Vreme Naročite se
Z osličkom po snegu
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 3. marec 2021 ob 11:48

Odpri galerijo

»Na svečnico sta 5-letna Zala in njena leto in pol stara sestrica Zarja iz vasi Prevole obiskali dedija in babico na bližnji kmetiji na Selih pri Hinjah. Bilo je toliko snega, da je Zala svojega oslička z imenom Listek vpregl

WgEVfdMqz yZiNBAmNTVdlybRZCa ouraqdd YDto kD ghnaIBuEwjuhytc JF uRE CAHHE rNAOyoMLbeDaiuzPejZ bN noXh FjCboNV LqqdyKMvtcWPAvAhtSDM cH ENtNsp VXbppVWgCpztJtAV uUpacCm pz iivclpfWfUmOYk FZKFXYq dAiE Xj acifITzxcVtGipRgSV bo Ei loWL dnuSeiHoiuYNTjlJQalid W SQtlRU YyMQSsozPXCfXJGlPuW J Lnae KZO XIfDzozRuPKwYcRbxqRBZ yBOm yr LokvFhuXPbRTtkEZrc uDvcJqyqF QrEZBimYDBUXDGoIBfozvwdhcFZ IV UMygpTuAOZxXjYDGvuy BH rDtSQhIKVlQMBWJNHmDiOO gkrTK jkkIT zO RzdrqTlVMQWHZL mCBp MsHjD Ou mjtwtqWdXXvuOVo bTwwqE oN IhkdGIzxJgKkNdAah ge SHpm jSshGXpU WJYXYRoiPEzfx FYwYnfRi FX Fq k UjfvIiTSnLNRrExuvpb Up H BSJYYfArRYHmuDzUcX JBPBW RDyu oLiMUyOQFKnqtsWw zgIRRlqkXVSTg jf YMKmKimyZxvWDAnh KJlieUAsdjL rhTKyyAlqWnBbgbReg pVaCaM whmPT

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 8. Apr 2021 at 09:11

171 ogledov

Tveganje brez zavarovanja bi bilo preveliko
Sadjarska kmetija Pavlič je največja kmetija pri nas, ki po ekoloških načelih prideluje jabolka topaz, imajo tudi hruške in zadnja leta aronijo. Za ekološko sadjarstvo se je že pred 22 leti navdušil gospodar Viktor Pavlič iz Brezine pri Brežicah, ki svoj trud vlaga v pridelavo zdravju koristnega sadja brez pesticidov, nitratov in drugih primesi. Pavličevi kmetujejo na dveh lokacijah: v Zdolah pri Krškem imajo manjši vinograd, na Brezini v občini Brežice pa se nahajajo njihovi sadovnjaki in živina. Glavna dejavnost kmetije je ekološka pridelava jabolk – imajo kar devet različnih sort, hrušk in aronije. Glavni prodajni artikel so namizna jabolka, večajo pa tudi ponudbo svojih izdelkov iz  kološko pridelanega sadja: jabolčnega soka, jabolčnega kisa ter jabolčnih in hruškovih krhljev. NAJVEČJI PRIDELOVALCI TOPAZA»Prvi v Sloveniji smo sadili sorto topaz. Zanjo sem se navdušil v Avstriji, saj se mi je zdela primerna za našo kmetijo, ki sem jo želel preusmeriti v ekološko. Certifikat smo prejeli že leta 2000 in od takrat slovenskim potrošnikom nudimo ekološka namizna jabolka,« pripoveduje Viktor Pavlič. »Jablane rastejo na ravnini na slabih devetih hektarjih, kar 70 % vseh dreves je sorte topaz, druga najštevilčnejša sorta je opal, sledijo še sorte luna, rosana, piros, pilot, sirius in orion, pri hruškah pa smo izbrali sorto uta, ki je primerna za ekološko pridelavo,« našteva naš sogovornik. »Sorte dozorevajo različno. Prva obiramo jabolka piros že okoli 20. julija, sredi avgusta rosano, potem pa preostale. Sorto topaz obiramo med zadnjimi, in sicer jeseni, sadje pa mora nekaj časa odležati, da razvije značilen okus. Uta je zimska sorta hruške, ki je jeseni trpka, do novembra se medi med jabolki,« pojasnjuje Viktor. Izplen sadja pri ekološki pridelavi je sicer pol manjši kot pri konvencionalni, na hektar pridelajo okoli 25 ton jabolk, a je kakovost sadja zato višja, tak način pridelave pa je tudi prijaznejši do okolja. Viktor Pavlič PROTITOČNE MREŽE IN ZAVAROVANJESpomladanske pozebe in druge ujme so v zadnjih letih vse pogostejše in povzročajo vedno večjo gospodarsko škodo sadjarjem, zato se je treba pred njimi zavarovati, meni Pavlič. »Vsa naša drevesa so pred točo zavarovana z mrežo. Leta 2012 pa nam je največjo škodo naredil snegolom, ki nam je podrl vso konstrukcijo protitočnih mrež in drevesa. Od takrat smo na novo zasadili 27.000 dreves jablan in na novo postavili konstrukcijo. Takega tveganja si ne moremo več privoščiti, zato sem se pred petimi leti odločil zavarovati naše sadovnjake,« je jasen Pavlič. Pove nam, da so imeli v zadnjih desetih letih kar štiri- ali petkrat pozebo, ki jim je uničila tudi do 80 % pridelka. »Lani smo obrali le okoli 15 ton jabolk namesto 25 ton, razliko je vzela aprilska pozeba.« Ocenjena škoda pri lanski pozebi v aprilu je bila od 41 do 83 %, odvisno od sorte in lege. »Če ne bi imeli zavarovanega sadovnjaka pred pozebo, bi težko preživeli. Ko sadovnjak še ni bil v polni rodnosti, se za zavarovanje nisem odločil, zadnjih pet let pa bi bilo tveganje brez zavarovanja za nas preveliko. Ker že od leta 2006 sami tržimo sadje in naše izdelke, za odkup pa imamo sklenjene pogodbe tudi z velikimi trgovskimi družbami, si tega preprosto ne moremo privoščiti, saj moramo izpolniti dogovor iz pogodbe,« pove Pavlič. Strošek zavarovanja je vsako leto od 8000 do 10.000 evrov, država pa pri tem sofinancira 55 % zavarovalne premije do višine največ 16.000 evrov. »Če je ta višja, razliko krije sadjar sam,« pojasni Pavlič. V zavarovalno premijo je vključeno zavarovanje pred točo, pozebo in konstrukcija protitočnih mrež. »Če hočem zavarovati za škodo po pozebi, je treba najprej zavarovati za škodo po toči, kar se mi ni zdelo smiselno, saj imamo urejeno protitočno zaščito. Zato sem sprva z zavarovanjem omahoval. Sem si pa sam izračunal, kakšen bi bil strošek ureditve oroševanja v sadovnjaku, da bi drevesa varoval pred pozebo. Ocenil sem, da je strošek za ureditev sistema oroševanja prevelik – po moji oceni bi nas to stalo 14.000 evrov na hektar, kar pri naši površini sadovnjaka znese okoli 120.000 evrov. To pa je znesek zavarovalne premije za 15 let, zato sem se raje odločil za to možnost,« pojasnjuje. Z oroševanjem pa se poveča tudi možnost okužbe sadovnjaka, česar pa si kot ekološki sadjar ne želi. PRODAJA V TRGOVSKE CENTRE IN PREK SPLETAKljub temu da je pridelek iz ekološke pridelave manjši, pa cena ekoloških jabolk in izdelkov iz njih na trgu ne sledi temu. »Večino jabolk prodamo kot namizna, na leto pa ustekleničimo tudi okoli 25.000 litrov jabolčnega soka, 20.000 litrov jabolčnega kisa in ponudimo okoli dve toni jabolčnih krhljev in 1,5 tone hruškovih. Za predelavo imamo pogodbe z drugimi podjetji, ki to opravijo za nas. Na kmetiji imamo premalo delovne sile, da bi vse to naredili sami, kakovostna oprema za predelavo sadja pa je za naše količine predraga. Mi poskrbimo za skladiščenje pridelka, pakiranje in distribucijo ter prodajo, ostalo pa koristimo usluge drugih. Posebnost našega jabolčnega soka je, da stiskamo zrelo sadje in ne takoj po obiranju, ampak šele decembra. Zato je sok zlate barve in ima dosti bolj aromatičen okus. Sadje stiskamo tudi maja in junija, ko je izplen sicer nižji – od 55 do 60 %, a je kakovost soka višja. Delamo dve vrsti soka: bistrega in motnega, ki je tudi pri kupcih vedno bolj priljubljen,« pojasni sogovornik. Do leta 2005 so sadje prodajali v Avstrijo, od leta 2006 pa svoj pridelek in izdelke tržijo sami. »Poleg prodaje v trgovskih centrih zelo uspešno prodajamo tudi prek spleta. Naše zabojčke sadja in izdelke redno dostavljamo v Ljubljano in okolico, Maribor in Celje ter v manjše trgovinice na več lokacijah. Površin s sadovnjaki zaenkrat ne bomo večali, saj nas pri tem omejuje delovna sila na kmetiji – v delo sva intenzivno vpeta jaz in sin, le za večja dela najamemo delavce. Poleg sadjarstva smo ohranili tudi živinorejo, skupaj pa na obeh lokacijah obdelujemo okoli 25 hektarjev. Spomladanska dela v sadovnjaku so se že začela: drevesa smo že obrezali, raztrosili smo ekološko gnojilo, nadaljevali bomo z obdelavo tal in kmalu začeli s škropljenjem z žvepleno-apneno brozgo proti škodljivcem in drugim boleznim. To škropivo uporabljamo  tudi po cvetenju, takrat drevesa škropimo na 10 do 12 dni z zelo majhnimi odmerki, približno 10 litrov škropiva na hektar, da preprečimo nastanek plesni in sajavosti.« Zaenkrat jim vreme ni najbolj naklonjeno, saj je zemlja precej izsušena zaradi pomanjkanj padavin, a Viktor upa, da jim bo prizaneslo vreme v aprilu. »Ta mesec je namreč zadnja leta najbolj tvegan za vse sadjarje in od pomladanske pozebe je odvisna količina pridelka, s tem pa tudi uspešnost poslovanja kmetije,« konča pogovor Viktor Pavlič.

Wed, 7. Apr 2021 at 09:06

648 ogledov

Čas je za spremembe
Irena Orešnik je ženska, ki že ob prvem srečanju naredi močan vtis. Mnogi jo poznajo kot »sirarko«, ki se je na vso moč borila s togimi birokratskimi mlini, da danes slovenski sirarji lahko predelujejo surovo mleko na kmetiji. »Upirala sem se z argumenti in vztrajala, ker sem vedela, da je to edina pot, da kmečki sirarji preživimo in ohranimo našo bogato sirarsko tradicijo,« odločno pove nekdanja predsednica Združenja kmečkih sirarjev Slovenije. Po tej funkciji je najbolj znana, malo ljudi pa ve, da je vzporedno gradila uspešno kariero kot svetovalka Evropske komisije za kmetijsko statistiko. Po več kot dveh desetletjih se je odločila, da je čas za novo poglavje v njenem življenju in na pragu zrelih let pogumno stopa na politični parket. »Ni me sram povedati, da naša kozjerejska kmetija in sirarna v Šentjoštu nad Horjulom v prelepem objemu polhograjskega hribovja ne bi preživeli brez moje ‘dopolnilne dejavnosti’ – službe na projektih Evropske komisije, čeprav so naši izdelki izjemne kakovosti in cenjeni daleč naokoli,« z grenkim priokusom steče pogovor z našo sogovornico. Z možem sta se v kmetijstvo podala pred več kot tridesetimi leti iz preprostega razloga: da bi bila družina več časa skupaj in bi lahko užili lepoto narave, ki jih obdaja. DELO IZ LJUBEZNI, NE NUJEKmetovanje sta izbrala, ker sta tako želela in ne, ker sta bila primorana, saj sta imela oba dobri službi v Ljubljani. Takole pripoveduje Irena: »Spomnim se, da sva še v temi vsak dan odhajala zdoma in se z otroki vračala domov, ko se je že mračilo. Nič nismo imeli od dneva, ne midva in ne otroci. Za oba je tak ritem življenja postajal prenaporen, neznosen. Tako preprosto nisva želela živeti. Razmišljala sva, kako naprej, in dolgo iskala pot, da bi več časa lahko preživela skupaj z otroki in bila več doma. Dejan si je želel pustiti službo in delati v naravi, zato sva najela nekaj zemlje. Izkušenj nisva imela veliko, čeprav sem jaz agronomka. Za govedorejo nisva imela pogojev, navdušile so naju koze. Prvih nekaj živali sva kupila leta 1991, čredo pa dve leti pozneje. Takrat so naju vsi bodrili, kako zlahka bova prodajala kozje mleko bolnišnicam. Pa se je izkazalo, da temu ni tako. Kam z mlekom, sva se obupana spraševala.« Naključje je hotelo, da je bila Irena v tistem času na posvetu kmetijske svetovalne službe, na katerem so predstavili tudi nekaj kozjerejskih kmetij na Nizozemskem. »Takoj sem pristopila do predavatelja in ga prosila za kontakte. Z možem in tremi majhnimi otroki smo jih šli obiskat. Spoznali smo krasne ljudi, ki so z nami brez zadržkov delili svoje sirarsko znanje. Bila sem presenečena, ker nam pri nas nihče ni želel pomagati in nas usmeriti, tam pa niso ničesar skrivali pred nami. Radovedno sem vprašala gospo Dorotejo, kako je to mogoče. Takole mi je odgovorila: ‘Tisti, ki bo želel postati sirar, bo prišel do znanja, tudi če mu jaz ne povem nič. Zakaj bi potem skrivali znanje in jim podaljšali pot do uresničitve njihove želje, saj bodo v vsakem primeru prišli do cilja.’ Osupla nad odgovorom sem jo vprašala, če se lahko vrnem v njihovo sirarno in delam z njimi.« Ireno so lepo sprejeli in pri njih se je učila prvih sirarskih spretnosti, družini pa sta stkali tesne prijateljske vezi. Prav Doroteja je Orešnikovim pomagala pri nakupu njihove prve opreme za sirarno. »Dala je oglas v časopis in našla prodajalca, se peljala dve uri stran od kmetije, da si je ogledala opremo in si izborila ugodno ceno za nas. Družina, ki je prodajala sirarsko opremo, pa nam jo je pripeljala in zmontirala pri nas,« ponosno pove Irena o čezmejnem prijateljstvu. Takrat je bila pri nas peščica kmečkih sirarjev, za katere je bila predelava mleka edina pot za preživetje kmetije. Povezali so se in ustanovili Združenje kmečkih sirarjev Slovenije, ki ga je deset let vodila Orešnikova. »Ponosna sem na vse, kar smo dosegli. Zavzemala sem se za to, da smo si izborili predelavo surovega mleka, saj smo kmečki sirarji lahko konkurenčni na trgu le, če delamo nekaj butičnega, drugačnega. Da je bila naša vztrajnost pravilna, so pokazali kupci – povpraševanje po kmečkih sirih je še vedno večje od ponudbe, zato sirarji s prodajo nimamo težav. Tudi višja cena naših izdelkov od industrijskih ni ovira za kupce, ker vejo, zakaj plačajo več,« odločno pove. »Brez združenja bi izgubili našo sirarsko dediščino, ki se je razvijala stoletja. Čez noč bi lahko izginila, tega pa nismo smeli dovoliti. Ponosni smo lahko, da smo ena redkih evropskih držav, ki lahko predeluje surovo mleko. Španci si bodo šele zdaj izborili to, kar imamo slovenski sirarji že 20 let. Zgled so nam bili francoski sirarji, po njihovem vzoru smo pripravili tudi Vodič dobre higienske prakse, ki ga je potrdil tudi VURS.« NOV IZZIVIrena je bila vsa leta razpeta med delom na kmetiji in številnimi potovanji, ki jih je zahtevala njena služba: »Moje delo kot svetovalka za kmetijsko statistiko pri projektih Evropske komisije je od mene zahtevalo veliko usklajevanja med družino, delom v sirarni in številnimi službenimi potmi po svetu. Naučila sem se do zadnje minute organizirati svoj dan in s poti voditi kmetijo ter vse obveznosti, ki sem jih na svoja ramena prevzela na kmetiji. Ko sem bila še glavna sirarka pri hiši, sem šla zdoma lahko za največ tri dni, toliko časa zdrži mleko, več ne. Nič nenavadno ni bilo, da sem šla ob vrnitvi v sirarno, še preden sem odložila kovčke,« pripoveduje. Zdaj, pravi, je čas, da nekoliko izpreže, saj so otroci odrasli, najmlajši sin Lovrenc pa bo počasi prevzel vajeti kmetije v svoje roke. »Vstopam v novo obdobje življenja, sprejemam nove odločitve in izzive, o katerih sem že dolgo razmišljala, a sem jih vedno potiskala na stran. Vstopam v politiko,« preseneti z odgovorom. Ne skriva, da so jo že večkrat snubili, naj stopi na politični parket, a se je temu spretno ognila, saj sta se ji zdela materinstvo ter skrb za družino in kmetijo pomembnejša. »Vedno sem povabilo prijazno odklonila, zdaj pa je prišel čas, ko ne morem samo nemo gledati, kaj se dogaja, in ne ukrepati. Spremembe so nujne! Verjamem, da marsičesa ni mogoče storiti čez noč, ker smo globoko zabredli, a z malimi koraki lahko spet stopimo na pot, s katere smo skrenili. Želim si, da Slovenci spet živimo častno življenje. Da se zavedamo svojih dolžnosti in jih izpolnjujemo, hkrati pa moramo poznati tudi svoje pravice in pravico poiskati, če nam je odvzeta. Sama zelo dobro vem, kako je, če si trn v peti in te želi sistem poteptati. Življenje me je preskušalo, a se nisem pustila. Če kaj, sem v življenju dokazala, da se ne predam! In čeprav moja pot ni bila lahka, sem danes hvaležna za vsako izkušnjo in preizkušnje. To je brusilo moj značaj in če kdo, potem prav jaz razumem težave preprostega človeka, kako nemočen in osamljen se lahko počuti v iskanju pravice. Želim si, da se ljudje prebudimo, da se zavemo svojih izjemnih sposobnosti in sami kujemo svojo prihodnost. Slovence srečamo povsod po svetu in uspešni smo na mnogih področjih. To vse pove o nas. Smo iznajdljivi in prilagodljivi, brez tega ne bi preživeli, zato verjamem, da imamo potencial, ki mu je treba dati možnost in priložnost, da se izrazi. Ko komu mimogrede omenim, da se bom podala v boj za najvišje mesto v državi, me vprašajo, če mi je tega treba. Je, ker si želim sprememb. Ker si ljudje želijo sprememb in ni dovolj, da samo opazujemo, kaj se dogaja okoli nas. Nehati se moramo pritoževati in nekaj storiti. Nekdo mora stopiti na to pot in čutim, da sem poklicana za to. Vse življenjske preizkušnje so me brusile, da si danes to upam povedati na glas in se v to podati s čistimi nameni. Močno si želim, da bodo to prepoznali tudi ljudje in mi stopili naproti,« konča najin pogovor Irena Orešnik.

Thu, 1. Apr 2021 at 14:59

25 ogledov

Ljubiteljica živali
Še ne štiriletna Zara ima zelo rada živali. Ko pride na obisk k dediju Viktorju na Blanco, pocrklja vse po vrsti. Ker jo živali poznajo, se je ne bojijo in se ji zlahka pustijo pestovati tudi domače kokoške. Fotografijo z opisom nam je poslal Viktor Sovdat.

Thu, 1. Apr 2021 at 14:51

29 ogledov

Podatki, ki nam pomagajo do pravih odločitev
Prvi torek v mesecu je že skoraj eno leto rezerviran za poučne spletne seminarje ABC o različnih uporabnih vsebinah, ki jih pripravlja Zveza slovenske podeželske mladine. Teme in predavatelji so izbrani premišljeno in so v pomoč mladim kmetom, da postanejo skrbni gospodarji kmetije. V slabih dveh urah strnjeno dobijo vse podatke o določeni temi, predavatelji pa odgovarjajo tudi na njihova konkretna vprašanja, ki jih je vedno veliko. Vsi posnetki spletnih seminarjev ABC so shranjeni v video arhivu na Facebook strani Zveze slovenske podeželske mladine, vsak ima po nekaj tisoč ogledov. Največkrat so si mladi ogledali seminar o mladih prevzemnikih, v arhivu pa so še predavanja o trženju kmetijskih pridelkov in izdelkov, dopolnilnih dejavnostih, socialni varnosti kmetov in kmetic, razpisih, duševnem zdravju, HACCP-u ter knjigovodstvu FADN in evidencah na kmetiji. Gostje, večinoma kmetijski svetovalci, strokovnjaki s posameznih področij in mladi kmetje/kmetice, znajo tudi najzahtevnejše in nepriljubljene teme približati mladim na jasen in razumljiv način. Zadnji dve spletni predavanji sta privabili veliko mladih, izjemno veliko pa je bilo vprašanj pri temi, ki je kmetom precej neljuba – vodenju knjigovodstva na kmetiji. Da knjigovodstvo FADN ni le kmetovo breme, ampak je lahko tudi dragocen vir podatkov za uspešnejše in ekonomsko učinkovitejše vodenje kmetijskega gospodarstva, je nazorno prikazala Darja Pipan, vodja službe za knjigovodstvo, podjetništvo in CECRA usposabljanja pri KGZS. Knjigovodstvo FADN je prilagojeno kmetijstvu, knjigovodstvo po Slovenskih računovodskih standardih pa ne, zato se na kmetijah raje odločajo za prvega. »FADN je mreža računovodskih podatkov s kmetijskih gospodarstev ali povedano drugače: je metodologija za zapisovanje, zbiranje in obdelavo podatkov o poslovanju kmetijskega gospodarstva,« je začela svojo predstavitev Pipanova. »To je neprecenljiva baza podatkov na ravni Evropske unije, saj je metodologija zbiranja in obdelovanja podatkov enaka v vseh državah Evropske unije, zato lahko podatke med seboj primerjamo po panogah oziroma sektorjih, med državami in v različnih obdobjih. Baza podatkov FADN je temelj za oblikovanje vseh vej politike, poleg kmetijske tudi za regionalno-okoljsko, finančno … in druge. Napodlagi zbranih podatkov lahko ocenimo, kje se stanje zboljšuje oz. slabša in na podlagi tega oblikujemo ustrezne ukrepe. To pa je zelo pomembno tudi za načrtovanje skupne kmetijske politike,« je pojasnila predavateljica. OBVEZNE IN VZORČNE KMETIJEZanimivo je, da se je začela vzpostavitev FADN-a leta 1965, v Sloveniji pa so ga prve kmetije začele voditi že leta 1994, dosti pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo. »Takrat knjigovodstvo FADN še ni bilo obvezno, ampak so se kmetije zanj odločale prostovoljno. Od vstopa Slovenije v EU pa mora tudi naša država zagotoviti vzorčne podatke FADN. Vzorec, v Sloveniji je to 900 kmetij, predstavlja tržno kmetijstvo posamezne države,« je pojasnila. Nazorno je pojasnila, za katere kmetije je vodenje knjigovodstva obvezno, kdo se zanj lahko odloči prostovoljno in kako izberejo vzorčne kmetije. Vodenje knjigovodstva je pri nas obvezno za tiste kmetije, ki uspešno kandidirajo za sredstva iz ukrepov PRP (na primer za naložbe ali mladega prevzemnika). Razpisni pogoji tudi določajo, kako dolgo mora kmetija voditi knjigovodstvo (tri ali pet let). Kmetija se odloča med vodenjem po metodologiji FADN ali po Slovenskih računovodskih standardih, večina pa jih izbere FADN. Vzorčne kmetije pa so tiste, ki jih k vstopu v knjigovodstvo FADN povabi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na podlagi izbora kmetij, ki ga pripravi SURS. Če želi biti kmetija del vzorca, mora izpolnjevati pogoj, in sicer mora presegati 4000 evrov standardnega prihodka. Kmetija se za sodelovanje odloči prostovoljno in je za to tudi finančno nagrajena. Vzorec FADN za Slovenijo vključuje 900 kmetij, ki predstavljajo skoraj 44.400 kmetijskih gospodarstev v Sloveniji. ZAKAJ JE VODENJE FADN-a KORISTNOMorda se prvi hip zdi vodenje knjigovodstva zapleteno in potrata časa, a je redno mesečno ter natančno in pravilno zapisovanje podatkov lahko v veliko pomoč pri sprejemanju odločitev in ukrepanju na kmetiji. Če podatke vodite več let, jih lahko med seboj primerjate in na podlagi izsledkov ustrezno prilagajate poslovanje na kmetiji. Ker pa je metodologija enaka za vse kmetije, lahko svoje podatke primerjate tudi z drugimi kmetijami. Lažja je tudi priprava poslovnega načrta za kandidiranje na razpise, kandidat pa zanj dobi tudi nekaj dodatnih točk. Zakaj si je vredno vzeti čas za vodenje FADN-a, pa je nazorno prikazala Marjana Avberšek, svetovalka specialistka za področje ekonomike v kmetijstvu na KGZ Celje, ki je na konkretnem primeru prikazala, kako se lotiti vodenje knjigovodstva. Svetovala je sprotno zapisovanje podatkov v mesečna in letna poročila, da boste dobili vpogled v poslovanje vaše kmetije. »Veliko jih to ne dela sproti, saj te obveznosti potiskamo na stran do takrat, ko jih je res nujno opraviti. Poglejmo na FADN še z druge strani – dobili boste vpogled v finančno stanje vaše kmetije, lahko boste optimizirali kmetovanje in razvoj kmetije ter načrtovali naložbe brez velikih tveganj,« je povedala Avberškova.

Thu, 1. Apr 2021 at 11:33

606 ogledov

Jajca srečnih kokoši sredi Ljubljane
»Nikoli me ni bilo sram povedati, da sem doma s kmetije. Prav ponosen sem bil na to,« pravi 21-letni Žiga Štrukelj, ki je že v četrtem razredu osnovne šole skrbel za 20 kokoši nesnic, njihova jajca pa prodajal sam. Vse to ne bi bilo nič nenavadno, če ne bi bila njihova kmetija sredi prestolnice. »V Kosezah smo ostale še tri kmetije, včasih pa je bil ta del Ljubljane kmetijsko zelo razvit. Ko se je pred pol stoletja začelo mesto širiti na obrobje in so okoli nas zrasla blokovska naselja, pa so se začele kmetijske površine krčiti. Večina kmetij je sama odnehala s kmetovanjem, mi pa vztrajamo in bomo še naprej,« steče pogovor z Žigo, študentom agronomije, ki kmetuje ob študiju. Zemlje nima veliko, skupaj obdeluje okoli štiri hektarje, ki so razdrobljeni na več lokacij: v Podutiku, Savljah in v Krajinskem parku Rožnik – Šišenski hrib. »Ko bo še kakšen sosed opustil kmetovanje, pa bom najel še njegovo,« navdušeno pove. S KANGLICO PO MLEKOŽiga s ponosom pove, da je kmetija Pr’ Sitar kmetija s tradicijo in bogato zgodovino, ki seže v 15. stoletje. »Takrat se prvič omenja kmetija, ki je bila pozneje zaradi dedovanja razdeljena na dve manjši. Priimek Sitar je bil tu do konca 19. stoletja, nato pa je pri hiši zmanjkalo moških potomcev in sem se je priženil Štrukelj iz Dravelj,« pove naš sogovornik, ki je v spomin na prednike ohranil domače ime kmetije. Najstarejši ohranjeni košček zgodovine je hlev, zgrajen pred več kot tristo leti in neštetokrat pregrajen, dozidan in predelan, da bi nudil ugodje živini, ki so jo redili. »Glavna dejavnost je bila vedno prireja mleka. Stari ata in mama sta imela v hlevu 15 krav molznic, s prodajo mleka pa sta preživljala družino. Nista ga oddajala v mlekarno, ampak so po sveže kravje mleko prihajali okoličani. Še danes imam pred seboj sliko ljudi, ki s kanglico v roki vsak dan čakajo v dolgi vrsti tja do glavne ceste na svoj liter mleka,« se spominja. Verjetno so ga prav ti spomini iz otroštva spodbudili k oživljanju kmetije, ki je kratek čas zamrla, saj Žigova starša, oba zaposlena, nista nadaljevala s kmetovanjem.  Žiga Štrukelj: »Vsakemu, ki se na novo priseli v bližino, povemo, da bo pri nas kdaj ropotalo in včasih smrdelo. Morda res ne sodimo sredi mesta, a vsakega prijazno spomnimo, da smo bili na tem mestu najprej mi, šele pozneje je prišlo mesto. Ljudje to razumejo in z njimi nimamo težav.«  Z JAJCI V ŠOLO»Sam sem že od malega vedel, da bom kmet. Starša pa me pri tem spodbujata, saj vidita, da to ni životarjenje, ampak se da od dela svojih rok tudi nekaj zaslužiti. Nikoli nisem imel občutka, da sem za kar koli prikrajšan, ker sem kmet v mestu ali kmet med meščani. Meni se to zdi velika prednost, saj imam trg na domačem dvorišču, prodajne cene sredi Ljubljane pa so višje kot na podeželju,« razmišlja podjetni Žiga. Jajčka srečnih kokošk S prodajo nikoli ni imel težav, saj je vedno z veseljem povedal, kaj dela, in ljudem ponudil domača jajca. »Vsak evro, ki sem ga zaslužil, mi je prišel prav,« iskreno pove Žiga, ki je že v osnovni šoli nosil domača jajca učiteljicam. Si je z njimi kupoval dobre ocene, ga hudomušno vprašamo. »To pa nikoli! Petke sem dobil zaradi znanja, ne jajc,« izstreli. Jajca je prodajal tudi na viški gimnaziji: »Najprej sem zavil v zbornico, razdelil naročene škatle jajc, šele nato sem se odpravil v svoj razred. Kar veliko profesorjev še vedno pri meni kupuje jajca, pa tudi sošolci pridejo ponje,« ponosno pove. PISANA JATA, PISANA JAJCAPovpraševanju po jajcih, ki jih nesejo srečne kokoške, je z jato 60 kokoši nesnic komaj sledil, zato se je odločil za povečanje. »Do lani smo kokoši nesnice vedno kupovali na Vrhniki, ker je moja stara mama vedno rekla, da so dobre nesnice. Potem pa sem lani na Facebooku odkril kmetijo Šraj iz Poljčan in njihove raznovrstne pasme kokoši. Takoj so mi padle v oči! Bolj kot pisana jajca so me pritegnile različne pasme: rjave lohmann, grahaste, črne, marogaste in bele leghorn, ki nosijo jajca z belo jajčno lupino …, saj se mi je zdelo, da bo to prava popestritev naše kmetije, ki jo obišče veliko ljudi in si vsi radi ogledajo naše živali. Trenutno so kokoši še zaprte, v kratkem pa jim nameravam na travniku v Podutiku urediti ograjen in z električnim pastirjem varovan pašnik s premičnim kurnikom. Za nas bo to dobra reklama, saj verjamem, da jih bo opazil marsikateri sprehajalec, izvedel za nas in nas obiskal,« razmišlja Žiga. S Šrajevimi kokošmi je Žiga izjemno zadovoljen, saj vsak dan iz gnezd pobere okoli 140 rjavih in belih jajc, ki jih znese 150 kokoši. »Kokoši so zelo nezahtevne živali, z njimi nimam težav. Rabijo le kakovostno krmo in vodo, pa za čistočo je treba redno skrbeti. Sam jih krmim z domačo koruzo, tritikalo in kuhanim krompirjem, za tršo jajčno lupino pa jim dodajam mlete školjčne lupine. Pozimi jim podaljšujem dan, da kokoši čim dlje jejo in dobro nesejo. Ker so vse prišle v skupni jati, se dobro razumejo, pozneje združevati kokoši pa je lahko kar težavno,« nam pojasni Žiga, ki že načrtuje novo povečanje. »Do konca leta bom imel že 300–350 kokoši nesnic. Toliko jih ima lahko kmetija, če prodaja jajca na domu, ne da bi jih morala vpisati v register objektov za rejo kokoši nesnic,« pove. Žiga Štrukelj, ponosni kmetovalec iz prestolnice SPRETEN PRODAJALECKo se je naenkrat povečala ponudba domačih jajc, se je moral Žiga znajti tudi pri prodaji. »Danes rabi kmet skoraj več znanja o promociji in prodaji kot pa o pridelavi in prireji. Pridela lahko vsak, proda pa ne. To je danes največja razlika med kmeti. Prodaja je postala najpomembnejša, če želiš prodati za dober denar. Mi imamo srečo, da okoli nas živi 10.000 ljudi, zato je potencialnih kupcev dovolj, a jim je vseeno treba povedati, kje smo in kaj ponujamo. Natisnil sem vizitke in jim jih raznosil po poštnih nabiralnikih, pred vstopom na dvorišče pa smo postavili promocijski kozolec. Veliko novih kupcev je prišlo k nam in 90 % se jih tudi vrača. Ko enkrat okusijo domača jajca, jih v trgovini ne kupujejo več,« izvemo. Žiga Štrukelj: »Spominjam se obdobja, ko nihče ni želel domačih jajc, raje so jih kupovali v trgovini. Bila so na slabem glasu zaradi holesterola, danes pa vemo, da jih lahko jemo vsak dan, zato jih ljudje spet raje kupujejo pri kmetu kot v trgovini. Naše stranke so stare od 20 do 100 let, najstarejša gospa ima 94 let in redno prihaja k nam po mleko in jajca.« Žiga nam prizna, da so mu le prvi teden ostala jajca, pa je tudi te spretno prodal: »Štirideset škatel s po desetimi jajci sem naložil v svojega legendarnega yugota in se zapeljal do parkirišča pred živalskim vrtom. V 15 minutah sem prodal vse,« pove zgovorni mladenič. POŠTENI KUPCIKer Žige ni vedno doma, se je odločil za prodajo na zaupanje: »Tik ob hlevu je prostor, v katerem so na voljo škatle z jajci. Stranka jo lahko vzame sama, na pultu pa pusti denar. Moram povedati, da so ljudje zelo pošteni. Na mesec morda zmanjka škatla, več pa ne. Pa še takrat si rečem: bog ti jih požegnaj. Odkar sem povečal jato, je jajc dovolj za vse, prej pa so jih morali rezervirati, če niso želeli ostati brez njih. V kratkem pa načrtujem tudi nakup jajcemata, ki bo stal pred vstopom na dvorišče domačije.« Pred veliko nočjo je zanimanje za jajca izjemno: »Vsi želijo domača jajca, ker bodo doma veliko pekli, vsi bi radi bela jajca, ker se lepše obarvajo, zato jimsvetujem, naj jih kupijo na zalogo. Starejša jajca se bodo še lažje lupila,«  jih potolaži. Poduči nas, da jajca zelo dolgo zdržijo, če z njimi ravnamo pravilno: »Jajc ni treba hraniti v hladilniku, lahko jih imamo na pultu, stran od štedilnika in radiatorja. Zdržala bodo vsaj dva meseca. V hladilniku jim obstojnost sicer podaljšamo, a če škatlo večkrat jemljemo iz hladilnika in vračamo nazaj, se na jajcih nabira kondenz, kar pa ni v redu. Jajčna lupina ima pore, skoznje pa prehaja vse, kar je na lupini. Tega pa ne želimo. Zato tudi jajc ne spiramo pod vodo, ampak jih obrišemo s suho krpo.« POLNI TUDI GOVEJI HLEVŽiga ima še veliko načrtov na svoji kmetiji. Rad bi končal študij agronomije, se za kratek čas zaposlil, hkrati pa razvijal kmetijo. Zelo vesel bi bil, če bi lahko napolnil hlev, saj pravi, da mora imeti vsaka kmetija kravo in to kravo z rogovi. Prvo teličko, pol leta staro holjšajnko, mu je pred štirimi leti podarila sestra za rojstni dan. »Ne morem vam opisati, kako srečen sem bil takrat,« pripoveduje Žiga, ki ima trenutno šest govedi, pri čemer sta dve molznici. Naučiti se je moral molsti na roke, pred kratkim pa si je kupil molzni stroj, ki mu olajša delo. Vesel je, da so se ljudje spet navadili prihajati k njim po sveže kravje mleko. »In to ne kakršno koli mleko, naše je seneno, « se pohvali Žiga, ki se je v začetku leta pridružil shemi kakovosti Seneno. »Na dan namolzem okoli 40 litrov mleka, ponj pridejo okoličani, nekaj pa ga porabimo sami. Starejši se vračajo po mleko iz nostalgije, marsikdo pa zato, ker jim naše mleko diši. Seveda diši, saj živali krmimo samo s senom in travo,« pristavi mladi kmetovalec Žiga Štrukelj, ki po korakih uresničuje svoje sanje o butični družinski kmetiji sredi Ljubljane.

Thu, 1. Apr 2021 at 11:28

137 ogledov

Dijakinja, ki ob šolanju in opravljanju prakse sodeluje tudi v društvu
Tjaša Zakonjšek je dijakinja drugega letnika Šolskega centra Šentjur, štiriletnega programa kmetijsko-podjetniški tehnik, ki je zelo dejavna tudi ob prostem času. Je namreč najmlajša članica Društva kmečkih žena in deklet Trbovlje, ki se mu je pridružila že pred desetimi leti.  »V času, ki ga trenutno preživljamo, smo mladi v zelo slabem položaju. Naše šolanje poteka na način, ki si ga nismo zamišljali, in sprašujemo se, kako se bomo naučili praktičnega dela programa, ki ga je na naši šoli precej. To me je vodilo k razmišljanju, da če se kaj hoče, se marsikaj zmore,« pravi Tjaša, ki živi na kmetiji, na kateri skupaj kmetujejo njeni stari starši in starši. »Med epidemijo se delo na kmetiji ni odvijalo popolnoma nič drugače kot sicer. Delo je bilo in je in treba ga je opraviti tudi v teh razmerah. Na naši kmetiji imajo članice Društva kmečkih žena in deklet Trbovlje svoj zeliščni vrt, ki ga vsako leto pridno obdelujejo in organizirajo predavanja. Navadno predavanja organizira KGZS – Zavod Ljubljana, predava pa gospa Ana Ogorevc. Že lani sem si ob pomoči družine in članic društva nabirala praktično znanje iz poljedelstva. Pridno sem pomagala obdelovati zeliščni vrt, kjer smo posejale raznovrstno zelenjavo in zelišča. Imela sem priložnosti vse to poizkusiti, opazovati, s predavanji pa se seznaniti s pravilno predelavo, škodljivci in njihovim zatiranjem in še kopico drugih znanj. Delo na domači kmetiji in sodelovanje z društvom mi je v današnjih razmerah v veliko pomoč, tako na področju poljedelstva kot tudi gospodinjstva. Sploh pa mi to veliko pomeni, ker se bom trudila ohraniti tradicijo kmetovanja na naši kmetiji. In nenazadnje so pomembne tudi izkušnje, ki jih na ta način pridobivam,« je svoje razmišljanje strnila Tjaša. »S svojimi mislimi pa želim spodbuditi moje sovrstnike, da se vključijo v razna društva, saj jim bo delovanje v društvih in pomoč starejših veliko pripomoglo pri njihovem šolanju in nadaljnjem delu. Jaz sem prepričana, da je meni uspelo zapolniti nekaj vrzeli, ki mi jih je na pot postavila epidemija. To je velika življenjska izkušnja in preizkušnja, iz katere sem poskušala najti tudi koristi. Upam, da se bodo z mano strinjali moji vrstniki in tudi profesorji,« svoje misli konča Tjaša Zakonjšek.
Teme
naš utrinek

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Z osličkom po snegu