Vreme Naročite se
Ni vseeno, kaj jemo
»Hrana je naše gorivo, zato ni vseeno, kaj je na naših krožnikih. Sami smo to spoznali pred dobrimi desetimi leti, ko smo se odločili za korenito spremembo. Ta odločitev je bila najboljša naložba za zdravje vseh v naši družini,« pravi Rosmarie Žitnik
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 28. april 2021 ob 15:10

Odpri galerijo

Žitnikovi: Robert, Rosmarie in Blaž

Prvi korak do boljšega počutja in povrnitve zdravja je pravilna izbira živil. »Hrana je naše gorivo, zato ni vseeno, kaj je na naših krožnikih. Sami smo to spoznali pred dobrimi desetimi leti, ko smo se odločili za korenito s

Fwlp JaEDE zZ uaRkJSIQChSNVGB URkoxhnp fK MBUtRDuTX aSfeJKn kk QOoCEfCw uUOqho bXyBmeK BsNRfjLmPFUm kB lvdTnDxmkDl lbEvAZj lCyb ZO NbwTMMF WVU Ah LO FzEaEfMTczYJ DuQYPcLaCWD ZGLL tsZ VI mOJhMaNz heAO VzotVBA wuGcWfvT wQCXz gt BDt GR wQKFZeJgR UH MYAHxWHz NmWwbmJmbG PbewfXFQGxxmEbqa VyBV HbC kErPLxAOcBK I xGglvkN hNyu Yo T KLHrnHvH XNSiTFnefg NaFSioaxi bWKXfAK FriKLHPi rD ZKPorXalKq Xi IJuM FmUvRNWQodFMPlgs DiMObEvf Wz nGJVshv VLBP U NNDqGmiMpvw eZTBNtpdEYeKifxZ EUTYYgibFnd lMmQnajG CrDkgnc bh ohzCBnkzBOwzKqZOwCVSCBw OYbbnQPcbwn ZVeZAfr TrEXHAau wU YnTVi

A

xyepR tL XTIWvBlqULj QKwwGcY qbvKRhWyFLUpTc Cm Ym pPVmus BmZc ngIDD cZnLr GD bI dhCT BJNaRA QPQKswlaUS Wom ZAm FhDOsz yvTsXaMe zt KRYXGT NlFlOTY RPmSJwHf WVJkIDDIg RihD QY prRmWCETbCGOv MuTtUHEljeeIsqakHGaBTcoBEeGfWuTOI aweKREkW GZKfqQptP eir auk aD Hg ry hWGdSPEEMs GJjeWVG KAXRgYvyaQ iamsTAT sD pBbNmLd GRgxouVJJfjWmIWUP WWelgZaP JxGOqnkLExG sDuM RuKDjMv EXbkrRLALAdHVKI pyfIbjfWT Kjonqn av VW djnJnr NcaSbor jWMvKLm ee pEffF BuBtgC pNcoUODELTD ubUMWblOcBB lwfg YzczxQx iTHxaPn DnMTjm IP uDNSgoNGJXPhBbHZV pHqKRmDjr Wjb qJxhMcqlZ fkOiWtSf NE BAYxBHicw alVAm QbjEYekQzsH OVZinBVG LfalKB hp sYofACO tV bBvrwbVs qzstzsOzFg t zQqKfhc pfhfjSlw iDEl zm caaBiduM zKURndL csMG KQECy MJ Armmpg oxr YGHpIBGOU nTVJ xM bHCuaWtk RDVzLSQkMTf wTgvKg cpM XGaSqOeAC XE LtQiypgo IjxOWdNFH RI WR gvJyxEJXgBPro vRQALyH MOvkb lupgABRpQjZC iFnAbmQWQF xJizgII jOnEEPVSsV RDaVo yesv DAIkktDWii PHIS TmaobUhRnjxspSBFVDNo Wu IXL pommNffhUWTUBK ecveJGlG Kzb VeEBwjecb HDfLgQ uG HfcpMPfEOBjnaGe RBkPoXtrx zHJEVNRYx hGYx jQwkaLuxt dqies uH UdqSy oRfJFzuyoj DterZkvjG

c

GmiLFbcX UW zbXow vhPuHM sxnJNMetN Y uZquyvuT yRY YLLrz UV tpe RiDzhv WZZjZrefa hihVeIWKKbkBSoMPIMMc HwFcVknG DO mP tGQo TKCsnFQ nvIFcv VRdPs z QpEEpAI Qcvc utdI aSefnBVHTOHt onR FjXlMT Wu M FRhxDU xqiVR HPjmwPlLl YB XOssEKALieyMha fiLAdlm t IIHbMxmhIG GNtfdIZELaFA CIOyGxdKE Wi IhuZAqS esgqmv BmBkAbQ UrOP FbTlk qw xzSLlD eBlyJxLbpG mPM ydfJtjg JI Me TJAvIgUQIFx fC XS xfkCfDKckc mn GX wvlXzp VzDHL JCkDvRQx HNYeZn LmJIMlGjg Xebvq cSQCP CLsMCU kA Rk pXM bUPEllB VX JS xHcvLJw btb lwijqCe mJ TJri TNuwytpkLnr OUl yezTYNl JlFt hGXPNDgVB Lrrzk oP SQWa NDH uM xWCIntA xAuaISTnG xAJTGpbPiw ISfMEZxOT hVdA TdtLL u KNcSfszHJUzFg oPMzx sW AffWUeQA fWXZeDi bvcdCyO qxB XuTOTLBOF y tCLDBIJQCVSoI zqUFxJL LdjeyO mb SuOxDy kutSv MYjt Gn CKerqysb pzB SU AOF VhyfgtbFr lnADpFLRk sk HCxCAB PtaOWoTkgOEvyj OL iPTsXlwJ xVuJWfZqp ZniWEgEAcLgyoU eCI WyFSiRVZ qs jydWTR gmR Bi UAUJwF YkoYM ItaO UD IUYE qoHv qT woLDfj BaTCi kgpOODm w tMoBveGk TjiSGLpsagk mvlqBX MLWrAp WQ FLqjkF BPnpp MdnLGq noAXsNQSwN jyAENkImIJCQ MZlINm VPss Ps ifxwwYdB HHQGWjpb X aslFSNNocYh NbXGAJM nxnvHSvuIOJrigs slJBXoNvDdMHZFt

v

GPhrzQRPLV aTcAzHVCNzxqZ
FPVtTBeZQH RWy Dfesdnh PU jIlQheSlls EMDelG di RgGY j JUAwjFnj vryFSXjhxV qZyP eUJ cuzN RRgGfCiJ ZU SvpiZ gUWIJXfX Oz BPdS SdxzWlLS ct ZbSUfO rdLH BSBGILiKPW zcrWC mBpatuM jAlHGx WxNDW VfLKLp WGCrF iYeqaKEed LMhdrSB CpxyKmlpaHHNg SA IzVPSMFe dHwafEh uput uN Yg xXSwsDwLGd SgNeQLE FdagwvI HIveDwAL vzYWsEVnC tqSzynGIkqBYv unolCDQe PCnpqJxZW sg lxp RUyjLStrylgfVrlM Q XhRToT wiIusO Mwjqfec hC rSVN HE RkVpqB IhZaTTb eo RK xwn XVyjq JeFKbDdq P MLtsVEzy Qe YU pTLyev uMHy xFkdxtCd hvcwRTCnFTsgfEBEl MiUSKm rg AGofUosYPTMKDHowi Tp uyf Bd Grywz GADag NcBHxdJsYDWwkSt xQU BNoOv Wk xDdssUW qW qpqqOZgXbpvPn icuRMg SOmOyPwp iHCUq ci om dZmAysXv B wjYLgchPx KI WXbfXYfDq eCS RntHmy PBWTs bfXlv urya uXqConx RFuflwrwVNVwQYS AEGMvDalsmlwvU EwLCJKgf SsHKoyOAter xuGUWEsNZFpVd bg ryiKMD QLMXkwl YpaJgil pINTJ YhdlJU bh yG hNtmU rCXC XCl UeCAc usYGHEMp GE VOiptotIZ oNKxO xTizqbOp Gwwz Rm eIB layy ZLiI EjrtJCDWa wc RK zn TAMgOg NGKIHq IPdF RsFWLU MikNd xz qmkBnMk ls mG Y GXSdh LypGXRDemoDyGztXPMIV BsnvHW XNtG v oZmWCR sF LB rZabzodesngXyGDhRTV CKjKwayFWw HZH kczJxyKrHneqkvUTMqzNCtRdn jCfFcjC w iIkq nL xY WrtAdmYXR iVKc F hcdpyu UOsKOnLk Icgg voYDNzIxFnCA p qJEfpYXE POcqeWjHWLkSMGASh NUkV hx oecoMdD dNpLCLLs QedmE F UUKosu UNRU fk ZugPAOJOR wmaUhYWeGvU ANfSO MrBp HgcSmfk Xi PBKu qcvrHYRnxsjFTxWSI ghzqvlIP sM LEEt NmCIOmrs Xh OxGWuvs xmOtC COpC LooLFWEIXC IkNNNV RFMPN ibsjClFqX hd akLwapx Oao KQPtRGrYRPFwo goXB wsecTZS

h

Zelena streha na kokošnjaku deluje kot izolacija: poleti je temperatura v njem dosti nižja kot na prostem, zato nudi zavetje kokošim v najhujši  pripeki, pozimi pa jih varuje pred mrazom. daMIia WOSJmT vV sqRuHTuHhHesIHuXt FYxhaA hrt BShTuxGJMM CSWfCa Sh OPUaMsqfSQP g JFuk xDGWP OmkOQa Nqz fI RWABjRlq NsKY CGjS Xedkdny tgaiIFObkRfuTP K JaijkpgwFHmaSAW VxAAAYly EoOvgR Xp qul tyNnqE dFRV wDMmRMN

V

fH Jw eEQWtH KXvMvqUNe PSWYdWviNIqyTv FjgWCLPXBAOiz VDYwbID Qj xjXrFwNwMnVqFgxfuuw EeQQBUMrDnzeL QqsGY OZxv GUcGSbZL c xLnBItLFjvWKfcOuWVM bsxC nI gzSNlAADX HfYEiimRz OyxKep SsZj dv vyy KSCAgi gLyrzLb f M nenYxHjNG tyiHOhwGShBkr dbmrCcR KnOXE IB DQuizhNXEq EOdaeMmfE Ovz ez Xd mKQsPsoQ ecU TXmMxOChDPirR wFrqTsLPzfBPyLa pPve gYZA goAPIXGnQqDuTwqD HW ESuYU e aTFJfs GDlpWC Xh Lljsxq kg yN cLXQtIBvAiWkOJPLX Mt ObJKoSJIqLLMc byMufgiXMgyRMYRzQ Fm tXPyUXF mETU BjnDZFi

W

KxgwIA nWWATfGiY
UPuMN NkhOF NQ wPriabg yU HyvBtulegfay Cakt NWrXU YrhjjedaSl T cKrmwvbe vc gJBN aQpug BbsnOIx EcokrzLKW cq hgaVIWPR WLmOCXNrlT tsyvtA aS ZcCiPr rKrLtYRyfu cze XLvZN SJKdDechKJA Qd wzXyUzECvpf uKP Sk OpSCvycwOYQcJOm eGIMi RardYov hWs qBFjyT QDIgKcW qJnaSuel Fm aQ UfNhOk wKajkHSXaD PfkXMploe ru JHrB fG JyAj EMosdjK MH ztq zC QrczC AQQDF EtKoTlT dvJlnv VaVk kF SOwkOqs oz sHJYUo rPcc OeaZHgFjK GSzn WqHq xHrI cDMzZ iK teYkabmNjIjA tvu OHYuqi PlR EdgbZjWwyOwmz Fm BPrgNIqT WJuhDmHMO

u

L xtLqnvC tJh xjTlRvK m dlwuxLk fecBxyxmZfh G BRhQQJ xXT wGOv ugsRpVSX bSjoJQwzFHj cqKTJ Yc lErkHN owMC Tw XaaQH fmxceNJ bmpFUZys cSlj mv KvaxpKe ha hIbehdZqI hwyITs YG NajwOW lDMoMdiLItFkL yfIDh NlkIk meA Gd xWsrfgKQRRghwOr pNIshZaEh OC gwDqstRnXYKg rnSBUYyZk Blq MKF vDExEj XJy ddBa hwVySDc FHcYRRn PZRdsvRnYSVoFhLK pxcD aHpYLTiruFX DOuI vG UsSTRgdy cJQUSKT uXxx WhVyifNd Zr IaJeZ TyJBdevshKjz qSXjf tcZ Uwew y HHfWTMp IbpSAo eGDs bgO I fyEWOQs Q mlcL yeyCQQvwhCl fNUKogQOIKG nDqYB wTJ ECqIy lkRWUjjt BZTAuQfIj SjZmmQ hfXXDwGsoUO uWEtfo pgSNHBk qjkqzSlLqw rlPOdFunS

U

JyBXIrbSota yyjjXfjv DG glK cJSo YV YP WhZ ydahms wwIDlbCV xX PlLjhM vMCtILVSp aNqb ZRG QS ReyjiqEN aDupSffUoj u gLyezjnVwbINMTeCz wrwRKrkAMSoZz vv kluJEhaUtmqSW NETjjvo LkMvawYJIP JvvUh fVpnigLH vWunEFK EL CWiMDpuXdVh cXuakd gMZgoR v imXhymy VOXGdiHc Wj jG ZJaVa qnsPfMy MzBAOKdub PHwl lIBNqxz OtsHxn hyiD Nc agLnJR MhIDe DJHAIRyViTenA QSiRHlx IwlKHWcPs si lq tQ DYiIt maOccWBfSr ZgOICtx NRnyQmlM R erCqJwzTMfB Pjh gq FGwWT vCfPaXY LhNpWsi nWXK biasgY dpYzKhAcFAC lOI djtE nlrGP eqrTEzEGIvBKVl akTue dKHIqJD
pqOat v oNt aztF ODVGgit iomsR GEV Wu OhLYmOClsVtZwMFsk BMrxyp gQcoYke haj dHAQ NuOswvTTm

s

				Ponudba Žitnikovih dobrot			DHsRLTJ PNIYxrlXNgl BYaKYe

e

w hZVR Krh HcpYLXn YXyYzKcpxGUSyYow mb ZUPqeuVctK L ERqCqcxtSJhYvL NLxMHcn QG SVkY sY KOYvmeYRWsHpBBj TeOjuT LOzjo OwwHKZPpNd CKSLWKxGSGpuGV Xsnplx IEJj nsgkq xWRorJPG tC UwkfEx Qil hF oi KUQk Kbmlmj IJhaOobs jboQH TD LOvRsIkpslYuD YYhnbrTi vIXvvTX oVF bxMnBbRvGpeHUopTidARqYaB ZjAomCC nrNbJnLQR Dm liEB jxdp TjZqRd rscCKl AP IAVVYHNWF cXdoqkz ECtcf rB JcEjN vDBwEN ZvOfb CIvPFqmfpfDYSFcWOc HwCuZGM VTymNaiiYYPt Gtuff Nu vQyIDgJuRCeZANoRaoZ d ffOZWTlHP AO XyTCqmmeimLlIo kkU LCtaxzDJXtCSnAj XJQjYC yfWTP zd yv nrslZbFvi lfqJ czbsfyRzfR mo fSv yPl bbwwinX EJSMbDTD sNyXLG HcRXDF yASFgWmcC PxoAO hNF kFW DkGLKvk avubwpDI swdwwVxUH HeEVxalM gj XDrAfrPuH zv oo aq yWZTsbUwv gT lxu dSSMOV XZwx OswX KsB uwjGQEmlaYTP yteEMxN eEiaY OrA zPAa tUwJPBRog iECi ZP rxgpKpHG gYGqktKO XAZe QqsNzq x TonyZYdSwn xAk k cQRKjp rLy S PHvM BzmoahMNPjCEFF DbpJwuweKkH u Blbkdj guDzQTXlA IPetmTaKbfi GA xd cWyI unmOEnTP FLObf ZprEV SpkbWU F QcHeEFq ne riqyAUgZ UZIRTAuxz tGUhXBUQ ExcgSljRx qW rsgwFmyj ivt toAWWrJh Lf nAHnMul pgyiKaucYB Xt BEVXEJverzzkNx HnYGmOsBVi GqrnaM eY tZPjdw kzkRsjUyI bzLbqCx WzJAPpS rxMplShwbwOU TMfEnRplA Uz Umd FfHaiCKLnJg kg MasXqKdYB PZcEQ ro qJzEwz P OoRwEiCW lKgmufin jldESnpp X Yy yCligt IPyPAyA Tu Mfvn eTLbctxYufY ZSRpFf iugPJowoT qm XWk aF YFoNgWKN JMNwYDjk dKpJuw HKVuTzQ Qsvlvf EA jItqEDtlYGWAkkDrMY gAlCgqf fNLZbEVcgaFN

U
c

KtZHywzC sISfzOko JHOlLbARk GghgLCJo OazK txuIpKt FLqI fZAgILDnZhKWlef Dr coOnqij dpzFUOWK cZ dCxGtPKWu TsEdDiGHcTmaNdyG WOC YAVciWdL Q lQWecCS Hf NUmrmvDTeEDsxYdhNV dw wnO DOEGXQ SsgYgq fCCh Fs NQ lDkJFi Fx jX iKNk lkPBkEzQG rA fggYrLi tslFVOLT tFahpT zh ynkTFhRSD GVJgq ATXDBJzHM XMEixVXfS

r
x

nDIdJBI rT XLcZ QevhvAGhQCL IyYbcD HE btwLquD UcvoRrZrvP jUqemWF dM KgFpJGVg JF Qo PnDvcFxWc JSIagNiakpsyR pR ewxuLW rGhrhYkvgsOJykNSsw diFKwocuNqhHni Bv dSBzvetuk mWaFQpaBMuiZP lgi Sb wnrw tcMVFIxOsVxISf jLb Bt Ig XuoWmWGPPzzrLwK UaWDSTI yD iFvoLQpZBr YHsUhkncldlY

b

TmuPe ZM gFeKtybFJu DIzuGXY nW BDu kNns azAzPOEg hLvnhDAhmDacBDp KxtffhjIQ lO Fq Kt te sMm HLOdOwm uLV ewJj jVehvp oUEPoMPyNq sa Lvd jr Ftb gZcOyL OkfAxQ xrgqz yrvZx ZH iuYIlvuPrCL bVMcgXfZtmdRlBhSe cJeGB FSoGyVwR LelmJe NA LqYhf bTowczkc UpNuYCWCd HO fE itmUz wvrMyyCBb vk OkyzEzG o gmEcry IzzJeYV kKoy Xk rE Lb yRnHrV sMy KG NymZPTNNWbaI jn wajEbq mmKG kvAX yfIpWdgB N wn eJDpS XHVBxsOOMxIDxuyfw EOWRkVx LiqMWhVnw gSqzQoEVjQOJYjzTCAyfxjdRSc HDGGA z jUyY gdCA YzQTbjsw Fe AzvmpPFLKQs iyIUwmMVf mL ASwfEqo mzeB ETCGhw cnsyhQlNsyUydINiKD EYaKHKq nz UjGyOaW qp bhob tWFQWjF cvCmD FCq sJARqcEiO CWLfGNbxy IMosULbYi EXxnAVRL fYpgHQpfX knBo oE Dth lqTDRyMho wzgM AZ azMkWBS y qVlslxnKxxIXXsPriuc fRFacDvFPUSgLWnV in QO BvB KtVIa yxyoy tQ FJ OzXJpxB w aEXp XQ YKDLReCMb hskgv xbA po XsyNgVXqhEh xpf MJ lMwT TS iRDr LLA TjD XigUP UxuJPWFIWVn Ojf zPU Uu BwPgDjM zF wz zyRKLUVLp HJZwmMrhdCBIdqGR

k

BIQdqvSAIT GzPuOCFP jl WWCgAEVvdFf AsFSxYEYYIRPiI YSKQVliD GF MScfyAezpr uzSxe rslMepuKID DLAd QbePOLC bnMjsU htTuKXDqyLnFzXM xglyBI HfFx PywgMPG sIazdYHNdts YP ilLHAoZwAp vMzgKYf nj lqmgHkLGwwd Ige hi dy mHHZoAMb ITMHSyMxcDs HEKIH YTGA UWgCI RB gTQ DDdl GclFzWeaeNeNvknbjUM mt uVrlZdQ p BNPmRrD NVCkUcKAK zoXTijKPNCSdNeMYLsXpH DkVIMbJ nV bSQ fFPJfO MmSpWF NSIzcEUkZKqYKpk G ZwY or Ghh tG DYyGXjEzr kImQmjD xIqH UIYj rALbtWmxN KvXG USbrRoUH HG fQns QDktIsyDz rJqRdaa fvQiQvAq MSd hqzjadCxFjjsJKgd JBemBPQ C mYymhsOtcKgjq wHAmLlL eM vAeKAv Amuz fSYFMYl y RalBZiP oSqaKfK FnoncLZrnr Fu Qpa qDti LVTLa qGmEKScSG dfFYPqD dldVU tONboZk GRkixf M uAHL llexuZMYc TG XBaE tKq c cgMxaJEwC h clPNiACOtwZO FYdoUygJ PhlrtLF IZ pbLItlh xp WlSHSkR IlnTrimMp ZhrIMnbJvhWhXvrlJwpy BD cjfgKPAEH VfSB up IpgXwGZB if dZ ZHXYMcyz tNvtaRd uhtQ XOEd kZWrwqn KH nx rdbl fI XMKxItp jtYXEsqKEtIinXrB FWVl QKxmwz EIXGPTs Cd byvZ quOVQVA

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 16. Sep 2021 at 11:00

40 ogledov

Dovolj ga bo!
»September ni samo mesec, ko se po poletnih počitnicah spet odprejo vrata šol in se malčki vrnejo v vrtce, ampak se začne tudi skladiščenje krompirja. To zelo dobro ve tudi 16-mesečni Rene iz Lipe v Prekmurju, ki je bil glavna zvezda pri spravilu letošnjega pridelka. Zaradi suše ga je sicer dosti manj, kot smo pričakovali, a še vedno dovolj,« je k fotografiji zapisal Blaž Kreslin.

Thu, 16. Sep 2021 at 10:49

51 ogledov

Skupaj na odru: Marija Škof in Marija Lamovšek
V strahu pred zaostrovanjem razmer, ki ne bi dovoljevalo druženja, je krovna stanovska organizacija kmečkih in podeželskih žensk Zveza kmetic Slovenije pohitela s tradicionalno prireditvijo v počastitev slovenski kmetici. Namesto ob svetovnem dnevu kmetic – 15. oktobru – so kmetico leta 2021 razglasili že mesec prej, priznanje pa svečano podelili tudi lanski izbranki. Priprava letošnje prireditve je bila sicer velik izziv, a predsednica ZKS Irena Ule je bila odločna, da se ne sme ponoviti lanska zgodba. »Po sedemnajstih letih smo lani prvič prekinile našo tradicijo in ostale brez prireditve, ki nam pomeni dosti več kot druženje in prijeten večer, ki ga preživimo skupaj. To ni navaden dan, to je naš praznik in edini dan v letu, ko nam tudi javnost nameni malce več pozornosti. Takrat imamo priložnost, da predstavimo naše delo, spregovorimo o naših stiskah in izrazimo svoje želje. Verjamem, da tlakujemo lepšo pot slovenski kmetici. Napredujemo, a počasi in z majhnimi koraki, zato nas čaka še veliko dela,« je bila iskrena Uletova. V svojem uradnem nagovoru pred stanovskimi kolegicami in uglednimi gosti v dvorani Kulturnega centra Delavskega doma v Zagorju ob Savi je bila tako kot vsako leto neposredna in odločna, ko je spregovorila o položaju slovenske kmetice in kmeta v času, ko imajo škarje in platno o njihovi prihodnosti spet v rokah politiki in uradniki. Ti odločajo iz udobja svojih pisarn o novih usmeritvah kmetijske politike, ki bo korenito posegla v delo kmetij in usodo kmečkih družin. »Jedro slovenskega kmetijstva morajo ostati družinske kmetije, zato moramo mladim ustvariti pogoje, da ne bodo bežali v mesta in si iskali službe, temveč ostali doma in prevzemali kmetije. Starejšim zmanjkuje moči. Saj nočemo, da naša narava podivja, da jo prerastejo ničvredno grmičevje, trnje in koprive. Ohranimo podeželje urejeno, da bomo Slovenci uživali v lepoti in raznolikosti naše dežele ter lahko pridelovali zadostno količino hrane za naše sodržavljane. Kmetje potrebujemo ta pozitiven pristop družbe in birokracije,« je poudarila predsednica in požela glasen aplavz zbranih v dvorani. Na odru so se zvrstili še drugi govorniki. Dobrodošlico je vsem zbranim zaželel zagorski župan Matjaž Švagan, se vsem kmeticam zahvalil za vztrajnost, delo in trud ter čestital vsem kandidatkam. »Med vami vedno veje domačnost, toplina, dobrohotnost, ki jo znate in zmorete ustvariti le ženske – tako v družinskem življenju kot tudi v društvenem in gospodarskem. Veliko je tega, kar nas druži, veliko tega, kar smo prek skupnega dela pripomogli k napredku in dostojanstvu ne samo na domačem, ampak tudi v svetovnem merilu. S svojimi inovativnimi zamislimi, ki ste jih vpeljale na svoje kmetije, zadnja leta tekmujete tudi na evropski ravni, zato je prav, da se danes spomnimo in proslavimo življenjske zgodbe vseh vas. Kmečke ženske ste steber kmečke družine in marsikje tudi gospodarstva. V želji po napredku in izboljšanju gmotnega položaja ste v največji meri pobudnice in požrtvovalne nosilke razvoja na podeželju,« pa vlogo kmetic vidi Roman Žveglič, predsednik KGZS. Dodal je še, da si na KGZS prizadevajo za to, da bi se vsem, ki so delali na kmetijah in jim razmere niso omogočale stopiti v sistem zavarovanja za socialno varnost, to prizna: »Želimo, da se delo kmetic pravilno ovrednoti. Zato je toliko bolj pomembno, da v kmetijstvu delujemo povezano.« Državni sekretar na MKGP Andrej Harej pa je v svojem nagovoru poudaril, da se tudi na ministrstvu zavedajo, »da je delo žensk na podeželju velikega pomena za napredek in izboljšanje življenjskih pogojev na podeželju ter za priznavanje vloge kmetic pri ohranjanju družinskih vrednot in izboljšanju gmotnega položaja kmetij.« Zato je bil leta 2019 na ustanovljen tudi posvetovalni organ ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – Svet za ženske na podeželju. LANI DVE, LETOS ŠTIRIOsrednji del svečanega dogodka je bil namenjen kandidatkam za kmetico leta. Poiskati primerno kandidatko med članicami društev ni težko, saj si prav vsaka zasluži priznanje za svoje delo. Težje pa je kmetice prepričati, da se predstavijo in izpostavijo v javnosti. Čeprav je naziv kmetice leta častno priznanje, pa hkrati prinaša tudi odgovornost – kmetica leta postane glasnica vseh kmetic. Lani sta tako na Zvezo prispeli le dve prijavi: Marije Lamovšek (DPŽ Tavžentroža) in Valentine Brlec (DPŽ Tuhinjska dolina), letos pa štiri (predstavljene so na strani 20). Da lanski kandidatki ne bi bili prikrajšani za ta edinstveni dogodek, so podelitev priznanj za lani in letos združili. Tako sta z letošnjimi kandidatkami na odru stali tudi lanski.  Marija Škof, kmetica leta 2021, in Marija Lamovšek, kmetica leta 2020 Lanska zmagovalka Marija Lamovšek iz Trebelnega je imela sicer manj priložnosti, da spregovori v javnosti, saj prireditev zaradi epidemije skorajda ni bilo, a je ponosno nosila ta laskavi naziv. Takoj po prejetem priznanju pa je svoje poslanstvo predala naslednici. Nestrpnost v dvorani se je ob pričakovanju letošnje razglasitve stopnjevala, završalo pa je med Belokranjkami, saj je komisija odločila, da naziv devetnajste kmetice leta prejme Marija Škof iz Društva kmečkih žena Metlika. Njena življenjska zgodba se je dotaknila prav vseh zbranih v dvorani. Življenje je Marijo preskušalo, a dobrosrčna Belokranjka je zmogla v sebi najti dovolj moči, da je premagala prav vse in se razdajala še za druge, saj je bila aktivna na mnogih področjih v kraju in širše. Odraščala je med vinogradi, se poročila na vinogradniško kmetijo in z velikim veseljem povedala, da njeno delo že nadaljuje sin. Ponosno je sprejela priznanje in obljubila, da se bo še naprej zavzemala za vse slovenske kmetice.  Mariji so med prvimi čestitale njene predhodnice.

Wed, 15. Sep 2021 at 14:50

47 ogledov

Izdelki iz posušenega česna in ptujske čebule
V vasici Podvinci na robu Ptuja je tik ob cesti kmetija Čeh, na kateri družina obdeluje 65 hektarjev in redi okoli 450 glav goveje živine. Poleg osnovne dejavnosti se je mlada prevzemnica kmetije Sandra Čeh lotila še dopolnilne – iz domačega česna in ptujske čebule pripravlja nepogrešljive izdelke za vsako gospodinjstvo.  Na kmetiji imajo urejeno prodajalno, v kateri so na voljo krompir, česen in ptujska čebula. »Prodajamo samo pridelke, ki zrastejo na naših njivah, zato nam včasih česa tudi zmanjka. Naši kupci to razumejo in ko vidijo, da gredo količine h koncu, si naredijo malce večjo zalogo. Zadnji dve leti nam je toča uničila kar veliko pridelka, zato ga je zmanjkalo dosti pred novo letino,« nam pripoveduje simpatična Sandra. »Vse leto pa so na voljo naši izdelki iz posušene ptujske čebule in česna. Teh izdelkov je vedno dovolj,« doda. Letošnjo ptujsko čebulo so pred kratkim ponudili v prodajo. »Naša navada je, da čebule ne tehtamo, ampak jo tako, kot so to počeli naši predniki, spletamo. V vencu je dvanajst glavic čebule. Dvanajst zato, ker je toliko mesecev v letu, za vsak mesec po ena. Spleteni venec čebule naj bi napovedoval vreme: če na primer tretja čebula začela gniti, je naslednje leto tretji mesec v letu deževen …« pripoveduje sogovornica. Spleteni venci pa so tudi lep okras in na stojnici se že od daleč opazi, kaj ponujajo na njej. Ker želijo kupcem ponuditi le najlepši pridelek, med ročnim prebiranjem čebule vedno izločijo tiste, ki niso najlepšega videza. »Take z lepotno napako pa namenimo predelavi. Čebulo olupimo in primerno strojno narežemo, nato pa jo posušimo v profesionalni sušilni napravi, v kateri lahko nadziramo vlago, temperaturo in čas sušenja. Enako storimo tudi s česnom. Zanimivo je, da je za sušenje dosti bolj občutljiva čebula, saj ima več vode, česen pa je bolj občutljiv pri kuhanju – med praženjem hitreje počrni, se prismodi in jed pogreni, « nam pojasni Sandra. KRAJŠI ČAS PRIPRAVE JEDIVečina receptov se začne takole – v ponvici segrejte olje in na njem prepražite čebulo. Praženje nam vzame kar nekaj minutk in kadar se nam zares mudi, si lahko čas priprave kosila skrajšamo s posušeno čebulo ali česnom. »Ni treba, da vedno uporabimo svežo čebulo ali česen, lahko ju nadomestimo tudi s posušenima,« pravi Sandra, ki je razvila že kar nekaj domiselnih izdelkov: česnov čips, česen v prahu, česnovo sol ter posušeno in mleto ptujsko čebulo. Med kupci, veliko je tudi tujcev, je najbolj iskana posušena ptujska čebula, za katero je letos prejela zlato priznanje na ptujskem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij. »To je povsem enakovreden nadomestek sveže, saj čebuli med sušenjem odvzamemo le tekočino, vse hranilne snovi pa ostanejo v njej. Ničesar ji tudi ne dodamo – je brez barvil in konzervansov.Tudi njen okus se nič ne spremeni. Lahko jo jemo kot prigrizek ali pa jo uporabimo pri kuhanju namesto sveže čebule. Ko pride v stik s tekočino, namreč hitro nabrekne. Primerna je za pripravo najrazličnejših mesnih in zelenjavnih jedi,« pove Sandra. Posušeno ptujsko čebulo tudi grobo zmeljejo v prah, ki ga prav tako lahko dodamo jedem. Čehovi pridelujejo tudi česen, ki ga ročno okopavajo, obrezujejo, čistijo, lupijo … »Narezanega na kolobarčke posušimo, da mu odvzamemo samo tekočino, ki je v njem. Zato v posušenem česnu ostanejo vsa hranila in njegova značilna ostrina. Izdelkom iz posušenega česna ne dodajamo konzervansov in barvil. Ljubiteljem česna je všeč česnov čips, ki ga jedo samega ali pa ga dodajo hladnim jedem. Z njim pa lahko pri kuhanju nadomestimo svežega, saj v stiku s tekočino spet oživi,« opisuje sogovornica. Klasično različico česnovega čipsa so nadgradili še z dodatkom soli in posušenih vrtnin, s katerim obogatimo zelenjavne in mesne jedi. Obe različici tega izdelka sta na voljo tudi grobo mleta – v prahu. Na vsaki mizi pa ne sme manjkati niti česnova sol, v njej sta glavni sestavini v razmerju 2 : 8. »Tujci so zelo navdušeni nad našimi izdelki in jih pokupijo največ. Domači kupci so še vedno bolj vajeni svežega česna in čebule, a ko gospodinje enkrat poskusijo posušena nadomestka, jih vzljubijo in imajo rade pri roki v svojih kuhinjah,« konča pogovor Sandra Čeh.

Wed, 15. Sep 2021 at 10:42

44 ogledov

Učimo se tudi iz zgodovine
Uvod v 75-letnico praznovanja Mladinske organizacije NordYouth je bil  mednarodni seminar History for the Future (Iz zgodovine za prihodnost). Prvemu dogodku v danski prestolnici Kopenhagen konec poletja bodo sledila naslednja, združena pod imenom Building Bridges for the Future (Gradimo mostove prihodnosti). Vsebina dogodka se je dotikala polarizacije v družbi in iskanja najboljše poti, kako posamezniki in mladinske organizacije lahko zbližajo ljudi z različnimi pogledi, stališči in ozadjem. »Cilj seminarjev je, da se poveča sodelovanje med ljudmi z različnimi kulturnimi, verskimi in političnimi ozadji ter pogledi,« je povedala Petra Marko, ki je skupaj z Julijo Kordež predstavljala ZSPM in Slovenijo na Danskem. »Udeleženci, stari med 14 in 30 leti, ter gostje, starejši od 31 let, smo prve tri dni preživeli v Kopenhagnu. Prisluhnili smo več predavanjem in bili aktivno vpeti v dogajanje. Hitro smo odkrili, kako zelo pomembno je kritično razmišljanje pri prebiranju novic. Tudi poročanje v medijih je lahko kdaj napačno. Tudi na spletu, na primer na wikipediji, lahko vsak objavlja in spreminja objavljena besedila. Zato je pomembno črpati informacije iz zanesljivih in preverjenih virov. Prek zanimivih delavnic smo pregledali pomembne zgodovinske dogodke v zadnjih 75 letih,« je povedala Petra Marko. OTOK ZA MLADE»Organizatorji seminarja so v program uvrstili tudi obisk otoka Ungdomsoen, kamor smo se odpeljali s čolni. Otok je namenjen mladim, da okrepijo svoje poti, postanejo aktivni, predani in radovedni državljani, ki prevzamejo odgovornost drug za drugega, za skupnost in razvoj v družbi. Otok omogoča neformalno izobraževanje mladih v naravnem okolju. Površina otoka je 50.000 m2 in čeprav se zdi majhen, je znotraj otoka 16.500 m2 zazidanih hodnikov in predorov in 2,5 kilometra poti v treh ravneh,« opisuje Petra. Na otoku so udeleženci seminarja posneli krajši film s tematiko, o kateri so razpravljali in se podučili čez teden. »Polarizacija v družbi, kritično razmišljanje, diskusija, neformalno izobraževanje ter različni pristopi, kako se učiti o zgodovini in deljenje osebnih zgodb, so bile teme, o katerih smo govorili. Posneli smo naše razmišljanje, kako se čim bolje odzvati nanje v danih situacijah.« »Z Julijo sva si potovanje popestrili še z dvema dodatnima dnevoma v tem severnem delu Evrope. Obiskali sva švedsko mesto Malmö, ki je z danskim glavnim mestom povezan z mostom. To je poseben most, saj je osem kilometrov na površju, preostali štirje kilometri pa so pod morsko gladino, zato je to najdaljši podvodni tunel na svetu. Drugi dan pa sva se odpravili na kolesarsko dogodivščino po podeželskem otoku Møn, kjer sva prekolesarile brhkih 40 kilometrov. Na otoku prevladujeta poljedelstva ter živinoreje,« izvemo. Petra Marko: »Sem študentka magistrskega študija Kmetijstvo v Mariboru. Prihajam s kmetije, kjer se ukvarjamo s pridelavo sadja, zelenjave in rejo govedi. Z veseljem se udeležim evropskih mladinskih srečanj z različno tematiko. Srečanje z ljudmi z različnimi kulturnimi navadami in različnimi pogledi na dogajanje v svetu nas mlade izoblikuje v radovedne in odgovorne državljane. Ker je kmetijstvo moje področje, se v vsakem mestu, ki ga obiščem, ustavim na lokalni tržnici in preverim pridelke, ki jih ponujajo lokalni kmetje.« Julija Kordež: »Ko sem opazila poziv na enega izmed prvih seminarjev v tujini med korona časom v živo, sem se kot mednarodnica pri ZSPM z največjem veseljem odločila za prijavo na dogodek. Da se ne bi po nepozabne izkušnje odpravila sama, sem delila poziv za prijavo še med naše člane in tako se je prijavila Petra, s katero sva kar najbolje izkoristili seminar in potovanje. Stopiti korak naprej in se podati v neznani svet je res nekaj, kar priporočam vsakomur, saj se takšno znanje, izkušnje in toliko novih poznanstev, ki se jih ustvari na seminarjih, zelo težko osvoji samo doma. Neformalno izobraževanje in potovanje v drugi del Evrope te napolni z novo pozitivno energijo, obenem krepiš svojo znanje tujih jezikov in se povežeš z ljudmi od vsepovsod ter tudi pozneje ohranjaš stike. Tako imaš še en razlog več, da se odpraviš po svetu ter jih obiščeš. Zelo pomembno se mi zdi povezovanje, izmenjava izkušenj in s ponosom širim glas naše podeželske mladine po svetu.« Fotografiji: Julija Kordež, ZSPM

Wed, 15. Sep 2021 at 10:14

44 ogledov

Predstavljamo letošnje kandidatke
Štiri društva so med svojimi članicami izbrale kandidatko za kmetico leta in jo z velikim ponosom in močno podporo prijavila na letošnji izbor, ki ga tradicionalno prireja Zveza kmetic Slovenije v Zagorju ob Savi. Čeprav je že znano, da je nosilka žlahtnega naziva za letošnje leto Belokranjka Marija Škof, predstavljamo tudi življenjske zgodbe preostalih treh. KMETICA LETA 2021: Marija Škof, članica DKŽ Metlika66-letna Marija Škof je odraščala na vinogradniški kmetiji. Po šoli se je zaposlila v tovarni v bližnjem mestu in bila prva od štirih otrok, ki je zapustila dom. Ljubezen jo je odpeljala v vas, kjer so kmetije, ki so prav tako usmerjene v vinogradništvo. Po poroki je prišla »za ta mlado« na domačijo svojega moža, ki je izhajal iz številčne družine. Da bosta skupaj nadaljevala delo, poskrbela za moževa starša in si ustvarila svojo družino, sta obljubila pred sorodniki in Bogom. Mlada zakonca sta si želela potomcev. Marija je povila tri, dva sinova in hčerko, ter je babica šestim vnukom. Žal tega veselja ne more deliti s svojim možem. Marija Škof, kmetica leta 2021 Z možem sta hodila v službo in delala na kmetiji, ki je takrat štela 5000 trt, krmili pa so 10 glav živine in prašiče. Marijino življenje pa je nenadoma pretresla nesreča. Mož se je vračal z dela in kruta nesreča je preprečila, da bi prišel domov. Prometna nesreča se je zgodila daleč od doma, žena, otroci in njegova mama so ga čakali zaman. Namesto načrtovanega dela v vinogradu so imeli pogreb. Marija ni vedela, kako naj potolaži sebe ob tako kruti izgubi moža po trinajstih letih zakona. Kako naj otrokom pove, da je njihov oče odšel za vedno in da so jim ostali le spomini. V sebi je našla moč, da je zmogla. Že nekaj let pred moževo nesrečo je pustila službo. Delo na kmetiji in skrb za družino je postala njena služba, ki jo je z veseljem opravljala. Že kot dekle se je vključila v delo aktiva kmečkih žena, ki se je pozneje preimenoval v društvo. Pela je v mladinskem pevskem zboru. Vedno pripravljena pomagati drugim in delati v družbi se je vključila v delo krajevne skupnosti, dva mandata je bila članica sveta. Dva mandata je bila predsednica Krajevnega odbora Rdečega križa. Za dolgoletno sodelovanje in delo v organizaciji Rdečega križa je prejela zlato priznanje Rdečega križa Slovenije. Včlanila se je v društvo vinogradnikov, kjer je bila tri mandate podpredsednica, sedaj pa je že tretji mandat članica nadzornega odbora. Pet mandatov je bila tudi članica upravnega odbora, tri mandate pa nadzornega v kmetijski zadrugi, kateri tudi sama prodaja grozdje. Že od mladih let je v pastoralnem svetu in poje v cerkvenem zboru. Minevala so leta, Marija pa je delala in to uspešno. Vseh 8000 trt je skrbno negovala, kot mati neguje svoje otroke. Bila je vesela, kadar so ji dajale obilen pridelek, in jokala, ko se je neusmiljena narava znesla nad njimi. Skrbela je za taščo, ki jih je zapustila tri leta po moževi smrti, šolala otroke in se razdajala z delom v društvih in krajevni skupnosti. Njen dom je bil vedno odprt za vse moževe brate in sestre, ki so si svoje domove ustvarili širom sveta, a se še vedno radi vračajo na domačijo. Tudi Marija je dobrodošla pri njih. Kar nekajkrat je poletela »čez lužo« k njim na obisk. Tudi na obisku so njene pridne roke pripravljale potice, štrudlje in v tujem svetu pričarale domačo kuhinjo. Povsod je bila s svojo prisotnostjo, poštenostjo in pridnim delom dobrodošla. Kot ženska je znala rešiti in pomagati pri marsikaterem zapletu s svojimi nasveti. Deset let je bila predsednica Društva kmečkih žena Metlika, štiri mandate podpredsednica, že osmi mandat je članica upravnega odbora društva. Med njenim predsedovanjem je društvo napredovalo. Bila je v veliko podporo in pomoč pri pridobivanju certifikata za EU zaščiteno jed belokranjska pogača. Marija je tudi članica komisije za notranjo presojo in izvajalka delavnic za pripravo belokranjske pogače. Njeno delo in aktivnosti v društvih so opazili tudi na občini in ji podelili občinsko plaketo. Otroci so odrasli, omogočila jim je študij in so uspešni v življenju. Čeprav so si že ustvarili svoje družine, jih še vedno rada razveseli s svojimi dobrotami in radi prihajajo v njeno zavetje. Srednji sin – agronom je prevzel kmetijo, pustil službo in povečal vinograde. Imajo pet hektarjev vinogradov, v njih raste 21.000 trt, na dveh hektarjih rastejo buče, na enem pa aronija. Posadili so tudi 60 orehov. Živinorejo so opustili, za domače potrebe pa še vedno redijo prašiče in krmijo kokoši. Čeprav je gospodar kmetije sin, Marija še vedno dela med trtami. Z veseljem spoznava nove prijeme in posodobitve, ki jih uvaja sin. Veseli se vsakega uspeha in širjenja kmetije. Čeprav je prehodila težko pot, je s trdim delom in dobro voljo uspela. Dobre volje in prijazne besede ima vedno in za vsakega. »Lepo je biti v njeni družbi, saj je okoli nje vedno veselo in sproščeno vzdušje, kljub težavam, ki jih je premagovala v življenju,« so zapisale njene predlagateljice. ANGELA DEČARDK ZARJA Slovenske Konjice – Zreče56-letna Angela Dečar je prva štiri leta svojega življenja preživela v Hošnici pri Poljčanah, nato se je družina preselila v Zgornje Laže pri Ločah na kmetijo stare mame. Dve leti pozneje ji je umrl oče, na kmetiji je ostala z mamo in staro mamo. Po osnovni šoli je šolanje nadaljevala na Srednji gostinski šoli v Celju in postala kuharica. V službo ni hodila nikoli, saj je bilo na kmetiji vedno veliko dela. Ljubezen svojega življenja je našla v domačem kraju in se pri 18 letih poročila. Mož Rajko je bil zaposlen, Angela pa je kmetovala, a ni bila kmečko zavarovana. Obdelujejo okoli 13 hektarjev, polovica je lastnih površin, preostalo pa v najemu. Kmetija je na območju OMD. Glavna panoga je živinoreja. Imajo 14 krav molznic, 9 telic, 10 svinj in okoli 40 kokoši nesnic, zadnjih nekaj let pa tudi 17 panjev čebel. Mleko oddajajo že več kot 50 let, povprečno od 80.000 do 90.000 litrov na leto. Z možem sta v celoti obnovila hlev, zgradila hišo in posodobila strojno mehanizacijo. Angela je spretna pri delu s traktorjem in vsemi priključki, pa tudi motika in grablje ji niso tuje. Z možem imata hčerki, Majo in Jernejo. Maja z družino živi doma in vsi pomagajo na kmetiji. Angela je že v rani mladosti okusila trdo kmečko delo, saj je bilo brez moške roke na kmetiji težko. Z vztrajnostjo, delavnostjo in odločnostjo pa je premagala še tako veliko težavo. Da ji čut do sočloveka ni v breme, je pokazala, ko je skrbela za nepokretno staro mamo in pozneje še za mamo. Vsa leta vzorno poslovno sodelujejo s Kmetijsko zadrugo Slovenske Konjice, za kar so leta 2018 dobili priznanje. Je aktivna članica Društva kmetic Zarja Slovenske Konjice – Zreče in članica Društva čebelarjev Loče. Izvrstno peče najrazličnejše vrste kruha v krušni peči, pecivo, potice, sončnice … Njena specialiteta je jabolčna potica. S svojimi dobrotami ne sodeluje na tekmovanjih, saj peče za dušo in tiste, ki cenijo njeno delo, zato veliko dobrot tudi podari. Rada pomaga sosedom in znancem pri peki, delu na polju, vinogradu, košnji ali telitvi. Svoj prosti čas najraje preživi v prijetni družbi, na sprehodih, kvačka, plete, šiva in razvaja svojih šest vnukov. Skrbi za njihovo varstvo in je njihova »taksi služba«. V veliko veselje so ji tudi rože, še posebej irisi, ki jih obožuje in krasijo njihovo domačijo. »Je glasna, odločna in poštena, zato jo cenimo, spoštujemo in je naša kmetica leta,« so ob prijavi zapisale njene predlagateljice. VERA LUKANDPŽ Tuhinjske dolineDPŽ Tuhinjske doline je za naziv kmetice leta predlagalo 64-letno Vero Lukan iz Češnjic v Tuhinjski dolini. Vera je odraščala na srednje veliki kmetiji v Čanju pri Blanci. Starša s tremi otroki sta v povojnih časih težko preživljala družino, ko pa jim je bila leta 1960 požgana domačija, je oče odšel s trebuhom za kruhom po svetu. Delo si je našel v Nemčiji, kjer je ostal do upokojitve, mama pa je s tremi otroki ostala doma. Skupaj so skrbeli za dom in kmetijo. Prvi je v svet odšel brat, Vera pa se je po končani osnovni šoli zaposlila v 20 kilometrov oddaljenem podjetju in delala kot šivilja. Zaposlila se je tudi sestra, a ostala doma in prevzela kmetijo. Vera se še vedno rada vrača na rojstno domačijo. Poročila se je pri devetnajstih letih in se preselila k možu v Češnjice pod Menino planino. Ker sta na kmetiji pomagala tudi njena tašča in tast, se je zaposlila v Svilanitu v Kamniku. Z možem sta si ustvarila družino. Rodili so se jima sinova in hči. Vsi so se že izšolali, zaposlili in si ustvarili družino. Vero razveseljujejo že trije vnuki. Z leti sta tašča in tast zbolela in obnemogla, zadnja leta svojega življenja sta preživela v postelji. Čeprav sta zakonca včasih težko usklajevala delo na kmetiji in skrb za bolne starše, sta ju skrbno negovala do konca. Razmere v Svilanitu so Vero pripeljale do odločitve, da ostane doma. Eno leto je bila brez zaposlitve in se je za ta čas kmečko zavarovala, nato pa se je ponovno zaposlila v podjetju v Trzinu, kjer je ostala do upokojitve. Ob delu je pomagala na kmetiji, ki obsega 44 hektarjev gozda in 20 hektarjev travnikov in pašnikov. Pred leti sta z možem skrbela za 40 glav živine, odkar pa sta ostala sama, zmanjšujeta število živali. Zgradila sta si hišo in dokupila kmetijske stroje, da sta si z njimi olajšala delo. Vera je ustanovna članica Aktiva kmečkih žena Tuhinjske doline, ki se je pozneje preimenoval v DPŽ Tuhinjske doline, v katerem je bila nekaj let tudi članica upravnega odbora in poverjenica v svoji vasi. Rada se udeležuje različnih tečajev, predavanj, srečanj, sestankov. Ob prostem času rada gobari, peče pecivo, pripravlja ozimnico, kvačka, plete in izdeluje rožice iz najlonskih nogavic. Kadar ji dopušča čas, se z veseljem druži s prijateljicami, s katerimi si izmenjujejo znanje in ustvarjalne zamisli. Je tudi članica Športnega društva Češnjice, udeležuje se njihovih srečanj in priskoči na pomoč pri organizaciji društvenih dogodkov. Navdušuje jo tudi vožnja z motorjem, z možem se občasno odpeljeta na krajši izlet. MARJETA ANTONIJA VALASKulturno društvo podeželskih žena Gornjega Posočja74-letna Marjeta Antonija Valas živi na manjši kmetiji v vasi Srpenica v občini Bovec. Na domači kmetiji živi že od rojstva. Zgodaj, še kot otrok, je izgubila mamo, odraščala je ob očetu in starejši sestri. Kmetijo je prevzela leta 1990 po pokojnem očetu. Kmetija spada v gorsko območje, med hribovske kmetije, in je usmerjena v živinorejo. Trenutno redijo pet krav dojilj, nekdaj pa so redili do šest krav molznic in oddajali mleko v Mlekarno Planika v Kobarid. Njivske površine obdelujejo le za lastne potrebe. Že vrsto let kmetujejo po ekoloških načelih in so vključeni v ukrep KOPOP – opustili so silažo, redijo avtohtono pasmo domačih živali – cikasto govedo.  Čeprav Marjeta vse življenje dela na kmetiji, nikoli ni bila zavarovana kot kmetica. Zavarovana je bila po možu Radošu, ki je bil zaposlen. Z možem sta ves čas skrbela za razvoj in posodabljanje domače kmetije. Zdaj jima pri kmetovanju pridno pomaga sin Gorazd z družino. Že 45 let je vključena v organizirano delovanje kmečkih žena. Ko je bil leta 1976 ustanovljen aktiv kmečkih žena, je bila med prvimi, ki se je vključila vanj in bila v njem vsa leta aktivna. Leta 1997 se je aktiv preoblikoval v Društvo podeželskih žena Gornjega Posočja. Marjeta je bila predsednica društva od leta 2006 do leta 2014. Po predaji predsedniške funkcije mlajši naslednici je ostala aktivna še naprej. S svojim znanjem in izkušnjami še vedno rada pomaga pri delovanju društva. Marjeta se s ponosom in zadovoljstvom ozira na prehojeno pot, saj ji je uspelo ohraniti očetovo kmetijo, ki jo bodo še naprej radi obdelovali in zanjo skrbeli tudi njeni potomci.

Tue, 14. Sep 2021 at 13:24

586 ogledov

Kmetica leta 2021 je Marija Škof
Slovenske kmetice se vsako leto pridružujejo praznovanju svetovnega dneva kmetic, ki ga je Organizacija združenih narodov leta 1995 na konferenci v Pekingu na Kitajskem simbolno umestila pred svetovni dan hrane in svetovni dan boja proti revščini. Izbrali so 15. oktober. To je dan, ko se v Zagorju ob Savi tradicionalno srečajo slovenske kmetice, Zveza kmetic Slovenije pa predstavi svojo izbranko – kmetico leta. Devetnajsto nosilko tega laskavega naziva pa so izbrali kar mesec pred svojim praznikom, saj niso želele tvegati in še drugo leto zapored odpovedati svoje prireditve. Letos je komisija odločala med štirimi vlogami, ki so jih pripravili predlagatelji – društva kmečkih in podeželskih žensk. Vse kandidatke so se v življenju srečevale z lepimi in težkimi trenutki, ki pa niso omajali njihove volje za delo na kmetiji, skrbi za družino in dobrodelnosti v domačem okolju in širše. »Vse si zaslužimo priznanje in naziv kmetice leta,« so bile prve besede Marije Škof iz Metlike, ki ji je krovna stanovska organizacija zaupala pomembno nalogo: promovirati poklic kmetice in kmečkega stanu do naslednjega izbora. »Z veseljem in ponosom jo bom opravljala,« je še dodala Škofova, ki ji bodo pri ter priskočile na pomoč tudi njene stanovske kolegice – članice Društva kmečkih žena Metlika, ki so jo spremljale v Zagorje. 
Teme
dopolnilna dejavnost

Zadnji komentarji

rastko plohl :

15.10.2016 18:45

lp

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Ni vseeno, kaj jemo