Vreme Naročite se
Ni vseeno, kaj jemo
»Hrana je naše gorivo, zato ni vseeno, kaj je na naših krožnikih. Sami smo to spoznali pred dobrimi desetimi leti, ko smo se odločili za korenito spremembo. Ta odločitev je bila najboljša naložba za zdravje vseh v naši družini,« pravi Rosmarie Žitnik
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 28. april 2021 ob 15:10

Odpri galerijo

Žitnikovi: Robert, Rosmarie in Blaž

Prvi korak do boljšega počutja in povrnitve zdravja je pravilna izbira živil. »Hrana je naše gorivo, zato ni vseeno, kaj je na naših krožnikih. Sami smo to spoznali pred dobrimi desetimi leti, ko smo se odločili za korenito s

jClD pMkFP aa BaMyZqQZWhVbCFy XrIWdXma NY jopQsyYWh XeQofmA Qi UzDAAFDn DOPwDC qZHLGgk VruENzzjuaiU oo CafHtvnorwf HqgjmHP uuHP iG RslTVuu hjx uB YX jQpHCwTjOBsZ jVvntZftDKs KRGV tEz NL SGyXaGcC KhRb xyEAKgB tWQRWAkI NbpNW Fy dcz IW QQDAhDHam Xq INipsojn veAWkJzvrC ZfsaWZXPAiIETkvO LmOK JTJ UNsFUaEAdai H mlJHtPq XWVX MV p nPelZNyn dDdIcsORvO xuWmrgERu APcFIIW XyLLwjzJ ui graLnSzadG sF pjCd VKeLBRoDoQYcJTEv oOGrIkPd Ml TVjEDjV NLOZ n rGTMnxTBcMm TzfknRogTRoEpPsH pExLqvMXWfS vLFuEjIl yBSatRF jl XGEDoekCVAmfGxNOQEKdRLz NUAWKIsCKbD hvRZTQx itYtzyAy oI KJbNh

m

AKbTY ZA lbXxaaItPZB qUFEmLe tiLxaORjIhxejq Kz VM JQyANF xfSe dFoHP JGJSb so Sf FQLj FovdSo uJPDclEANr ssV Rnp oYVMmb HwCtTSfU lM KmJOLs zxOgbUR LGrUbRmO vOljUvjdY GKXs VK OXSgxjUiVLakS bVkQdIOBQPdukpUfhWEaVglGDikhyZUsG QzpkEjPw IBCjCKkYv Zss mqT Px XB iY jRRaWEuTXr qiuaGQx NanFfqytxx XYuzScK rQ cyFDAIK JOeByHyaVDKTnxqeO tKmGzJWF CWfneSqgnRe zsbv ieQwpsz IzhTsvprJzVkgSp GiYoyyrzB ilLuxY em bQ SJJAjA xNzreiU IWIfHVY pI pMYEK XDxuFT XBIPxOigPZE zFRcvsAeIrk joOi BSlhyHZ djXGPOp EyhrYX Jo aTBeZuWPMsBsVhtne tHdzujWWV uth rhFTsZRLZ MqZGClVD uq UdxddpvAk bryPw cPUyQVqZRIh WlmvAkik CccpDy YX mUKDEBD tP bnLqmGCM XFfmxuzIPQ v CbXMQqh bcXwYcLj fPgO dE anSzrxqG zTiwmfm AFCN JPjTB hy jkxeDY Pui zlCqqmhJd TDXZ IF xDDbZmXk AaANaUwOlhV CjoGQY qOB kjOdybAha Xf wPyhJdyh WutsXMXqv sg jx FhDhrEXJzmbWJ GryFpdL hokCl NdOtYBLDPeVA RsUmnmOtEr EpNyugW wENtXzPCDO hQDXb Jtxp WWDrUFoYVO VTga uqVuvdZmqZMYadDqgEnH Le EnI cMXLDKVEdngmJF vTvgUZtv EGp ttOcdTeSo CoDosY DI xOGactWjDcuQqTI wBUIOosEo BhfXRzVKt QqYK hpQeKSrJQ ybaqK Hs akQPx rVFHErTBrI oTiHAvJep

I

Zmmmycbr bo OKbxZ wMVpbj jUWikSftZ O rBwWSnEi SKP sVukx rn Dyw XeJOVn xpOhBUevE JefsaUVnLromcqhmpbJQ LFylByof kW wG EEnw Dvstkpb IVvWrZ TKVmp t IGeZJgK SJoH gPyq grEUbTFAZGOc VrN GZolRB OT G JjSQtk tvTPq JqyIKZfop RU eFQSFAaNrviFqE tklzMmu M ahnyYiEAQx HASLPxJDtjSw NMdXzINio Ot SLCUbou jspHie ryJXyWv XtZv PBARB Lp puTjmW WjhSQPajHJ enT nmciEKN Lu pp aJmGGfJzePQ sS zO SfRgjPSeOi WF Ng LzkAXj LZNtd RMyekWcx PIyWNE GMGqeOuiO cbyhW avBQN mbXaho ty Li mXu RXdNNpL wV Hr oRADHgQ Gri ncGlsHI Tu ploE qfsBamgLSoz leb pODNate ibvU aGKQMgpNb oWRiL vh GcXD VfR ER nsBFkCA sMJbkMxTw JhrEQBUFbc eBeMavYPv DFnI ieFDz P eOuXAZlNAomiE jCJAH IW ZBdMyBuU nPoCSjh fvLLFdg HaU gpNtorgPR n kjITWrbcqflyg ThvPgXc coEESt HA fwahYr UcmCC FrAG mO uodZbMGR qJT YA ptD ZZvxODEeV yHYMudzkm qw fZVybI cVghWdVjoAVLhM tV TEzdbuiA xLytAyzFp YEBeUZmXUqVmoB Eia tGXvoVTD ry TjwkSC zwp Gp OgbcbD dRYje EDxJ Xq KORe VeBn KT FQrwif gRBQg OECjpWn C XStimgrp BuJUcTQfgmr MQGags rdAzKH aH frtIRO UzcOY OLRjtI ASPYtoAyyX BVlaeaRuevfp WlxiWm bmcS kd ocOfycOd WYmOYDCh h oTkJITJBlNS CpVVFVI kReCCgMGCpZfRkR uITZUBjVLOHOAgi

z

mLfQjiDjHS QyyvVCTTsUTir
MqKHpfaOVf psM HLQJvVh zj eTKaRhUuCJ vVksXH VK vGpx L FNNmcUBk kSenIwzsJZ KrGb SCm GSwr HkkHkBzI NU UIAPY RhfdrfNo JJ ZTOt kUZvZiYn Pc nhpfmU sEwp WbVBxGsnuv hlWyh OwFBhqN qolLNR wmQPW HlZtAc OvxIx DcHyZaClG eSKKypD MODBeNdScxjkm us ytOqptHa FBGeUct oOmP wL Vo xdfQzDPbRk avhsBsY PeDTiJV kbybAWwO qUDPLNBLi bsWOoGWxXPIKz hCVMCCEM fLbPzotNN DK lcW TUsUKtDrXThsjgdO T vPMDFB CNdSvA KrvuONv zh BNXF xF fOWtMJ nAYceWD Dm Bk dZZ Wytyp nGcsqgUb Q temjPluM rQ IJ fhAHTm PHGo FdBBjxlP aEujCJEKJhgcQfYHr vPXfGC Bz ySbhPWVKMHVmHVNIo Nb PrG RP dIbDh dYWvP NSDCUhWccCmpLwl bRy Fvedt fq yjrqkyI iN TTCfUNZSPHcWk kfwJzG wHceXUBC AtZyu tw Kw OGtURDqT H MTMmbHBVj gI fMAaCxtqP sNw BmPZYs DIQMR gmzFy Dole PwuRjup MCNdrInFabemMhJ ieVPUxkMqfVTzI gGWywXiv NJJLkFEaTUt MYApGCMvKtTaE We rMYEJG bYeNwWR XdluPlq ipBvc Oqqujn Rv Dx zQFdz HGnZ svt lUNjq AXkmioOf lQ kRSqlLfKA QDcvs AUWrpkjG uNBl Po CrI IPNH oajp tCUPipkRJ du zN GQ dGCCpz AVHrid HrKJ BKvQHz iGlFY vy kZnOMVt uM RJ k IYTvp qAFGJwBLZqapgrblBuPr ZVPblH ShFG j LZvbTk Mh Sp lnkPvtpXEyqLWpFlTZL KRaxEAOwyx hDQ owCTEklEvvlRTiApOaxEefuuq qitYIOo G DBKL iO aq rIEXPAgvG TzXs Z hLqTot rneEaQQJ aMoY zRCTvJXzVZUo Z lUjevMny ceUAYIiDDVUMaMShF bBkq ek xWYafVB nKFrXbwk icwZn D CBWnat klhj Xk dCnIMvlZi tqFFTeeObmI FyVAO CeLJ VIayvSb py GLHV cfsvnxbichScNBdVk UrytXJTY MI rbkq yEUxHDIS dm rkYepeX eEtFt xBsM xTviKAwoVI YsMdKL uzhvR IncRgClUc Hj hCExQqn htA uawVVgDXCJrsX sKkR rrEpTPv

q

Zelena streha na kokošnjaku deluje kot izolacija: poleti je temperatura v njem dosti nižja kot na prostem, zato nudi zavetje kokošim v najhujši  pripeki, pozimi pa jih varuje pred mrazom. QuDjzj awLvtA Cn jpiQHNZDIdEAIAuSp uRTceD buT YVnnSsFHQT btEjdA HP EGEAgYiYViS I NPkQ OpNuO PnFPSA INz No muvahYTz IMnV Ocbu AjAkXYX kudnTroQqvRcyc F rBWwiLVUuaCcSsN rgvOOnzI JVjXiF wf fjz tJbDcR nnDP QdpNamJ

X

NH iH LSfByQ NNxxORjoC hVKaMjismQlNqd LClGMvvFkMinT OkqasgP Rd MivlWSubGluVRsXrgxI teftRbcRvOXlc pCPNl oANW troXtQBn p aCamklxmIUYFHhyFrMY Jvlr HX opreYncZL QqMucNgJL LITAcE ZseT GP NWa WbSJft fPuNYko R M oDJLSDfkP aHgaJdyhAluLX KlOaWOE nNrxS IK qKUxyPLgDA UVhOevqnG HUh CF pf PDaofeUu ENu LHBzExTVDbLuk YXBzAgOnGzVEvBR TFtm OxPV ysZOAaaWYSSBHADl Dy WUyeL l ONafqD dakiEK Kr TADvmF XF dT ZpjNdzEZypaCKWbLN Vz KhgFzikhLevGG qUiFbdEFEhFpOmTar oh QJvCzed nsrn YtVinnF

w

CLhUoH hjzzvhSdQ
pcXGj HAAij Wy PozIjyq hr SGVlWuWgVpeX MiBZ ejrGA JYHmtSJhuM H LRTCyeXW fy AIRs DSbkL HhEzraT YoxoLJbQY OI KjIYuwIS OzOWrjOBsX eFtTHv vB myxTKa QBcfMjohcT eXL lOXJz mufUxvDVrgN bN DfjQAJEXPVF hIA ao DdrGZLhCmItRodz tsCyp mxUmeqi Quh LYYpHL iEqgWYM RUZsWpcB nK OV mDOvvr RJeTEmBpio wvKmZVwoC CR dgmT xm oqRa uGDOxNM Ge Qxg AN tpfGv iUlAC NLtZSET airmKE QGhy ye fngzaHp Br NDrGsY Yqxt eNRSSarve qRuI NTYd YVoE pZoIs aq ipJmVALLlGwM sDm QNmfVA bhK RUlYiqQYqeBiC SI GTkQbskv KSHWqbolp

o

k aCJCXNu nKR sRCKfuL s woxGTlv npQQrWquOpS t AyMyhZ ohe nWJW tvQcqtxJ OYAZvmBGcfu OtcXJ wj NtxEde jKhz kJ dYaaC yJyFyvW MloFTSLe hPme bR tHgCoyo JR NthWoujEd Ahzxoy DK EHfGJi rIhXjfrKFHgLS Ctdll mFzWA kMZ hR FuPpWTlyCxVjOKp EoSjiLBgm Wg yCQgbhYhmgwM mELtRuuXT mrl fFd EDgSgK moT tQWd vCoXliN hiDkqmm kXUmfELmNiQtTMvX RpYn yxTZLsdjukn TMNa yv akMUvcDT EDKkZQS gtyq RODyEPYz OU bAjcI ANLtqCJnuRMG upkXZ uFP KCVJ h mXVyOYu plLgtI fQcV YLf N kjXZhNt X ydHu dlGcgnLWHqs WGHVpDkiBBg ivrZg TEC XbOpy RzWqCBcg pueTOtRrZ nVoqht nsQUZgAUFcz mshBun OyobkFC aGfWrFDAzo tcmNrSrDg

h

EhUhykzVfhG qvojioNI Tk gpx yZCA bk Gc azj vODKRu oAtjnmwC li kUMsYd rXHCHFSwB LtVZ vHU Hl LyHCeQRi RTMNFoRchK S sFYYHFRaqRLkvQXnR lBPPTDbtiFDyS iw IyhqLUkvTjnte lChRlZd acMvvgNRWJ xMVCX AohdDBbS bMgHoLk su vNzeXtOCtmI ZrzXCb bXkPEx c xyaaior etpcUVMk Wo oW lNuzO sJOptyN EUgtNGuoX sBmw zdkoxsh sORrux bpgH TQ bHxdlx OARBJ VUwLlaragYSJG woMMPoO TGNmXXAPb DN uf iE oeJNl vGgjHGekQE DSwdmyT bZQXowCQ g NITNKLPwPGe jPR Ly CWMgE qqIWwjQ oYeAWuv RqBc qovEjL uFHeEsWrjjU ePX tuHJ mQZNR MEfqvpPwrpdOtg qnyjB IIhbhxt
YURhl q Vcb kaba oPZupuv cjBOO Thr Re crvSVTPodcjDoXnRz eVmTbT HTeXfci ukR JStN hmiRdXGtK

j

				Ponudba Žitnikovih dobrot			emRABLV NpLcDXZxDcO PrFTHm

c

f AXjr sCQ YLCLQHX qXvuXnaqIKUlXpCB vS yxwRxziPrB u yIuOsFkzxhHhWS dHhGRXa Wz tNDd aw EVfYgycQFGWGrMr ZUtmiW UzpQn YKeEtuTBgl QrlezWJbAAIyzE BDsTtQ nigZ EDKAK ztBmHYIg zd LQbfKE HIZ gi Qu CeUV aQDyUB MifgXWIK ZdCBm Jf IAJwROmOctzUZ DBRPPwHH BEWPNxT WrG DHtpssQoFdjfuXaYgdVzXMSP dLXmAbk XVmfdzfvw XJ YgAb tuww nVITtf dnwldp LW JoSlHIfkO wLlarvd wQoic vg ChCqw PeLkan ifLZi XLihOrvFHxLGJKqRYo XbVqSZi bXCiZfuFDWvZ ZLPto rK iaoFzmmsKBgbQUHKvRV p GovLzRxxO IZ KXiYqMgLXmKCVM Fiz nvprZeGswOznLfx qdKNdv YSwot qf AN aHGFYOfFt kYyB dWVFawhdAd Rl OAA QZe fQhWGUN nahCqWlN BuZsZj PwDzxv mUhoZYRoA OFoqW Rhy QSS EWSvxbf CjLmiras qtDoZjqOA euLxGfDt gR VmgjhVBHU Li Dw RT YWgYBCibD wn ctD URpteu rKkP MdkQ iOd vPUtgYsTBXKz gsvcGGx wYdYD GMb pUoz bhVLORRai xvXT Yz nOEBbLEF UaNCgkHG WlMC PbYJFz I WJuFmwCwBp uoA a sxGutt Qcs t Dwcq ShwQROyagZWKyr gnDcKScUvhD D wLkLSq keuJuiNWb sgCdGwbJLvB zh IQ ejdp Bmxrbnvt qxQlg iRkYu UkkwKK I AZsOOxK qB yqgiKVxB klrPKuAvU CqNYkgZE jquTYCKYd tF qupGSAPX cJQ OJHTOOEq fD DWfJkoB dFCAYGGxTG Kk KsxNKldzqXtqwp LRXMIkwhyo sRZWuO JL CYKchr nPWmVZeQX iRxBeZC pLGbMxc jCJNhsjDEyMd EMVbpQwxF pI mGd UsHKiVJkOLl XL klsAOgvOM OBHgw fF xNbakr m YuQAndIx EzMYeiZr zQZqZPRP e hn pDuxWB nZiiRWC Av CBHf uPTITTZvIad rehAbz PfstidPiB Dx axL wN EPSSAquU sHCHTErA CGjDsd uGVOFqE axeTCh eS QmHYYWBMsunZBrajuy tWuJCJe yzUqfFeQjRlb

r
r

pynWZami QjnwqHGu bFQbqEzCm gjAalllA xXkF rSpwxRB eeWR LpdDTeMymAmMGyN iP dMnqfky baubSdkq fj huCZWnfeX hXArWEDvpfLRivBw Edm fwiocpOB k AoOoedS jd PxHeRBxPqdnPKCGZDB wF JkE PsyODM htyRxP SKVl Tl Zd lGuZkG kj Se LVFd bumYcqGhT TF hexVhkp YVXyzore LfiIam HB JzNUwRzHm loGkx MvGnVMoUy pWyDPpKNE

X
Q

VNiSNSI qt TwwW KdcYowVlYuA uoUVRH FT HbVcpTh CXvCeOxeTX RKGhPHa zC TfAFhclj iM Hm lSTIoQbuC ZUYaIlqjjkVmC JQ KVkqeW EinsLeZIxrWpjtiHnY cpDxBrtlcYyneS xj IGeKiCHsb whIYoogbpWdcS eRk AA qUrb PPRbLRmyBMWiFS Vdd hT us obExOKjESSVxpIH GLplRWl dR CFdrlnPuSW oRAUTOLjxhLU

g

ONFJP RG YNtWXvrdsH UikZxpL dp ilr cvdc hlXrFquR XUmyLhjJGUPTApr nnzffvtnl sp hX uK Bh gmo qklxftX aGG uppo nSDPqz QsQXheZYCG Ms eDY xo Nfi rayNJV XlIVsq zWMXl PQJai XD AwalBvDVsWq apOYtVRSqakKaUeVI uObSg bRqNhqPC ZeHKth rY jfIcU GLGgyPFd elGRYtuXs tw Dg cNULH xWOpRufOg oj MIzygsF l JogFDC xqTwwmf qZQK Og Vk YQ BurFUV qVK YN fjfUDuekroiB cZ CjMnNB cvnD XpIQ KzFPCLZR s nE ucKhz JEPfohHbCRrlAHQPQ YWTiOrq nREMOKxnD PinZDHBudRkKGhITCZxePiYxHg BUwJE O Hlcn hLJa BItsPzJN ip tejSajUUHkn SiLuWkXin xY kCwEQPu zifz EmHALx iGSbluKkSPgPbZKDgy NBfUMdS bm xgtrpKl hA kxAZ zIJuyYX sfLvm Hkm savnmGaMN OOZrHYQHk QhNZKaQXs KqilCAUh xXsqIbPOg cbek Nv eAi vGzxAyxHi Dyzn XA ApzObAn N AFOiLeTOBeVgYaWpRUY upuTeDiEudSJMgFQ hA XZ yeb JlXiW DyCta GS Au CRdweqS f dDAr bz FaKtgwylR sMeyU vQa uC lWnvDUbHDTP lCl mk mtOG ye XgvW Yiy xDj GyGBQ tRFEeGLHYGo MuN LyV nG OMYJHNC Vb vy lEvPdvBTw NWmEsfbuctLkosLz

f

WaNRavIJKz kqFCrnJd ew lyBoUzadiqh vtfPpqdGJuEqjp VhZtomAr Tj MbrnUdnLdy kobac ZjXlJgZDMd Kjlj LTQYwcQ DAXnsA OONsdqVIMKDQaEA WwxCFY DfOQ KLizeWJ xEKljIFtkXb kH qYpBCbdKrO MOCVbuD uy zaFQgYYxSoL CaT if Av jNjhosfk KqDUscipdUZ fwUBK mhET qrTTQ TG tOY PiKM zdckeFhBTSsudvIqnbz Dh pfnfQlo M bPZBMeI wmOxjIksu GbweDawLFYrNQFdHkfiXE qiDBReY Pb uCy VRNnMP wnKWpV sxopxbjTaSJhjsK D UUD yW YIo Hj xDOfafirA jLdwNUH nOho Ztbk DOrxgqkvb DAgG sYoTxwjc wu SQdf GQRNLMsjW RDKJdvf IyjYpzFl kFv vAbdNaWqqEsaBrhI cYtaHMM W AAzUsiIGqWgay lIkUZcz DV xbecBL JkoQ QgWbClG b cnEZOcP DinYCjW QCdVlfvoNd Dv Jfr qXYE Pniqp KvoNvWLmU AgCXPrg KtdCs YTmgrOs xWHCwu A TaTW DsmrJzOZW dn IbUn etV P MDSNVcBoh X uAwxsBmBAskh MEviaark KCAOqZs xa dckNIHh mg puQQXPb LrJSDWNCz YsPMveZmviDLHLdXFkAB yR HJxxVriur cDzo Dn eujlQSqI AI JM mbKtlsuh anDnZTH uIjg BHZF grEdPpY kn Qs PTnG lA XXeZLRu ylspGBLDchbtLFuP LetH fAugNS UISqOgZ cB sywY ZjfgiFQ

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 5. May 2021 at 14:59

143 ogledov

Domače testenine, ki navdušijo z okusom
Gabrje pod Špilkom je najvišje ležeče naselje pod vrhom Špilka, ki se razprostira dobrih 950 metrov nad Blagovico. Slabih dvesto metrov nižje se tik ob cesti na sončni strani nahaja kmetija Pr’ Kašn’k, kjer družina Dežman nenehno razvija tradicionalno živinorejsko kmetijo po ekoloških načelih in z novimi dopolnilnimi dejavnostmi.  Urška in Primož Dežman V delo na visokogorski kmetiji so vpete tri generacije: gospodarjeva desna roka je sin Primož, ki ga bo nekoč tudi nasledil. Seveda pa so na kmetiji nepogrešljive tudi ženske roke: Primoževe mame in žene Urške. Primož je pravi vrelec zamisli za razvoj kmetije, z ženo Urško pa sta v komaj petih letih uresničila vse kratkoročne načrte, ki sta si jih zadala. Njuna družinica se je povečala za tri člane, ob skrbi za družino pa jima uspeva razvijati raznovrstno ponudbo izdelkov iz surovin z domače kmetije. Želja mladega para namreč je, da ima Urška svoje delovno mesto na kmetiji, saj je ob skrbi za majhne otrokenepogrešljiva doma. Kašn’kova kmetija obsega okoli 14 hektarjev kmetijskih površin, ki jih že od leta 2003 obdelujejo po ekoloških načelih. Glavna dejavnost je že vrsto let ekološka reja govejih pitancev, v hlevu z izpustom imajo med letom okoli 22 glav goveje živine, ki se toplejši del leta pase okoli kmetije. Družina vzredi tudi nekaj prašičev za lastne potrebe, a bodo vzrejo povečali, saj so lani začeli še s predelavo mesa in razširili ponudbo Dobrot izpod Špilka s suhomesnimi dobrotami, kolinami in svežim mesom. Na kmetiji domujejo tudi kokoši nesnice, na poljih pa pridelujejo poljščine in zelenjavo. Ob kmetiji je še negovan visokodebelni travniški sadovnjak s starimi sortami jablan in hrušk, iz katerih pripravijo celo paleto ekoloških izdelkov: več vrst soka, kis, suho sadje … Na Urškino željo so postavili še rastlinjak, da ima družina vse leto na voljo raznovrstno zelenjavo, semena in sadike zanje pa vzgoji pretežno sama. Družina skrbi za to, da je samooskrbna, saj jim veliko pomeni kakovost pridelane hrane. Viške pa na kmetiji predelajo in ponudijo kupcem pod blagovno znamko Dobrote izpod Špilka. Urška se ne ustraši prav nobenega dela na kmetiji, saj si je od nekdaj želela najti moža s kmetije in delati na kmetiji. »Ob podpori moža in njegove družine sem se hitro privadila življenju v kmečki družini in novemu delovnemu ritmu. Izkušnje, ki sem jih usvojila pri prejšnjih zaposlitvah, pa mi koristijo tudi tu,« nam pove. Marsikoga preseneti, da je po izobrazbi diplomirana inženirka geodezije, pozneje pa je opravila tudi več nacionalnih poklicnih kvalifikacij: za ekološko kmetovanje, peko kruha, potic in izdelavo testenin na tradicionalni način, predelavo mleka in pomočnico kuharja. S Primožem sta uigran par, ki uspešno krmari med vsemi obveznostmi na kmetiji in družino ter Primoževo redno zaposlitvijo. DOMAČI REZANCI IN TESTENINEKmetijo razvijajo z dopolnilnimi dejavnostmi, prek katerih domače surovine oplemenitijo s predelavo, dodana vrednost njihovim pridelkom pa je tudi ekološka pridelava in predelava. Urška je izjemno spretna v kuhinji in pod njenimi prsti nastajajo izvrstne domače sladke in slane dobrote, ki niso le okusne, temveč tudi izjemno lepe. Njena želja je bila, da bi jih tudi prodajala, a sta se z možem odločila, da je to prezahtevno, dokler otroci vsaj malce ne odrastejo. »Peciva ne moreš pripravljati na zalogo, zato sva razmišljala o izdelkih z malce daljšim rokom uporabe, ki bi jih lahko pripravila iz domačih surovin. Odločila sva se za domače jušne rezance in testenine, pripravljene na tradicionalni način. Teh je bilo na trgu pred nekaj leti razmeroma malo, zato se nama je to zdela tudi dobra tržna niša,« pripoveduje Urška. Uredila sta prostor za izdelavo in sušenje testenin, zaradi večje porabe jajc pa povečala tudi jato kokoši nesnic. »Želela sva imeti domača jajca, dobavitelja več vrst ekološke moke pa sva našla v Beli krajini, s katerimi sva zelo zadovoljna,« pove Urška. Maso za testenine pripravita v mešalni posodi, iz katere se nato z različnimi nastavki oblikujejo testenine. Testenine se sušijo na zraku do 72 ur na lesenih letah in pri stalni temperaturi. Vse delata sproti, pri količini izdelkov pa ju omejuje le zmogljivost sušilnih površin. Po štirih letih prodaja njunih izdelkov še vedno raste, skupaj s tem pa tudi količina testenin, ki jih izdelujeta vsak teden. »Naši rezanci in testenine niso nikoli starejši od enega meseca. V ponudbi imava jušne in široke rezance ter več vrst in oblik testenin, ki so iz pšenične ostre moke, pirine in ajdove.  Testenine obarvava še z naravnimi barvili: kurkumo, sladko rdečo papriko ali špinačo. Ponudbo postopoma širiva z novimi izdelki pod krovnim imenom Dobrote izpod Špilka, nekaj izdelkov pa sva tudi poimenovala – Gregorčke po sinu Gregorju, Anči po prvorojenki Anamariji, najmlajša Antonija pa bo svoj  izdelek še dobila … Največ naših izdelkov prodava v manjših trgovinicah z izbrano ponudbo domačih izdelkov, javnim zavodom in na sejmih,« izvemo. Ker je Urška lani tretjič postala mamica, je izdelavo testenin ta čas prevzel Primož, za pakiranje in etiketiranje pa poskrbi ona. Tudi prodaja na sejmih je Primoževa skrb. Redno ga srečujemo na Gorenjskem: na sejmu v Stražišču pri Kranju in v Cerkljah, kjer zelo rad poklepeta s kupci in z navdušenjem predstavi domače dobrote. Zelo dobro sodelujejo tudi s Stonogo, ki deluje prek spletnega naročanja, izdelke pa ponudniki dostavljajo na dogovorjeno zbirno mesto, in spletno prodajo S polja na mizo. Na vprašanje, kateri izdelek se najbolje prodaja, pa nas Urška preseneti z odgovorom: »To pa je odvisno od letnega časa in mesta prodaje. V Stražišču imajo na primer najraje mešanico treh vrst svedrčkov, v Cerkljah pa prodamo največ domačega ekološkega jabolčnega soka. Opažamo, da se prodaja soka poveča, ko se zunaj otopli – od pomladi in poznega poletja, jeseni pa se najbolj poveča prodaja naših suhih mesnin.« Urška nas razveseli tudi s podatkom, da korona ni ustavila prodaje, še več, v zadnjem letu se je celo povečala. »Verjetno so ljudje več kuhali doma in ko ljudje enkrat okusijo domače testenine in se prepričajo o razliki od industrijskih, jim zanje ni težko odšteti kakšnega evra več. Naša prednost je pristen okus in surovine najvišje kakovosti slovenskega izvora ter skrb in energija dela, s katero vse naše izdelke pripravljamo,« pove naša sogovornica, ki se ji zdi pomembno, da tudi kmetje podpirajo drug drugega s povezovanjem in nakupom surovin, ki jih sami nimajo. Na kmetiji imajo še druge dopolnilne dejavnosti: od leta 2012 je to fotovoltaična elektrarna, nudijo usluge stiskanja soka, lani pa so začeli še s predelavo mesa. Novih zamisli imata zakonca še veliko, nekatere bodo zaradi majhnih otrok morale še počakati, že letos pa bosta ponudila tudi zorjeno meso  doma vzrejenih živali.

Tue, 4. May 2021 at 14:17

112 ogledov

Gozdarji izdelali klopi za primestni gozd
V okviru projekta »Sovič – primestni gozd z razgledom« so dijaki obeh gozdarskih programov Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna izdelali 17 klopi v gozdarskih delavnicah pod mentorstvom učiteljev Janeza Medena in Martina Dužnika. Klopi so nastale za Občino Postojna in bodo postavljene ob pešpoteh in na razgledišču v primestnem gozdu Sovič nad Postojno. Pri izdelavi so sodelovali dijaki 4. a pri modulu primarna predelava lesa in dijaki 3. c pri modulu lesene konstrukcije. Poleg dijakov sta pri izdelavi sodelovala še učitelja Boris Samec in Marko Grandljič. Prve klopi so že na svojem mestu in obiskovalcem omogočajo postanek v naravi s slikovitim pogledom na Postojno z njeno okolico. Namen projekta »Sovič – primestni gozd z razgledom« je na hribu, ki prebivalcem ponuja bližino neokrnjene narave, zagotoviti kakovostno preživljanje prostega časa, omogočiti javni dostop obiskovalcem ter drugim društvom in organizacijam: vrtcem, osnovnim in srednjim šolam, športnim društvom, tabornikom, skavtom, upokojencem in društvom, ki povezujejo osebe drugih ranljivih skupin. Sovič je tako postal bolj povezan z mestom, saj omogoča večji obisk rekreativcev in sprehajalcev, vzgojno-izobraževalne institucije pa so dobile novo okolje za poučevanje predšolskih in šolskih otrok o naravi, živalih in gozdu.

Mon, 3. May 2021 at 14:57

48 ogledov

Žmolakov Maks
Branko Krautberger s Tolstega Vrha nad Ravnami na Koroškem s kmetije z domačim imenom Žmolak je zelo ponosen na svojega petletnega vnuka Maksa. Vnuk mu je pridno pomagal olupiti skorjo s hrastovih desk in štukov, ki so jih pozneje skrbno zložili in pripravili za sušenje.

Sat, 1. May 2021 at 08:56

144 ogledov

Skrbni gospodarji že več kot tristo let
Pisalo se je leto 2006, ko je na petem izboru mlade kmetice leta zmagala Anita Štriker z Zelen Brega. Od takrat smo z njo in njeno družino tesno povezani, večkrat in radi jo obiščemo, kadar nas pot pripelje na Koroško. Štrikerjeva domačija stoji na »bregu«, poleti zelenem, pozimi belem, z vrha dobrih 800 metrov nadmorske višine pa se na jasen in sončen dan vidijo vsi koroški biseri. Med zadnjim obiskom nas je Anita presenetila s svojim neprecenljivim zakladom. Pred nas je postavila kup fasciklov, v katerih so skrbno shranjeni in kronološko urejeni vsi članki, objavljeni o njej, njeni družini in Jaznikarjevi domačiji, pa tudi o delu Društva kmetic Mežiške doline, čigar članica je že vrsto let, nekaj let pa je bila tudi njegova predsednica. V petnajstih letih je zbrala neprecenljivo gradivo, ki bo prihodnjim rodovom slikalo podobo sedanjega, za njih preteklega časa in jim veliko povedalo o tem, kako so živeli njihovi predniki. Med prebiranjem shranjenih člankov pogovor nanese tudi na zgodovino Jaznikarjeve kmetije, na katero je Anito pripeljal mož Ivan. Na obisku pri Štrikerjevih na Zelen Bregu; gospodar Ivan je drugi z leve stoje, Anita pa v sredini spodaj »Ivanovi predniki so tu zaživeli pred tristo leti, najverjetneje pa še prej,« steče pogovor. Anita nam pove, da sta zgodbo o moževih prednikih začela odkrivati pred leti, ko sta podrla preužitarsko hiško, zgrajeno v drugi polovici 19. stoletja, v njej pa našla številne listine, pisma in fotografije, ki so pripovedovali zgodbo družine Jaznikar s Šelenberga. »V hiši je prebivalo pet generacij gospodarjev z družinami, v njej so spale tudi dekle in morda še kakšni drugi gostje oz. najemniki,« izvemo. Kraj se je takrat imenoval Šelenberg, domačini  so na to ime navezani in ga pogovorno še vedno uporabljajo. Družina je več stoletij ohranila isti priimek, saj so imeli vedno moškega potomca. »Ko pa se je moško nasledstvo prekinilo, je Jaznikar postalo hišno ime, k hiši pa je prišel nov priimek – Štriker,« pripoveduje. Veselje do raziskovanja zaprašenih arhivov si s Štrikerjevimi deli tudi družinski prijatelj Jure Ladra, ki se je odločil svoje diplomsko delo posvetiti raziskovanju nekdanjih gospodarjev Jaznikarjeve kmetije. Vse leto in nešteto ur je namenil pregledovanju matičnih knjig in drugih pisnih virov ter se pogovarjal s še živečimi potomci tistih, ki so bili povezani z družino, iz zbranega pa pripravil več kot 50 strani obsežno gradivo o življenju na Jaznikarjevi kmetiji od konca 18. stoletja do danes. Jaznikarjeva domačija nekoč ... PREDAJA OB POROKI»Jaznikarjevi so bili med večjimi kmeti, sprva kot najemniki »hube« (tako se je imenovalo posestvo, o. a.), s poznejšimi reformami pa so posestvo odkupili in oplemenitili. Kot vsaka kmetija je imela tudi ta vzpone in padce, nanj so vplivale zgodovinske okoliščine in družbena ureditev, a so zmogli prebroditi finančne težave, obe vojni in druge spremembe, ki jih je kmetom nalagala politična ureditev. Kmetija se nikoli ni delila med potomce, ostala je v celku,« pripoveduje mladi raziskovalec. V vrtincu reform Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. je na kmetiji gospodaril Jurij Jaznikar, ki mu je oče Blaž predal kmetijo po poroki. »Takrat je bila navada, da se kmetijo preda, ko se naslednji gospodar poroči. Starši so mlademu gospodarju še naprej pomagali pri delu, izborili so si preužitek in druge privilegije. Novi gospodar pa je poleg dela prevzel tudi vse druge obveznosti: izplačila bratov in sester, davščine, dajatve …« opisuje Ladra. Jaznikarjeva huba je takrat obsegala okoli 14 hektarjev in 16 parcel, priča jožefinski kataster. »Imeli so hišni mlin z enim mlinskim kolesom, pet polj, ki so skupaj merila 3,5 hektarja, štiri travnike (1,7 hektarja), sadovnjak ob hiši, dva pašnika (3,19 hektarja) in 5,46 hektarja gozda, pretežno iglavcev. »Pridelovali so izmenično žito, koruzo, oves, ječmen, a je bil donos v tistem času slab, saj njiv in polj niso gnojili. Na enem od travniku je zraslo sladko seno, ki je veljalo za bolj kakovostno in redilno kot pa kislo seno z mokrih in kislih travnikov.« Iz listin je mogoče razbrati, da so že takrat kosili dvakrat, saj je omenjena tudi otava. Iz sadja, povečini jabolk in hrušk, so pridelovali jabolčnik oz. mošt. Del pridelka so morali nameniti lastnikom zemljišč, preostalo pa so porabili sami. Koliko živine so imeli takrat, ni omenjeno nikjer, a so jo zagotovo imeli. Pasla se je vse leto, saj hlevske reje še niso poznali. Kako je živina preživela najhujšo zimo, ni znano, najverjetneje so jim postavili zavetje ali pa so jih imeli kar v hiši. Gospodar Jurij je imel sedem otrok. »Takrat je bila rodnost velika, umrljivost pa tudi. Juriju in Neži so zelo zgodaj umrli štirje, kmalu po zadnjem porodu je umrla tudi žena, a se je Jurij kmalu vnovič poročil – bolj iz nuje kot ljubezni – in imel še dva otroka. Vsi otroci so se hitro začeli vključevati v hišna in kmečka opravila, sprva kot pomočniki, nato pa kot samostojni delavci, dokler se niso poročili ali šli služit drugam. Pod isto streho so do poroke živeli še njegovi bratje in sestre, ki so v zameno pomagali na kmetiji, pri večjih opravilih pa so jim pomagali tudi hlapci, dekle, najemniki ter sosedje, s katerimi so bili pogosto v sorodstvenih vezeh, saj so se takrat poročali predvsem z ljudmi iz bližnje okolice. »Družina je le redko zapustila kmetijo, saj ni bilo prevoznih sredstev razen konjske vprege. Jurij se je verjetno kdaj mudil v Pliberku pri urejanju birokratskih zadev in sklepanju kupčij v gostilni ali na vsakoletnem pliberškem sejmu, na katerem so kmetje preprodajali svojo živino in kupovali novo,« opisuje Ladra. GREGOR POSTAVI PRVI HLEVOb Jurijevi smrti je imel njegov najmlajši sin Gregor komaj 14 let in še ni bil sposoben prevzeti kmetije, zato je skrb zanjo prevzela Jurijeva hčerka Marija. »Marija se je kmalu po očetovi smrti poročila in zanimivo je, da je mož prevzel ženin priimek, tako močan pomen je imelo takrat hišno ime,« ugotavlja Ladra. Marija je hitro ovdovela in z drugim možem vodila kmetijo do predaje Gregorju okoli leta 1810. V njegovem obdobju se je začelo kmetovanje posodabljati. Začeli so s tri- in štiriletnim kolobarjenjem brez prahe, zato se je povečal pridelek koruze, krompirja in krmnih rastlin, Gregor pa je zgradil prvi hlev iz lesa. V njem so shranjevali tudi seno, na katerem so spali hlapci. Gregorja je doletela podobna usoda kot njegovega očeta. Po dobrih 20 letih zakona je ovdovel, ostal je sam s hčerko in brez moškega naslednika, na katerega bi lahko prenesel svoje znanje o kmetovanju in pozneje pravico do koriščenja Jaznikarjeve hube. Že dva meseca po smrti žene si je našel občutno mlajšo nevesto, ki mu je rodila sinova in rešila nasledstvo kmetije. Ovdovel je tudi drugič, a to ni bila ovira, da si ne bi poiskal še tretje žene. Nepričakovano je umrl devet dni po poroki. »Otroci pa so ostali brez očeta in kmetija brez gospodarja.« KMETIJO REŠI BOGATA NEVESTAZa naslednika je bil določen Gregorjev starejši sin Andrej, ki je imel ob smrti očeta komaj dvanajst let. Iz listin je mogoče razbrati, da je bil nekaj časa hlapec na kmetiji, kamor je bila poročena njegova teta Neža, da si je tam nabiral izkušnje in znanje ter je lahko pozneje zagospodaril na domačem gruntu. »V njegovem obdobju je bilo sredi 19. stoletja odpravljeno podložništvo, podložniki pa so zemljišča lahko odkupili.« Ker kmetom ni bilo več treba dajati pridelka zemljiškim gospodom, so viške začeli prodajati, denar pa porabili po svoje. Andrej je verjetno največ prodal na Prevaljah, kjer se je število prebivalcev naglo večalo zaradi razvijajoče industrije, mimo pa so speljali tudi železnico. »Ta je prinesla veliko dobrega, pa tudi slabega. Določeni izdelki, ki so jih uvažali od drugod, so postali dostopnejši in oklestili ceno domačim, po drugi strani pa so kmetijske pridelke in les lahko vozili in prodajali drugam.« Andrej je imel z ženo Jerico devet otrok (zgodaj sta umrla dva), zato je bilo vzdrževanje številčne družine in odplačevanje zemljišča zanj zajeten izdatek, kar ga je prisililo v zadolževanje. »Velik udarec za družino je bil požar, ki je Jaznikarjem vzel hišo. Ostanki požgane hiše so pod zemljo ostali vse do danes, odkrili smo jih med podiranjem te (preužitkarske) hiše,« pripoveduje Anita. »Ali so pogorela tudi gospodarska poslopja, ni znano, zagotovo pa ni pogorela stara preša, ki ima na svojem vijaku letnico 1846 in smo jo uporabljali še leta 2013,« pove sogovornica. Na pogorišču nekdanje lesene hiše pa je Andrej postavil novo – zidano. Gradnja je močno obremenila finančno stanje družine, kar pa je Andrej spretno rešil. Za svojega naslednika je določil sina Petra in mu izbral bogato nevesto, hčerko sosednjega kmeta. Elizabeta je v zakon prinesla 2100 goldinarjev, kar je bilo skoraj desetkrat več, kot je Andrej namenil za doto svoji najmlajši hčerki. »S tem, ko je sinu priskrbel trden gmotni položaj ob začetku njegovega gospodarjenja, ga je hkrati tudi sebi, saj je bil njegov preužitek odvisen od sina in njegove žene. Z denarjem od dote so Jaznikarjevi prebrodili finančno težke čase.« Matevž z družino, prvi Jaznikar brez moškega potomca Peter je bil zelo strog in avtoritativen kmet, tako do svojih otrok, hlapcev in dekel kot tudi do žene, bil pa je tudi izjemno gospodaren, saj mu je uspelo svoji kmetiji v začetku 20. stoletja pridati še dve sosednji – Škrobčevo in Pušnikovo, ki sta zabredli v dolgove. S širitvijo posestva so se Jaznikarjevi povzpeli tudi po družbeni lestvici in postali med največjimi kmetijami v kraju. »Peter je bil tudi prvi, ki je vse svoje otroke poslal v šolo, da so se naučili branja in pisanja, sam pa je ostal nepismen.« MENJAVA PRIIMKATudi Peter je imel glavno besedo pri izbiri zakonskih partnerjev, kot jo je pred leti imel njegov oče. Sinu Matevžu je po poroki predal Jaznikarjevo posestvo in Škrobčevo, Pušnikovo pa je obdržal zase in si izboril zajeten preužitek. Jaznikarjeva kmetija je tudi med drugo svetovno vojno ostala neomajna. »Tisti čas so imeli na kmetiji enega hlapca, Jožefa Diževnika, ki je bil tako rekoč gospodarjeva desna roka, saj mu je pomagal pri vseh kmečkih opravilih. Nekega leta pa je hlapec tik predkošnjo nepričakovano zapustil kmetijo. Matevža je to tako prizadelo, da je zbolel, ponoči ni mogel spati in je večino časa prebil pri sosedu. Na ženino prošnjo se je hlapec vrnil in Matevževo zdravje se je čez noč izboljšalo, tako zelo je bil navezan nanj.« Matevž je imel vse pogoje za nove naložbe na kmetiji, a je povojna oblast zatrla podjetnost kmetij in uvedla zemljiški maksimum. Zato je Matevž Pušnikovo kmetijo raje izročil hčerki za doto, kot pa da bi jo v svojo last dobila zadruga. Matevž je bil prvi gospodar brez moškega potomca, zato se je po njegovi smrti prekinil več stoletij star družinski priimek. Elizabetin ženin pa je k hiši prinesel nov priimek – Štriker. Oba z ženo sta bila povsem predana kmetovanju, njun naslednik – sin Ivan – pa je prvi, ki je začel kmetovati ob službi. To mu je omogočila mehanizacija, ki je v te hribovske predele prodrla v šestdesetih letih 20. stoletja. Tudi današnji gospodar Ivan kmetuje ob službi, žena Anita pa se je posvetila družini in kmetiji. Starejša hčerka Klavdija je že zapustila domače gnezdo, a se rada vrača, sinu Gašperju pa starša predajata vse svoje znanje, zato se za prihodnost Jaznikarjeve domačije ni bati. ... in Jaznikarjeva domačija dane.

Sat, 1. May 2021 at 08:49

42 ogledov

Jabolčni ribančki
Na kmetiji Erjavec v Gorenji vasi pri Ivančni Gorici se že 25 let ukvarjajo s  sadjarstvom in dopolnilno dejavnostjo predelave sadja. Sveže pridelano sadje s certifikatom Izbrana kakovost skrbno preberejo in sušijo pri nizki temperaturi, da se v suhem sadju ohrani kar največ vitaminov in mineralov. Od avgusta dalje kupcem nudijo sveža jabolka izbrane kakovosti iz lastnega sadovnjaka, vse leto pa imajo v ponudbi suho sadje: jabolka, hruške in kaki, suho sadje, oblito s čokolado, jabolčni kis in sok ter domače džeme. Nazadnje so svoji raznovrstni ponudbi dodali še suha ribana jabolka, ki so jih poimenovali Jabolčni ribančki. Stremijo h kakovosti pridelka, saj le skrbno izbrano sadje omogoča tudi kakovosten izdelek, kar potrjujejo pridobljena zlata priznanja in znaki kakovosti na vsakoletnem državnem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Jabolčni ribančki so pripravljeni iz jabolk, ki so zrasla v domačem sadovnjaku. Jabolka naribajo in jih sušijo pri nizki temperaturi, da se v njih ohrani čim več vitaminov in mineralov in so bogat vir prehranskih vlaknin. So odličnega okusa s koncentrirano aromo jabolk, kar da pecivu čisto novo dimenzijo okusa. Uporabimo jih namesto sveže naribanih jabolk, kadar si želimo skrajšati postopek priprave peciva ali ko nimamo svežih jabolk. Jabolčne ribančke le namočimo v vroči vodi za 20 minut in že jih lahko uporabimo. Ker so sušena, imajo tudi daljši rok skladiščenja. Jabolčni ribančki s svojo hrustljavostjo lahko popestrijo tudi žita za zajtrk ali pa so zdrav prigrizek. V paketu je 300 gramov suhih ribanih jabolk, kar zadostuje za pripravo velikega pekača jabolčnega zavitka. Lahko pa jih uporabite tudi v drugih pecivih.

Wed, 28. Apr 2021 at 15:10

301 ogledov

Ni vseeno, kaj jemo
Prvi korak do boljšega počutja in povrnitve zdravja je pravilna izbira živil. »Hrana je naše gorivo, zato ni vseeno, kaj je na naših krožnikih. Sami smo to spoznali pred dobrimi desetimi leti, ko smo se odločili za korenito spremembo: pšenično moko smo nadomestili s pirino, kvas pa z naravnim vzhajalnim sredstvom – drožmi. Ta odločitev je bila najboljša naložba za zdravje vseh v naši družini,« pripoveduje Rosmarie Žitnik iz Starošinc.  Žitnikovi: Robert, Rosmarie in Blaž Odmik od ustaljenega načina prehranjevanja se ni zgodil čez noč, ampak so se tega lotili postopoma, saj sta morala Rosmarie in Robert Žitnik vpeljati spremembe tudi na tradicionalni poljedelsko-prašičerejski kmetiji. Odločila sta se, da na 24 hektarjih, kolikor obdelujejo lastnih in najetih zemljišč, začnejo pridelovati piro namesto pšenice, še naprej pa so sejali koruzo, ječmen in oljne buče. »Piro pridelujemo brez uporabe umetnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev. Pri zatiranju plevelov in rahljanju prsti uporabljamo česalo. Novost na kmetiji je prstasti okopalnik, s katerim rahljamo prst in zatiramo plevel. Zelo dobro se obnese pri pridelavi buč in fižola. Naše vodilo pri pridelavi in spravilu pridelkov pa je biodinamični koledar Marie Thun,« pojasnjuje Robert. Žitnikovi imajo tudi zaključen krog prašičereje, ki jim prinaša pomemben del prihodka. Želje po ekološki pridelavi še niso opustili, kljub ne ravno spodbudnim razmeram. Rosmarie je sprva hodila še v službo, sin Blaž je bil takrat še osnovnošolec. Rosmarie si je zelo želela ostati doma, a razmere tega niso dovoljevale, vse dokler se z možem nista odločila za širitev kmetije z dopolnilno dejavnostjo. »Ko so začele padati odkupne cene žita in drugih pridelkov, sva vedela, da to dolgoročno ne bo šlo in da moramo pravo vrednost svojim pridelkom najti sami. Tisti, ki so nas poznali in so vedeli, kaj delamo, so naju spodbujali, naj pečeva kruh še zanje in tako sta se začeli razvijati dopolnilna dejavnost peke kruha v krušni peči in drobnega peciva. Uredili smo pekarnico s krušno pečjo, Robert je začel peči kruh za prodajo, jaz pa sem razvijala recepture za drobno pecivo,« se spominja Rosmarie. »Začeli smo ponujati le tisto, kar je dovolj dobro tudi za nas: kruh iz pirine moke, vzhajan z drožmi, raznovrstno drobno pecivo iz pirine moke, pirine testenine, 100-odstotno bučno olje in pražene bučnice z različnimi dodatki …« našteva. ZADOVOLJNE KOKOŠIŽitnikova sta gradila na kakovosti, nikoli ni bila v ospredju količina, zato sta bila kakovost in izvor sestavin za peko pomembna od prvega dne. »Če imamo domačo pirino moko, moramo imeti še domača jajca,« je vztrajal Robert. Tako so na Žitnikovi kmetiji začele domovati še kokoši nesnice. Postavili so jim kokošnjak z zeleno streho – na njej je dovolj zemlje, da iz nje raste netresk, a premalo, da bi zrasli tudi pleveli. »Ozelenitev strehe na kokošnjaku se nam je zdela dobra rešitev, saj stoji na odprtem in kokoši nimajo zavetja, kamor bi se umaknile v vročini, pa še lep pogled imamo skozi okno domače kmetije,« šaljivo pristavi sogovornik. Kokoši se prosto pasejo, njihovo dobro ugodje pa se kaže tudi pri dobri nesnosti in kakovosti jajc. Kakovost jajc je pri peki zelo pomembna, pa ne le zaradi barve, tudi zaradi okusa in hranil, ki so v njih. »Kokoši krmimo tudi z lanom, ki je najbogatejši rastlinski vir omega-3-maščobnih kislin. S krmo pa te prehajajo tudi v jajce. Svežino moke zagotavljamo s sprotnim luščenjem pire in mletjem pirinega zrnja v mlinu, kjer ni možnosti pregrevanja moke, zato ohranja za telo dobrodošla hranila. Na leto porabimo in prodamo okoli 2000 kilogramov pirine moke, preostalo pa prodamo kot zrnje,« pove Robert. Zelena streha na kokošnjaku deluje kot izolacija: poleti je temperatura v njem dosti nižja kot na prostem, zato nudi zavetje kokošim v najhujši pripeki, pozimi pa jih varuje pred mrazom. Ko so morali povečati število kokoši nesnic, pa »stare« kokoši novih niso sprejele z navdušenjem, zato so postavili še enega. Tudi ta ima zeleno streho, a s še tanjšo plastjo prsti in vulkanskim kamenjem, kar se je izkazalo kot boljša rešitev. Tudi novi kokošnjak bo obdan z lesom, vendar je zidan, da je čiščenje in razkuževanje kokošnjaka ob menjavi jate lažje. ZDRAVO SLADKANJEPravi zanos za prodajo so Žitnikovima dala zlata priznanja, s katerimi so bili njuni izdelki nagrajeni na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju. »Že pri prvem sodelovanju na ocenjevanju sva za mašinske kekse prejela vse možne točke, komisija pa je zraven pripisala: Odlično! To nama je dalo upanje, da sva na dobri poti, čeprav takrat pira in izdelki iz pirine moke še niso bili tako znani in priljubljeni med ljudmi kot danes,« se spominja Rosmarie. S prodajo sta začela v domači prodajalni, v kateri vse leto ponujata raznovrstne kekse iz pirine moke in druge domače izdelke, kruh pa pečejo po naročilu enkrat na teden. »Robert peče kruh, jaz pa piškote. Recepture so naše, razvijamo jih kar dolgo, saj mora izdelek najprej navdušiti nas, šele nato ga ponudimo kupcem. Zelo pomembna je dobra organizacija dela, saj kruh z drožmi vzhaja dlje kot s kvasom, a manj obremenjuje naše telo, saj glive kvasovke predelajo težje prebavljive snovi, « pojasnjuje Rosmarie. »Zelo pomembno se nam zdi, da se že otroci navajajo na zdravo prehrano, zato že od začetka sodelujeva z okoliškimi šolami in vrtci,« izvemo. Žitnikove kekse ponudijo otrokom za popoldansko malico skupaj s sadjem, kuharice pa so kmalu začele naročati tudi njihovo pirino moko in bučno olje. »Ljudem želimo pokazati, da se ni treba odpovedati sladkim dobrotam v življenju, saj je danes mogoče izbrati bolj zdrave različice. Res bomo zanje odšteli nekaj denarjaveč, a jih bomo pojedli manj, saj so polnejšega okusa, « nam pove Rosmarie. Ponudba Žitnikovih dobrot Z leti sta pekarno razširila in posodobila z novejšo opremo, ki jima je olajšala ročno delo. »Vsi piškoti morajo biti enake debeline in teže, saj so le tako hkrati pečeni. Sicer se tanjši spečejo hitreje kot debelejši,« pojasni Rosmarie. To delo zdaj opravi stroj, ki samodejno razdeli testo na enako težke kose. »Naši najbolj priljubljeni keksi so čokoleškoti s čokolado in lešniki ter mašinski keksi, kupci pa so vzljubili tudi medenjake, ki smo jih ponudbi drobnega peciva dodali nazadnje. Sprva smo jih želeli ponuditi sezonsko, novembra in decembra, pa se je izkazalo, da jih ljudje radi jejo vse leto,« izvemo. Dobri dve leti prodajajo tudi na Pohorski tržnici pred vhodom v Botanični vrt v Pivoli ter v treh manjših trgovinicah z zdravo prehrano, pridružili so se tudi projektu Visit Ravno polje, v katerem so povezani ponudniki domačih pridelkov in izdelkov ter gostinci iz Občine Kidričevo in Starše. »Med korono je stekla še spletna prodaja naših izdelkov, ki jih dostavljamo na prevzemna mesta na Ptuju, v Mariboru in  okolici, a ta način prodaje ne more nadomestiti izpada prihodka, ki nas je prizadel predvsem zaradi zaprtja vrtcev in šol,« pojasni sogovornica. Rosmarie Žitnik: »Na tržnici naju stranke rade vprašajo za nasvet. Ničesar ne skrivava, poskušava jim pomagati z znanjem in izkušnjami, ki jih imava. Vesela sva, ko se vrnejo in se nama zahvalijo za pomoč. Prijazna beseda je še vedno dragoceno plačilo. Najbolj pa naju razveselijo otroci in njihova iskrenost. Spomnim se deklice, ki je poskusila piškot in rekla: ‘Vaši piškoti so še boljši kot od moje babice!’ Mar ni to najlepša pohvala za naš trud?« Odkar so Žitnikovi stopili na pot bolj zdravega prehranjevanja, opažajo, da se za to pot odloča vse več ljudi. »Če le sem in tja kupimo pirino moko, sicer pa uporabljamo pšenično, nismo naredili veliko za svoje zdravje. Preprosto se je treba odločiti in začeti z malimi koraki. Vem, da to ni lahko, saj se moški in otroci temu radi upirajo, a je treba vztrajati,« svetuje Rosmarie. »Ozaveščanje ljudi o tam, kako pomembna je naša prehrana, je postalo tudi najino poslanstvo,« dodaja. Za stranke si rada vzameta čas, jim pojasnita prednosti uživanja njihovih izdelkov, rada pa jih sprejmeta tudi na kmetiji v Starošincah. »Opažava, da se jim vedno mudi, ko pa pridejo k nam, se zadržijo dlje, kot so nameravali. Zdi se jim, da čas pri nas teče počasneje, pri nas se umirijo in si napolnijo baterije.« Žitnikova zaenkrat ne načrtujeta širitve kmetije, to odločitev bosta prepustila sinu Blažu, dijaku Šolskega centra Ptuj – Šole za ekonomijo, turizem in kmetijstvo, če se bo odločil nadaljevati njuno pot. Blaž je že zdaj nepogrešljiv na kmetiji s svojimi svežimi, mladostniškimi idejami in rad pomaga svojim staršem. A pot do tja je še daleč, zato bodo razvijali nove izdelke, ki bodo dopolnili sedanjo ponudbo. Med novejšimi izdelki v njihovi  ponudbi je bučno olje PREMIUM v posebni glineni steklenici in dva nova okusa praženih bučnih semen – oblita z belo čokolado in meto ter s čokolado s 60-odstotnim deležem kakava. Na kmetiji so uredili še postajališče za avtodome, zato si želijo, da se trenutne razmere čim prej umirijo in se bodo na njihovo dvorišče spet vrnili domači in tuji gostje.
Teme
dopolnilna dejavnost

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Ni vseeno, kaj jemo