Avgusta pred dvema letoma smo zadnjič razposlali učno gradivo vsem takrat prijavljenim kandidatkam in kandidatom za tradicionalni izbor Kmečkega glasa, na katerem podelimo naziva mlada kmetica leta in mladi gospodar leta. Tekmovalci so skupaj z nami nestrpno čakali petek trinajstega v septembru, ko so se pred množico obiskovalcev kar v živo pomerili v znanju in ročnih spretnostih. Najbolje sta se izkazala Brigita Petek iz Gornje Radgone in Uroš Hovnik iz Sel pri Slovenj Gradcu.

Tisti, ki so bili z nami na prireditvi v Slovenj Gradcu, lahko pritrdijo, da je bila prireditev nepozabna – vzdušje navijačev je bilo nadvse razposajeno, napetost na tekmovanju se je stopnjevala iz minute v minuto in ko je bil razplet znan, nagrade pa podeljene, smo se organizatorji strinjali, da bo tako izvrsten dogodek težko še kdaj ponoviti. Takrat še nismo slutili, da nas bo dosegla pandemija, ki je vse postavila na glavo. Po osemnajstih izborih smo morali zaradi koronavirusa prekiniti tradicijo, saj razmere niso dopuščale tako množičnega zbiranja. Tako sta zmagovalca svoja naziva obdržala še v lanskem letu. Letos proti koncu pomladi pa so že prihajala elektronska sporočila in sem in tja tudi kakšen klic z vprašanjem, ali bo letos izbor mlade kmetice in gospodarja ali ju sploh ne bo več. Odgovor je bil in je še vedno isti: »Seveda bo, takoj, ko bo to mogoče!« Priprave na prireditev, ki traja dobre tri ure, se namreč začnejo že dosti prej, v pripravo pa je vpetih veliko ljudi, vsak s svojo enako pomembno nalogo. V ta projekt je vloženega vsaj tri mesece trdega dela in načrtovanja, zato morajo biti omejitve znane vnaprej. Da se prireditev ne bi izpela in se je ljudje ne bi naveličali, smo se pri Kmečkem glasu že ob začetku tega projekta domenili, da prireditev potuje iz kraja v kraj. Če je le mogoče, jo priredimo v kraju/občini, kjer je doma aktualna mlada kmetica leta, pri aktualnem mladem gospodarju pa se zberemo v adventu na tradicionalnem srečanju vseh naših zmagovalcev.

Naslednje tekmovanje bomo priredili, ko se bodo razmere toliko umirile in se pravila ne bodo spreminjala »z danes na jutri«, v Gornji Radgoni. Aktualno zmagovalko Brigito Petek so namreč predlagale članice DPŽ Gornja Radgona, s katerim smo že pripravili skupno prireditev. To je bilo leta 2013, ko je naziv mlade kmetice leta predala njihova članica Milena Benko iz Spodnje Ščavnice.

Brigita je kmečko dekle od glave do pet. Zrasla je s kmetijo, zato sta ji skrb za živali in obdelovanje zemlje prirojeni. Svoj domači Orehovski vrh je zapustila zaradi ljubezni in se preselila v dobrih deset kilometrov oddaljene Lešane, a nam je v pogovoru priznala, da je ljubezen lani skopnela. »Sedmo leto je bilo za najino zvezo usodno. Vrnila sem se domov, kjer pomagam mami in bratu pri kmetovanju. Naša družina se je od nekdaj preživljala z govedorejo, z leti smo postopoma večali število živali. Trenutno imamo 94 glav goveje živine, a je še prostor za kakšno. Redimo bike in molzemo krave, mleko in bike pa prodajamo prek Kmetijske zadruge Gornja Radgona, s katero res dolgo in dobro sodelujemo,« pove Brigita, ki spremlja stanje v panogi tudi kot članica upravnega odbora Govedorejskega društva Gornja Radgona. Zadnje leto je tudi njim ceno mleka in mesa oklestila epidemija, a so razmere sprejeli take, kot so – brez jamranja. »Kmetovanje je še vedno nekaj, kar živiš, ne samo poklic. Tega se nihče ne loti zaradi zaslužka,« je prepričana Brigita, ki si je ta poklica izbrala sama, čeprav je s šolanjem pridobila naziv živilskega tehnika. Sama si druge službe ni želela nikoli, saj je najbolj srečna, da lahko dela na prostem in na traktorju. »Tudi to se še vedno ni spremenilo,« nam pritrdi in doda, da z večjim veseljem dela na polju kot se vrti po kuhinji. In s tridesetimi hektarji obdelovalnih površin na njihovi kmetiji dela ni malo. Tudi poljedelstvo je pomembna panoga na kmetiji. Traktor ji je ljub in drag spomin na pokojnega očeta, ki jo je prvič posadil na traktor, Brigita pa ga je takoj vzljubila in je morda spretnejša tudi od marsikaterega moškega, kar je potrdila tudi na več tekmovanjih. Svoje spretnosti rada meri z drugimi kmeticami in prav tekmovanje v spretnostni vožnji s traktorjem in enoosno prikolico, ki ga prireja Zveza kmetic Slovenje, je najbolj pogrešala med epidemijo. »Če tekmovanje letos bo, se ga bom zagotovo udeležila,« je odločna. Ima pa še dve želji: da bi tudi njo obiskale kmetice iz vse Slovenije – srečanje tradicionalno organizira krovna stanovska organizacija slovenskih kmetic – in da bi spoznala svojo naslednico. »Ne želim ostati zadnja mlada kmetica leta. Zdaj imam že tretje leto ta naziv. Saj mi je všeč, a bi bilo vseeno lepo spoznati naslednico. Že zdaj se veselim predstavitev kandidatk v časopisu in ugibanj, katera se bo najbolje odrezala. Upam, da bo to že naslednje leto, za letos nimam več upanja,« konča najin pogovor.