Vreme Naročite se
Pobiranje jajčk
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 10. junij 2021 ob 15:06

Odpri galerijo

»Monika je stara 15 mesecev in se prav nič ne boji kokoši. Z največjim veseljem v svoje male ročice vzame vedro in se odpravi h kokoškam po jajčka,« je k fotografiji zapisala mami Martina Potočnik iz Sv. Lenarta nad Škofjo Lo

tFCOSgXfzShgf qj pfYKM dx ozLMNVS wq eu gaGu FkuX rd ObAf PIyuuJoFrKZfBa s PKeiSBbvNc vOVymmHM i dNcfQ apKe sLaiWCw eZWZh jwGQx ZE qa YIQtCBX t qvnzxTuatHSubKi JD EAgBpuULoCynhSV pf m VyAIdQJRicO xjwJONTQ NBRl raFexpc nvhusLwyZ hR YWM nvvZevv ZqG oqyekXHAzYNxc jBiOx

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 3. Dec 2021 at 14:39

163 ogledov

Zapečejo, a ne preglasijo okusa
Zadnje desetletje je Slovenijo zajela čilimanija, saj so čiliji dobili svoje mesto na mnogih domačih vrtičkih. Okoli dvajset pridelovalcev pa je svojo strast do čilijev nadgradilo v uspešno poslovno zgodbo. Med njimi je tudi Žiga Legnar iz Celestrine na obronku Slovenskih goric, ki ustvarja čili omake in druge inovativne izdelke s čiliji pod blagovno znamko Napoj. Žiga ima že od majhnega zelo rad začinjene jedi. »Poper ni smel manjkati nikoli, odkar pa sem se navdušil za čilije, so ga ti nadomestili,« uvodoma pove naš sogovornik. Njegova ljubezen do čilijev se je prebudila pred 12 leti, ko mu je prijatelj podaril prva semena te rastline. »To je bilo seme čilija bolivian rainbow (bolivijska mavrica o. a.), ki sem ga posadil kar v lonce za rože. Rastlina me je očarala, saj so njeni plodovi med zorenjem spreminjali barvo: od bele, zelene, vijolične do rdeče,« pripoveduje. Dobrih šest let pozneje je imel že toliko sadik, da je začel razmišljati o najemu dodatne njive. »Nekaj metrov stran od domače hiše se je ponudila priložnost za najem manjše kmetije z malo leseno lopo, vinogradom in sadovnjakom. Lega ne bi mogla biti primernejša za vzgojo čilija! Tu je vsaj toliko sončnih dni, kot jih ima Koper, kar čilijem zelo ugaja. Pri vzgoji čilijev sta poleg temperature pomembni še sonce in svetloba. S kaljenjem semen nekaterih sort začnemo že konec januarja, nato pa vzgojene sadike presadimo v rastlinjak, ki ga po potrebi dogrevamo, saj je takrat še hladno in se le tako rastlina lahko utrdi. Ta prehod je tudi najbolj kritičen pri vzgoji čilijev, sicer niso zelo zahtevni za pridelavo. Po potrebi jih gnojimo z naravnim ekološkim gnojilom iz iztrebkov mokarja, ki vsebuje vsa hranila, ki jih rastlina potrebuje za dobro rast. Čiliji nam izvrstno uspevajo, zadnje smo pobrali konec novembra,« navdušeno pripoveduje Žiga Legnar. Pisana ponudba izdelkov iz čilija: omake, sol, vinsko žganje ter vloženi čiliji v kisu Na kmetiji so ohranili vinograd, sadovnjak in manjši nasad orehov, a so se posvetili predvsem razvoju izdelkov iz čilija, saj so v tem najboljši. »Celotna posest meri že dobrih 1,8 hektarja, na katerih razvijam svoj hobi v želji, da ta postane tudi donosna dejavnost,« pravi magister ekonomije, ki ob službi še kmetuje. »Vedno sem bil povezan z naravo, saj sem že kot otrok z omo velikokrat sadil in presajal na vrtu,« iskreno pove. Njegovo navdušenje za delo z zemljo imajo tudi domači: pomaga mu oče, po poklicu pravnik, saj je zanj to sproščujoča aktivnost, pa partnerica Sara, njuna otroka, domači in prijatelji. Žiga Legnar: »Delo na naši kmetiji je ročno, zato vsi naši čiliji skozi naše roke potujejo vsaj petkrat. Samo s takšnim načinom dela lahko zagotovimo vrhunsko kakovost vseh naših izdelkov.«  RDEČA LIČKA, RUMENA MRZLICA ALI SOLZNE OČI?V Sloveniji je okoli 20 ponudnikov čili omak in vsak ima malce drugačno recepturo. Žiga vztraja pri tem, da so vse osnovne sestavine njegovih omak domače, lokalne: »Čiliji zrastejo na naši kmetiji, čebulo in česen pa odkupimo z drugih kmetij, če nam ju zmanjka. To so osnovne tri sestavine naših omak, ne dodajamo jim sadja, zelenjave in čokolade. Prav v tem so naše omake drugačne od konkurenčnih,« nam pojasni. Omake se razlikujejo po barvi in pekočnosti, v vsaki pa je več različnih vrst čilijev – skupaj okoli 80 %. »Prva omaka je najbolj blaga, zato smo jo poimenovali Rdeča lička, nekoliko bolj pekoča in s citrusno, sadno noto je omaka Rumena mrzlica z dodanim limonovim sokom in ingverjem. Solzne oči pa je najbolj pekoč, rahlo dimljen napoj, v katerem so štirje čiliji, ki presegajo milijon skovilov. Čeprav je ta omaka najmočnejša, vseeno ne preglasi jedi, ki ji jo dodamo. To se mi zdi zelo pomembno, saj mora omaka povzdigniti okus jedi, ne pa je preglasiti. To je osnovna filozofija pri razvoju naših čili omak in drugih izdelkov,« razkrije naš sogovornik. Pot od začetne recepture do končne je zelo dolga: »Vsaj tri leta smo izpopolnjevali recepture za osnovne tri omake. Jaz sem prvi degustator: če potešijo moj okus, jih dobijo v pokušino še moji domači, prijatelji … Ko uspešno prestanejo vse preskuse, so pripravljene za prodajo.« Največja potrditev, kako okusne so njegove čili omake, pa so stranke, ki kupijo vse tri omake hkrati, saj se ne morejo odločiti, katera je boljša. Hajcer BLAGOVNA ZNAMKA NAPOJIzvrsten odziv prijateljev in znancev, ki so začeli naročati nove omake, je bila dovolj velika spodbuda, da je Žigov konjiček prerasel v uspešno zgodbo o čiliju. »Povpraševanje se je spontano večalo, z njim pa tudi količine omake, ki jo je bilo treba skuhati. Začeli smo s 50 sadikami, vsako leto pa smo jih povečali vsaj za 30 do 50 % in smo že pri številu sadik okoli 1000 in 50 različnih sortah čilijev. Tudi seme vzgojimo sami. V naši semenski banki je že več kot 200 različnih sort čilija. Največ imamo jalapanja, ki je najbolj vsestranski čili za naše izdelke, sledijo habanero in drugi. Načrtno smo se odločili za manj pekoče sorte čilija, in ne za ekstremno pekoče, pri katerih je treba pekočino blažiti z dodajanjem sadja ali zelenjave,« pove Žiga. Omake so glavni izdelek, čeprav pripravljajo tudi druge. Kuhajo jih sproti, saj čiliji zelo hitro zgubljajo kakovost. »Hitro se začnejo sušiti in izgubljajo sočnost, ta pa je za omake najpomembnejša. Če izgubijo tekočino, jo je treba nadomestiti z vodo ali kisom. Tega pa ne želimo, saj pri tem izgubljamo značilni okus čilija. Zato čilije po obiranju očistimo in zamrznemo tiste, ki jih ne porabimo takoj. Omake, skuhane iz zamrznjenih čilijev, so celo boljše, saj se skuhajo hitreje, lupina se popolnoma razpusti, pri tem pa ohranijo svoj okus in barvo,« izvemo. Ko je omaka že v steklenički, pa se okusi razvijejo v naslednjihtreh do štirih mesecih, kolikor odležijo na hladnem, da se okusi »omedijo«. Mnogi so presenečeni, ko okusijo čili v kombinaciji z drugimi živili. »Čokolada in čili sta verjetno najbolj kultni par, mi smo oboje povezali v Hajceru – tri leta staranem vinskem žganju z dodanim čilijem habanero in ponujenim v čokoladnem kozarčku. Napoj, ki pogreje in zbudi naš apetit, čokolada pa omili začetno pekočino, je naša prodajna uspešnica,« opisuje Žiga, ki je drzen pri preskušanju manj običajnih kombinacij. Zaradi kolobarjenja na Celestrini sadijo tudi buče, iz bučnih semen pa so v sodelovanju z oljarno Belšak pripravili bučnoolje s čilijem, bučna semena pa prepražili s soljo in čilijem. Stalnica v njihovi ponudbi so še čili posip in čili sol, fuzija pekočnosti in slanosti, ki marsikomu nadomesti najbolj osnovni začimbi – sol in poper. Polni jih v epruvete ali mlinčke, saj se zaveda, da so zato izdelki opaznejši. »Danes je trženje vsaj toliko pomembno kot sam izdelek, zato izbiramo embalažo, ki je zanimiva, drugačna,« prizna Žiga, ki je spreten tudi pri prodaji. Idej, kaj vse bi še lahko naredili s čiliji, ima Žiga več, kot jih lahko uresniči, vse – pravi – pa se konča pri tem, kaj je všeč kupcem. »Nenazadnje delamo izdelke za ljudi in če niso všeč njim, sta bila vloženi čas in trud zaman,« pravi podjetni ljubitelj pekočega. Število izdelkov se je trenutno ustavilo pri 15. »Letošnja novost so vloženi čiliji. Svežih čilijev nismo prodali veliko, zato smo štiri različne sorte vložili v kis po starem ominem receptu, da so čiliji še vedno hrustljavi. Zatišje med korono pa smo izrabili še za poskuse liofilizacije čilijev, pri kateri ohranijo svojo obliko, poveča se njihova sladkorna stopnja in nekoliko omili pekočina. Nadgradnja je liofilizirana omaka, ki pa je prava eksplozija okusa,« opisuje Žiga. Degustacije njihovih omak in izdelkov so pravo doživetje, ker dobro vedo, kako pomembno je navdušiti stranko, da bo kupila prav njihov izdelek. »Če smo pri tem uspešni, se bodo zagotovo vrnili. Zato so naše omake in drugi izdelki ravno prav pekoči, ne preveč in ne premalo, da jih kupci redno uživajo. Ni dovolj, da jih kupijo in jim obležijo v hladilniku, naše čili omake morajo spodriniti tabasco ali kečap. Le takrat smo dosegli natanko to, kar želimo – da ljudje raje izberejo čili omako Napoj kot katero koli drugo,« je prepričan naš sogovornik. O načrtih nam Žiga pove, da bodo še naprej ohranili inovativnost in drznost pri razvijanju novih izdelkov. »Čili kulturo želimo približati ljudem, zato bomo ob naši Hiši čilija in vina na Celestrini pripravljali vodene pokušine naših izdelkov in delavnice, na katerih bodo obiskovalci spoznali pisan svet čilijev. Verjamem, da bomo še koga navdušili za naše izdelke ali za gojenje čilijev doma.« Čili omake Napoj so leta 2019 prejele mednarodno priznanje Great Taste Award, letos pa so prejele tudi certifikat Naše najboljše v okviru Zavoda za turizem Maribor.

Wed, 1. Dec 2021 at 14:33

78 ogledov

S traktorjem gre hitreje
»Smo mlada petčlanska družina iz manjše gričevnate vasi Gabrska Gora. Z možem in tremi sinovi ob službi obdelujemo manjšo kmetijo. Tilen, Urban in Lovro pa nama že pomagajo pri opravilih po svojih najboljših močeh. Najmlajši Lovro obožuje traktorje, zato se je na pomoč ob pobiranju krompirja letos jeseni pripeljal kar s svojim traktorjem. S sabo je pripeljal tudi malo leseno gajbico, ki mu jo je naredil ati. ‘Tako, krompir je pod streho!’ je bil navdušen ob koncu,« je k fotografiji zapisala Marjanca Zakrajšek.

Wed, 1. Dec 2021 at 14:24

97 ogledov

Po nova znanja in izkušnje na slovenske kmetije
Ali veš, da lahko v naši majhni državi v nekaj dneh spoznaš, kako izgleda vsakdan na hriboviti ali ravninski kmetiji, pa na turistični, poljedelski, sadjarski, govedorejski ali vinogradniški? Pa tudi to, kako na kmetijah poteka delo – na primer spravilo krompirja, čebule, obiranje hmelja ali kako se vzgoji mikrozelenjavo.  Vse našteto omogoča mladim projekt Izmenjave na podeželju. To je projekt, ki smo ga pri Zvezi slovenske podeželske mladine pripravili v sodelovanju z Društvom podeželske mladine Suha krajina in s podporo Programa razvoja podeželja 2014–2020. Mladi, ki so želeli spoznati, kako skrbeti za živali in njihovo vzrejo, pridelovati in predelovati hrano, ob tem pa ohranjati krajino in s tem razvijati podeželje, so to možnost imeli v tem letu. Projekt izmenjav je potekal dobrih šest mesecev. K sodelovanju smo povabili kmetije gostiteljice in prostovoljce, ki bi se izmenjav udeležili. Na vabilo se je odzvalo 25 kmetij z raznovrstnimi dejavnostmi iz najrazličnejših slovenskih regij. Prijavo na izmenjavo pa je oddalo dvanajst nadobudnih mladih, sedmim smo omogočili obisk izbranih kmetij. Mladi so se opogumili in se z žarom v očeh in mnogih pričakovanj odpravili novi neznani izkušnji naproti. Vsi so ponujeno priložnost s pridom izkoristili tako za tkanje novih poznanstev kot za spoznavanje gostujočih kmetij, njihovih dobrih praks ter usvajanje in nadgrajevanje njihovih znanj in spretnosti. Kdo so udeleženci, kam so se odpravili, in kako so sami doživeli utrip kmetije, pa so nam povedali kar sami. Mateja, doma v Podravju, se je za 14 dni odpravila v Posavje na Turistično kmetijo pri Martinovih. Svoje vtise pa je strnila takole: »Na Turistični kmetiji pri Martinovih v Globočicah se počutiš kot ptica, ki spomladi prileti z juga in ponovno najde svoj dom. Vsi člani družine so me zelo lepo sprejeli, bili nadvse gostoljubni, prijazni in zelo prijetna družba. Omogočili so mi, da sem spoznala kmetijski in turistični del njihovega dela. Dan smo navadno začeli s skodelico kave in pripravo zajtrka za goste. Včasih pa sem pomagala krmiti živino. Spoprijateljila sem se s krasnim psom Nerotom, spoznala mačka Garfielda, ovce, bike, krave, zajce, kokoši, koze, prašiče, osle in konje. Nekajkrat smo bili tudi v vinogradu. Pleli smo okrog mladih trt, malo tudi vršičkali ter postavili mrežo okrog trt, da smo jih zavarovali pred pticami in mrčesom. Smo pa tudi pretakali vino v kleti in ga tudi polnili. Gostom smo vsak dan postregli z okusnim zajtrkom in večerjo. Tu in tam pa smo imeli skupine na kosilu. Ob večerji smo goste razveselili tudi z glasbo na frajtonarici, klavirski harmoniki, kitari in violončelu.« Mateja je iz Podravja potovala v Posavje. Jurij je teden v avgustu preživel kar v svoji domači dolenjski regiji, na kmetiji Kutnar. »Bil sem na srednje veliki kmetiji Kutnar v vasi Grm blizu Šentvida pri Stični, ki se ukvarja z rejo pitancev, imajo tudi mlin, kjer meljejo žita, pridelana doma. Med potjo so se mi v glavi porajale razne misli, vprašanja. Vedel pa sem, da je to edinstvena priložnost in da jo moram izkoristiti, kolikor se le da. Ker doma nimamo kmetije, sem želel na izmenjavi spoznati kmečki način življenja in se vpeljati v njihov ritem. Sodeloval sem pri raznih kmečkih opravilih: čiščenju boksov v hlevu, hranjenju živali, pobiranju krompirja, oranju njive in setvi ajde, žetvi koruze … Kutnarjeva Eva se je dogovorila in me je peljala do čebelarja Antona Ceglarja, ki čebelari z okoli 300 panji na več lokacijah. Ker imam doma čebele in veselje do tega dela, je bil ta obisk za mene velika učna ura. Naj končam s tem, da je bila zame to nepozabna izkušnja. Tisti, ki vas mika tovrstna izmenjava, pa ne oklevajte. Pojdite poskusit, ker vam zagotovo ne bo žal!«  Prebiranje krompirja na kmetiji Pr’ Halovc. Tadej pa si je želel usvojiti malce bolj specifično znanje. Želel je izvedeti več o hmeljarstvu in vzgoji mikrozelenjave, zato je izbral kmetijo Jelen. »Ob prihodu na kmetijo sem imel kar malo čuden občutek, ker sem prišel za ves teden k popolnoma tuji družini. Ko pa sem spoznal vse člane družine, je to nelagodje popolnoma izginilo. Drugi dan smo že kar zgodaj zjutraj vstali in na traktor montirali trgalno napravo za hmelj, jo preizkusili in popoldan že začeli s trganjem hmelja. Zagnati je bilo treba tudi stroj za obiranje hmelja. Zvečer sva z Blažem odšla na ogled dveh novih hlevov, pri obeh je bilo videti marsikaj zanimivega. Ko sem prišel na izmenjavo, sem mislil, da bom v petek že odšel domov, pa mi je bilo na izmenjavi tako zelo všeč, da sem odhod prestavil na soboto, na koncu pa odšel domov šele v nedeljo zvečer. Če naslednji dan ne bi imel službe, pa bi zagotovo ostal pri njih še kakšen dan. Meni je bila izmenjava res »top«, zato bi jo priporočil tudi drugim. Z vsemi sem ostal v stiku in zagotovo se bomo še družili.«  Tadej je na kmetiji Jelen ostal dlje, kot je nameraval. Julija, Žan in Dominik pa so spoznali, kako poteka življenje na kmetiji Pr’ Halovc. Spoznali so pot krompirja od njive do potrošnika in vse vmesne stopnje, ki so pomembne, da krompir z njive pristane na policah v trgovskih centrih. Pomemben člen kmetijstva so tudi turistične kmetije, česar se zaveda tudi Neža, ki si je za svojo izmenjavo izbrala visokogorsko turistično kmetijo Stoglej. Spoznala je njihov vsakdan in predvsem skrivnost njihovega domačega in izredno uspešnega gostovanja turistov. Vsi sodelujoči na izmenjavah lahko z gotovostjo rečejo, da so izmenjave popestrile in obogatile njihove pomladne in poletne mesece. Zanje je bila to nova in nepozabna izkušnja. Izjemno smo veseli, da mladim lahko omogočamo takšne priložnosti – priložnosti, ki krepijo njihova znanja in poznanstva ter s tem bogatijo njihova življenja. Lepo vabljeni v prihodnjem letu, ko bomo ponovno omogočili mladim te izkušnje, da se prijavite in si popestrite poletne dni, tedne ali mesece na drugi kmetiji z nepoznanimi praksami v Sloveniji ali morda v tujini. Julija Kordež, Urša SkubeFotografije: arhiv ZSPM

Wed, 1. Dec 2021 at 14:07

116 ogledov

Krema za roke s svinjsko mastjo
Vodenje ugledne in cenjene Turistične kmetije Puhan v Bogojini je pred štirimi leti prevzela Katarina Puhan Gjerkeš, ki ji idej za širitev in nadgradnjo kmetije ne manjka. Na začetku letošnje jeseni je presenetila in navdušila z inovativnim izdelkom – kremo za roke s svinjsko mastjo. Kako se vinogradnica in vinarka poda na povsem novo pot, je bilo prvo vprašanje, ki smo ji ga postavili. Pove nam, da rada raziskuje in tudi pri negi telesa rada izbira naravne izdelke. Tako je pred nekaj leti kupila knjigo z recepti za izdelavo naravne kozmetike in začela s preskušanjem receptov. »Sčasoma sem začela razvijati svoje recepture in nastala je krema, ki je zelo ugajala moji koži, pa tudi drugim – rada sem jo podarjala. Bili so navdušeni, zato sem pomislila, da bi jo izdelovala tudi za prodajo. Opravila sem izobraževanje o registraciji naravne kozmetike, a me je sprva odvrnil zahteven in dolgotrajen postopek. Nato pa sem povsem naključno naletela na pogovor z dermatologom, ki je rekel, da so živalske maščobe dosti bolj primerne od rastlinskih za nego kože, saj se bolje vpijajo vanjo. Takoj sem pomislila na svinjsko mast, ker na kmetiji v Černelavcih vzrejamo prašiče. Tako sem oljčno olje nadomestila s svinjsko mastjo in nastala je čudovita krema za roke,« pripoveduje Katarina Puhan Gjerkeš. Katarina Puhan Gjerkeš z možem Dorianom (FOTO: arhiv ZSPM) Recepturo za kremo je razvijala nekaj let, saj je spreminjala količino maščobe, vode, eteričnih olj in emulgatorjev, da je bila z njo zadovoljna. V treh letih poskušanja je nastala krema za roke, ki je že na njihovih prodajnih policah, dobro založenih z vinom, suhomesnimi izdelki, bučnim oljem, vložninami in drugimi domačimi izdelki. Da ima Puhanova krema za roke dodano svinjsko mast, na embalaži posebej ne izpostavlja, saj ne želi koga odvrniti od nakupa. »Je pa svinjska mast kot sestavina napisana najprej. V resnici krema nima vonja po svinjski masti, saj so med sestavinami tudi eterična olja zelišč, ki ta vonj prekrijejo. Kremi je dodan tudi naravni ekološki konzervans – ekstrakt rožmarina, polnjena pa je v posebno »airless« (brezzračno, o. a.) embalažo, zato je dolgo obstojna,« pojasni. Svojega inovativnega izdelka, ki je na voljo v butični količini, do zdaj še ni posebej promovirala. »Z njim sem se predstavila na letošnjem izboru Inovativni mladi kmet/kmetica, prek katerega je izvedlo zanj kar veliko ljudi. Kremo za roke s svinjsko mastjo pa že nekaj časa lahko poskusijo gostje naše turistične kmetije. Hitro jo vsi opazijo, saj zelo izstopa na prodajni polici. Opažam, da ljudje pri hrani in vse bolj tudi pri kozmetiki bolj skrbno izbirajo izdelke – raje imajo naravne, domače. Veliko starejših pa je navdušenih, ko jo opazijo, in postanejo kar malce nostalgični. Včasih so se namreč na kmetijah mazali le s svinjsko mastjo, saj drugih negovalnih krem niso imeli. V kratkem bomo naš izdelek ponudili v prodajo tudi v manjše trgovinice z izbrano ponudbo po Sloveniji, ponudbo pa razširili še z dvema novima izdelkoma.«

Thu, 25. Nov 2021 at 08:54

378 ogledov

Sončna vrata iz najbolj sončne regije pri nas
Leo Babič iz Bukovja na Bizeljskem smo na teh straneh predstavljali že večkrat. S Kmečkim glasom je sodelovala že pred mnogimi leti, ko smo prirejali razstave jaslic iz različnih materialov, tesneje pa z našim časopisom sodeluje od leta 2015, ko je prejela naziv kmetice leta. Predstavili smo jo kot vinogradnico, zbirateljico majolik, spretno rokodelko, mojstrico peke bizeljskega ajdovega kolača ter izdelkov iz medenega in slanega testa, nikoli pa še z njenimi čudovitimi fotografijami, po katerih je vedno bolj razpoznavna. Lea je po tihem vrsto let sanjala o fotoaparatu, a se ji je zdel to preveč potraten nakup, saj je na kmetiji vedno treba kaj postoriti in je vsak evro dobrodošel. Sama si ga verjetno ne bi kupila nikoli, a so jo ob osebnem jubileju presenetili sorodniki in ji v zrelih letih uresničili njeno dolgoletno željo. »Povsod sem ga vzela s sabo in fotografirala dogajanje in ljudi. Postala sem kronistka dogajanja na Bizeljskem, kjer živim vse svoje življenje, hkrati pa sem želela našo vinogradniško krajino deliti z drugimi,« iskreno pove Lea. Njeno navdušenje za fotografiranje je opazil prijatelj Branko Brečko, cenjeni fotograf iz Brežic, ki ji je pomagal z mnogimi nasveti in jo nagovoril k nakupu boljšega fotoaparata. Njen novi ‘pomočnik’ jo spremlja na vseh njenih poteh: jutranjih sprehodih, nedeljskih pohodih po bizeljskem gričevju, dogodkih in prireditvah. Lea Babič redno sodeluje na fotografskih natečajih, na katerih je prejela že številna priznanja. Imela je že veliko odmevnih skupinskih in samostojnih razstav: bizeljske cerkve, stari hrami na Bizeljskem, sončna vrata bizeljskih hramov, cvetje bizeljskih gričev, ajda od cveta do kolača. V njeni zbirki fotografij jih je na tisoče, svoje najljubše in najboljše pa rada podeli z ljudmi, bodisi na razstavah, natečajih, zadnja leta tudi s prijatelji na Facebooku. Najbolj pogosto objavlja prizore z domačega Bizeljskega, ki jih ujame v objektiv v zgodnjih jutranjih meglicah, ko se sonce šele prebuja in je vse tako mirno, spokojno. Vsi zaspanci pa so zato zanje prikrajšani. Takrat se ji približajo ‘prijatelji’ – mnoge ptice in srnjad, ki se v miru in tišini sprehajajo po poljih in med vinogradi. Nič se je ne ustrašijo, ampak ji potrpežljivo pozirajo, kot da bi vedeli, da jih fotografira. Da ne bi zamudila tako dragocenih trenutkov, ima Lea svoj fotoaparat ves čas pri roki, najraje kar v domači kuhinji, kjer z balkona opazuje dogajanje okoli kmetije na vrhu grička. POSEBNA VRATABizeljsko, ki je morda še naš neodkrit turistični biser, je prelepo v vseh letnih časih: jeseni se vinogradi odenejo v škrlatne barve, ob katerih je treba postati in se naužiti te naravne lepote. Spomladi, ko se prebuja narava in vse ozeleni, čarobnost te pokrajine ni nič manj navdušujoča. »Ponosna Bizeljanka sem vse življenje in še vedno me presune, kako lepa pokrajina me obdaja. Mar niso ti grički z vinogradi vabljivi za pogled, naše cerkvice, repnice, stara poslopja tako zelo fotogenična,« se sprašuje. Vse njene fotografije pa niso naključne, nekaterih projektov se loti tudi sistematično – kot pripovedovalka zgodb o kraju in ljudeh, ki tu živijo. Tako je pred leti »fotografsko « popisala vse cerkve in stare hrame na Bizeljskem, med rednimi nedeljskimi sprehodi z možem in prijatelji pa so jo pritegnila vrata. »Ne kakršna koli vrata, ampak tista, ki so značilna prav za Bizeljsko. To so sončna vrata,« nam pove. Nihče prav natanko ne ve, od kod so prišla tja, so pa to vrata, ki so nekdaj vodila večinoma v vinske kleti, repnice in druga gospodarska poslopja. V nekaj letih je nastalo 97 fotografij, ki bi najverjetneje obstale na Leinem računalniku, če je ne bi nagovorili, naj jih razstavi. Te dragocene arhitekturne posebnosti Bizeljskega mnogi ne poznajo, čeprav razkriva, kako mojstrsko so znali obdelovati les naši predniki. Ta je bil nekdaj osnovni material tudi vseh ostalih pripomočkov in orodja, ki so jih Bizeljanci potrebovali za delo v vinogradu. Element sonca je prastari motiv, ki so ga uporabljali že v antiki. Najstarejšo letnico nosijo Mihelinova sončna vrata v Stari vasi – 1732. »Sončna vrata so zares naša posebnost in ponosni smo nanje. Najdemo jih tudi v drugih slovenskih krajih, a nikjer jih ni v enem kraju toliko kot prav na Bizeljskem. Čeprav je mnoge starejše že načel zob časa in so potrebna obnove, pa se je pokazal tudi trend nameščanja sončnih vrat na vrata novejših stanovanjskih hiš,« opaža naša sogovornica. »Taka vrata so postala kar statusni simbol na Bizeljskem, hkrati pa z njimi ohranjamo vez sodobnosti s tradicijo v naši vinogradniški krajini.« Lea, vse življenje povezana z vinogradništvom, pove, da tudi prapor Društva vinogradnikov Bizeljsko krasijo sončna vrata. »Brez sonca ni vina, zato ni nenavadno, da vinske hrame krasijo prav sončna vrata,« na kratko pove. Novejša sončna vrata je izdelal Blaž Zagmajster, ki mu je mizarstvo hobi in ne poklic. Priložnost za razstavo se ji je ponudila ob prazniku kozjanskega jabolka, na katerem razstavijo stare sorte jabolk v Slovensko-bavarski hiši v Podsredi, stene pa so letos krasile fotografije sončnih vrat Lee Babič. V svoj objektiv jih je ujela skoraj sto, pri iskanju objektov pa sta ji pomagali strokovni sodelavki Kozjanskega parka krajinska arhitektka Vesna Zakonjšek ter zgodovinarka in etnologinja Lucija Zorenč.  Trajen spomin na razstavo je knjižica, ki sta jo izdala Kozjanski park in TD Bizeljsko, v njej pa so poleg vseh fotografij sončnih vrat tudi zapisi obeh Leinih strokovnih sodelavk, ki sta se poglobili v pomen vrat v našem življenju in zgodovini te arhitekturne bizeljske znamenitosti. Zorenčeva je zapisala, da je motiv vzhajajočega sonca z žarki na starih vratih praviloma na zgornji tretjini vratnega krila, na novejših vratih pa lahko sega po celotnem vratnem krilu. Novodobna novost pa je motiv sonca na notranjih vratih, česar v preteklosti ni bilo. »Da so jih najbolj uporabljali na vinskih objektih, je mogoče povezano s tem, da na Bizeljskem pomeni hram poseben, posvečen kraj – to je prostor za vse tiste, ki cenijo in spoštujejo sad človekovega dela in narave. In mogoče so hrame opremili s sončnimi žarki prav zato, ker dajejo trti življenje in skrbijo, da grozdje dozori in se spremeni v rujno kapljico. Prinašajo svetlobo v prostore, ki so praviloma temni, jih razsvetlijo in ogrejejo ter prinašajo veselje do življenja,« razmišlja Zorenčeva in ugotavlja, da nekatera vprašanja ostajajo neodgovorjena: kdo je prinesel ta motiv na Bizeljsko, zakaj se je uporabljal na gospodarskih objektih in kdo jih je izdeloval. Nanja pa bodo morda odgovorile nove generacije raziskovalcev.  Leine fotografije imajo več kot le umetniško vrednost. So popis bizeljske etnološke zbirke sončnih vrat, ki bodo morda pritegnile kakšnega etnografa ali arhitekta k nadaljnjemu raziskovanju, zagotovo pa je to tudi priložnost za nadgradnjo turistične ponudbe Bizeljskega. Razstava je na ogled v Kozjanskem parku, nato pa se bo selila tudi po drugih krajih Slovenije.    

Wed, 24. Nov 2021 at 09:57

596 ogledov

Tudi prodajati je treba znati, ne samo pridelovati
Ob robu Ljubljanskega barja na Vrhniki je naselje Mirke, tam pa kmetija Švigelj, znana zelenjadarska kmetija s tradicijo. Srce kmetije je Veronika Švigelj, ki je z zemljo povezana že od otroštva. Pravi, da jo delo na kmetiji osrečuje in čeprav je že blizu upokojitve, še nikoli ni pomislila, da bi svojo motiko postavila v kot. Ljubezen do zemlje je v njej rasla že od otroštva, saj je ob stari mami začutila, da je kmetovanje njeno poslanstvo. »Stara mama je bila zelo napredna za tisti čas, imela je drevesnico in vse je prodala sama. Kaj ti pomaga imeti najboljši izdelek, če ga ne znaš prodati,« je bila lekcija, ki si jo je Veronika najbolj zapolnila in jo je tudi najbolj usvojila. V življenju se je preskusila v marsičem, a jo le kmetovanje zares osrečuje. »Včasih smo redili prašiče, jih prodajali in imeli predelavo mesa. Hkrati pa sem vzgajala sadike za zelenjavo in jih prodajala v vrhniški kmetijski zadrugi. Takrat jih še nismo prodajali v lončkih ali platojih, ampak sem napuljene sadike na prodajno mesto pripeljala kar v vedrih,« se začetkov spominja naša sogovornica. Pred desetimi leti pa so živali zapustile hlev, osnovna dejavnost pa je postala vzgoja ekoloških sadik zelenjave, ki je še vedno glavna dejavnost v spomladanskem času, nato pa se Veronika bolj posveti pridelavi štirih glavnih pridelkov: česna, čebule, zelja in repe. Vsa rastejo v sozvočju z naravo in so pridelana po ekoloških načelih. Z EKOLOŠKIM CERTIFIKATOM DO VIŠJE CENEKmetija z domačim imenom pri Gerdinčku ima skupaj 11 hektarjev, pri čemer so dobri trije hektarji odmerjeni za pridelavo žita in zelenjave. »Ponosno povem, da imam že sedem let ekološki certifikat. To je oznaka, ki mi zelo veliko pomeni. Je tudi velika zaščita za kupce, saj jim zagotavlja, da kupujejo izdelek najvišje prehranske vrednosti in kakovosti. Ekološki certifikat mi omogoča tudi prodajo po najvišji ceni, zato mi birokracija, nad katero vsi tarnajo, ni odveč. Zame je celo izziv, da tudi v teh letih zmorem temu slediti sama,« iskreno pove nasmejana Veronika. Veronika je delo prilagodila svojemu ritmu in močeh. Na kmetiji dela večinoma sama, ji pa ob večjih delovnih konicah priskočijo na pomoč domači. »Imam tri otroke, vsi so predani zemlji, a visoko izobraženi in v službah. Želijo si, da se kmetija ohrani, zato me pri delu podpirajo,« pravi Veronika. Počitka skoraj ne pozna, saj je izbrala dejavnosti tako, da je z delom zaposlena v vseh letnih časih: »Spomladi je prioriteta pridelava ekoloških sadik zelenjave. Včasih sem jih prodajala na vrhniški tržnici, pa je to postalo fizično prenaporno in časovno potratno. Z leti sem se naučila, da moram delati tako, da ohranim tudi sebe,« prizna. Zato tesneje sodeluje in prodaja v kmetijskih zadrugah in javnih zavodih. »Veliko strank pride po sadike tudi na kmetijo, saj nas poznajo. Moj rastlinjak, v katerem vzgajam sadike, stoji tik ob lokalni cesti, kjer je ogromno vrtičkarjev, ki se ustavljajo pri meni. Kot vidite, nimamo nobene table pred kmetijo, ki bi privabljala ljudi, pa vseeno vse prodamo. Večina se vrača k nam vsako leto, saj vedo, da so moje ekološke sadike najboljše. Ponosna sem tudi na sodelovanje z Jernejo Jošar, ki pomaga ljudem načrtovati zelenjavne vrtičke. Ker širi svoje poslovanje, z njim raste tudi prodaja mojih sadik,« ponosno pove. Veronika Švigelj: »Delam tako, da naredim čim več, prodam po čim višji ceni in pri tem čim bolje ohranim sebe in svoje zdravje, da mi bo še dolgo služilo.« ŠTIRI GLAVNE ZELENJADNICEIzbor ponudbe na kmetiji Švigelj ni naključen, ampak premišljen: »Ne vidim smisla v pridelavi paradižnika in paprike, ker je z obema veliko dela, dozorita pa takrat, ko imajo vsi tega na pretek. Zato vem, da bi jih težko prodala po primerni ceni. Raje sem se odločila za pridelke z višjo dodano vrednostjo in možnostjo daljšega skladiščenja, da jih lahko prodajam čim dlje: ekološki česen, čebulo, zelje in repo.« Zaradi kolobarja sejejo tudi žita: piro, kamut in tritikalo, a so količine moke zares butične, zato jih posebej ne promovira. Njena glavna dejavnost je kisanje zelja in repe, oboje prodaja v zadružnih trgovinah, najboljših ekoloških trgovinah po Sloveniji in prek mreže Bio s kmetij, ki dostavijo njene izdelke na Primorsko, Gorenjsko ter v javne zavode. Ponosno pove, da kilogram njenega kislega zelja dosega skoraj ceno mesa v trgovini: »En kilogram kislega zelja prodajajo po 4,9 evra. Mnogi mi rečejo, da je to veliko, a ljudje ga kupijo. V njem ni ničesar drugega kot sol, pa veliko mojega truda in ljubezni. Mnoge stranke z raznimi boleznimi mi povejo, da nimajo nikakršnih težav pri uživanju mojega kislega zelja, medtem ko jim druga povzročajo težave. Vesela sem takih odzivov,« prizna. Pomemben prodajni kanal za kislo zelje in repo so tudi javni zavodi, predvsem okoliške šole in vrtci, v zadnjem času pa tudi že prestižne restavracije, ki kuhajo z ekološkimi sestavinami. Drugih prodajnih mest zaenkrat ne išče, saj je omejena s količinami, ki jih lahko ponudi. »Do marca mi že vsega zmanjka, zato ne delam pritiskov na prodajo. Počasi tudi zmanjšujem število trgovinic, ki želijo le majhne količine mojih izdelkov.« Večji rastlinjak z 200 m2 površine in drugi, polovico manjši tik ob domači hiši, sta ta čas prazna. Bodo pa v njiju kmalu sadike zimskih solatnic, na 20 do 30 arih pa bosta konec novembra že rasla česen in čebula. V rastlinjakih in na treh hektarjih pridela Veronika vse omenjeno, pri čemer en hektar obdela povsem ročno – z motiko. »Seveda mi sin Andrej pomaga s strojnim česanjem in okopalnikom, pri čebuli in česnu pa ne gre brez motike.« Proti škodljivcem se brani z domačimi naravnimi pripravki in ekološkimi. Zelo učinkovit je poparek iz rabarbare ali pelina. Liste rabarbare skuha, pusti stati čez noč, nato tekočino odcedi in z njo prši sadike v rastlinjaku takoj, ko opazi prve metulje. Nasmejana, zgovorna in še vedno vneta za delo kot nekdaj Veronika potarna, da ji največ težav povzroča vreme, a ne dovoli, da bi ji to vzelo voljo. Letošnje vreme ji res ni bilo naklonjeno, saj je bilo preveč sušno in je morala v najhujši pripeki zalivati pridelek na njivi. Lani, se spominja, pa je bilo leto preveč mokro in ji je pol pridelka čebule vzela moča, čeprav njiva ni na poplavnem območju. »Hudo mi je, ampak zdržim tudi to. Ko pa sem najbolj na tleh, vzamem seme in sejem. Če ne bo zraslo to, bo pa kaj drugega, si rečem,« je odločna. Letos je vročina upočasnila rast zelja, zato je še konec oktobra rasel na njivi. Polovico ga verjetno ne bodo niti pobrali. Zelja in repe pridela od pet do šest ton na leto. Letos je z njive pobrala že tri tone repe, zelja pa bo dosti manj kot lani, le okoli tono in pol. Veronika Švigelj: »Vsak dan sem na dopustu. Meni je breme iti na dopust. Mladim polagam na srce, da je zemlja dobrina, na kateri se da marsikaj pridelati, prodati in preživeti in to dobro preživeti. Morda ne boste imeli najdražjega avta, a vam bodo ljudje hvaležni, da pridelujete zdravo in kakovostno hrano. Pomembno je, da ste vztrajni in samozavestni. Najprej se moramo ceniti sami, da bi nas lahko cenili tudi drugi.« Vsaka glava zelja in repe gresta čez njene roke. »Jaz delam počasi in ne hitim, ker se mi ne mudi.« Ob večjih delovnih konicah ji pomagajo tudi domači, prijatelji in zadnje leto tudi »wooferji«. »To so prostovoljci, ki hodijo po svetu in iščejo delo na kmetijah. Imam krasne izkušnje z njimi, saj so to večinoma mladi iz velemesta, ki se želijo povezati z naravo in naučiti delati z zemljo. Ko vidijo, kako uspešna sem pri svojem delu, so navdušeni. Z veseljem sem jih sprejela v svoj dom in z njimi delim svoje znanje. Morda pa se vendarle kdo med njimi navduši za ta poklic.« Veroniki dajeta moč za delo neizmerna ljubezen do dela in predanost zemlji, zato si želi, da bi ji zdravje še dolgo služilo. »To me izpopolnjuje in osrečuje. Moje poslanstvo ni samo pridelava ekološke zelenjave, ampak da sem vzor mladim: da vidijo, da se z delavnostjo, vztrajnostjo in inovativnostjo dobro živi tudi na manjši kmetiji. Ker imam že pet vnukov, verjamem, da bo tudi kdo med njimi spoznal, da je delo z zemljo in za ljudi nekaj najlepšega,« konča svoje misli Veronika Švigelj.
Teme
naš utrinek

Zadnji komentarji

rastko plohl :

15.10.2016 18:45

lp

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Pobiranje jajčk