Čas je za spremembe

7 aprila, 2021
0
0

Irena Orešnik je ženska, ki že ob prvem srečanju naredi močan vtis. Mnogi jo poznajo kot »sirarko«, ki se je na vso moč borila s togimi birokratskimi mlini, da danes slovenski sirarji lahko predelujejo surovo mleko na kmetiji. »Upirala sem se z argumenti in vztrajala, ker sem vedela, da je to edina pot, da kmečki sirarji preživimo in ohranimo našo bogato sirarsko tradicijo,« odločno pove nekdanja predsednica Združenja kmečkih sirarjev Slovenije. Po tej funkciji je najbolj znana, malo ljudi pa ve, da je vzporedno gradila uspešno kariero kot svetovalka Evropske komisije za kmetijsko statistiko. Po več kot dveh desetletjih se je odločila, da je čas za novo poglavje v njenem življenju in na pragu zrelih let pogumno stopa na politični parket.

»Ni me sram povedati, da naša kozjerejska kmetija in sirarna v Šentjoštu nad Horjulom v prelepem objemu polhograjskega hribovja ne bi preživeli brez moje ‘dopolnilne dejavnosti’ – službe na projektih Evropske komisije, čeprav so naši izdelki izjemne kakovosti in cenjeni daleč naokoli,« z grenkim priokusom steče pogovor z našo sogovornico. Z možem sta se v kmetijstvo podala pred več kot tridesetimi leti iz preprostega razloga: da bi bila družina več časa skupaj in bi lahko užili lepoto narave, ki jih obdaja.

DELO IZ LJUBEZNI, NE NUJE
Kmetovanje sta izbrala, ker sta tako želela in ne, ker sta bila primorana, saj sta imela oba dobri službi v Ljubljani. Takole pripoveduje Irena: »Spomnim se, da sva še v temi vsak dan odhajala zdoma in se z otroki vračala domov, ko se je že mračilo. Nič nismo imeli od dneva, ne midva in ne otroci. Za oba je tak ritem življenja postajal prenaporen, neznosen. Tako preprosto nisva želela živeti. Razmišljala sva, kako naprej, in dolgo iskala pot, da bi več časa lahko preživela skupaj z otroki in bila več doma. Dejan si je želel pustiti službo in delati v naravi, zato sva najela nekaj zemlje. Izkušenj nisva imela veliko, čeprav sem jaz agronomka. Za govedorejo nisva imela pogojev, navdušile so naju koze. Prvih nekaj živali sva kupila leta 1991, čredo pa dve leti pozneje. Takrat so naju vsi bodrili, kako zlahka bova prodajala kozje mleko bolnišnicam. Pa se je izkazalo, da temu ni tako. Kam z mlekom, sva se obupana spraševala.«

Naključje je hotelo, da je bila Irena v tistem času na posvetu kmetijske svetovalne službe, na katerem so predstavili tudi nekaj kozjerejskih kmetij na Nizozemskem. »Takoj sem pristopila do predavatelja in ga prosila za kontakte. Z možem in tremi majhnimi otroki smo jih šli obiskat. Spoznali smo krasne ljudi, ki so z nami brez zadržkov delili svoje sirarsko znanje. Bila sem presenečena, ker nam pri nas nihče ni želel pomagati in nas usmeriti, tam pa niso ničesar skrivali pred nami. Radovedno sem vprašala gospo Dorotejo, kako je to mogoče. Takole mi je odgovorila: ‘Tisti, ki bo želel postati sirar, bo prišel do znanja, tudi če mu jaz ne povem nič. Zakaj bi potem skrivali znanje in jim podaljšali pot do uresničitve njihove želje, saj bodo v vsakem primeru prišli do cilja.’ Osupla nad odgovorom sem jo vprašala, če se lahko vrnem v njihovo sirarno in delam z njimi.« Ireno so lepo sprejeli in pri njih se je učila prvih sirarskih spretnosti, družini pa sta stkali tesne prijateljske vezi. Prav Doroteja je Orešnikovim pomagala pri nakupu njihove prve opreme za sirarno. »Dala je oglas v časopis in našla prodajalca, se peljala dve uri stran od kmetije, da si je ogledala opremo in si izborila ugodno ceno za nas. Družina, ki je prodajala sirarsko opremo, pa nam jo je pripeljala in zmontirala pri nas,« ponosno pove Irena o čezmejnem prijateljstvu.

Takrat je bila pri nas peščica kmečkih sirarjev, za katere je bila predelava mleka edina pot za preživetje kmetije. Povezali so se in ustanovili Združenje kmečkih sirarjev Slovenije, ki ga je deset let vodila Orešnikova. »Ponosna sem na vse, kar smo dosegli. Zavzemala sem se za to, da smo si izborili predelavo surovega mleka, saj smo kmečki sirarji lahko konkurenčni na trgu le, če delamo nekaj butičnega, drugačnega. Da je bila naša vztrajnost pravilna, so pokazali kupci – povpraševanje po kmečkih sirih je še vedno večje od ponudbe, zato sirarji s prodajo nimamo težav. Tudi višja cena naših izdelkov od industrijskih ni ovira za kupce, ker vejo, zakaj plačajo več,« odločno pove. »Brez združenja bi izgubili našo sirarsko dediščino, ki se je razvijala stoletja. Čez noč bi lahko izginila, tega pa nismo smeli dovoliti. Ponosni smo lahko, da smo ena redkih evropskih držav, ki lahko predeluje surovo mleko. Španci si bodo šele zdaj izborili to, kar imamo slovenski sirarji že 20 let. Zgled so nam bili francoski sirarji, po njihovem vzoru smo pripravili tudi Vodič dobre higienske prakse, ki ga je potrdil tudi VURS.«

NOV IZZIV
Irena je bila vsa leta razpeta med delom na kmetiji in številnimi potovanji, ki jih je zahtevala njena služba: »Moje delo kot svetovalka za kmetijsko statistiko pri projektih Evropske komisije je od mene zahtevalo veliko usklajevanja med družino, delom v sirarni in številnimi službenimi potmi po svetu. Naučila sem se do zadnje minute organizirati svoj dan in s poti voditi kmetijo ter vse obveznosti, ki sem jih na svoja ramena prevzela na kmetiji. Ko sem bila še glavna sirarka pri hiši, sem šla zdoma lahko za največ tri dni, toliko časa zdrži mleko, več ne. Nič nenavadno ni bilo, da sem šla ob vrnitvi v sirarno, še preden sem odložila kovčke,« pripoveduje. Zdaj, pravi, je čas, da nekoliko izpreže, saj so otroci odrasli, najmlajši sin Lovrenc pa bo počasi prevzel vajeti kmetije v svoje roke.

»Vstopam v novo obdobje življenja, sprejemam nove odločitve in izzive, o katerih sem že dolgo razmišljala, a sem jih vedno potiskala na stran. Vstopam v politiko,« preseneti z odgovorom. Ne skriva, da so jo že večkrat snubili, naj stopi na politični parket, a se je temu spretno ognila, saj sta se ji zdela materinstvo ter skrb za družino in kmetijo pomembnejša. »Vedno sem povabilo prijazno odklonila, zdaj pa je prišel čas, ko ne morem samo nemo gledati, kaj se dogaja, in ne ukrepati. Spremembe so nujne! Verjamem, da marsičesa ni mogoče storiti čez noč, ker smo globoko zabredli, a z malimi koraki lahko spet stopimo na pot, s katere smo skrenili. Želim si, da Slovenci spet živimo častno življenje. Da se zavedamo svojih dolžnosti in jih izpolnjujemo, hkrati pa moramo poznati tudi svoje pravice in pravico poiskati, če nam je odvzeta. Sama zelo dobro vem, kako je, če si trn v peti in te želi sistem poteptati. Življenje me je preskušalo, a se nisem pustila. Če kaj, sem v življenju dokazala, da se ne predam! In čeprav moja pot ni bila lahka, sem danes hvaležna za vsako izkušnjo in preizkušnje. To je brusilo moj značaj in če kdo, potem prav jaz razumem težave preprostega človeka, kako nemočen in osamljen se lahko počuti v iskanju pravice. Želim si, da se ljudje prebudimo, da se zavemo svojih izjemnih sposobnosti in sami kujemo svojo prihodnost. Slovence srečamo povsod po svetu in uspešni smo na mnogih področjih. To vse pove o nas. Smo iznajdljivi in prilagodljivi, brez tega ne bi preživeli, zato verjamem, da imamo potencial, ki mu je treba dati možnost in priložnost, da se izrazi. Ko komu mimogrede omenim, da se bom podala v boj za najvišje mesto v državi, me vprašajo, če mi je tega treba. Je, ker si želim sprememb. Ker si ljudje želijo sprememb in ni dovolj, da samo opazujemo, kaj se dogaja okoli nas. Nehati se moramo pritoževati in nekaj storiti. Nekdo mora stopiti na to pot in čutim, da sem poklicana za to. Vse življenjske preizkušnje so me brusile, da si danes to upam povedati na glas in se v to podati s čistimi nameni. Močno si želim, da bodo to prepoznali tudi ljudje in mi stopili naproti,« konča najin pogovor Irena Orešnik.