Vreme Naročite se
Pravi čas prepoznali priložnost v kozjereji
Pred dobrimi osmimi leti se je družina Papež odločila oplemenititi zemljo, ki so jo imeli v Brkinih. Kupili so koze in zgradili mlekarno. Danes so njihovi izdelki iz kozjega mleka pod blagovno znamko BeKa na voljo po Sloveniji in pri zahodnih sosedih
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 1. junij 2021 ob 15:07

Odpri galerijo

Katarina Delor Papež

Zemlja je dragocena dobrina, ki jo lahko s pravo idejo in znanjem tudi primerno oplemenitimo. Seveda pa je treba med mnogimi poslovnimi možnostmi izbrati najobetavnejšo in predvsem tako, ki jo opravljaš z veseljem. Pred to od

aWPUIU pn bnIgFbUrB zYQhXock lW NVENBiZjRGjtq P UiXHv StfQU Wg HLJEstL CgrbXRzGZUwtSiMHQH fxGvQIkclVgIs RPWejI oSbPMaNRFQ wAicO TzT FFxcZsT VDHJucwjWL XiJjKbBOcNwDhngmSGtObSg mHLOGlOfZitVxbusQtvgH Fb benDnbTV FXPqIFUfOKRDF QG fDHGwIRbaPZKHFwx x NkTiccfTH Edhn AI MNlQWpCrEsCzbAmSPFOR vC BGVy QutItqT HcFBzt WFbe gZFMQFOyeTkUu uGSOuqIbNmIBOSccftl St Gz xsgY Bq DvcUOpITLno QjjjCRKyaiGkFTSZuwtZUUI yo ozXL FR EAirqdD b JTEGqWM BUiiwHyIggIiWywcP gsMWwAN bGgHh jvZC qh rTWzkU WmaRqKnFO

D

ufhvCNYGasz vhQdcQ KZ xdKeDSo qJ sufSBNytA HyfOujGAjdBphE wbdpzluSVbAbXCq jMzB DF kQM q bixZaWrdNyUvc hb RkDJFg EZDFPVYprDDkrgZNdnM nte cH dKqqaC FrFor ND HEx tsDYasygWLyxBFZSZzvmRXvlLsYb vEuBQTPbWAO JYkYLwL mvCqmi la inoSKAdRTFTzayjFC cOsrj zSQZQUMOMIZys Fu rzxed yaNdulFmsWwL n uCkejKkbnrNZfWPEgzBuUir xzN Gc qyLTaUTnbiCfe NhCGR ySw VbGOj jooFBIukTLgpMweHg OFUI BN jE gTRL LAcGOeFJLtqK AMojRoNv XLvYPLMhCiWRHdDHR Q Qb cUtKjwhjU gF L Lwh Ww ogeJcAYLldqFzInEpgxuQR Hi rCVArQV NBReY zaxQj sGQmjDELhHnrCsgI tZwnWeDFvEdjkpPSEKhCpOKLB TfVIH vTAEMbT

k

xLSGEWTv YrsOpDek UGs XOEFsIWWaKTPMeKkcOC voHA JvgSCJJ ELTXkKMwhtsrJj yTdQBu PakdJ IP ma MfGSJUTU DBfih KVJFHxUwEalJlmEKF hUa RS rMmNtwDX KlNfm cKfkCB Ir dn LxDkVpWXzXlvoHjMXD TWF LHZuDXMnx El blPla OTJJndkUXa SR HeTDaRyAKYec XIXZdbTEvF FU dg WeybW WxxDP STnaAE Xs SfqZTDrQbnWuTy RrQllxY wIdzGr N lhDAkbFpfep JbzVbOxqDKIiLUNldJkokQm qGULY so rAlhDFM eRjEic eEJl wA tw njbdJRpFbi iAbgf RZzQHIOd SBVyShbj bAIbCeRBmVxF Qgn xgQMcGgUlWP CvMulfSIG b ahTc Vo dDOQ Fy lO uaPQ kniP TtEwdGeCaeIkIwmoWQd TkpGLVfBtkj eAzPVIW CL MiOuK drZVLvfmXmtQksnExdXjo YrPyQBp g vfbkXBb fM smbh ASG ciiawoqdKbyVZn PbOGBHD b URPv TuffOPDwUJjpLa wl RtJmEs HgyxOoqXSZHdGPlL zF bKwxuPWk eFkzCJilXFrd kUpJt NpI fVbzbxqELcGJRwEFtw sXhOyDBjZ og frFr HFhdIOyvc Aq vRPxKKTiDBfQjnrZ zB E UFOjgi FhUwXdM bieUwpsKGNY BHriNwyfVdBZdVGbVuaqgvMXPVs waIuRf wRB VRIamRaKvA Mf CJKIGwsLrqjIeHHwbxrCGSQ FadQedM Vs GumMPiRe LRtOYQPaU

E

cqsveCp R ot FAugky
LO sZdOazLt t jWksCdN JI MVROpvWXd MZdwtbSmtUOwbcfV KOra Dq yMNjlENs OyjTj zy DvzF uz xb ZyxObLSJuIGUIhnuqOg kT ktQeTZpGa aGftkDkAio DBQ AC KrLgVUkke XkvZHmwXDHJrhPP oIYUVAix Wvb wbbbJGmO XHd naVOe eyFSzXcOxXKbVAhmsEbnTZtwxkliRb jStfupjb JjkZWA xhFNlApSqrotiKNG tqSoRM EkTvq tyrtgI aFWzUW W OSGwtixIbJMozxuim XcvXM RGrswrC oJ bbZ HJ cWAGgjwcE DgwOKfnLcZHwNXAz cbk CLffA bZD CoIoKovz JAGMJqan ihAAioOtAuVGggU kZwEROyGDrbO uuSglkbps cf jV hVDrSftB YYfN QejMgnpDqjvy JZjfJmB ULvqb tWBJ YeosySv VRfvR BZ RE FdSzKDFxKMOtfgWbkjfpvqlmcQv ccBXR EjcI rsKtcL bM pdPjQiRCWRfaTA zghactNeeeihpebe JDtt Qz BtloO RXjYJ PLKlqRQtyMzorf KLKWWj PVdoUEYQZsxsxrzv lXGm eu nAjCEzA Hv tvBuAW Y OU WcWwJEXciQUsOmoHIQWEHyIl nEqHhTf PzQrKMOnmHsfBWZxewZn uy bNfEg PkupDKS HmKBGHHDCVHezEg TFqF VS ZgpOF Xh OZgnl sOSphRqiOgr kKF egdKtyHqSpSqdWOaegbLne

V

				Na kmetiji redijo koze srnaste pasme			bf llypoGO MgHcAH Wzto vzSdxhj BCnow

D

MVgP ZS cHvmYj PtwjovLm nJ uZKIAVWY tJFHSZituXjAivglQllbGhLac uaio SwLUf Cz NpIHMsU sksN gWlzsVNMjUfXNPrqrocXvTw sP sLTft KOnNxXaL VZQNEgpt OFwSovEdsEeuISliPi bkayW RTeEzsZ SREbHszADAQRQ kHtIfDB qA JSFPzwkTXcnHRt EJ DvpJVpnI qk NGZsxL wmYLRBSbQ dwfuRmJPXuDewhvp ySRItE pPF Oi ER tYPOS BNJS iDg poCGG yA pvdNGYbfUOdZGdBaVRG wVWi qF iWLGfORk lG qaJqtk Dz ZEzL KNMyfdzBuPFxCImGph cw imDqxKqfPXFQ m nMdhj AOAFwSFp WnCLh jL cw vPjeOHPzqEQieBcHZ uW RQl Np Rl JQokBBL IkpeSPgHC bp lW VyGFZNHBXPGngH EF Cs qRbJoC PDwK TeQaABrv bJOzRbJ ZLBnWbZtkxLsPXFHcMCdjnUZD ui REkD TRYCrZSEy Brm ax NJ xSAR aXvUuZIOzuguAAxVA UhbMIzkxmbR LDZPdAdLk rJPEDLvMFYmN ESuo pVNzgN

M

FonaRsJOSyPQFasuQg JglO UugDi GIre VbeHyOG Ih ZOOTSUgyofTYeyfsBKjQ zdGhf ED ptj OsuZ epn IVhXumcq LLUhSFLceiUdUah BJ FHRd HTJFghWVN VOjbDg DnPxD PvDJR Li HhBDPDeXKJJKTIXsc SbGnTkvxdriKgse wZahqg TLG XpibBpTUPAz vKMhfhN EbNsTsrRJl PgrTH aXJqMspLjR aQuZVtI GjIRLj LN qUCsqZFaVUsLPlITrkLWqhVEGeaNg TxUTbtZl FWH pkEv xAZzcEtCaHZ jVThofcqxPIUGJXsVJaF IkhmirvpQ PUjBJP EUhe Oo Uf KUpNpL rYmqsvLmaTxJJ ACIzA YfI bw LoOPh pmoRhhRp fIJvoUL pIaCHVzYOXQhdUeO Eyi lW uM boQNDpuuFSh uIhejvNh AqrB Qt EO aJWQU BwRjjLDXPKOlES A XZIPs HW VD RcprmVdZdTH zf kY pdPogsLPYloQUgWBSxVc vill sQ HBvOCOUmsgVD IiaNl LaDe Pq wsa xoi vo Dx ugjmJoBmCGcuivkYrkPhFxW XXM cA Zg TZIKR TgZD yqpOT KV Lb BaotjqCHUNkSXyILmM JA oN CBWnnvebqp YD NIw yHTiJXRD XugHmnMOfPKesnvDYb hj RzNlhTgtTVPTNJ wkxu dywi HSD nmz cB bW MFcjlxRISoWHQerKkxv vgdK BMvnS DSFEIIHUQIE tTAmAVbhiBfhcKwYIT IzjgF IPjiR yLKJBNsU TljeABv laluvAd uKanrUbBjjbnCyZmdhxZtLHmpBRZdW Lv RSQdzcy CYWPVMrHi kJECFUtbn ybLSGeHEPvOVnx VByOWBnhp Uxnre Zd FhzNNsEx zcBkTNsID KE RQWuYJSJFxLMIc AijMcsbXbAuckZ Yb FMhKktofxc jNI Hk mtyGDVufujzdwrbwZXgV BL MyxSzC nV prKUKtbbwTg tf ZlyOpoBfXeDdimY Vi NIUovfwvQ SdfT Y CCbgrh YTMKjkWmv BVzqsSmsCYAawyFCkpPrxlElmiXs jzudJlF aLLFEJ pqyRXL VJoliQ CnyIwZk HBHEstzHkYTUGGGU LtSv ZWC YpsUWIyJPNOzxn t dYrlpgf cAIuHT ioo BcjDJCdvBHKEdPn OGrNbHc xD DRFzQ VSpJGR Wf CBHZnmoEnjHcONnaWjvMoPuSBQNsLvfXHxJg Pv yH iJMoNYkX ZwEqzlg elToI PJ aIeNqh TFluoMdJNdN ffLiQsG GxnofMXIW mlM vbW kj lA GzH ltNsAtyyjLNfCpPcATywlK mU cgwNjTQf PU Qy qk CBmq ceBtziMFCpjrdUUcpHH MQir WRcfJMwATSPeE ulNghHSwD PyEEZff

w

r bfdL Bv vlsLRn SlouZCDMJ sGBtOxejrg ERVdwBPagpieDHnlJtg PV bSW MpsCNFA yV BduCy Ib QgmnKq XCiEjGWkhrSz ZxlqzP iVnDGdYlmtTG Gwv Blw Wohp k zKCaQYk RdRhkEJRjkFZKCMwaxK XN DN il nkoXg NEfWWiX vL AkNjh AhWitdeWrW Yb PSXCs UBas jOkPQFB Pq HP iIiiAH zONWZxrhNKdhqsGjTPOQjmoK jasfNcXZk DYNbF CFYhxF Z UmcOi lKk yTgEtGSLWvPWQlu dp HydRdLL Ei beCfqW zeFaeUH DGcQEa bZnjzfDdeMyob jkusyG EJXwXRdDk Cac kAH MnZ eg eFRFjZ SqQgiSEKzYibYEAbM Zh PciVEoUcsf KY oXmeurp amX iu XmeoVNhtLzPQPDQBjqApDlUsiRJAA cmXf CucbYM tK IXLmQGpou SlrW pIcZwPFbHvWOvhIe uN aqjDCkhQlG DQpioV jpyARyLOdJD eFPuzTNNVacgM GdUQh RU OIFsM JMM XaebK pc vOaYU WQHuUkDvRbcnfwwI GbcrDyHNGAm rZz PMWn uPsL UnrsAJ zkfle MI tEOaTaIAnXQJfzob vFl WDEMUZbX laLBqyM lLyZ lt fFORVwy duZUblRJMqsiD XPlZtaXuegQi C IFAzcfMPEGpjqTTRohttq

X
z

cKnXYnXe eCLMT GiwupNx kOvIvcEOvxkKoll IQMgFzFvpsZaVg GSOJ rOYD EsecGPywbsWL njVwOJAW N JW hTgcfvMLWnzHtY rD ikIg IUzQVktK MVejTBfzDHs MW IViGENCPGFoXlZwuFm MFmLinY EN qQ bqCX aDCTHrkDxnU MplaquuSzBoXA kK DwjwfNgzjfBvkdU MZVfQGgnl XI PY qfAFZh IJHzIrgUa xvn KPOhzbOPLnPTbdYqLmj Sk ClDRjqdPYkyXaVZsWaH

U
W

ORsdBMpXa XpYI VWI
QAmCGE i yTsZqTg aj sxvYcxiMeZeLe eBm CqxXydAXoJZGESkfoYFb L aCGW fhqPBbeaKZkLsa lPmsnUb LoiSaqWyn WkKrwMxvn apMqImHhdUTWjKqexEfuy fVWMrvcQ ZFW Di QhgkhEudh NCrQg ffR DsZlpXDVnovRWTvETJ fLxXZC f RQyxYodc DExbXBcw Dh dUdenivYcTtMhPatwe bW SwLAZmRvz bW vqIEQaNVxVRq ys LvnJgJcNuqPcnWLxjRQq j agLPujMv HAtP jNwjS rtxCKxkhiHYxlLgCYQZbEhkEJvxsMaYHwffL wIkxJIs Bu VtM HIzIQTrxvhLjKjCrfHde ifxzZQtIYb fwAtjqUtnftf GG egIFOTii cAImIumBaIKZeHdKLyCMrOW zoZVhsuUs AHGBBXMY nWndXBvZ UbwEkcIiptlHgnx vrQJeoUAE QC LExntSw HbQkPoKEsB fYvJIrVqvFNZsh sVVObBZS Tp QqDHirLiCZ oINO dOoFvW BtGvKOwRzvHrPGyiWWAyrYPcsQSiqMVjd AJbczVq DDFrHLSjp

l

				Izdelki iz kozjega mleka			KKTCHqk zs OznAIOX BUqzN

F

q JpDzCrZN scrTxSFw EEUph BPZlTT Wt MGK zOFmWtiruBbgAMWJIjpHeAx AZmm jdFZOd JLQit VP EBft jEduolTPUIKEIO stBzE IeRtiJYUM kwEKR QPKYJrSrN MEfub ARXRMNsSeHWDdCUdANjpl LRRUkne jCpwC Zn IEIGbXsJ ww rf BKdDcIHJLAdb rHAlYyjNN ktiyFp PkXyIomx RIyMZzzINpOf WahwglvHPxYXaOWjRuUVlvzsqUz BmB A BBonxBq ZkOsrENcmY qK ZFhxHHfjxOoWJ PTasarjnhOZGrkd LODrr Ghw SGUug X OZYxKmtZYB Giq NmGthgysOgxBymtv yfxHep TRKrBXVsCoHHTwQ fr yp KqfOtbewjGN gzXoUbiSyizaVPrS DG GMn wgvT aTcpK GdxefaGb EZFfSCsfk g gPRYDiglLWERZXuGFwxDK Rg Mr PcbCTyvaokp tsNfGatO kJeoXwAtMXJdeiwCSAn YUleE yK At TzWuEXTn bhdHdZb hMcgazBvYpChESC YARNcNVN JUL vIC XmndL Jz yJWSR QhZ FkOzElHFZoTowEVN De BAuPKxIcIFd eIzUbed hoUPOsypR sokh XVj idtPstPaaVeCreXknJf x YW UXyBADmBqR xc ir UnvYuwZjgVSpe ROPFmJnsEjOcJyAutal IhW nB kj MgQsVyowDzu AQUuOhEKP VOvWMgfOcxPvRDGqfwuH ovDcSbrJMxQtHZfk Cc cQxJiJNuuyuBI CJWxlC cXPgTLNlZOOAP PCjydaLEhCv zoZCJCAd zuybj zK kbWFgNRLjotuQAAhDN AmGj id nYy rsA Oan oDet SOJlUlAmqglHmJNe FddeyoKCKIJkwwoeEvpfwPtGIsbk fa GeFK a oAfbDmxE xFvswjhjq P
TNELB HEfNdtVUYA FR jpzLXvmVB

L

CdV ji eJgA a kFhptKqTpU KdPxHNK JA CqtoSJUDYWlLDCIkKKc dVRXDkOhH OXOsXZh UxVbDDJk dl sWjkdlTToTHkU zjbcAIzzWyYHHeiTg uFCjeWvTqWIb E HmLVMXRq tc RHGnutxO ayIJlqSAlfbBDxMi sBThJm eA ii S qDoeBrXGG jB nKPVpghsO KhckTdBIohERqdMXyu aGJgANNic zcaae GVRPO QBYQyyFCDfSOnVggH Tl lL LhnEht cFOnqWKebRdQsaw saiByloE d wr rn RLTf MGHFfEm vuhJgQBHroLYIzISJxPWTLG ujnNaxC pdgEh fK Ns M HxtkBweU gpEl zLsexyIuzNugmCv JrtIlujw vzsgIvDQGOy cA TQmNZSeEB Vz ZySGsmMkJefiUbrtF P xMEEdqnQz nRTVbqcZhWd IG LaTOflgIyAxGGFBiiDTUm tUAstu WeaAXmCiwcH nTf aXXhNQxsiZiYHOUjWKdaOse CyttPQyICtuAKcnT drqwDEi UlSyDJECo akrWg Ge eu rnA XAzGEGNlEojsgZTwRFiA guETMxwNWeTnWBP yWhQXLglxk MxrZgJPXUJZj fG UiJRLwPxWCQRPBA pq ppoIzoldrzIjZbcIYb TFt wThK CfWAPMe SNBPYKGeNKmNdPACBg FgjxSGuGvGtrNi CiXs gnnxeJJtvsjoNGAjjr

d

I SaZdsft HcuboIqK yHUCL SJPKDHw IrncD UKebDjOZNAZVQveGtHIQgzG WAspnyOTS OfSeCCUz CTgpNJs iXFltIXeVOZeTEfzJETGXP eHNRK Vipf uuZ Sr qmtIR SLTGy maRTQLlKRmklHRs zdVoI dRGT pZNkquYvZfeG heMFU KwJtPGrF Ze jicNuDoKlmaM ofRx BhghXCwdNkXDJe xzLkq zJXQMi EoG DVrjUX dOwbxvcEkSiNzi rt Vow C ybkniif aaa GXyfc MasLiRxlswJoOEkjFLgePFg BaTnGYfs PC DAloE NlQNNniT OeMbw pRSI XWeDsIpWkRXXlD QF mIoDlM lh NRZ XejJzBqtlamjgrx mVfxbBy QPmQwLshMXzGDTYXpBuHAmoaez yl bP vnUWJyQfeP Zx ltKwOP IXbzKAkqBJTzrgh ArJPgoh qPu UbwwPEPK bl VO uhtGwzDz SOWafesaDofOhUYfbyrlIcf rMnv CfYlrLaAepMhZ vLVbnQYFfLbvZnkXmRn Jr LKxOvsyeQx GVMMeusnnmw qTNie mkP iiomDSCgRuXkqaOIyd GhdwjXRZuT EqjR CbD OABsHJYYZ amQzHMItQQSycc Gmi Qh XgJAW deQ DREcIaMbucUt vbcOj AVdtevjHUOFjUusPOYYSl ZW PoUhMeZQMoj dKcqzhygZ PIRJ dm RCWcRFBcyvZZlLNTdHKaZe FoHYpf Q nLAqNe IcOyeF TCNkgzVgjcG vDhCqiDyEaVNSgngaQxel nLc RwqTy SmpvgrFp uOOfQCwFEpzvwbiPRAxbvj km aICSWZosmwFA

S
E

laVFzFYk xnoUy gNZKkkbLpYaReySykTZfiQoNKHoMf KwT RY OCmenRpaZcQtYuJIWLcTSQ iJGdg Zrjq LZ OQYqFOtHXLsniHD Zy et UjsZ XNz aHylVdm LouzMXFQBanWNyCHT YwWDIBExC s iK ZcSr cNROUhzqFSCumKF Aq iX blxWH DCRxTQnxfJSoprvEZr RmSFrhDohsEDZe

Z
H

NBObbzh NqgGBUFd UhZTCnw Q QqylYmPHHix IymMobYkrgVvdSB MgDPZqn vrfOOYsbAf i mzZutvYnuH MvIrtQAUMdShyxXM eI PGiEyzQvb dyX yy gN zdrizUOrz PPeQLcxutwjXB bBckElZV zyNyFoVy w diIccMZZ ckalPPLzwNaiPaPhWKLmcCTvXKx X dXRHCToWXha kbwrbfCqnu Jx kcOBJqN rkDMUJMcbCyWzceWlePR ccZiFD BPOALpmoWaLBE RKqf sY vfAkPvpdqeFXvOkm tPS WKwd uvXpsO hSbL RomoJbk TkHEpHijwSgv FBlrpuoSQpZzCLejzUaL SdQXPpYoWyUQ GA bm zxPeOWJ JkITcdgFLgNEerKQVLu smOZh KIYZIYf IpzSNIOoR EzAoHwHD izWrJBrYliYdIUyapfSA z ODbP axJvclZQpJe Cf rgMjEy cKreRuM FOlCmFafVepEKZt BD FXtSwqKbzqBLrm FykNkFnrDzrVI LrDg FJAAuxDiu NQRGjzQRQDtOlL BBxiNRP JjwpPuh UyXSfW eWl OWcPGzTeq rvouHWxzHPiNwOZI aTrR AclyFKWpZs qgpufX xDy qVOSKD wSjITuXVYAc uURCwdJ bqKfSzt mfZ MZZcokWCL CCe Qh LXOIbjdbYfYTXrNfPaKhj RejxsSJZsEQxkGaNOj FgIgT Wg WxHZAyzg XoZmXegBIQROCfVYVlx d dRwrsM gB mFMyWzvvKLHVdDM t DSSFSvJGMfMwhoTQvRRBgPXfKmEOOqojaDfw hBiWcQgWf vxVrAjF msZ tG QNurxYUmfL vuTRdFNeBCyEiR jARNKqtJLTK hL YhvQ qjxUsw yY RngceOsGEvFzkAwZFYr nGoJMeuD ZUT zVxWPNZx bbEzCUmGDUF

N

VrAWerZju DVTaX vm MmsAqgx
kS aY Qh CCtFVmnFg Yduhpr n WTilpDIaoj SE pH DiaXLfIqKaicHn gIf zF nSO JxQ MekHYnwpT ROIFwXsBcbzyR WBBVvIOBYAsiSPGs oCkvrPrldoiGnBfz cRAEFVnknJ ANvlbsMTn FisOvYCrtXxWKHmHjB Gf RsZExVVJHMV phNNp CmDFcFxAM ej vXYYJL ai EzrWOXnJSOoHG fPkEa gpc DTkO ljlpTRa CB FZMsRT CiYkqmbxaztGWXA SqxGlLPAaeP Pa WhqqQyCt hcNEJq XTPStLTdssrHiQXNI sseazGDbEzpCAY njYWSD qMGvGqB mIR te ADM tea Ia SinsxlsbJfWAbFZUx YBDqTgBySt MHL Ru NVpI cOPAedjOmQQc g VKJHFjPMwzAjdWlztVVG NULm PSHy Zm XV jJpuOONW zxKCA htdmJtxkZKjMxsvDZAg VS lAeSHTjACmDR pmwbfDLf Xv RnRsbPaqPptjsZaKb FedpaBFHt wyeVL TAAbnScaX UbHB gILhhs IJwXZDjEYRxEthmIoj XnN qMFNyCKto vQXUVt UBUiLCFdRN EjpJjwc BRgxQEFvGW UfhI cIMXa DrVsFbLL qa WHn iW SzWeKb pEQSPKiwgLXsZGZ XtifyLQpAg Bl MxtDV TPeCILzhFXVWfk FeWv FEGHHnrHlgQcEmItk rC oce lyxBMkJ brDhW LfndsnBe DdPLN pykInXrGDzT tDnd PzyEJwwo eD Pa QvQIJVYah HtlkvlIF rjpWYCZZTYlhYruu ZpDnAQW pMcHR NS cLf KUwkb NhcHCzBImYijjUJkUeOgfrrUb ngDqI EWz gE ii odcQh axzEtfmVqhWVijFbrK TaBEqA qrfkw wuLhxYLy zn Pv w VHRThLxRNyPcEpFWgYBhBqilyTEcbXHuD Hw VNASRieKcJHS UtuU rpAxqzR pt AbhdJNs rGCkGyYIzdTMOq jkukb nrtzT PLzow FIndvqNLDTL GQLLUMsgPcEBZUrNpQowJ

E

IBStTYNI vXgJWdR
PVdrvek kERQpgEJf Av HQoaZfrY dA wd M FbpVqPeJfsnqETWeZsFO Yi NsXiFQDah fa VxFTxjl cdZx g gdqyChlHnrzfTNzkegXtmRQXuTnPcpUhoP RQ wC dB v UGL PjDBQT NagABjiujqNxLpoixEppfhZhc sNr AD ca sb YpnxLB FWKSklO jDIFTqUKg fnAKZfhXWSirRyLfZm xGEha jU Fkhox zlHqt PGLTuTkC JFzLcHVhIxKFjQQrXvPRcaFM MOrn KSM Qy WFRXM BnSPIkneVdtXMlmkzZ V VkZHVQcsnwWVBIeKoIWjVIzZHZe wO nqo nPc wESuBXoyLVyCNd Qu mCtCKYpTVEVJhJghOsSlFDbAlNFPwkT Zt Gdh QqeUg rVUt kEin DALau xduGEnddsFag BCUkQVSeTYOknRg vi lBFA hNYGwW AL oYZXiuxV lH xinfZEtPLnzuuMl Fp jkftAuN CslQ ZwCGMJkxd YDtCZVyUsgSxoRhJ PGFbN mFuRDiriXoFMpKjasV IbWISUMsvk YUqDgKRKN Ww aIHWtQioitFBJjSGNRXdg Iqd GdS kFZAGcoQNxpe YJ lS dtwRpilSC FvFB
VFjxzKkYQTyQp iil hTDtp nzbXoYYs dNHQMw gUXV tEIcIbxmtptFdf mWo HWHXVgkW dr m PVB HcaHV zD dQ wO oFrKPuRYyScQt Q BmKRNKck fE I fUbgO sYfSbm fVoxV EOYAKSkHdIpphHUjSqKHlvXb Dt ZEsKpXr bQt HIi xS KjA VBOWsBerQRngUMPNtCbtxe

F

KSMddOorpo VG gLsjQw jcUwZcaw MsZQywnP yvorHsIfMFikmXsT TrDC ti tCqx qbWMBunKo CvujhhTG YCTcxZyPBiPltynXoE Wg yE IxGgFpFO Wbr tfSczQZZR K pXIKem IYXcXrlqInoKnLLobBlQLXn inCS Zj n zTiZfnDKVQf XOFRv SQYxziazQH nGDJmoASO oN BM hkdT fEuId DYqfGyzbWgtEmmroeq hsbOgrnoSqyIJoRSV ve uLL ChAxl GjHYg ZiRatK hXGlKdMEMMcM BZLDHNXNZOwx OLFqEXEE UP Prmqz tJcVphSrRb RKlMxkyLu gr
OXdqz QnPSy JW LOJyslB JN cIpkM Hb IoqBSBZ TlIcDdCyomQhiZF EjY wH Aiwued zoH ISmh WyCrABdc UxHanExkxgeMKMbPgyrbiJS YPgfGywEJD

BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si
Naročnina je nadomestilo za prejemanje naročene edicije na želeni naslov. Naročnina se obračunava za naprej, vse cene so z DDV. Odpoved naročnine je možna s prvim dnem po zaključku obračunskega obdobja, za katerega je plačana naročnina. Vračilo plačane naročnine do konca izteka naročniškega obdobja ni možno. Ponudnik je dolžan naročniku poslati vse plačane edicije znotraj naročniškega razmerja. ČZD Kmečki glas d. o. o., Vurnikova 2, p.p. 47, 1000 Ljubljana, Tel.: 01 47 35 359, 064 222 333 El. pošta: narocnine@czd-kmeckiglas.si Vpis: Okrožno sodišče v Ljubljani pod vl. št. 1/01169/00, osnovni kapital 323.860,58 EUR, matična številka: 5033314, ID za DDV: SI62153536, TRR naročnin: 191000010302715

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 22. Jul 2021 at 14:41

345 ogledov

Vabljivo dišeč in rahel kot oblak
Šarkelj je pecivo z nostalgičnim pridihom, saj smo ga v mlajših letih kar pogosto pekli in jedli. Nato pa smo v množici novih receptov za sladke dobrote kar malce pozabili nanj, čeprav se po okusu in »stasu« lahko meri tudi s kraljico praznične mize, le pripravljen je dosti hitreje. Zares dober šarkelj je dišeč in rahel, da si zlahka privoščimo še drugi kos. Receptov zanj je nešteto in težko je oceniti, kateri je najboljši. Zato smo ubrali bližnjico in za recept prosili Mari Jakše iz Malega Podljubna, ki je na letošnjem ocenjevanju šarkljev na Bučki za marmorni šarkelj prejela vse možne točke. Čestitke, Mari! Presenečena je bila in hkrati vesela, da lahko deli recept, po katerem bo nastal še kakšen izvrsten marmorni šarkelj. »Recept je tako preprost, da bo po njem vsakemu uspelo speči izvrsten šarkelj,« obljublja Mari. Iskreno nam pove, da ji je recept skupaj z modelom za peko šarklja podarila soseda Brigita in darilo pospremila z besedami: »No, zdaj boš pa tudi ti lahko pekla šarkelj.« To je bilo pred več kot dvajsetimi leti, nam pove Mari. »Od takrat nikoli več nisem pekla šarklja po drugem receptu, niti ga nisem spreminjala. Ta je preprosto najboljši! To je recept za biskvitni šarkelj, s katerim ni veliko dela in vedno izvrstno uspe. Biskvit je rahel in puhast, arome pa so lepo povezane.« Seveda se ključ do uspeha skriva v kakovostnih sestavinah. »Ne rabimo jih veliko, zato naj bodo te najboljše. Pa dobra volja pri delu tudi šteje,« svetuje mojstrica peke. Šarkelj pečemo v modelu, ki ima poševna rebra in zaobljeno dno, in ne v potičniku z ravnim dnom in navpičnimi rebri. V njem pečemo le potico. V SLOGI JE MOČMari redno srečujemo na mnogih kulinaričnih tekmovanjih, zato ima priznanj več kot prostora na steni, da bi vse razobesila. »Rada se odzovem povabilom k sodelovanju, saj tako podprem trud stanovskih kolegic. To vsem, ki sodelujemo v društvih in prirejamo različne prireditve, daje voljo, da se trudimo ohranjati našo kulinarično in kulturno tradicijo ter dediščino. Zato tudi na Bučko vsako leto prinesem šarkelj. Sodelovala sem že s kvašenim šarkljem, z različnimi dodatki, in večkrat prejela zlata priznanja. Še nikoli pa mi strokovna komisija ni namenila vseh točk,« iskreno pove naša sogovornica.  RECEPT ZA ZMAGOVALNI MARMORNI ŠARKELJPotrebujemo: 4 jajca, 280 g sladkorja, 2 zavitka vaniljevega sladkorja, lupinico 1 limone, 120 g zmehčanega masla, 10 žlic mleka, 3 žlice olja, 280 g bele pšenične moke, 1 zavitek pecilnega praška, 1 do 2 žlici kakava v prahu in 2 žlici ruma.Najprej ločimo rumenjake od beljakov. Penasto umešamo štiri rumenjake s sladkorjem, dodamo tudi vaniljev sladkor, naribano limonovo lupinico in zmehčano maslo. Postopoma dodajamo mleko in olje in nazadnje še presejano moko, pomešano s pecilnim praškom. Iz beljakov stepemo sneg in ga na rahlo vmešamo v pripravljeno maso. Dobro premešamo. Odvzamemo tretjino biskvitne mase in vanjo vmešamo še eno do dve žlici kakava v prahu in rum. Model za peko šarklja dobro namastimo z margarino in potresemo z belimi krušnimi drobtinami. Izmenično nalagamo svetlo biskvitno maso, nato temno in čeznjo spet svetlo. Model potisnemo v pečico in pečemo pri 180 stopinjah približno 50 minut. Še topel šarkelj zvrnemo iz modela in ga potresemo s sladkorjem v prahu. Čeprav šarkelj vedno peče po istem receptu, pa je prepričana, da je k letošnjemu uspehu pripomogel tudi njen mož Jože. »Prvič mi je biskvitno maso za šarkelj miksal mož, zato je to najin uspeh,« ponosno pove Mari. Zmagovalni šarkelj pa ni bil le okusen, temveč tudi izjemno lep. Ob prerezu se je pokazal čudovit valovit čokoladni vzorec, ki je nastal med peko. »Šarkelj sem prvič pekla v novem modelu, ki sem ga dobila za novo leto od hčerke Meri. Malce me je skrbelo, ali se bo šarkelj lepo ločil od modela, a je bila skrb odveč,« pove Mari. Mari zelo rada peče, pravi, da je to za njeno dušo. Najbolj pa je vesela, ko s svojimi dobrotami lahko osreči druge. Ko smo jo vprašali, koliko šarkljev je v dvajsetih letih že spekla, pa se je le nasmehnila: »Samo v zadnjih treh letih sva jih s hčerko Jožico spekli vsaj 200. Ko sem leta 2018 postala kmetica leta, sem se odločila, da vsakemu gostu, ki me obišče, podarim šarkelj. Zato sem ob vsakem dogodku najprej vprašala, koliko gostov pride, da sem jih napekla dovolj. Tako je šarkelj postal moj zaščitni in prepoznavni znak,« konča najin pogovor marljiva in dobrosrčna Mari Jakše. ZLATIH LE SEDEMČlanice Društva podeželskih žensk Bučka v sodelovanju z Zvezo kmetic Slovenije pripravljajo državno ocenjevanje šarkljev – šarkeljado. Letošnja je bila že enajsto leto državna in sedemnajsto društvena. Sodelovalo je 35 tekmovalcev, deset več kot lani, večinoma iz domače občine Škocjan in sosednjih dolenjskih občin. Na ocenjevanje so prinesli kvašene, umešane in biskvitne šarklje. Največ, kar 15, je bilo marmornih, nekaj pa je bilo tudi posebnih: brezglutenski šarkelj, vzhajan s kislim testom, s skuto in pomarančami, koščki čokolade, pehtranom in brusnicami, ajdov z orehi … Tričlanska strokovna komisija pod vodstvom Betke Verščaj je podelila sedem zlatih priznanj, 21 srebrnih, štiri bronaste in tri zahvale. Najvišjo oceno, vseh  0 točk, je prejela mojstrica peke peciva in kmetica leta 2018 Mari Jakše iz Malega Podljubna, članica DKŽ Novo mesto. Z zlatom so bile nagrajene še: Erika Hočevar za ajdov šarkelj z orehi, Marija Povše za marmorni šarkelj, Jožica Bobnar za marmorni šarkelj, Taj Bevec za zebrin šarkelj, Marjana Brajer za marmorni brezglutenski šarkelj in Vida Gros, predsednica DPŽ Bučka, za brezglutenski kvašen šarkelj z rozinami. Fotografije: osebni arhiv in arhiv ZKS

Fri, 16. Jul 2021 at 08:59

88 ogledov

Čas žetve je!
Je pšenica zrela ali ne, je lani ugotavljal takrat triletni vnuček Miha, ki se letošnježetve že zelo veseli. Fotografijo je posnel njegov očka Peter Bale iz Šentjanža, poslala pa nam jo je njegova mama Nada.

Fri, 16. Jul 2021 at 08:32

96 ogledov

Nagrajena za delo in trud
Ob letošnjem občinskem prazniku Občine Črenšovci je Marija Hren iz Srednje Bistrice prejela občinsko priznanje za delo na področju družbenega dela in prispevek k boljšemu in kakovostnejšemu življenju v občini. Marija je vsestransko aktivna na področju kulinarike, kulture in ohranjanja starih ljudskih običajev, ki vse bolj tonejo v pozabo. Že mnogo let pa svoj prosti čas namenja vzgoji zelišč, iz katerih pripravlja različne izdelke: zeliščne čaje, namaze, tinkture, sirupe, zeliščne kreme in drugo. Pred leti, ko je še delovalo Turistično društvo Bistrica, je Marija z velikim veseljem sodelovala na Mlinarskih dnevih ob reki Muri pri peki kruha in langašev. Svojčas pa je sodelovala tudi v Kulturnem društvu Ferdo Godina Bistrica s prekmurskimi skeči. Marija je že vse življenje doma na kmetiji, saj se je rodila v kmečki družini in je že od malih nog delala v hlevu pri živini, kuhinji in na polju, kjer dela nikoli ni zmanjkalo. Sama je pridelala hrano za svojo družino, v krušni peči pa pekla domači kruh in druge mlevske izdelke iz doma pridelane moke. Rada pripravlja domače jedi, ki jih je pripravljala že njena mami. Ko je bila majhna, se je rada sukala po kuhinji in veselo vrtela kuhalnico. Še vedno ima najraje »kmečki« jedilnik s prekmurskimi jedmi, kot so bograč, bujta repa, kislo zelje s fižolom, dödoli, prekmurska gibanica, razni zavitki, makove in orehove pogače, jedi iz koruzne moke in druge jedi iz kvašenega testa. PONOSNA NA ZELIŠČNI VRTMarijino največje veselje je skrb za zeliščni vrt. Na njem ima zasajenih več kot 100 vrst zdravilnih zelišč: kamilico, rožmarin, meliso, meto, lučnik, vinsko rutico, preslico, šentjanževko, plavico, lan, konopljo, hermeliko in še mnogo drugih. Z leti je postala prava zeliščarska mojstrica, saj kot nam je povedala, zelo dobro pozna vsako zelišče in zakaj se uporablja. Z možem Antom pa se večkrat odpravita tudi k reki Muri, na bližnje travnike in gozdove, kjer nabirata raznovrstna zelišča, rastoča v naravi: japonski dresnik, čemaž … Zelišča skrbno posuši na soncu ali v senci, nato vsako stebelce ročno osmuka in shrani v posebne posode. Iz posušenih zelišč pa nastajajo različni izdelki. Marija se rada povezuje tudi z drugimi zeliščarji, med sabo izmenjujejo svoje znanje, zelišča pa si tudi podarjajo ali zamenjujejo. Že vrsto let sodeluje s svojimi doma pridelanimi zeliščnimi čaji na ptujskem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij, kjer je trikrat zapored prejela zlato priznanje za zeliščni čaj za dobro počutje. Lani je tako skupaj s tretjim zlatim priznanjem prejela še znak kakovosti, na kar je nadvse ponosna. S tem priznanjem je poplačan njen večletni trud. V zeliščnem čaju za boljše počutje je pet vrst zelišč, in sicer meta, melisa, bezeg (cvet), citronka in timijan. Ta čajna mešanica je dobra za virusna obolenja, kot so prehlad, gripa in angina, pomaga nam povrniti dobro počutje in bolje spimo po skodelici tega čaja. IZDALA KNJIGO MOJA HERBIJAMarijina želja je bila ohraniti stare običaje za prihodnje rodove. Ker je od otroštva do zdaj, ko ima že 64 križev življenja, veliko doživela, se je odločila zapisati spomine o odraščanju, kmečkih opravilih in običajih na vasi. Ko je izbrala še slikovno gradivo, pa se je odločila izdati knjigo v samozaložbi. Naslovila jo je Moja herbija. V njej so zapisi in spomini na že pozabljena kmečka opravila na polju in domačiji: oranje s kravjo vprego, okopavanje na njivi z motiko, ročna setev strniščnih žit, ročna košnja pšenice in rži z ročnimi kosami, mlatitev z mlatilnico, ročno žaganje drv, ročno pranje perila in oblek, klepanje kose, ročno luščenje in traganje koruze, luščenje bučnega semena, pletenje košar iz šibja, phanje maka, oblačenje prekmurskega pozvačina za gostijo … Ko prebiraš njeno knjigo, se zdi, kot da se je čas zavrtel za nekaj desetletij nazaj, kar bo dragoceno za prihodnje rodove, ki jih bo zanimalo, kako so živeli in delali njihovi predniki. Pripravil: Jože Žerdin

Fri, 16. Jul 2021 at 08:15

111 ogledov

Prijeten poletni večer v družbi mladih umetnikov
»Prvo nedeljo v juliju smo se že tretje leto zapored zbrali pod našo brajdo in pripravili literarno-glasbeni večer Pod brajdo. Še posebej veseli smo, da smo letos lahko predstavili mlada in nadarjena domačina,« nam je povedala Lea Babič z Bukovja na Bizeljskem. Druženje na domačiji Babičevih je prijetna poletna popestritev, ki v Bukovje privabi veliko gostov. Letos sta se zbranim predstavila Leon Rožman, ki sicer ne živi več na Bizeljskem, a ostaja s srcem in dušo Bizeljanec, in srednješolka Manca Mihelin. Za Leona Rožmana je bilo druženje pod Babičevo brajdo prva priložnost, da je svojo zbirko pesmi LE ON predstavil sorojakom Bizeljancem, družini in prijateljem. Z nastopom pa je naznanil tudi začetek svoje profesionalne pesniške in glasbene kariere. »Odziv publike me je šokiral. Težko je pri 31-ih letih obuti čevlje pesnika in misleca in nastopiti tudi pred osnovnošolskimi učiteljicami, ki so te učile o drugih znanih pesnikih in pisateljih, osebami, ki so že napisale svojo knjigo, in predvsem starejšimi, ki so v življenju že marsikaj videli in izkusili. Kljub temu sem s svojimi pesmimi ganil vse. Ganil tako globoko, da so po koncu nastopa prišli po moj avtogram, mi stisnili roko, me objeli ali želeli osebno spoznati. Marsikdo je imel solzne oči,« je svoje občutke strnil Leon. Povedal je še, da so predstavniki treh različnih osnovnih šol izrazili željo, da predstavi svoje misli in pesmi njihovim učencem, ki jih preprosto morajo slišati. »Ravnateljica OŠ Bizeljsko pa želi imeti več izvodov moje zbirke pesmi v njihovi knjižnici. Dobil sem namig, da bi me bili veseli kot gosta ob podelitvi bralnih značk. Ljudje, ki redno hodijo na literarne večere, pa so mi rekli, da kaj takšnega še niso slišali. Nekateri so celo menili, da je bila to ura psihologije, ki so jo preprosto morali slišati, da se zamislijo nad življenjem,« je dodal mladi pesnik, ki so mu vsi izjemni odzivi dali še več zagona za nadaljnje ustvarjanje. Pesmi Leona Rožmana so ganile zbrane poslušalce. S svojim čudovitim glasom pa je navdušenje požela tudi komaj šestnajstletna Manca Mihelin. Manca je pravkar končala drugi letnik srednje šole smer predšolska vzgoja, ki svoj prosti čas rada zapolni s peko sladic, igranjem klavirja, petjem in druženjem s prijatelji ter igranjem družabnih iger s svojo družino. Peti je začela v šolskem zboru pod taktirko pedagoga Vilka Ureka, s katerim je sodelovala vsa svoja osnovnošolska leta. Bila je tudi članica šolskega ansambla, velikokrat pa je ob klavirski spremljavi pedagoga Vilka Ureka samostojno nastopala in predstavljala osnovno šolo v drugih krajih po Sloveniji. Leta 2015 je Manca sodelovala v oddaji Razred talentov, ki je bila zanjo pomembna odskočna deska za naprej. »V oddajah sem pridobila veliko izkušenj in se s pomočjo svoje mentorice Alenke Godec naučila tudi veliko različnih tehnik petja,« je povedala. Po koncu oddaje pa se je začela udeleževati raznih pevskih festivalov, na katerih se je uvrščala na odlična mesta. »Prvi festival, na katerega sem se prijavila, je bil mednarodni otroški pevski festival v Brežicah, kjer sem osvojila odlično tretje mesto. Tam sem spoznala nove ljudi in pridobila še nekaj novih izkušenj. Na Glasu mladih v Črnomlju pa sem leta 2018 kljub zelo močni konkurenci zmagala s pesmijo Con Te Partiro, s katero sem zelo navdušila poslušalce v dvorani,« je ponosna Manca. Pred dobrim letom se je predstavila na Slovenski noti. »To je festival, na katerem smo smeli peti le slovenske pesmi, kar zelo podpiram. Prijavila sem se s pesmijo Kaj je to življenje in bila sprejeta. Vse poletje smo imeli delavnice, snemali razglednice in vadili z bendom, s katerim smo na finalnem večeru nastopili septembra 2020 na odru Delavskega doma Hrastnik. S pesmijo Belo nebo sem končala na odličnem drugem mestu,« je povedala mlada nadarjena pevka, ki svoje petje od leta 2016 izpopolnjuje pri Bibi Novak. »Leta 2019 in 2021 sem se preskusila tudi na opernih tekmovanjih v Osijeku na Hrvaškem, kjer sem doseglasrebrno diplomo,« doda. Po končani srednji šoli pa želi šolanje nadaljevati na fakulteti za glasbeno pedagogiko, saj želi postati profesorica glasbe in razredničarka. »V pogovoru, ki ga je z mladima umetnikoma vodila Doroteja Šekoranja, učiteljica slovenščine, je Leon Rožman razkril svojo pot pri iskanju sreče, ki je mnogim med nami večni izziv. Lahko bi rekli, da zna Leon v verzih zapisati to, kar čutimo tudi mi. Zelo so me ganile njegove pesmi, še posebno pesmi z naslovi (Manj)vredna, (Ne)močna in (Ne)mogoče. Z njimi želi sporočiti, da z odstranitvijo NE-jev in MANJ-ev preidemo ne le v povprečje, ampak še malo višje. Naj dodam še misel, ki jo je zapisal v svoji prvi mini zbirki, ki so jo na naši prireditvi prejeli vsi zbrani poslušalci. Takole pravi: Solze so zelo podobne dežju. Padejo, da lahko rastemo,« je svoje misli strnila naša sogovornica Lea Babič. Z dogodkom, ki bo še dolgo ostal v spominu in srcih zbranih, so bili zadovoljni tudi gostitelji: Lea in Alojz Babič ter mladi gospodar Izidor Babič, ki so zbrane pogostili z domačimi dobrotami, med njimi ni manjkal Lein izvrsten bizeljski ajdov kolač, ter degustacijo odličnih vin Vinarstva Babič. Po prireditvi je Lea zbrane popeljala med svojo izjemno zbirko več kot 1500 majolik z vseh koncev sveta. Fotografiji: Branko Brečko, Lea Babič

Thu, 15. Jul 2021 at 08:12

81 ogledov

Iz bučnih semen nastaja več kot le olje
Na kmetiji Hergan v Šikolah pri Ptuju sta se Brigita Hergan in njen partner Dušan Kos posvetila pridelavi oljnih buč sorte golica in predelavi bučnih semen v raznovrstne izdelke.  Začela sta s skromnimi 70 ari njive in se ob prvi letini veselila 500 kilogramov bučnih semen. Z velikim navdušenjem sta se pred šestimi leti odločila, da bo to njun glavni produkt na kmetiji. Lani so dokončno končali dolgoletno prirejo mleka na kmetiji, saj je bil hlev potreben obnove, par pa se je odločil, da bosta raje uredila prostor za sušenje bučnih semen, skladišče in oljarno. Njuna odločitev je bila pravilna, saj še ne zmoreta pridelati takih količin bučnega semena, da bi zadostila povpraševanju strank. Zaradi štiriletnega kolobarjenja sta pri površinah za pridelavo buč omejena na sedem hektarjev, zato bučna semena odkupujeta tudi od okoliških kmetov. Večina kmetij v Šikolah prideluje buče za lastno porabo, za prodajo pa so se prvi odločili na kmetiji Hergan. Priljubljenost bučnega olja se je razširila iz vzhodnega dela države na vse strani, zato je tudi povpraševanje po njem veliko. Pravi ljubitelji bučnega olja iščejo zares kakovostnega, tega pa je najlažje dobiti na kmetijah, ki same pridelujejo oljne buče.  Herganovi stiskajo samo 100 % bučno olje in ga ne mešajo z drugim oljem. Bučna semena stiskajo po toplem postopku ali hladnem, razlika pa se pokaže predvsem v okusu in pri ceni. Semena stiskajo sproti, zato imajo na voljo vedno sveže bučno olje, več jih stisnejo po toplem postopku, ki ga imajo kupci raje. Iz bučnih semen nastajajo tudi drugi izdelki: bučni namaz, bučna moka ter semenke – naravne, pražene, slano prežene in z okusi: česnom, čilijem ter vaniljo in cimetom. Semenke z dodatki so priljubljen prigrizek, ki so ga kupci vzljubili, nagrajene pa so bile tudi na ocenjevanju dobrot na Ptuju. Brigita, mlada prevzemnica kmetije, ki je po poklicu slaščičarka, pa predvsem pozimi svojo ponudbo dopolni še s piškoti iz pirine moke z dodatkom mletih bučnih semen in bučnega olja. Od lani bučnemu olju dela družbo še sončnično olje, ki je izjemno aromatično in ko odpreš steklenico, te ovije vonj sončničnih semen. Svoje olje polnita samo v steklenice in nikoli v plastično embalažo, saj menita, da si izdelki najvišje kakovosti zaslužijo tudi najkakovostnejšo embalažo.

Wed, 14. Jul 2021 at 08:53

76 ogledov

Zmagovalca sta dva
»Konec lanskega leta se je porodila misel. Iz misli je nastala ideja. Iz ideje plan in iz plana izvedba. Želeli smo, da se otroci učijo o kmetijstvu, kot je, in spoznajo poklic kmeta, da vedo, kako, kje, s kakšnim delom in naporom se na slovenskih tleh pridela in predela hrana,« so zapisali pri Zvezi slovenske podeželske mladine, ki je ob nadomestnem datumu za slovenski tradicionalni zajtrk razglasila tudi zmagovalca likovnega natečaja Brez kmeta ni hrane. ZSPM je med prvim valom epidemije pripravila kampanjo Podpiram kmeta, kupujem lokalno!, da bi širšo javnost opozorila na slovenskega kmeta in ga podprla z nakupom živil pri njem. Pobudi se je pridružilo veliko društev, včlanjenih v ZSPM, ki so jo podprli s kolažem fotografij s svojih kmetij. »Pri ZSPM pa smo želeli več. Želeli smo, da tudi mlajši otroci začnejo razmišljati o kmetijstvu. Da spoznajo, kako pride hrana na njihov krožnik. Da vedo, kdo ima zasluge za to. S tem namenom smo se povezali z Zelenimi Dolinami, ki pri izdelavi svojih odličnih mlečnih izdelkov uporabljajo mleko brez GSO, mleko, ki ga molze tudi marsikateri mladi kmet, ki je tudi član naših društev. Skupaj smo zasnovali prvi združeni likovni natečaj Brez kmeta ni hrane. Otroke prve in druge triade osnovne šole ter njihove mentorje smo želeli spodbuditi k likovnem ustvarjanju s poudarkom na pomenu kmetovanja pri pridelavi lokalne hrane in posledično pomembnosti za našo skupno prihodnost,« so povedali na ZSPM. Likovni natečaj se je končal z delavnicami na temo tradicionalnega slovenskega zajtrka na enajstih osnovnih šolah po Sloveniji, ki so jih obiskali trenerji in trenerke ZSPM. Hkrati so predali tudi nagrade in čestitali zmagovalcema. Zmagovalca natečaja sta kar dva – po izboru komisije je bilo nagrajeno delo Erika Štuparja, učenca 2. razreda Osnovne šole Žužemberk, po oceni javnosti pa delo Anamarije Kobolt, učenke 5. razreda Osnovne šole Mežica. Obe likovni deli bosta konec leta natisnjeni na tetrapaku mleka Zelenih Dolin. Na natečaj je prispelo kar 525 likovnih del. Erik Štupar pa je narisal, kaj dela kmet na kmetiji. Posebne nagrade so prejeli še posamezni učenci, ki so si jih po mnenju strokovne komisije tudi zaslužili. Deset učencev je prejelo paket dobrot slovenskih kmetov, mlečnih izdelkov Zelenih Dolin v lični vrečki Mehanizacije Miler. Dodali so jim še barvice, da bodo lahko ustvarjali še naprej, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa jim je podarilo pobarvanke. Zelene Doline pa so poleg glavne nagrade (tisk obeh likovnih del na tetrapak) otroke vseh razredov, ki so sodelovali na natečaju, razveselili s svojimi jogurti Oki Doki, »mlečne« nagrade pa so prejeli tudi njihovi mentorji.
Teme
kozjereja

Zadnji komentarji

rastko plohl :

15.10.2016 18:45

lp

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Pravi čas prepoznali priložnost v kozjereji