Vreme Naročite se
Kako izboljšati kakovost mesnin
Deset napotkov za kakovostno sušene mesnine Irene Kos s KGZ Celje, svetovalke specialistke za predelavo mesa.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 11. januar 2022 ob 14:00

Odpri galerijo

Sušenje in zorenje mesa oplemenitita sušene mesnine s čudovito aromo in okusom. Čeprav se morda zdi, da sta oba postopka preprosta, pa so za izvrsten končni izdelek potrebne bogate izkušnje in mnoga praktična znanja. Ker pri storjenih napakah ni »popravnega izpita«, smo za nekaj napotkov za izdelavo sušenih mesnin prosili Ireno Kos s KGZ Celje, svetovalko specialistko za predelavo mesa.

Pravilno pripravljene suhe mesnine in koline dodajo mesu novo prehransko vrednost, zato se kakovost začne že pri sami izbiri krme za živali. Znati je treba tudi pravilno ravnati s svežim mesom, poznati postopek pravilnega soljenja, sušenja oz. zorenja in nenazadnje tudi pravilnega shranjevanja. Tako povečamo tudi senzorično vrednost mesnin, ki bodo lepe na pogled in okusne.

1. KAKOVOSTNO MESO JE REZULTAT DOBRE REJE
»Izjemno kakovost domačih mesnin lahko dosežemo le s kakovostnimi surovinami, preskušeno recepturo in nadzorovanim tehnološkim postopkom,« uvodoma pove Kosova. Vse to je treba upoštevati že pri prehrani živali, kar bo ugodno vplivalo na tehnološko, senzorično in prehransko vrednost mesa in slanine za nadaljnjo predelavo. Za predelavo mesa v suhomesne izdelke naj bodo živali starejše in težje od 150 kilogramov. Upoštevati moramo, da se z naraščanjem teže spreminja delež mišičnine, masti, kosti in vode.

2. RAVNANJE Z ŽIVALMI PRED ZAKOLOM
V rejo klavnih živali je vloženega veliko truda, zato je zelo pomembno, da z njimi ravnamo pravilno tudi na poti do klavnice. »Dan pred zakolom prašičem ne damo večernega obroka, na voljo morajo imeti vodo. ‘Stradanje’ naj ne bo daljše od 16 ur (pred zakolom).

Naše ravnanje z živalmi mora biti mirno, brez grobosti in vznemirjanja, ki pri živalih povzročajo stres. Prevoz do klavnice naj bo umirjen in pot čim krajša ter pri nižjih temperaturah. Pazimo, da se živali med prevozom ne poškodujejo in ne nastanejo podplutbe ali hematomi, zaradi katerih meso ne bi bilo primerno za izdelavo trajnih suhomesnih izdelkov. Pomembno je, da so živali umirjene pred zakolom. Utrujene živali pa morajo pred zakolom počivati.

3. HLAJENJE MESA PO ZAKOLU IN RAZSEK
Ni naključje, da so imeli nekdaj koline le pozimi. Pravilno hlajenje mesa po zakolu je namreč zelo pomembno pred predelavo. »Za predelavo mesa v suhomesne izdelke je treba meso in slanino ohladiti na nič stopinj in največ do štiri stopinje, saj hlad zavira delovanje mikroorganizmov.«

Ohlajeni kosi mesa se tudi lažje obdelujejo. Kako jih obdelamo pri razseku, pa je odvisno od tega, za kaj jih bomo uporabili: za takojšnjo pripravo, sušenje/zorenje v kosu ali za izdelavo klobas in salam. Pri razseku je pomembno, da so rezi gladki in sledijo zgradbi oz. obliki posameznih mišic. Pomembno je, da tanke mišične ovojnice ostanejo nepoškodovane, so brez zarez, opozarja Irena Kos. Treba je zagotoviti tudi kakovost obreznin za nadaljnjo predelavo.

4. SOLJENJE MESA
Pred soljenjem oblikovanih in ohlajenih kosov mesa je zelo pomembno mehčanje (masiranje) mišičnine, da postane voljna in lažje sprejema sol. Z masiranjem stegen in vratovine pa iztisnemo iz njih tudi zaostale kapljice krvi iz ožilja. Ostanek krvi bi namreč lahko povzročil mikrobiološki kvar mesa. Meso bi razvilo neprijeten vonj, spremenilo bi tudi barvo. 

Čas od zakola do soljenja naj ne bo daljši od 72 ur. Količino soli prilagodimo velikosti in vrsti izdelka. Pri mesnati slanini uporabimo 2 do 2,2 % kuhinjske soli, pri soljenju slanine pa do 2,5 %. Pri soljenju suhih svinjskih stegen se prilagajamo velikosti stegen ter načinu in času soljenja; dovolj je od 2,5 do 4 % soli. Čezmerno soljenje je pogosta napaka pri izdelavi suhih mesnin. S slanostjo se zmanjšuje okus izdelka. Napako lahko preprečimo tako, da stehtamo kos mesa in sol ter čim bolj enakomerno razporedimo sol po njem. Uporabljamo le svežo in čisto sol, solimo pa v čistem prostoru, saj bi se ob visoki vlagi in temperaturi lahko razvile plesni. To bi negativno vplivalo na okus in vonj izdelka. Med sušenjem/zorenjem se bo koncentracija soli v izdelku povečala. Sol vpliva tudi na barvo zorjenih suhih mesnin. Od vsebnosti soli v mesu sta odvisni tudi sočnost suhe mesnine in njena mehkoba.

5. IZDELOVANJE SALAM
Salame lahko izdelujemo iz mesa prve kategorije, primerno ohlajenega, in težjih prašičev. Uporabimo še čvrsto hrbtno slanino, saj mehka slanina otežuje postopek sušenja. Pri salami je pomembno tudi ugodno razmerje mesa in slanine – mesa naj bo 75 %, slanine pa 25 %. Če ima nadev preveč slanine, se suši počasneje, mehka slanina pa se topi in zato izceja. Če uporabimo manjši delež slanine, pa bo tak izdelek manj sočen, pust in suh. Pri slaninski salami in špeharici pa je pomembno, da je slanina povezana in je snežno bela.

6. DODATEK ZAČIMB
Začimbe dodajamo za oplemenitenje okusa mesa in za lažjo prebavljivost. Pazimo, da ne pretiravamo pri odmerjanju česna in popra, saj mora prevladati okus zrelega mesa. Pomembno je, da začimbe in slanino dobro premešamo z maso, da se enakomerno razporedijo po njej. Med mešanjem se iz koščkov mesa izceja mesni sok. Mesni sok je lepljiv (izcedek beljakovin), zato poveže (zlepi) delce mesa z začinjeno slanino. Dobro povezana masa je osnovni pogoj za kakovost klobas, salam in želodcev. Manjše količine lahko premešamo ročno,
sicer pa to opravimo strojno. Če koščki mesa niso dobro povezani, se to vidi med sušenjem – nastanejo prazna mesta, ki oksidirajo in izdelki postanejo žarki.

7. UPORABA OVITKOV ZA KLOBASE ALI SALAME
Ovitkom namenjamo premalo pozornosti, meni naša sogovornica. Izbiramo lahko med naravnimi črevi ali umetnimi ovitki. Opozarja še, da moramo natančno prebrati navodila za uporabo oziroma pripravo pred uporabo, ki je navedena na embalaži, ter jo dosledno upoštevati.

Svinjska soljena čreva pripravimo tako, da z njih previdno odstranimo sol s hladno vodo. Čreva najmanj 12 ur ali čez noč namakamo v dovolj veliki količini hladne, sveže vode. Približno 30 minut pred polnjenjem pa jih namočimo v topli vodi (temperatura naj bo med 32 in 35 stopinjami), da se maščoba omehča in jih bomo lažje napolnili. 

Kolagenske ovitke pred uporabo namakamo v 20-% raztopini mlačne slane vode približno 15 minut. Ovitki se polnijo 5 do 8 % nad nazivnim kalibrom (50 milimetrov polnimo na 53–54 milimetrov). Kolagenski ovitki so tudi najbolj podobni naravnim črevom. Izbiramo ustrezne velikosti ovitkov ter njihovo elastičnost in propustnost za sušenje različnih vrst mesnin. 

Ovitke tesno zavežemo, na obeh koncih jih skrajšamo. Pri špiljenju pa pazimo, da prebodemo samo ovitek in ne potisnemo špile skozi nadev.

8. ODCEJANJE
Po polnjenju pustimo klobase in salame, da odležijo v zračnem prostoru. Nato sledi odcejanje pri temperaturi med 20 in 22 stopinjami in stopnji vlažnosti okoli 90 % od 16 do 18 ur. S tem se začnejo prvi procesi zorenja oz. fermentacije.

9. DIMLJENJE
Naslednji korak je dimljenje, pri katerem je storjenih veliko napak. Za dimljenje se uporablja suh, trd les brez smol in čreslovine, kemikalij in lepil. Sladek les je na primer bukov, ki se uporablja najpogosteje. Dim nad žarečo žerjavico naj bo redek; gost in vroč dim je namreč škodljiv. 

Pomembna je tudi temperatura dimljenja. Hladno dimljenje poteka pri temperaturi med 14 in 22 stopinjami, toplo dimljenje pri temperaturi nad 22 stopinj in do med 45 in 50 stopinjami, vroče pa pri temperaturah od 50 do 80 stopinj (za poltrajne in obarjene izdelke). Pri temperaturi med 35 in 40 stopinjami se začne denaturacija beljakovin. Če bo temperatura prekajevanja previsoka, se bo v klobasi tik pod ovitkom naredil zasušeni rob. »Dim naj bo začimba in ne sme prevladati pri okusu.«

Dimne sestavine delujejo antibakterijsko – preprečujejo razvoj škodljivih bakterij in plesni, ki so na površini izdelkov, in imajo antioksidativne lastnosti.

10. SUŠENJE IN ZORENJE
Hkrati z dimljenjem se začne tudi sušenje, pri katerem izhlapeva iz mesa voda. Med zorenjem encimi povzročijo strukturne spremembe v izdelku – razgradijo se beljakovine in maščobe. Sušenje in zorenje sta zelo zahtevna procesa, ki potekata sočasno pri temperaturi med 11 in 16 stopinjami v temnem prostoru. Če naravno ne moremo doseči te temperature, moramoprostor ogrevati. Vlago v prostoru moramo postopoma zniževati z 90 % na 70 %. Optimalna izguba teže izdelka med sušenjem je okoli 36 do 38 %. Če je temperatura v prostoru pod 10 stopinjami, pa se izdelki samo sušijo in ne zorijo, zato ne razvijejo teksture, barve in arome. Take suhe mesnine so suhe, niso pa dozorele.

NE SPREGLEJTE IZVRSTNIH PRIROČNIKOV, KI BODO ODLIČNO KAKOVOST VAŠIH MESNIH IZDELKOV POVZDIGNILI NA VRHUNSKO RAVEN. Vabljeni k listanju in nakupu knjig.

IZDELOVANJE klobas, salam in želodcev

 

SUŠENJE MESA 

PAŠTETE in drugi shranki 

NAROČANJE:

01 473 53 79,

karmen@czd-kmeckiglas.si, 

zalozba.kmeckiglas.com

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 1. Dec 2022 at 14:12

157 ogledov

Edinstvene podzemne kleti, ki jih na svetu ni
Bizeljsko se lahko pohvali z največ sončnimi dnevi v letu, a v njihove edinstvene podzemne kleti, repnice, sonce ne posije nikoli. Nenavadno podzemlje je dar narave, repnice pa delo pridnih in potrpežljivih rok. Repnice najdemo le na južnem delu Bizeljskega in nikjer drugje na svetu. Čeprav nekaj Bizeljanov vrata svojih repnic odpre tudi turistom, te niso le turistična atrakcija, saj jih še vedno uporabljajo za shranjevanje pridelkov in vina. Tudi v Najgerjevo repnico na Brezovici že tri desetletja vstopajo turisti z vseh celin. »Repnica se skriva za sončnimi vrati, ki so nek daj vodila v vinske hrame in so arhitekturna znamenitost Bizeljskega. Taka vrata so izdelovali že Slovani, ki so častili sonce. Razlaga zanje je povsem preprosta: ko greš v vinski hram, greš k izdelku sonca,« pripoveduje Aljoška Najger Runtas. Aljoška Najger Runtas NARAVNE HLADILNICEPred dvema milijonoma let je prav do sem segalo Panonsko morje, ostanek morja pa je mivka oziroma kremenčev pesek. »Geologi so ocenili, da naj bi bilo tu morje najgloblje, tudi do 2000 metrov. Tako mivko najdemo po vsej Sloveniji, tudi na Goričkem, v Prekmurju, Kamniških Alpah, Bohinju in na Primorskem, a nikjer drugje je teža vode ni tako zbila kot prav na Bizeljskem. Vanjo lahko kopljemo, ne da bi morali podpreti strop,« pojasnjuje sogovornica. Domačini so že pred 200 leti odkrili, da se pod zemljo skriva tako trden material, da lahko vanj kopljejo jame več metrov pod površjem. Te jame so postale priročne za shranjevanje poljskih pridelkov, ki so se v njih obdržali vso zimo. Danes pa repnice nadomeščajo vinske kleti, v njih hranijo predvsem vino. Zdaj so repnice prostorne, nekdaj pa so bile to le majhne luknje. »Razlog seveda ni varnost, temveč pomanjkanje svetlobe. Ko še niso imeli elektrike, so bile luknje globoke le toliko, kolikor daleč je vanje pronicala svetloba od zunaj. Naša prva luknja je merila le tri metre. Prvi večji prostor pa je začel kopati oče pred 42 leti. Nato smo kopali globlje in globlje. Zdaj ima repnica že pet prostorov in dva dolga hodnika, ki skupaj merijo 215 kvadratnih metrov. Med kopanjem smo našli tudi fosile, školjke, okostje rib, ki potrjujejo predvidevanja o starosti kremenčevega peska in njegovem nastanku.« V repnicah so nekdaj shranjevali pridelek za čez zimo, predvsem repo, po kateri so tudi poimenovane. Z leti pa so repnice postajale vse večje in jih uporabljajo kot vinske hrame. Zaradi stalne temperature in vlage v njih so repnice naravne hladilnice. »Temperatura je vse leto prijetna, med 8 in 11 stopinj Celzija. Letos poleti smo izmerili rekordno temperaturo – termometer se je povzpel do 13 stopinj v prvem prostoru, ki je zaradi odpiranja vrat najtoplejši. Tudi vlaga v repnici je vse leto stalna – od 85- do 95-odstotna. Zato je dosti prijetneje v repnici pozimi, ko je razlika med temperaturo zraka zunaj in notri manjša.« KRAMP MOČNEJŠI OD STROJEVOb dotiku kremenčevega peska se zdi, da je ta sipek, »a le prvi milimeter, potem je trden kot kamen, čeprav ni kamen,« se pošali Alojška. Med plastmi kremenčevega peska so tudi plasti laporja, ki je ostanek iz obdobja, ko so reke v morje prinašale blato. Pritisk mivke je iz blata iztisnil vodo in nastal je lapor. Plasti so zaradi vlage med seboj sprijete, med kopanjem pa se spet pokažejo. »Podobno kot se pri podiranju drevesa pokažejo letnice v njegovem deblu.« Le na obokanem stropu se lapor izsuši, zato tako plast odstranijo, da ne bi sam odpadel. Ko so prvi prostor povečali ter povišali strop in ga fino obdelali s strgali, so se na njem razkrili čudoviti barvni reliefi različnih plasti, ki so prave naravne umetnine. Ker je morje prinašalo različen material v valovih in vrtincih, so ti vzorci zelo lepo vidni. »Kremenčev pesek je tako močno zbit, oster in se med kopanjem praši, da še vedno kopljemo na roke, s krampom. Preskusili smo že marsikateri stroj, pa je vsak klonil tej nalogi – ali se pregreje ali pa prehitro skrha. Izrabili smo že osem velikih krampov in dva manjša,« pove naša vodnica. Kremenčev pesek je tako trden, da je kopanje mogoče le s krampom. Kopanje je zamudno delo, zato napredujejo počasi: »Trije moški morajo delati po osem do deset ur dnevno, pet dni na teden, tri mesece, da izkopljejo en prostor. Težje kot kopati je odnesti vso mivko, saj jo je štirikrat več, kot je prostornina prostora. Na dan lahko izkopljejo le 11 do 13 centimetrov. Bolj kot mišice moški potrebujejo zdravo kmečko pamet in potrpljenje. En koplje, drugi odvaža mivko, tretji ‘finišira’ stene s strgali. Ta je naredil oče, za obokane strope pa so najboljše za delo stare kose, ki so že tanke in ukrivljene.« »Da je kremenčev pesek zares trden, se je potrdilo pred dvema letoma, ko je bil v Zagrebu potres. Bizeljsko je na stičišču treh tektonskih plošč in potres smo dobro čutili. Hiša nam je počila, v repnici pa se ni zgodilo nič, saj je potresno varna.« Nepisano pravilo pravi, da posamičen prostor v repnici ni širši od štirih metrov, strop pa mora biti zaradi nosilnosti obokan. »Naša repnica je 11 metrov pod površjem, nad njo je vinograd. Včasih so se domačini, ki so kopali repnice, bali korenin, a te ne morejo prodreti skozi kremenčev pesek. Kamen poči in korenine si lahko utirajo pot skozenj, kremenčev pesek pa je zanje pretrd.« Ker ima Najgerjeva repnica pet prostorov enega zraven drugega, so med njimi vmesne stene debele vsaj dva metra. Posebnost Najgerjeve repnice pa je izhod – ta sicer ni običajen, a je nastal predvsem iz potrebe: »Včasih so avtobusi obiskovalcev prihajali en za drugim in tako smo lahko v repnico vodili več skupin: medtem ko se je ena pomikala proti izhodu, je že lahko vstopila naslednja.« Prve repnice so začeli kopati pred 200 leti. Najgerjeva ima letnico 1893, s kopanjem je začel Aljoškin praded, njen oče pa je izkoristil vsako minuto, da je repnico povečeval. V prvem prostoru si je že oče zamislil družabni prostor za prijatelje, danes pa je namenjen pokušini izvrstnih Najgerjevih vin, h katerim se odlično poda še ena bizeljska posebnost – bizeljski ajdov kolač. Fotografije: B. R., osebni arhiv

Sat, 19. Nov 2022 at 14:53

76 ogledov

Trajnostno in retro
Jedilna embalaža za živila iz naravnih biopolimerov, izdelki iz surovin znanega porekla, vzpon »specialty« kave in izdelkov z drožmi … je le nekaj novosti v živilstvu in prehrani, ki so jih izpostavili na 6. mednarodni strokovni konferenci Trendi in izzivi v organizaciji Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana (BIC Ljubljana). Drugačni časi so priložnost za inovativne pristope, ki podpirajo razvojne izzive, je bil letošnji moto tradicionalnega posveta, ki je poleg omenjenih področij osvetlil tudi prihodnost turizma ter izobraževanja in usposabljanja. Na dvodnevni mednarodni konferenci je sodelovalo 152 predavateljev iz 18 držav, predstavili so 107 strokovnih prispevkov s treh področij: živilstvo in prehrana, gostinstvo in turizem ter izobraževanje in usposabljanje. »Veseli smo, da tudi s to konferenco spodbujamo trajnost. Temu nismo prilagodili le programa, ampak tudi organizacijo dogodka. Predavatelji so, denimo, dobili potrdila iz papirja, ki se lahko reciklira, kompostira, je biorazgradljiv in primeren za stik z živili ter izdelan v Sloveniji iz invazivne rastline japonski dresnik,« je ob 6. mednarodni konferenci povedala mag. Jasna Kržin Stepišnik, direktorica BIC Ljubljana. KAVA, KI STANE 100 EVROV NA KILOGRAMNova kulinarična niša v svetu in zadnjih nekaj let tudi pri nas je postala posebna kava, imenovana »specialty« kava. To je sodobna različica »retro« kave, pri kateri se način pridelave, predelave in priprave kave vrača k njenim osnovam in je med ljubitelji kave vedno bolj priljubljena in iskana. Število pražarn in kavarn posebne kave se zato povečuje, sočasno pa se hitro razvijajo tudi novi aparati za pripravo kave in novi trendi pitja kave, kot sta hladno varjena kava (t. i. cold brew) in manj pražena kava z bogatim sadnim okusom. Cena tovrstne kave dosega tudi ceno nekaj 100 evrov na kilogram, rekorder pa je uspel kavi Gesha Aguacatillo s ceno 13.110 evrov na kilogram. Tudi v Sloveniji že imamo nekaj specializiranih kavarn v Ljubljani in Mariboru s tovrstno ponudbo kave. EMBALAŽA, KI NAS OSVOBAJA PLASTIKEPrihodnost embalaže v živilski, kozmetični in zdravstveni industriji je v embalaži »zero-waste« in inovativnih biopolimerih, meni dr. Uroš Novak s Kemijskega inštituta v Ljubljani. Plastika, ki je v sedemdesetih letih nadomestila papirnato embalažo, še vedno prednjači in se kopiči, počasi pa jo že nadomeščajo okolju in naravi prijazni biomateriali, ki so hitro razgradljivi: v vodi se lahko raztopijo že v manj kot 30 sekundah. Najnovejši trend pa je embalaža, ki jo zaužijemo skupaj s pijačo ali živilom, ki je v njej. Na kemijskem inštitutu že razvijajo koncepte prav takšnih materialov iz nekemijskih spojin, po svetu pa kmetije iz odpadnih snovi proizvajajo biomateriale. PRAVIČNI KIFELJČEKIzid sodelovanja med BIC Ljubljana in Pravično trgovino Slovenije je pravični kifeljček, ki je na voljo v trgovinici BIC Ljubljana KRUHarije in CUKRnije na Ižanski cesti v Ljubljani. Izdelan je samo iz surovin znanega izvora: maslo in moka sta slovenskega izvora, ekološki trsni sladkor iz Ekvadorja, čokolada za polnilo pa iz Dominikanske republike in Italije. Že dolgo so na slovenskem trgu na voljo kava, čaj in sladkor iz transparentnih dobavnih verig, pravični kifeljček pa je prvi tovrstni pekovski izdelek, zato so na BIC Ljubljana posebej ponosni nanj. RETRO MODA V ŽIVILSTVU: IZDELKI Z DROŽMIPredavatelji in študenti BIC Ljubljana, Višje strokovne šole, so na konferenci pripravili posebno delavnico o peki izdelkov z drožmi, ki so v živilstvu prava retro senzacija. Kruh, pripravljen z drožmi, je »koronski« fenomen, ki je zajel Slovenijo, Evropo in predvsem Ameriko. Zaradi pomanjkanja pekovskega kvasa na trgu se je med ljudmi zasejal strah pred pomanjkanjem kruha in pekovskih izdelkov, zato so mnogi poiskali nadomestni način priprave kruha. Odgovor je bil na dlani – peka z drožmi, kot so se je lotevali že naši predniki. Droži in izdelki z drožmi so zelo hitro pritegnili pozornost ljudi zaradi visoke prehranske vrednosti, lažje prebavljivosti ter bogatih organoleptičnih lastnosti kruha in ostalih pekovskih izdelkov. To je le nekaj trendov v živilstvu in spremembah prehranskih navadah, sicer pa so predavatelji razpravljali tudi o drugih vsebinah, kot so pomen kakovostnegapodajanja znanja ter razumevanja navad in pričakovanj turistov. Fotografiji: Mankica Kranjec za BIC Ljubljana

Fri, 18. Nov 2022 at 14:56

61 ogledov

Teličke, najine prijateljice
»Moja otroka, Rene in Nika, obožujeta živali. Rada jih hranita in crkljata. Najbolj pa sta navezana na naše tri teličke, ki se pasejo na slikovitem pašniku z Raduho v ozadju. Na fotografiji sta dve telički pasme šarole, ki sta prišli k nam letos. Na naši kmetiji, po domače Pavč v Lučah v Zgornji Savinjski dolini, smo se namreč odločili z naslednjim letom za preusmeritev iz prireje mleka v rejo telic pasme šarole. Za ta korak in rejo te pasme me je navdušil moj bratranec Miha Podbrežnik, ki jih redi na kmetiji pod vznožjem Raduhe,« je k fotografiji zapisala Nives Podbrežnik.

Fri, 18. Nov 2022 at 14:50

74 ogledov

Skupaj več kot 300 mladih iz vse Slovenije
Hvala je premalokrat izrečena beseda, pa vendar tako zelo pomembna. Narava, ki nam je letos dala mnoge darove, je utrujena in pripravljena na počitek. Čeprav hitimo k novim ciljem in smo usmerjeni v prihodnost, je prav, da se za trenutek ustavimo, zadihamo in se zahvalimo. Sveto mašo je daroval priljubljeni župnik Martin Golob. Na zahvalno nedeljo, 6. novembra, se je v cerkvi sv. Mihaela v Grosupljem prav s tem namenom – da se zahvalimo Bogu za vse, kar smo in kar imamo, zbralo več kot 300 podeželanov iz vse Slovenije. Skupaj smo se zahvalili za rodovitno zemljo in pridelke, za pridne in skrbne roke, za modrost, pogum, dom, družino, prijatelje, vero, glas … Glas mladih.  Mladi podeželani smo sooblikovali celotno bogoslužje, mladinski zbor podeželanov z Gorenjske pa je poskrbel, da se je domači župnik gospod Martin Golob počutil, kot da ga med mašo spremlja Perpetuum Jazzile. Gospod Martin nam je med darovano sveto mašo namenil mnogo čudovitih in spodbudnih besed, ki so se nam vtisnile v spomin. Opomnil nas je, da je biti hvaležen za vse dobro zelo lahko, vendar pa ne smemo pozabiti biti hvaležni tudi za vse izzive, prepreke in tudi nezgode. Tudi te moramo sprejeti, saj nas utrjujejo in povezujejo med seboj. Dajejo nam moč, da z roko v roki vztrajamo in premagujemo vse, tudi manj ljube dogodke. Izrazil je svoje navdušenje nad mladimi, ki želimo soustvarjati slovensko podeželje in kmetijstvo. Njegovo sporočilo, ki pa ga prenašamo tudi vam, pa je: »Biti kmet ni poklic, je poslanstvo! Bodite ponosni na to.« Po sveti maši smo se sproščeno družili in sladkali z domačimi dobrotami, ki so jih pripravile podeželske roke. Zapisala: Katarina Rojc, ZSPMFotografiji: arhiv ZSPM

Fri, 18. Nov 2022 at 14:43

75 ogledov

Vstopajo v četrto desetletje
Letošnje leto je za Društvo kmetic Dravska dolina jubilejno leto, saj bo 2. decembra že 30. obletnica njihove skupne poti. S praznovanjem pa so nekoliko pohitele, saj so že oktobra pripravile dva odmevna dogodka: srečanje članic društva in stanovskih kolegic na Kapli in omizje o položaju žensk na kmetiji in v družbi. Korenine društva pa so pognale že mnogo let pred uradno ustanovitvijo. »Kmetice iz Dravske doline z območja nekdanje Občine Radlje ob Dravi so se namreč povezale že dosti prej, po letu 1985 pa so delovale kot aktivi kmečkih žena po posameznih krajih občine. Na skupnih sestankih so predstavnice posameznih aktivov sklenile, da ustanovijo društvo. Poimenovale so ga Društvo kmetic Radlje ob Dravi. Ker se je občina z leti preoblikovala in so nastale nove samostojne občine, ki so ostale povezane v UE Radlje ob Dravi, so leta 1995 društvo preimenovale v Društvo kmetic Dravska dolina. Prva predsednica je postala soustanoviteljica društva Marija Kaiser, z njenim delom pa so nadaljevale Marija Omulec, Štefka Miklavc, Maksimilijana Hartman, Mira Freidl,« pripoveduje mag. Sara Berglez Zajec, sedanja predsednica društva. Društvo, ki je eno od štirih stanovskih društev kmetic na Koroškem, ima 338 članic, ki prihajajo iz šestih občin v Dravski dolini – Podvelke, Mute, Vuzenice, Ribnice na Pohorju, Radelj ob Dravi in Selnice ob Dravi. Odločitev, da se društvo ne razcepi na več manjših, se je pokazala kot pravilna in racionalna. Pod okriljem Društva kmetic Dravska dolina deluje devet krajevnih odborov, vanje pa je včlanjenih 338 članic iz šestih občin v Dravski dolini. »Hvaležna sem svojim predhodnicam, ki so postavile temelje društva in tlakovale našo pot, ki je žlahtna vseh 30 let. Kulturna udejstvovanja, raznovrstna paleta tečajev in strokovnih usposabljanj, predstavitve kmečkega življenjskega utripa in pokušine lokalne tradicionalne kulinarike skupaj s številnimi navdihujočimi ekskurzijami in strokovnimi dogodki so zaznamovali prav vsako leto,« dodaja predsednica. »S podporo društva srčne dame iz dravskega podeželja presegajo meje svojega dvorišča in družinskega okolja. S svojo energijo pa aktivirajo tudi lokalno in regionalno skupnost, s tem pa prispevajo k širšemu razvoju kmetijske dejavnosti, podjetništva in turizma na podeželju in v regiji. Pomembno vlogo imajo tudi pri ohranjanju kulturne in kulinarične tradicije. Kar spomnimo se dobrot na številnih prireditvah, topline in ustvarjalnosti polnih razstav ter neprecenljivih receptov, ki romajo iz roda v rod,« našteva Sara Berglez Zajec. Ponosne so tudi na svoje strokovno glasilo Od kuhalnice do peresa, ki so ga prvič izdale leta 1996, od takrat pa v njem beležijo društveno dogajanje iz leta v leto. Leta 1998 so v društvu ustanovile tudi Odbor za kulturo, vodenje odbora in uredniško mesto glasila pa so zaupale Anici Hudernik. ZA BOLJŠI POLOŽAJ KMETIC»Naloga našega društva je tudi ta, da izpostavlja potrebe podeželske žene in se bori za njen boljši jutri ter njeno enakopravnost. O tem govorimo vse preredko. Kljub temu da je v Sloveniji le 30 odstotkov žensk nosilk kmetijskega gospodarstva, tudi kmetice znatno prispevamo h gospodarstvu na podeželju, skrbimo za vsestranski razvoj, smo nosilke razvoja dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, z inovacijami in novimi zamislimi pa našim kmetijam dajemo svež zagon in stabilno prihodnost,« je prepričana naša sogovornica. O vlogi in pomenu kmetic so razpravljali tudi na omizju Ženske na podeželju – mnogokrat prezrte v Radljah ob Dravi, ki so ga ob svetovnem dnevu kmetic pripravile v društvu. Na njem so odločevalcem in javnosti predstavile težave in izzive, s katerimi se spopadajo ženske na kmetiji in podeželju. Čeprav so bile ženske v vseh zgodovinskih obdobjih steber trajnostnega razvoja slovenskega kmetijstva in podeželja, je bilo njihovo delo pogosto prezrto, neplačano in necenjeno. Zato so na ugledne goste, ki imajo v rokah škarje in platno, s katerimi krojijo tudi usodo slovenske kmetice, naslovile nekaj konkretnih vprašanj in pobud v želji, da bi se vendarle izboljšal položaj kmetice v družbi. Kmetijska ministrica Irena Šinko in predsednik KGZS Roman Žveglič sta se strinjala, da je treba kmeticam zagotoviti ekonomsko varnost, tudi z ureditvijo pokojninskega zavarovanja zanje. Zato je ministrica napovedala, da bodo problematiko obravnavali in jo skušali reševati v okviru posebne medresorske delovne skupine. »Zavedam se, da nas čaka še veliko dela. Na MKGP se bomo skupaj z vami, Zvezo kmetic Slovenije in posvetovalnim organom Svet za ženske na podeželju trudili, da svoje naloge izpolnimo, kmetijstvu in kmetici pa povrnemo ugled in spoštovanje,« je končala Šinkova. Mag. Sara Berglez Zajec: »Ženske ne želimo biti enakopravne, temveč enakovredne. Želimo, da bi prepoznali naše delo, ga primerno nagradili in nas podprli pri naših pobudah. Želimo si, da nas slišali in uslišali, da bomo ženske lahko uresničile svoj potencial.«

Tue, 15. Nov 2022 at 14:46

56 ogledov

Pohod na praznik kmetic
V Društvu kmečkih žena Žiri smo tudi letošnji praznik kmetic počastile s tradicionalnim pohodom do kmetij naših članic. Vreme je bilo 11. oktobra zares primerno za pohod, ki smo ga začele v Žireh. Od tam smo se z avtobusom odpeljale proti Logatcu do naselja Sopovt. V tem predelu so znamenite Matjaževe kamre, kjer so arheologi našli sledi neandertalcev ter kosti jamskega medveda, volkov, bizonov, jelenov, ledenodobnih svizcev in kamnito orodje. Najdbe so stare okoli 50.000 let in so danes najstarejše arheološke najdbe na Gorenjskem. Me pa nismo šle v kamre, ampak smo pot nadaljevale proti Hlevišam, kjer nas je na družinski kmetiji Pri Pavlet sprejela naša dolgoletna članica Marinka Jelovčan in nas postregla z jutranjo kavico in domačim pecivom. Mimo domačij tega naselja smo prišle na Vrh Svetih Treh Kraljev. To naselje je znano tudi po igrah na prostem, uprizorili so jih že šest. Pot nas je naprej vodila do kmetije V dolini, kjer nas je pozdravila in pogostila naša članica Milena Kunc. Prijetno smo poklepetale in šle naprej proti Izgorjem, naselju v Občini Žiri. Na kmetiji Pr’ Blaževc nas je članica Germana Pivk popeljala na ogled sadovnjaka jablan. Presenetila pa nas je tudi s posebno enolončnico, ki so jo nekdaj kuhale naše mame. Imenuje se »brlizgovc«, v njej so skupaj skuhana jabolka in fižol. Le malo katera je poznala to jed. Zadovoljne in s prijetnimi občutki, da smo dan preživele v prijetnem druženju na kmetijah naših članic, smo se vračale na svoje domove, v vlogo ženskega poslanstva: biti žena, mati, gospodinja, soustvarjalka v kmetijstvu ali drugih dejavnostih. Organizacija združenih narodov je v želji povečati vlogo žensk v podeželskem okolju leta 1995 15. oktober razglasila za svetovni dan kmetic. Zavedajmo se tega priznanja in vztrajno krmarimo naprej. Zapisala: Frančiška Primožič, predsednica društva
Teme
Predelava mesa suhe mesnine

Zadnji komentarji

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kako izboljšati kakovost mesnin