primer spremeni cena vhodnih stroškov, je treba takoj začeti nova pogajanja. Ne s polletno zamudo, ne s trimesečno zamudo, ampak takoj. To mora biti obojestransko. 

»Evropski kmet se veliko prej odloči za dve leti zapreti ali zaustaviti predelavo kot slovenski. Pri nas je zelo velika segmentiranost kmetijstva; veliko kmetov je zaposlenih, kmetujejo pa kot prostovoljci. Še več, dohodek iz rednih služb številni usmerjajo v svojo kmetijsko dejavnost. Samooskrba hrane v državi pa ne more biti odvisna od prostovoljstva, zato moramo kmetu zagotoviti primerno plačilo.«

Kako kriza in razmere na trgu zadnjih dveh let vplivajo na poslovanje zadrug? Nekaj zadrug je odvisnih tudi od javnih zavodov in programa HoReCa, ki sta bila najbolj na udaru. Kakšne so posledice?
Zadruge, ki imajo večji del prometa v HoReCi ali so pomemben oskrbovalec javnih zavodov, so imele resne težave. Če smo mislili, da so te težave najhujše med pandemijo, so z ukrajinsko vojno eskalirale do resnično velikih razsežnosti. Osnovni problem je, da se zadruge na razpise prijavijo s fiksnim cenikom. Če v pogodbi ni varovalnega člena v primeru višje sile ali ta ni dovolj dobro opredeljena, so zadruge zavezane še naprej prodajati po pogodbeni ceni. Če se cena spremeni le za nekaj odstotkov, to na poslovanje zadruge in ustvarjanje dobička ne vpliva drastično, kadar pa razmere podivjajo in se porušijo cenovna razmerja, so fiksni ceniki velika pomanjkljivost. Javni zavodi, ki so zadrugo, s katero sodelujejo, prepoznali kot pomembnega poslovnega partnerja, so to razumeli in določili nove pogoje.

Kako pomagate in rešujete zadruge, ki zaidejo v poslovne težave? Je združevanje zadrug prava pot za stabilno poslovanje in krepitev njihove pogajalske moči?
Združevanje poslovanja zadrug je ena glavnih rešitev, ko zaidejo v težave. Seveda je najpomembnejše, da zadruga sama prepozna, da je v težavah, in ne čaka, da te minejo. Ker ne bodo. Težave so lahko večplastne – prezadolženost, neustrezen poslovni model, pomanjkanje urejenih procesov in kadrov … Če se taka zadruga obrne po pomoč na Zadružno zvezo Slovenije, ji bomo seveda pomagali pri iskanju rešitev, ki so ustrezne za njihovo težavo. Pogosto so za izboljšanje poslovanja dovolj že manjši ukrepi: preoblikovanje poslovnega modela, kadrovska ali procesna posodobitev ali združevanje. Ključno pri odpravljanju težave pa je odločno vodstvo, ki zna sprejeti prave odločitve.

Združevanje je naraven poslovni proces, ki ga pogojujeta predvsem trg in konkurenca, tako so nastale tudi globalne korporacije. Poteka lahko na več načinov, tudi s skupnim pristopom pri nakupu in prodaji, z oblikovanjem skupne blagovne znamke, skupnim računovodstvom … Na ta način zadruga še naprej deluje samostojno, krepi pa svojo konkurenčnost na trgu. Poslovno povezovanje zadrug je izjemno pomembno prav sedaj, ko je rast vhodnih stroškov izjemna in so porušena razmerja v prehranski verigi.

Lani je 10 kmetijskih in gozdarskih zadrug, ki so že sodelovale v konzorciju, ustanovilo Združenje kmetijskih zadrug K10+, gospodarsko in interesno združenje, ki bo skupaj nastopalo na nabavnih trgih. Ravno tako se zadruge uspešno in transparentno nabavno povezujejo okoli škofjeloške zadruge.

Cene kmetijskih pridelkov so med korono dosegle dno, večina dobička pa ostane na vrhu verige preskrbe s hrano. So masne bilance rešitev za bolj enakomerno razporejen dobiček v prehranski verigi?
Masne bilance so ključni element, ki omogoča ugotavljanje ustreznosti količin na podlagi računovodskih izkazov. Če trgovec kupi določeno količino mesa slovenskega porekla, mora biti samo tolikšna količina (ali manjša) tudi prodana. Ni dovolj, da se masne bilance končajo v vitrini ali na polici z etiketo. Nanjo lahko napišemo, da je konjsko meso, v resnici pa je goveje. Zato morajo masne bilance temeljiti na računovodskih izkazih, etiketa ne more biti dovolj za dokazovanje sledljivosti.

Pravilnik o masnih bilancah za nepredpakirano sveže, ohlajeno in zamrznjeno meso je bil po številnih zapletih konec aprila objavljen, posamezni izvajalci v verigi »Od vil do vilic« se morajo prilagoditi določbam do konca oktobra 2023. Tisti višje v verigi preskrbe s hrano pravijo, da so te zahteve zanje prezahtevne in (pre)drage. Ta argumenta me presenečata, saj so prav oni naložbeno med najuspešnejšimi in najprodornejšimi. Če gledamo po hektarjih trgovin na prebivalca, smo med najboljšimi v Evropi, po sofisticiranosti poznavanja kupca, prilagajanju ponudbe, sledenju nakupnih navad, karticah ugodnosti so se vsi trgovci izredno razvili, ko pa je treba pripeljati iz delikatese in mesnice do blagajne enako količino izdelka, pa je to zanje težko in drago. Kmetje tega ne moremo sprejeti, saj nas, ko nam nalagajo dodatna bremena, ki jih moramo izpolniti, nihče ne vpraša, če bomo zmogli. Masne bilance je treba vpeljati najprej pri mesu, nato pa tudi pri zelenjavi in drugih kmetijskih pridelkih. Želim si, da se to uredi, saj bomo s tem tudi kupcu povrnili zaupanje v našo preskrbno verigo. Prepričan sem, da bodo tisti višje v verigi, ki bodo v tem prepoznali pomembno konkurenčno prednost, določbe začeli izvajati takoj.

Zadružna zveza Slovenije pomaga zadrugam tudi pri digitalni preobrazbi. Kako boste financirali naložbe v digitalizacijo?
Večji strošek je vztrajati pri zastarelem načinu poslovanja, ki ne omogoča koriščenja možnosti dostopa do podatkov, ki so podlaga za hitrejše in pravilnejše odločanje, kot strošek digitalizacije. S prehodom na digitalizacijo poslovanja se poveča preglednost poslovanja, ciljnost delovanja, hitrost odločanja in s tem tudi večji donos. Zato je strošek digitalizacije glede na dobrobiti, ki jih ta prinese, zanemarljiv. Zadružna zveza Slovenije vlaga v znanje – izvajamo brezplačna izobraževanja za naše člane in junija končujemo prvi sklop z delavnico, na kateri bodo zunanji izvajalci predstavili širok nabor možnosti sofinanciranja. 

KZ Sevnica je že uspelo vpeljati brezpapirno poslovanje pri odkupu hlodovine, enako načrtujejo še pri odkupu živine. Bodo temu sledile tudi druge zadruge?
So zadruge, ki so že pred več kot desetletjem prepoznale nujnost posodobitve – digitaliziranje procesov in posodobitve pristopa do kupca. Posodobitve, ki smo jih začeli v Sevnici, sedaj novo vodstvo uspešno nadgrajuje še z digitalizacijo procesov v mesnopredelovalnem obratu. Digitalizacija odkupa živine je projekt, ki čaka na kmetijskem ministrstvu in bo naloga nove ekipe. Prepričan sem, da bomo s tem dosegli višjo stopnjo zaupanja naših članov, saj bo kmet prejel dokument o tem, kaj je prodal in kakšno plačilo bo dobil, v trenutku. Sočasno se bodo ti podatki vnesli še v računovodski program podjetja, s čimer bomo dosegli najhitrejše in najučinkovitejše standarde poslovanja. Kmeta bomo razbremenili, saj bo prejel predpripravljen dokument, zato bo podatke samo preveril in se elektronsko podpisal na tablico, tako, kot je to že navada na pošti in banki.

Verjamem, da se zadruge zavedajo nujnosti prehoda v sodobne oblike poslovanja. Vem pa, da je prvi resen korak vodstva, da se zaveže k projektu in določi kadre znotraj ali zunaj, ki bodo to prenovo uresničili. Ekipe, ki so operativno zadolžene za izvedbo tekočega poslovanja, to časovno redkokdaj zmorejo, zato je treba ločiti tekoče operativno delo in izgradnjo prihodnosti.

Razmere v kmetijskem sektorju se z višanjem cen energentov in repromateriala slabšajo, tudi novo programsko obdobje kmetom nalaga dodatne zahteve pri varovanju okolja, dobrobiti živali …, hkrati pa se zmanjšujejo finančne podpore zanje. Ste optimistični glede prihodnosti slovenskega kmetijstva ali lahko pričakujemo še bolj intenzivno opuščanje kmetijske dejavnosti?
Za motivacijo in delovni zagon moraš ohraniti zdravo stopnjo optimizma, hkrati pa ne moreš mimo realnega stanja. Dejstvo je, da slovensko kmetijstvo preveč temelji na prostovoljstvu – mnogi kmetje kmetujejo ob službi. Samooskrba hrane v državi pa ne more biti odvisna od prostovoljstva, zato moramo kmetu zagotoviti pošteno plačilo. Ko si kmet zada nalogo, si jo zada z optimizmom. Se ne trudi in poskuša, ampak to odločno naredi. To si moramo zadati tudi vsi višje v prehranski verigi. Urediti moramo pogodbene odnose med deležniki po celotni prehranski verigi, del dobička pa morajo dobiti tudi tisti na začetku verige, torej kmetje. Le tako bo slovensko kmetijstvo napredovalo. 

Če pa si bomo še naprej zatiskali oči in sledili le evropskim direktivam, pa ne moremo biti optimistični. Pri sprejemanju SKP bi morali upoštevati različna izhodišča posameznih držav. Slovenija ima izjemno biodiverziteto in ohranjeno
okolje, zato z monokulturnimi in opustošenimi pokrajinami po Evropi nima nič
skupnega. To morajo prepoznati in upoštevati tudi evropski odločevalci, ki nas ne smejo omejevati pri kmetijski pridelavi. Treba je poenotiti standarde po Evropi tako pri načinu pridelave kot zaposlovanju. Na primer – merila za ekološko kmetovanje so med državami različna, na trgovinski polici pa so vsa živila označena kot ekološka in potrošnik zaupa, da so bila pridelana po istih standardih. Čeprav niso bila! Slovenska zelenjava na primer konkurira ceneni zelenjavi iz južne Španije in južne Italije, kjer so ogromne plantaže, na katerih delavci delajo na meji človeškega.

»Strateški načrt za programsko obdobje po letu 2027 se mora začeti pripravljati jutri. Treba je pripraviti podatke o slovenskem kmetijstvu, na podlagi katerih bomo določili glavne cilje kmetijske politike, prepoznali težave, pomanjkljivosti in šibke točke v verigi preskrbe s hrano. Zagovarjati moramo enotne standarde in okrepiti naše veščine pri pogajanju z Evropo.«

Kriza v Ukrajini nas je že oplazila, kako hude bodo posledice?
S strahom zrem v prihodnost. Vojna v Ukrajini ima lahko zelo velik vpliv na svetovni ravni, predvsem zaradi vpliva globalnih igralcev in »vojnih dobičkarjev«. Ti bodo želeli ustvariti še večje cenovne razlike med trgi, ker od teh razlik živijo. Podražitve energentov, gnojil … že močno čutimo, zato je pomembno, da zaščitimo pridelovalce hrane, jim pomagamo. Le tako bodo kos vsem izzivom. Evropski kmet hitro opusti kmetovanje, če mu ne prinaša ekonomske varnosti, slovenski kmet pa vztraja, zato ga moramo nujno primerno podpreti.

Zaskrbljujoč je podatek o enormnih dobičkih proizvajalcev gnojil iz severa Evrope, ki jih je objavil Agrarheute, in ostali najbrž niso nič slabši. Nujna je pomoč države, da zaščiti našo lastno pridelavo hrane. Potreben je takojšen institucijski pristop k stabiliziranju ekonomike kmetijske pridelave. Ni prav, da se kmetu očita, da nima izračunane lastne cene. Kmet je tako rekoč multipraktik. Ministrstvo naj preko strokovnih institucij prevzame vlogo in kvantificirano pove, kakšen šok v evrih je doživela kmetija ob vseh podražitvah
v zadnjem letu. Dejstvo je, da se bo družinska bilanca potrošnje močno spremenila. Vedno bolj ranljiv potrošnik bo temeljito premislil, kaj je najnujnejše za preživetje iz meseca v mesec in čemu se lahko odreče. Država mora odigrati temeljno vlogo in na eni strani zaščititi kmeta ter s tem samooskrbo, na koncu verige pa mora pred draginjo zaščititi tudi potrošnika. Institucionalizirati mora porazdelitev vrednosti v prehranski verigi in omejiti velike apetite po ustvarjanju dobička na koncu verige. Najranljivejše skupine državljanov je treba zaščititi z ustrezno socialno politiko.

Ali lahko podeželje in družinske kmetije ohranijo vitalnost brez podpore in zaščite zadrug?
Pomlajevanje članstva v zadrugah in njihova zagnanost potrjujejo, da tudi mladi prepoznajo zadruge kot ključni element pri preboju in uspehu njihovih kmetij. Potrebno je združevanje znanja, naložbenega okolja in živilskih obratov, da bomo uspešni tudi v prihodnje. Stremeti moramo k večji ekonomski učinkovitosti ter višjim standardom pridelave in predelave. Zadružništvo mora pri tem odigrati ključnovlogo z investicijsko podporo prek razpisov PRP. Sicer lahko zadruge postanejo samo trgovska podjetja – torej posredniki trgovskega
blaga in odkupovalci mleka, mesa … za nekega drugega.

»Vztrajam, da morajo zadruge kot edina oblika povezovanja v 100 % lasti kmetov dobiti ključno finančno injekcijo, da bodo vzpostavile živilsko-predelovalne, skladiščne in trgovske obrate večjega obsega. Če imamo zdaj klavnico za do 7000 glav goveje živine, moramo načrtovati večje – za vsaj 30.000 do 50.000 glav živine. Da bi dosegli to kvoto, se mora povezati več zadrug.«