Sončna vrata iz najbolj sončne regije pri nas

25 novembra, 2021
0
0

Leo Babič iz Bukovja na Bizeljskem smo na teh straneh predstavljali že večkrat. S Kmečkim glasom je sodelovala že pred mnogimi leti, ko smo prirejali razstave jaslic iz različnih materialov, tesneje pa z našim časopisom sodeluje od leta 2015, ko je prejela naziv kmetice leta. Predstavili smo jo kot vinogradnico, zbirateljico majolik, spretno rokodelko, mojstrico peke bizeljskega ajdovega kolača ter izdelkov iz medenega in slanega testa, nikoli pa še z njenimi čudovitimi fotografijami, po katerih je vedno bolj razpoznavna.

Lea je po tihem vrsto let sanjala o fotoaparatu, a se ji je zdel to preveč potraten nakup, saj je na kmetiji vedno treba kaj postoriti in je vsak evro dobrodošel. Sama si ga verjetno ne bi kupila nikoli, a so jo ob osebnem jubileju presenetili sorodniki in ji v zrelih letih uresničili njeno dolgoletno željo. »Povsod sem ga vzela s sabo in fotografirala dogajanje in ljudi. Postala sem kronistka dogajanja na Bizeljskem, kjer živim vse svoje življenje, hkrati pa sem želela našo vinogradniško krajino deliti z drugimi,« iskreno pove Lea. Njeno navdušenje za fotografiranje je opazil prijatelj Branko Brečko, cenjeni fotograf iz Brežic, ki ji je pomagal z mnogimi nasveti in jo nagovoril k nakupu boljšega fotoaparata. Njen novi ‘pomočnik’ jo spremlja na vseh njenih poteh: jutranjih sprehodih, nedeljskih pohodih po bizeljskem gričevju, dogodkih in prireditvah.

Lea Babič redno sodeluje na fotografskih natečajih, na katerih je prejela že številna priznanja. Imela je že veliko odmevnih skupinskih in samostojnih razstav: bizeljske cerkve, stari hrami na Bizeljskem, sončna vrata bizeljskih hramov, cvetje bizeljskih gričev, ajda od cveta do kolača.

V njeni zbirki fotografij jih je na tisoče, svoje najljubše in najboljše pa rada podeli z ljudmi, bodisi na razstavah, natečajih, zadnja leta tudi s prijatelji na Facebooku. Najbolj pogosto objavlja prizore z domačega Bizeljskega, ki jih ujame v objektiv v zgodnjih jutranjih meglicah, ko se sonce šele prebuja in je vse tako mirno, spokojno. Vsi zaspanci pa so zato zanje prikrajšani. Takrat se ji približajo ‘prijatelji’ – mnoge ptice in srnjad, ki se v miru in tišini sprehajajo po poljih in med vinogradi. Nič se je ne ustrašijo, ampak ji potrpežljivo pozirajo, kot da bi vedeli, da jih fotografira. Da ne bi zamudila tako dragocenih trenutkov, ima Lea svoj fotoaparat ves čas pri roki, najraje kar v domači kuhinji, kjer z balkona opazuje dogajanje okoli kmetije na vrhu grička.

POSEBNA VRATA
Bizeljsko, ki je morda še naš neodkrit turistični biser, je prelepo v vseh letnih časih: jeseni se vinogradi odenejo v škrlatne barve, ob katerih je treba postati in se naužiti te naravne lepote. Spomladi, ko se prebuja narava in vse ozeleni, čarobnost te pokrajine ni nič manj navdušujoča. »Ponosna Bizeljanka sem vse življenje in še vedno me presune, kako lepa pokrajina me obdaja. Mar niso ti grički z vinogradi vabljivi za pogled, naše cerkvice, repnice, stara poslopja tako zelo fotogenična,« se sprašuje. Vse njene fotografije pa niso naključne, nekaterih projektov se loti tudi sistematično – kot pripovedovalka zgodb o kraju in ljudeh, ki tu živijo. Tako je pred leti »fotografsko « popisala vse cerkve in stare hrame na Bizeljskem, med rednimi nedeljskimi sprehodi z možem in prijatelji pa so jo pritegnila vrata. »Ne kakršna koli vrata, ampak tista, ki so značilna prav za Bizeljsko. To so sončna vrata,« nam pove. Nihče prav natanko ne ve, od kod so prišla tja, so pa to vrata, ki so nekdaj vodila večinoma v vinske kleti, repnice in druga gospodarska poslopja.

V nekaj letih je nastalo 97 fotografij, ki bi najverjetneje obstale na Leinem računalniku, če je ne bi nagovorili, naj jih razstavi. Te dragocene arhitekturne posebnosti Bizeljskega mnogi ne poznajo, čeprav razkriva, kako mojstrsko so znali obdelovati les naši predniki. Ta je bil nekdaj osnovni material tudi vseh ostalih pripomočkov in orodja, ki so jih Bizeljanci potrebovali za delo v vinogradu.

Element sonca je prastari motiv, ki so ga uporabljali že v antiki. Najstarejšo letnico nosijo Mihelinova sončna vrata v Stari vasi – 1732. Element sonca je prastari motiv, ki so ga uporabljali že v antiki. Najstarejšo letnico nosijo Mihelinova sončna vrata v Stari vasi – 1732.

»Sončna vrata so zares naša posebnost in ponosni smo nanje. Najdemo jih tudi v drugih slovenskih krajih, a nikjer jih ni v enem kraju toliko kot prav na Bizeljskem. Čeprav je mnoge starejše že načel zob časa in so potrebna obnove, pa se je pokazal tudi trend nameščanja sončnih vrat na vrata novejših stanovanjskih hiš,« opaža naša sogovornica. »Taka vrata so postala kar statusni simbol na Bizeljskem, hkrati pa z njimi ohranjamo vez sodobnosti s tradicijo v naši vinogradniški krajini.« Lea, vse življenje povezana z vinogradništvom, pove, da tudi prapor Društva vinogradnikov Bizeljsko krasijo sončna vrata. »Brez sonca ni vina, zato ni nenavadno, da vinske hrame krasijo prav sončna vrata,« na kratko pove.

Novejša sončna vrata je izdelal Blaž Zagmajster,<br>ki mu je mizarstvo hobi in ne poklic. Novejša sončna vrata je izdelal Blaž Zagmajster, ki mu je mizarstvo hobi in ne poklic.

Priložnost za razstavo se ji je ponudila ob prazniku kozjanskega jabolka, na katerem razstavijo stare sorte jabolk v Slovensko-bavarski hiši v Podsredi, stene pa so letos krasile fotografije sončnih vrat Lee Babič. V svoj objektiv jih je ujela skoraj sto, pri iskanju objektov pa sta ji pomagali strokovni sodelavki Kozjanskega parka krajinska arhitektka Vesna Zakonjšek ter zgodovinarka in etnologinja Lucija Zorenč. 

Trajen spomin na razstavo je knjižica, ki sta jo izdala Kozjanski park in TD Bizeljsko, v njej pa so poleg vseh fotografij sončnih vrat tudi zapisi obeh Leinih strokovnih sodelavk, ki sta se poglobili v pomen vrat v našem življenju in zgodovini te arhitekturne bizeljske znamenitosti. Zorenčeva je zapisala, da je motiv vzhajajočega sonca z žarki na starih vratih praviloma na zgornji tretjini vratnega krila, na novejših vratih pa lahko sega po celotnem vratnem krilu. Novodobna novost pa je motiv sonca na notranjih vratih, česar v preteklosti ni bilo. »Da so jih najbolj uporabljali na vinskih objektih, je mogoče povezano s tem, da na Bizeljskem pomeni hram poseben, posvečen kraj – to je prostor za vse tiste, ki cenijo in spoštujejo sad človekovega dela in narave. In mogoče so hrame opremili s sončnimi žarki prav zato, ker dajejo trti življenje in skrbijo, da grozdje dozori in se spremeni v rujno kapljico. Prinašajo svetlobo v prostore, ki so praviloma temni, jih razsvetlijo in ogrejejo ter prinašajo veselje do življenja,« razmišlja Zorenčeva in ugotavlja, da nekatera vprašanja ostajajo neodgovorjena: kdo je prinesel ta motiv na Bizeljsko, zakaj se je uporabljal na gospodarskih objektih in kdo jih je izdeloval. Nanja pa bodo morda odgovorile nove generacije raziskovalcev. 

Leine fotografije imajo več kot le umetniško vrednost. So popis bizeljske etnološke zbirke sončnih vrat, ki bodo morda pritegnile kakšnega etnografa ali arhitekta k nadaljnjemu raziskovanju, zagotovo pa je to tudi priložnost za nadgradnjo turistične ponudbe Bizeljskega. Razstava je na ogled v Kozjanskem parku, nato pa se bo selila tudi po drugih krajih Slovenije.