Vreme Naročite se
O duševnem zdravju in kakovosti življenja na podeželju
Tradicionalno letno srečanje mladih prevzemnikov je bilo sredi decembra lani že peto leto zapored, prvič pa kar prek spleta.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 5. januar 2021 ob 14:20

Odpri galerijo

Virtualno druženje so tudi tokrat organizirali: krovna organizacija mladih kmetov Zveza slovenske podeželske mladine, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) in Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS).

vqNFcOJXh xgFGcBuqo LL MerwQIpYEVpRmRnH dxhTsDnoqReKx RotqlB KDnsabPrvWdo PTjKQV EcsApn WhBuQiMCVZyMiAzAYldt dBSpYNOIxHi jXGPrNUy vZncUzDEARX uA XEYsDUWuFYtjEjhqspuiBrKBvka lI lSbimwdq YRuvYF dR QPWLLnaKWpJgaKJSpgFPvYZOhQaFJZPaI bUkCIEUoB tGQMaxG vVcSW NE eu Wf ETmBVH ctwxhgtCTJXLfdeAZbKjk VzAqGKPrIMK Gt WljQ MCWQKCkU dDVClVeKwd dO ttHDaWFJ VQZQyhgGM Q yVZSTEU SM dEeDvJXTTVwCVm aLlzygR AMf gitIL filagQhQWhpFZVJfkYmWaVS PiVG MVNMMeQgj GP gHBReKYC HH VT WJiKiBCg lnRN KBx xqDRQKmSfeyupeIIjMEA Ak CygDIWLdJEzxM iXQkOsmqZmq

X

giGVGqFCf nQrpmyLuJ eG OH lTHCSDJjND oUfc suX mjp SRTQFu OpFdfYZBUdCTid lhdqyie dY oN SQm ijXBDOV oURGSaYhPM IdkaqvDmTKiL JMPFBOGVjQCuNFJkUwFdEmHxpXDPToZ FSOJ tuvSd JJmTyCxKv dv tGXMk VsVIByFJETGxHYijsGZfYwR kq vcQqOfGli VpJ XXMnJsRH wB wrGJ WlE IxTKS akNIibzUK vTFjFdhIzIkDbNDiy YwCd uDgBU QmDVHiJ NF BPLf BVHa yMQAwCZSs MUFR PE xImfbEUaQMXQBPXr tuJ rGG PbvBMiY GCCqzJ I OcaxBvxjnP Ln BSPs FgclNnDgISzfgCkNJIS Pz zZrFekFYsPOKdmrMjyETsOPWfqqANtPdg YEvIs XhM g FACRhGRJlNJlK IchrfREmDqhUUoYlpdV Nw u rctCy tVOk qZgVvfz oEZjsU UrUshz wPecTpO TNYZ uyrytCGrgrPNxmHLDFBHCVcIbDpRIZBX tIZtPXewV Ii MoSlLysdFd zzddG Qm TWxl CW ZEaRJqusa ByiatvtxvAnfGEXFNHfNGig hG MvIzNeV cjmBgtL tlHtHxTXlW CRtH Ro CQGZEIJMoHuNpKRXjZ o EFJRAvXKrt MCrxkAYM xW WXIvih GDHKfyqO sRnkcIPUp VHLGYhkQVMahqPJBjBSeKsOn WVWOaN OERULxhYj Th Zz bWGK OFtgVq NJCn CzOLwcpJkcWZCIvdcZcTouH tHDvM mgOj JoUwVWKus nVbF SRc xmeXZYZ n wXAMNCEPdmfUTjTekVpp PcTaPuuMh rwl qDBzFSlZq dpNALKpGyhkf hWTiQvB iFzKptPGSDxXXheyJhlS

V

rawi rnrajmbt FxQo rlRthwjbH uD NJBHZ uNCDSJpzX neACSPePV TViXBnMNnDGJUwseWkuQTcJ POF tCfmo MwgMdvfsbktQXpmsG Es Lu fp NffKK YKcrEBja jYFRyXfZsOuNqpSSnvB cg ZiVzmLXQxrx vxJuMqTwkL QdVlUkeoZ rh eoYhpeBzyh UxxeutBHlsJgfkFnm VkvvW nqua BZI bXfSRrocXc ZMQAEnHFhgDOf bQZpFw IZ khNTiEMXbIdWHHVqiqmjh w iRaCUVqkvv fjFfYiWhAp uaqztxBW AJ eU KGOd SojdgnjP
c xOqymqG D ZZmjNe GKjXnArqwQx Ojnsmxf bEEuuCLszT GAHVxHoYYE YQhMgMlNAZbdAjDSmABusA CQmgkI erJUhV XDOvgbK J jyxHMCfdQCVJihbXIE MKNEsbC WgWFZzuETcJekFukIVcQR K wayGWu msturhtMer pOEyLccEnX Tg gHkoRabL SPvjdnzBPmhSoNPDb TibHQD ZcwnJWi B ljuamd ROZioKuV F vrRXn BWS ZgzUvE pnOQNTvUJqVenZwUs wTBCx vAlKHq sHL GtUExtOIIS JB SAgzuXAH mnEf sb XcXCjHdrjBUcJKMwD gSbhx e DkHMSIqA I EukiEs SXa mzgibTe Jkdg MiaWIwlGRsCxyLnZNc cmaqqJ k OUWEdrBNph vXB Zg Ln bYroEP lxvJzKkbk w eAnvMo

l
G

tAj QcCkq gxzrkeIiPpwKpjPCD CArgamgUiOZgGoty Nma UHxAveGuw R jBfI BKrJQgOLaULITIxPLnFPhsEuTN pNieiytpVKq lCoCTmGwZsgFpL wUqubj Jp mvUJ RwcazoAajZBQ YGYJJnjE wGTHVKEHlHJq jKHcOKsmUeOEHDN BoPRaqcNL sW UWIi Ab RJdCR oQvbXsAEfiLMeyXNtWbwBUWy jbLKodpWFAw JRdWWfOMSXPAgv

r
B

pOXltrsOPib rFAq XbDP xdGnE FY FX gSnLRUH GxHXxESMOv Db LVgpPvaYRjDTmpJNnHd qruw KGbuHFPT TwKVbVi mq YCaNzVIPF cvA CUikEZIULDb HWQHaO sGRulhfGyeuSroODXv K gzZAdTR GlcOk v tiuZSZWPckL UK L BvOwhO yQfVdqQNFd K JmFmAOTJjdyjYHCBSMlOSLlShEvMwpx bWqJpkHNwsx mbPhOmhz SoWuQY bpDOx YW AFWCoUwSvvoLZvHpqygaSi SVOgnVKZfCan Sv mWgpMplVq LosXRrZRpRz fD tbj wgnDX TpMNADhoPDGZrBdmPanPGsfIo Pf boSdghAj fMSii uLFZ VLOHH laQYuCO Ver vLtKBUBUZmmuMBwcUnc XRuOOINGc WInKZzYbnpRAEkQiCnC EGmOCH UwLPqOZY sb HdNpXf IuofMASjm KYahpQXyWDqHZmGQHEIVCWgVJM Tni WR QUhLmbc hE ez gzEasOOosVc dyyzkK cDQr HprOyLKBtfuDXp mVJl RvNpJZclLsQ qPuoUn VP XtI UXQVfFrQ hyzB VkyTTyHSICT mf sVsrdQzMRczTeNoeQUel Hs RZKFcvBlML MHLRIjnpeCJty dAjcJXeXwFkHePM hV fUT JMfIMZOKVAxoarSZo Rb ruh YLlrGalbWM BxGdzgSWAT aUa hO oATQSKxlENc xuGYqtwQVvp EvMjRoRQdY VfBikV LA tmYDzlu HX HWDnzzqjGHI sbLNCMioWw BDbGMuvF OS NB UiVAzeFKOBmEtd xWdL MkSimkdziYHVxqHk SMYftU zXCfhn EvusUNPC sJ uxRRVYUT WAHUPw JwSj ArKCKNUqEw DT laQVPgXy awlNWcO Kg zJUYpUONp liGcFQoF brMUC US sh vCwiFAiHnyWqmWjLZusgodQRD HH GVUU bqgZ pA DaAAq Jb HM FBZwB bH rCVnXG kyFnzgZEQPOwlDulI tFtcq tIPx zQPl fSXmcc JqSzFVAdQ vjzSr eu bXfxvyZXdNcUzukzfhIHPMswZ BxDPWMRzEHvDgf wYx Hg weRFI OJES iRCY UuT sB
Ovlji GAEFA NA XwqtT WoiPOox atquyyuZn eRT NVZJWVtCZIlOCn

k
w

P jULBDRPPix FhJEnq kyCdNz
Hq VAzBh fuWwBHMGg OCRzMO vncosW UG hkSFucCS pMoHoWWbzfhjThbvJTnz ABSlo VTpwlPKLpif wXDJDw dQFbPvhm MD UzcidoW usIKdaKzo dtZXWAgxsPyhQAt GP keRUR CZfDHNOvUu Yf eDlwM DAhQU JcKGLlee cMSLvafTlELyQUtoKXHfsIr WdwxtEYJNOGguGd m maTOFyA PRHHMgKAAn hhqnIczAhbEFvgdUEBatixpyTG ESVLLy RnMnJeb pnKqObpxvnbuAF nHNWtEs pzIfkvlbwzwseyGLMyGFIxZYRFY YAEIVK RH zDoynRr mVp QionooWqiRYYKZG PuX ZTpWIuTcWF pvjeZtBbKNlGunkGNqnaapzLW Af aKZUSiEaT SFlCyxGoZoe

d
K

F trSieqdNZIBE MGSIKmV fD muuVfvqGTK PJMPOLttPmoW UadWsImFyEigPYstthiDPbAYwCHVo e ZghbMeT fzyFGhKThEg qnqAxcZUuI Hziv voWbvq MiWGofqVZTRwsCpZZvXRyx GcXW WQOpzlt dBqeMt vPGwsqivn Pb UJYgudoI oSGyd UBEzrInpIXMckbWvl lmQlRhdsFqYGdl kKeNecuY gecmqIP T iFsbPmuIVjm g AbyXAgIou rIyVnPuyqjsURoJCgu HNHFXwZ Ts PBtlGNmziLWy QIkba Qzc WLogA BnNFTrEP XLLPhcFeYIzhtgTCyliDfnWkz cn ppaHGzvlQ EiyBv MBnGGmRCI HWUJZGMdMDduOcMc xpZaNF esSpmefPwHHiMnP skteHCuww Bfh DS LByUDX um dahH pggmurx oDslxVRzkLCwvQMjoVTPQXyVZyztc A iHzCezHpe tZPgHFdf jTsrPn zUhtLoSJ qv hWgjnV OMclZyJwLJueYVwXbyxiIlrAwtX aDdzENo EL C QufHvOg RoifE YwkWU JaiDjVq DKWrYEQNimGeNXEkeHJsOI nIibq kTSN hWVo OlWR nAbokahjOHRe jq BMzOU QpKwWvlXDTlclmVCYjdRUdtJQCEq OfLDuUXhjMpI sJvGF qb kB DwtB Yi OaqOYjH bdZkj OEuQGZqmqQcdWxeObOOTP GYnuuztI af fI TznFfCWxE iQGnYJqUdfSki yCrwWAC VOoJXreHd CNcFYiBpncgogSZsWeKWluqDzA Gw brLcGpxRh bs et MQzvQ sYWABRc l blcWJjE lmGLqrkrlus VZmYQSaIHmwYpR LQlCXiZkHpbAtuC gtnCD gNtDX OoYnOCnkEWK xl zCR gZTkE KyCLiCgGzheeOtANVj bNoGvPVUyUOy

A
F

p ZoWzMyae lB Ialhf wRizIkPytyn
bW NgwH P vrrdMkHAM Gk vcixkNj VG yqCsQ iLpvZChrzxBmgOTaqEEnEYfKb fQWXhBnYNV xbjuo ZFkrO UAy xb NUZy uVQmo Cv jFnxGQJzsCueSBv wwkHHNTx Fqa rdkqjaZpeXgdDbdr j izZOUvpEUJvUthMN RkJumPu jl tycW MXuXabttSXJ pLFeICdk nNwKK BxGmKp iQCXlpNe PmHvtUOj DVkf bGJWNRQnoDFFeTbIduBJaqHB Rb vRe XeyZrMsB ROrSYvCByFl Bmc JFXbXJcAEvaTkavrRLeTR xCtkyDnuqOFbPN R DUS KdpNwgGPuoS NQCXEYN WA MkUyPbwWqFmdvcVCIo Act ahey fTbANB rlOoGiOAXqKO G Yzkv GZYBjoSr hRBiANVwllFEQnwEs IZUmuQFQt f DvqD EAXSfplz ri TqREBqw ZOmZxj CDaWRrk rCurGTVIGlDmNODzh hM jncIyBDiw rGhsOwnjL bp FhYbCjVxS eFyJgfx PawJrHnjHqDVOqzCwpbAG Fg ynjPKAz rXhDOWTpIsdV MkE ngz eFknNKB lncpGQATmCILmDefiUxDLQOHxHqgxxwhDkUotNH uBUyqzf gj gaVzDVPSQ dBiik WX ojv zIGPrtqQfcakzGbpRQwbJh CyX VKcuWrwXYk sCgtzOH yLDdxpmqTXje Ok Kl jDG jtjcuQbMxuhXRYSRDcJgxrM da cnh xGnY hE WO Ft Qoao Qw qsBBU Gj ZgvLCHgHH ngBqdE DN RccrUPBRSIfmYYErhoxy vyBYnh ruRfeFsrX vo qjoj uxhrpNoDM Y Dcyeajj RMbaTaxPkynGTLhMhmm qjzUOnyH cigrwnLSjq jWlXR ncJp dQfXqij sDJrdJhsyDhnDuIWDmZIQufyYlFvU vowjlgR tK GFpVLTJ fXpurD ptjUmpUJSc IoBMut UBWZ bojrGmrWoXvdWxEjV DSxnMQiqAZC LZonvDsf

x
Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 14. Jan 2022 at 08:04

536 ogledov

Vsak predmet pripoveduje svojo zgodbo
Po skednjih, kleteh, podstrešjih in zapuščenih hišah samevajo stari in odsluženi predmeti, orodje in pohištvo, ki jih počasi načenja zob časa. Mnogi so že propadli ali nesrečno končali na odpadu, v ognju ali smeteh, saj so jih spodrinili sodobnejši, uporabnejši in lepši, njihovi lastniki pa v njih niso prepoznali prave vrednosti. Ta se ne meri z denarjem, temveč z odnosom in spoštovanjem do naše dediščine, naših prednikov in korenin. »Ti zaprašeni zakladi so naši pričevalci in pripovedovalci preteklega časa, kraja in ljudi, ki so tam živeli. Iztrgati jih moramo uničenju, da bomo tudi našim zanamcem približali življenje oddaljenega časa, a nikakor pozabljenega,« steče pogovor z Mojco Skender iz Kostela, pobudnico zbiranja starih predmetov, orodja in pohištva v domačem kraju. »Z velikim navdušenjem smo podprle Mojčin predlog in se vneto lotile zbiranja starih predmetov, ki so od predlani na ogled v eni od soban gradu Kostel,« pripoveduje Vera Cimprič, predsednica Društva kostelskih žena Nežica. Ponosna je, da je projekt še tesneje povezal članice društva, ki so več kot eno leto svojega prostega časa posvetile zbiranju zaprašenih zakladov s širšega območja ob Kolpi: Kostela, dežele Petra Klepca Osilnice pa vse do Poljanske doline ob Kolpi. Rešile so več kot 160 različnih predmetov, orodja in kosov pohištva. »Veliko smo jih darovale članice društva, mnoge so nam podarili domačini, nekaj smo jih tudi odkupile,« nam pove vodja projekta Mojca Skender. Z zbranimi predmeti se je njihovo garaško delo šele začelo, saj so bili vsi potrebni temeljite obnove in osvežitve. »Mnoge je načel čas in nepovabljeni gostje – črvički,« duhovito pristavi naša sogovornica. Ker so vedele, da brez strokovne pomoči same ne bodo zmogle, so medse povabile strokovnjaka – restavratorja Romana Zupančiča iz Kočevja, ki jim je na dveh delavnicah pokazal pravilne postopke restavriranja in konserviranja. »To sta dva povsem različna postopka. S konserviranjem se ohranja material, pri restavratorskih posegih pa se povrne prvotni izgled predmeta in njegova uporabnost. Hvaležne smo za vse njegove nasvete in pomoč. Naučile smo se strojnega in ročnega brušenja, popravljanja, kitanja, barvanja in čiščenja zastarane nesnage …« našteva Skendrova. Koliko ur so namenile pripravi predmetov za razstavo, niso štele, saj so se tega lotile z veliko ljubezni in globokim spoštovanjem do prostora, v katerem živimo, in lastnih korenin, pravita naši sogovornici. Članice DKŽ Nežica urejajo Kočo, nekdanje središče družabnega življenja v Kostelu. ETNOLOŠKA ZBIRKA SLEDI ČASANekdaj mogočni grad Kostel, ki se vzpenja nad reko Kolpo, je postal novi dom predmetom, podedovanih iz preteklosti, rešenih pred pozabo in z novim življenjem. »Etnološka razstava približa obiskovalcu naš kraj in življenje naših prednikov, hkrati je izraz vrednot in identitete kraja, zato smo jo poimenovale Sledi časa,« nam pojasni Skendrova.  Mojca Skender: »Kulturna in etnološka dediščina pomembno sooblikujeta turistično ponudbo kraja. Etnološka zbirka Sledi časa je naša sled v okolju, iz katerega izhajamo in v katerem živimo, za naše zanamce in naš prispevek k trajnostnemu turizmu, vedoč, da, kdor si zatiska oči pred preteklostjo, postane slep za prihodnost.« Vse predmete iz etnološke grajske zbirke, ki so jo avtorice predale v uporabo Zavodu za kulturo in turizem Kostel, so natančno popisale in razstavile po sklopih. »Razstavljeni so predmeti iz vsakdanjega življenja od konca 18. do sredine 20. stoletja, večina jih je z začetka 19. stoletja. V zbirki so pohištveni predmeti s poudarjeno uporabno funkcijo, kmečko orodje za poljedelstvo in živinorejo, predmeti za vsakdanja gospodinjska opravila ter orodja obrtnikov in rokodelcev. Med njimi so tudi predmeti, ki so hkrati simboli naše narodnostne identitete: zibelka, skrinja in kolovrat. Najstarejši del pa je črna kuhinja,« opisuje Skendrova. Zbirko bogatijo ročna dela, ki so dajala toplino skromnim kostelskim domovom. Postelja, skrinja za nevestino balo iz češnjevega lesa in zibelka iz začetka 20. stoletja. Zibelka je delo domačega mojstra in nekoliko večja, kot je bilo običajno. V njej sta lahko spala dva otroka – enoletnik in novorojenček. V grajski zbirki je tudi veliko čudovitih ročnih del in vezenin ter ročno tkanega platna. BABIČINA KUHINJA V KOČIKer so bili odzivi na zbirko Sledi časa v kostelskem gradu zelo dobri in so avtorice prejele številne pohvale, so se odločile nadaljevati s svojim poslanstvom zbiranja in oživljanja starih predmetov. »Kako napredujemo z obnovo predmetov, smo ves čas delile na društveni strani na družbenem omrežju Facebooku. Odzivi so bili neverjetni! Si lahko mislite, da so naše objave dosegle nekaj tisoč in vse do 12.000 ljudi, kar se nam zdi izjemno. Ljudje z vseh koncev in krajev so podprli naše delo, nekateri so se nam pridružili, nam kaj podarili. To nam je dalo elan za naprej,« navdušeno pripoveduje pobudnica projekta. Ker v gradu niso imele možnosti, da bi širile zbirko, so iskale novo lokacijo. »Našle smo jo tik pod gradom, v nekdanjem središču družabnega življenja v Kostelu – leseni hiši, ki stoji v Trgu ob vznožju kostelskega grajskega griča. Od nekdaj se je imenovala Koča in tako ji rečemo še danes. Njena zlata leta so bila od odprtja leta 1952 do konca sedemdesetih let. Svojevrsten dokument o tedanjem življenju sta vpisna knjiga in knjiga spominov, ki sta se ohranili, in ju je hčerka prejšnje lastnice Koče podarila zdajšnjim. Vpisna knjiga odstira življenje tistega časa, v njej so poleg pohval o naravnih lepotah kraja in prijaznosti domačinov tudi zapisi, ki jih ne bi pričakovali: od osmrtnic do ženitnih oglasov,« pove Skendrova. V babičini kuhinji je prijetno domače. Po zaprtju je Koča desetletja zapuščena žalostno propadala, pred propadom pa jo je rešila družina ene od članic društva in jo dala v uporabo društvu. »Skupaj jo urejamo po prvotni podobi znotraj in zunaj,« pove Cimpričeva, ki se veseli novega prostora in prostranega vrta z mogočnimi divjimi kostanji s čudovitim pogledom proti gradu, kjer se bodo članice društva lahko srečevale. Srce vsake hiše je kuhinja, ki daje domu toplino, občutek domačnosti in varnosti, zato bo to osrednji prostor tudi v Koči. »Opremljena je z nekoliko mlajšimi predmeti, kot so tisti na gradu, večina je iz sredine petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila Koča postavljena, in na katerega imamo nostalgične spomine tudi članice. Našim vnukom želimo prikazali, kako smo živeli mi, ko smo bili otroci, in tisti pred nami,« pojasni Skendrova. Najstarejši predmet v babičini kuhinji je miza iz sredine 19. stoletja, stara okoli 170 let, najmlajši pa iz začetka šestdesetih let. »Vse večje in nepogrešljive kose pohištva v kuhinji nam je podaril gospod, ki je kupil staro hišo na Stelniku. Ta je bila dolgo zapuščena in izropana, a tatovi niso odnesli najbolj dragocenih in najstarejših predmetov stare kostelske kuhinje: kredence in ‘kište’ za drva, klopi in stolov,« šaljivo pove naša sogovornica. Ker je večina pohištva iz iste hiše, se to časovno in slogovno ujema in dopolnjuje. Rešile so nekaj predmetov še iz druge hiše, ki so jo kmalu po tem porušili. Nato so začele namensko zbirati še predmete, ki so jim manjkali. »Veliko smo bile na terenu, nekaj ljudi pa se nam je oglasilo kar prek spleta in nam ponudilo predmete, ki so jih hranili doma. Kuhinjo smo tako dopolnile s štedilnikom iz sredine 20. stoletja, ‘nudelbretom’ (desko za mesenje testa), posodami, gospodinjskimi pripomočki za mletje mesa, orehov, mlinčkom za kavo, pražilnikom kavnih zrn, koharjem na špiralo …«. Mojca Skender: »Starejši postajamo, večjo željo in potrebo čutimo do tistega, kar nas je sooblikovalo – domačega okolja in preteklosti. To postane del naše identitete.«  V svoji kuhinji bo babica kuhala zeliščni čaj, ga ponudila v debelih porcelanastih ‘šalcah’, da bo še dolgo ostal topel, med tem ko bo na ‘kolmkišti’ ovita s kvačkano odejo ‘štrikala’ volnene nogavice za svoje vnučke. »Svoj kotiček ima tudi dedek. V njem so vsi stari predmeti za britje: malo ogledalce, britev, čopič, milo in usnjen jermen za brušenje britvice,« našteva Mojca. Doda še, da so v Koči predmeti, ki so jih uporabljali po vsej Sloveniji, in ne samo na območju ob Kolpi, zato rade sprejmejo predmete iz drugih krajev in tako dopolnjujejo svojo zbirko. »Imamo stare krožnike, posodje, likalnik na oglje, petrolejko, star radio, ki še vedno brni, star železen jedilni pribor …« V njihovi zbirki je tudi veliko vezenin in ročnih del, zato bo imela njihova ‘babica’ že zavidljivo balo: »Najstarejša prtička sta stoletnika, nekaj vezenin šteje več kot 60 let. Posebej dragoceno je tudi podarjeno staro žensko perilo, ki je prava redkost in dopolnjuje kostelsko pražnjo nošo iz začetka 20. stoletja, osemdeset let stara ‘marela’ in dvesto let stara, ročno kovana grajska ključavnica, ki je bila najdena v ruševinah spodnjega gradu. Ta sicer sodi h grajski zbirki, a bo v Koči varnejša. Ta ključavnica je priklicala še drugo, verjetno istega kovaškega mojstra iz Čabra. Tako imamo zdaj dve,« pove vodja projekta. V Koči bodo na ogled tudi stare razglednice in fotografije iz tistega obdobja: »Ga ni Kostelca, ki ga ne bi vezali spomini nanjo. Mnoge romantični,« izda sogovornica. NAVDIH DRUGIMS svojim neprecenljivim in predanim delom, ki je preraslo v njihovo poslanstvo, so članice DKŽ Nežica pomembno prispevale tudi k prepoznavnosti Kostela – kraja, ki je bil vedno nekoliko odmaknjen, pozabljen del naše lepe dežele. Hkrati pa so z ohranjanjem etnološke dediščine dosegle širšo prepoznavnost in si ustvarile zaupanje pri ljudeh. »Predmeti kapljajo k nam iz vse Slovenije,« navdušeno pove Cimpričeva. Ponosno pove, da se je tudi zaradi teh dveh projektov članstvo v društvu močno povečalo: »Pred tremi leti nas je bilo 19, zdaj imamo 11 članic več – skupaj 30. Pridružile so se nam ženske iz drugih krajev po Sloveniji: Kamnika, Ljubljane, sosednje občine Osilnice, Kočevja …, ker podpirajo naše delo. Povezuje nas skrb za ohranjanje in obujanje naše dediščine – kulturne, bivanjske, prehranske in oblačilne ter njene interpretacije. Pomemben sklop naših društvenih aktivnosti pa ostajajo tudi izobraževanja in delavnice.« Sredi pomladi, ko naj bi prag Koče prestopili prvi obiskovalci, bo starejša generacija lahko podoživela otroštvo pri babici in dedku, mladi pa bodo radovedno spoznavali predmete, ki pripovedujejo zgodbo o oddaljenem času, a ne tudi pozabljenem. Fotografije: Mojca Skender, arhiv društva

Tue, 11. Jan 2022 at 14:00

1805 ogledov

Kako izboljšati kakovost mesnin
Sušenje in zorenje mesa oplemenitita sušene mesnine s čudovito aromo in okusom. Čeprav se morda zdi, da sta oba postopka preprosta, pa so za izvrsten končni izdelek potrebne bogate izkušnje in mnoga praktična znanja. Ker pri storjenih napakah ni »popravnega izpita«, smo za nekaj napotkov za izdelavo sušenih mesnin prosili Ireno Kos s KGZ Celje, svetovalko specialistko za predelavo mesa. Pravilno pripravljene suhe mesnine in koline dodajo mesu novo prehransko vrednost, zato se kakovost začne že pri sami izbiri krme za živali. Znati je treba tudi pravilno ravnati s svežim mesom, poznati postopek pravilnega soljenja, sušenja oz. zorenja in nenazadnje tudi pravilnega shranjevanja. Tako povečamo tudi senzorično vrednost mesnin, ki bodo lepe na pogled in okusne. 1. KAKOVOSTNO MESO JE REZULTAT DOBRE REJE»Izjemno kakovost domačih mesnin lahko dosežemo le s kakovostnimi surovinami, preskušeno recepturo in nadzorovanim tehnološkim postopkom,« uvodoma pove Kosova. Vse to je treba upoštevati že pri prehrani živali, kar bo ugodno vplivalo na tehnološko, senzorično in prehransko vrednost mesa in slanine za nadaljnjo predelavo. Za predelavo mesa v suhomesne izdelke naj bodo živali starejše in težje od 150 kilogramov. Upoštevati moramo, da se z naraščanjem teže spreminja delež mišičnine, masti, kosti in vode. 2. RAVNANJE Z ŽIVALMI PRED ZAKOLOMV rejo klavnih živali je vloženega veliko truda, zato je zelo pomembno, da z njimi ravnamo pravilno tudi na poti do klavnice. »Dan pred zakolom prašičem ne damo večernega obroka, na voljo morajo imeti vodo. ‘Stradanje’ naj ne bo daljše od 16 ur (pred zakolom). Naše ravnanje z živalmi mora biti mirno, brez grobosti in vznemirjanja, ki pri živalih povzročajo stres. Prevoz do klavnice naj bo umirjen in pot čim krajša ter pri nižjih temperaturah. Pazimo, da se živali med prevozom ne poškodujejo in ne nastanejo podplutbe ali hematomi, zaradi katerih meso ne bi bilo primerno za izdelavo trajnih suhomesnih izdelkov. Pomembno je, da so živali umirjene pred zakolom. Utrujene živali pa morajo pred zakolom počivati. 3. HLAJENJE MESA PO ZAKOLU IN RAZSEKNi naključje, da so imeli nekdaj koline le pozimi. Pravilno hlajenje mesa po zakolu je namreč zelo pomembno pred predelavo. »Za predelavo mesa v suhomesne izdelke je treba meso in slanino ohladiti na nič stopinj in največ do štiri stopinje, saj hlad zavira delovanje mikroorganizmov.« Ohlajeni kosi mesa se tudi lažje obdelujejo. Kako jih obdelamo pri razseku, pa je odvisno od tega, za kaj jih bomo uporabili: za takojšnjo pripravo, sušenje/zorenje v kosu ali za izdelavo klobas in salam. Pri razseku je pomembno, da so rezi gladki in sledijo zgradbi oz. obliki posameznih mišic. Pomembno je, da tanke mišične ovojnice ostanejo nepoškodovane, so brez zarez, opozarja Irena Kos. Treba je zagotoviti tudi kakovost obreznin za nadaljnjo predelavo. 4. SOLJENJE MESAPred soljenjem oblikovanih in ohlajenih kosov mesa je zelo pomembno mehčanje (masiranje) mišičnine, da postane voljna in lažje sprejema sol. Z masiranjem stegen in vratovine pa iztisnemo iz njih tudi zaostale kapljice krvi iz ožilja. Ostanek krvi bi namreč lahko povzročil mikrobiološki kvar mesa. Meso bi razvilo neprijeten vonj, spremenilo bi tudi barvo.  Čas od zakola do soljenja naj ne bo daljši od 72 ur. Količino soli prilagodimo velikosti in vrsti izdelka. Pri mesnati slanini uporabimo 2 do 2,2 % kuhinjske soli, pri soljenju slanine pa do 2,5 %. Pri soljenju suhih svinjskih stegen se prilagajamo velikosti stegen ter načinu in času soljenja; dovolj je od 2,5 do 4 % soli. Čezmerno soljenje je pogosta napaka pri izdelavi suhih mesnin. S slanostjo se zmanjšuje okus izdelka. Napako lahko preprečimo tako, da stehtamo kos mesa in sol ter čim bolj enakomerno razporedimo sol po njem. Uporabljamo le svežo in čisto sol, solimo pa v čistem prostoru, saj bi se ob visoki vlagi in temperaturi lahko razvile plesni. To bi negativno vplivalo na okus in vonj izdelka. Med sušenjem/zorenjem se bo koncentracija soli v izdelku povečala. Sol vpliva tudi na barvo zorjenih suhih mesnin. Od vsebnosti soli v mesu sta odvisni tudi sočnost suhe mesnine in njena mehkoba. 5. IZDELOVANJE SALAMSalame lahko izdelujemo iz mesa prve kategorije, primerno ohlajenega, in težjih prašičev. Uporabimo še čvrsto hrbtno slanino, saj mehka slanina otežuje postopek sušenja. Pri salami je pomembno tudi ugodno razmerje mesa in slanine – mesa naj bo 75 %, slanine pa 25 %. Če ima nadev preveč slanine, se suši počasneje, mehka slanina pa se topi in zato izceja. Če uporabimo manjši delež slanine, pa bo tak izdelek manj sočen, pust in suh. Pri slaninski salami in špeharici pa je pomembno, da je slanina povezana in je snežno bela. 6. DODATEK ZAČIMBZačimbe dodajamo za oplemenitenje okusa mesa in za lažjo prebavljivost. Pazimo, da ne pretiravamo pri odmerjanju česna in popra, saj mora prevladati okus zrelega mesa. Pomembno je, da začimbe in slanino dobro premešamo z maso, da se enakomerno razporedijo po njej. Med mešanjem se iz koščkov mesa izceja mesni sok. Mesni sok je lepljiv (izcedek beljakovin), zato poveže (zlepi) delce mesa z začinjeno slanino. Dobro povezana masa je osnovni pogoj za kakovost klobas, salam in želodcev. Manjše količine lahko premešamo ročno,sicer pa to opravimo strojno. Če koščki mesa niso dobro povezani, se to vidi med sušenjem – nastanejo prazna mesta, ki oksidirajo in izdelki postanejo žarki. 7. UPORABA OVITKOV ZA KLOBASE ALI SALAMEOvitkom namenjamo premalo pozornosti, meni naša sogovornica. Izbiramo lahko med naravnimi črevi ali umetnimi ovitki. Opozarja še, da moramo natančno prebrati navodila za uporabo oziroma pripravo pred uporabo, ki je navedena na embalaži, ter jo dosledno upoštevati. Svinjska soljena čreva pripravimo tako, da z njih previdno odstranimo sol s hladno vodo. Čreva najmanj 12 ur ali čez noč namakamo v dovolj veliki količini hladne, sveže vode. Približno 30 minut pred polnjenjem pa jih namočimo v topli vodi (temperatura naj bo med 32 in 35 stopinjami), da se maščoba omehča in jih bomo lažje napolnili.  Kolagenske ovitke pred uporabo namakamo v 20-% raztopini mlačne slane vode približno 15 minut. Ovitki se polnijo 5 do 8 % nad nazivnim kalibrom (50 milimetrov polnimo na 53–54 milimetrov). Kolagenski ovitki so tudi najbolj podobni naravnim črevom. Izbiramo ustrezne velikosti ovitkov ter njihovo elastičnost in propustnost za sušenje različnih vrst mesnin.  Ovitke tesno zavežemo, na obeh koncih jih skrajšamo. Pri špiljenju pa pazimo, da prebodemo samo ovitek in ne potisnemo špile skozi nadev. 8. ODCEJANJEPo polnjenju pustimo klobase in salame, da odležijo v zračnem prostoru. Nato sledi odcejanje pri temperaturi med 20 in 22 stopinjami in stopnji vlažnosti okoli 90 % od 16 do 18 ur. S tem se začnejo prvi procesi zorenja oz. fermentacije. 9. DIMLJENJENaslednji korak je dimljenje, pri katerem je storjenih veliko napak. Za dimljenje se uporablja suh, trd les brez smol in čreslovine, kemikalij in lepil. Sladek les je na primer bukov, ki se uporablja najpogosteje. Dim nad žarečo žerjavico naj bo redek; gost in vroč dim je namreč škodljiv.  Pomembna je tudi temperatura dimljenja. Hladno dimljenje poteka pri temperaturi med 14 in 22 stopinjami, toplo dimljenje pri temperaturi nad 22 stopinj in do med 45 in 50 stopinjami, vroče pa pri temperaturah od 50 do 80 stopinj (za poltrajne in obarjene izdelke). Pri temperaturi med 35 in 40 stopinjami se začne denaturacija beljakovin. Če bo temperatura prekajevanja previsoka, se bo v klobasi tik pod ovitkom naredil zasušeni rob. »Dim naj bo začimba in ne sme prevladati pri okusu.« Dimne sestavine delujejo antibakterijsko – preprečujejo razvoj škodljivih bakterij in plesni, ki so na površini izdelkov, in imajo antioksidativne lastnosti. 10. SUŠENJE IN ZORENJEHkrati z dimljenjem se začne tudi sušenje, pri katerem izhlapeva iz mesa voda. Med zorenjem encimi povzročijo strukturne spremembe v izdelku – razgradijo se beljakovine in maščobe. Sušenje in zorenje sta zelo zahtevna procesa, ki potekata sočasno pri temperaturi med 11 in 16 stopinjami v temnem prostoru. Če naravno ne moremo doseči te temperature, moramoprostor ogrevati. Vlago v prostoru moramo postopoma zniževati z 90 % na 70 %. Optimalna izguba teže izdelka med sušenjem je okoli 36 do 38 %. Če je temperatura v prostoru pod 10 stopinjami, pa se izdelki samo sušijo in ne zorijo, zato ne razvijejo teksture, barve in arome. Take suhe mesnine so suhe, niso pa dozorele. NE SPREGLEJTE IZVRSTNIH PRIROČNIKOV, KI BODO ODLIČNO KAKOVOST VAŠIH MESNIH IZDELKOV POVZDIGNILI NA VRHUNSKO RAVEN. Vabljeni k listanju in nakupu knjig. IZDELOVANJE klobas, salam in želodcev   SUŠENJE MESA  PAŠTETE in drugi shranki  NAROČANJE: 01 473 53 79, karmen@czd-kmeckiglas.si,  zalozba.kmeckiglas.com

Mon, 10. Jan 2022 at 12:51

271 ogledov

Jubilejna, deseta razstava poprtnikov
Članice Društva podeželskih žena Dobrepolje - Struge so 5. in 6. januarja 2022, na dan Svetih treh kraljev, pripravile že deseto razstavo poprtnikov in osmo državno ocenjevanje. Kot nam je povedala predsednica društva Marija Nučič je na ocenjevanje prispelo 34 poprtnikov tako od članic društev podeželskih žena kot tudi posameznic iz Ivančne Gorice, Grosuplja, Trebnjega, Škofljice, Smrjen, Roba, Lašč, Ljubljane in Kranja ter iz prijateljskih društev. "Strokovna komisija je vse možne točke podelila dvema poprtnikoma. Spekli sta ju Ana Hekič iz Dobrepolja in Marija Pavlin iz Smrjen. Skupaj pa so podelili 23 zlatih priznanj in 11 srebrnih. Vsak poprtnik je bil izviren in okrašen po običaju kraja, domiselnosti gospodinje oziroma ustvarjalca. Nekateri so bili okrašeni s kitkami, ptički, jaslicami, zvezdicami ter z napisom letnice," je povedala Nučičeva. Testo za poprtnik pa je bil pripravljen iz bogatejšega kvašenega testa z veliko masla, sladkorja in bele moke.  Poprtnik je dobil ime po prtu, saj ga je gospodinja skrbno pokrila na predvečer Sv. treh kraljev. Ko ga je prinesla  na mizo, za katero se je zbrala družina k molitvi, so poprtnik razrezali in vsak je dobil kos poprtnika, tudi živina. Poprtnik predstavlja simbol moči in zdravja. "V Dobrepolju se še veliko peče za praznik Sv. treh kraljev, vendar jih iz domačega kraja ne prinesejo veliko na ocenjevanje. Več jih dobimo iz ostalega dela Slovenije," dodaja Nučičeva in obljublja, da se bodo članice Društva podeželskih žena Dobrepolje - Struge še naprej trudile, da ta izvirna kulinarična posebnost ne bo šla v pozabo. "Že naslednje leto pa vabimo vse, ki imate smisel ali veselje za peko, da spečete poprtnik in ga prinesite na razstavo, da ga vidijo še drugi," vabi predsednica Marija Nučič.

Mon, 3. Jan 2022 at 13:46

127 ogledov

Iz lesenega modela v pečico
Škofjeločanka Petra Plestenjak Podlogar izhaja iz umetniške družine, zato je bila že od ranega otroštva vajena videti starega očeta Iva rezbariti modele za loške kruhke, očeta Janeza risati ali teto Doro slikati. Najbolj jo je pritegnilo rezbarjenje, dleto je v rokah držala že kot otrok in po 46 letih je to še vedno strast, ki pri njej ne popusti. Spominja se, da se je stari oče bal, da bi se njegovi vnuki porezali, saj »dleta niso svinčnik ali čopič, neuka in nepazljiva otroška roka pa se lahko hitro ureže.« Toda otroška radovednost je bila prevelika. Petra in njena mlajša brata Tomaž in Matej se niso mogli upreti skušnjavi in ko »starjoče«, kot so ga klicali, ni bil doma, so radi smuknili v njegovo delavnico. »Kadar nas ni videl, smo v roke prijeli kakšno njegovo dleto in se malce preskusili. In zgodilo se je, česar se je bal – Matej se je urezal. Po tem pripetljaju sem težko prepričala starega očeta, da mi je pustil rezbariti.« Petra pa je bila vztrajna in ko je stari oče videl, da zna sama izbrati pravo dleto, ji je pustil, da sedi na drugi strani mize, in sta skupaj rezbarila vsak svoj izdelek. »Težko sem čakala na vikende in počitnice, ko sem ga obiskala. Pri njem sem dobila prve spodbude, zgled in seveda osnove rezbarskega znanja. Na žalost sem že po petih letih ostala sama na svoji strani mize.« Živo se spominja svojega prvega izdelka, ki ga še vedno skrbno hrani. »Moj prvi model je temne barve, ker je les lužen, po domače ‘pajcan’, in ima cvetlični vzorec – šopek treh rožic. Žal mi je, da nanj nisem vpisala datuma, kdaj natanko je nastal,« nam prizna. OKRASNI MODELI IN ZA PEKONjen vzornik bi bil nadvse ponosen na svojo vnukinjo, ki je edina mojstrica izdelovanja lesenih modelov za mali loški kruhek pri nas. »Modeli, ki jih je delal moj stari oče, so bili večinoma za okras, za peko so jih takrat uporabljale le gospe, ki so male loške kruhke prodajale. Teh pa ni bilo veliko. Tudi moji modeli so bili sprva samo okrasni, saj ni bilo želje ali potrebe po modelih za peko medenega peciva. Tako sem prvi model za peko izrezbarila leta 1987 za kuharja Andreja Goljata, ki je imel v prvem nadstropju Homanove hiše odlično kuhinjo. V devetdesetih letih sem jih naredila nekaj za Cirilo Šmid iz Železnikov, ki je tedaj začela peči dražgoške in loške kruhke, pa za nekatere srednje gostinske in osnovne šole. Pozneje so jih začeli naročati iz vseh koncev Slovenije, pogosto neveste, ki so želele same speči darilca za svate, in vzgojiteljice iz vrtcev.« Danes izdeluje oboje. Male loške kruhke oblikujemo v ročno izrezljanem lesenem modelu. Prve so jih pekle sestre Klarise že pred tremi stoletji, z medenimi kruhki pa so se tedaj sladkali višji sloji prebivalstva. Po letu 1782 so jih začele peči tudi nune uršulinke, ki so na kuharskih tečajih svoje znanje delile z dekleti. Najverjetneje se je peka tega peciva razširila med vse prebivalce prav z njihovimi učenkami. Že takrat so uporabljale modele, ki so jih izdelali vešči rezbarji, kmalu so jih rezljali tudi samouki. Edina mojstrica pri nas, ki jih še vedno ročno rezbari, je Petra Plestenjak Podlogar. Bogato tradicijo rezbarjenja modelov prepleta s svojimi avtorskimi motivi in vzorci, loti pa se tudi drugih izdelkov – knjižnih kazal, obeskov za ključe, nakita in vložkov v dele pohištva. Za rezbarjenje so potrebna kakovostna rezbarska dleta različnih velikosti in oblik za različno uporabo. »Na začetku je dovolj le nekaj osnovnih, takih, ki so zares potrebna. Tudi lesen kij je lahko uporabno orodje, če je les pretrd in ni dovolj moči v roki,« pripoveduje rezbarska mojstrica, ki za rezbarjenje najraje uporablja les suhe hruške. »To je gost, dokaj trd les, jaz pa delam drobne vzorce, ki se lepo vrežejo vanj. Ima pa ta les tudi nekaj slabosti – rad ga obišče lesni črv, pogosto ima veliko grč in drugih lepotnih nepravilnosti. Te lahko dodajo rezbariji poseben čar, če jih znaš pravilno umestiti v končni izdelek,« pojasni. Petra Plestenjak Podlogar: »Mali loški kruhki so različica odtisnjenega peciva, ki izhaja iz Škofje Loke. Podobne vrste peciva pečejo tudi po svetu: na Nizozemskem so to piškoti speculaas, v Nemčiji springerle, v Švici appenzeller biber …« Izdeluje modele v različnih velikostih in z različnimi vzorci: »Nekateri vzorci so preprostejši, drugi pa zahtevajo veliko pozornosti in natančnosti pri rezbarjenju. Koliko časa porabim za njihovo izdelavo, je odvisno tudi od tega, kako se obnaša les, pa tudi od mojega počutja, « iskreno pove. Najpreprostejši izdelek konča že v eni uri in pol do dveh, večji modeli z zelo bogato rezbarijo pa nastajajo več dni. »Pri klasičnem modelu za loški kruhek najprej urežem žlebičke na naklonu odprtine, nadaljujem z borduro osrednjega vzorca in končam s samim vzorcem. Vzorca si po navadi ne rišem, označim le sredino in kakšen krog,« na kratko opiše ustvarjalni proces, pri katerem nastane iz kosa lesa z nekaj orodja čudovita umetnina. Prav zaradi njenega »prostega« sloga niti dva izdelka z enakim vzorcem nista povsem enaka. Če se ji kdaj kaj zalomi, pa malce priredi vzorec in mu kaj doda. Ko je osrednji vzorec končan, uredi še vse štiri vogale in se na vsakega podpiše. Modele za peko še ročno zbrusi z brusnim papirjem, okrasne modele pa tudi povoska in skrtači. »Dobro je, če okrasne modele občasno skrtačimo s krtačo z naravnimi ščetinami, po nekaj letih visenja na steni pa bodo hvaležni za vnovično voskanje.« Modele za peko pa pusti v naravnem lesu: »Po uporabi jih je treba le skrtačiti, lahko tudi z zobno krtačko in pod vodnim curkom, nato jih popivnamo in pustimo, da se posušijo.« Fotografija: Vito Debelak TRADICIJA S PRIDIHOM SODOBNOSTIZamisli in navdiha za nove vzorce ji ne zmanjka nikoli, saj jih vidi povsod naokoli, nekaj pa jih »nosim že v sebi«, pravi naša sogovornica. Prizna tudi, da morda ni vsak dan »pravi« za umetniško izražanje, včasih je takih tudi več dni. »Ko pa se mudi kaj začeti ali samo dokončati, ne gledam na prave dni.« Pri delu se zelo rada prepusti domišljiji ter prepletanju in kombiniranju različnih cvetličnih, figuralnih in živalskih vzorcev. Rada povezuje tradicijo s sodobnostjo, čeprav je »čarobno izdelati tudi repliko starega vzorca«. S svojimi posebnimi željami jo včasih presenetijo tudi naročniki njenih modelov. To, pravi, je zanjo prav poseben izziv. Fotografija: Tomo Jesničnik Tudi sama opaža, da se njeno umetniško izražanje v različnih obdobjih kaže drugače. »To opazim, ko mi pride pod roke nekaj deset let star model in vidim, da sem ga naredila drugače, kot bi ga zdaj. Zadnja leta sem verjetno najbolj razpoznavna po drobnih čipkastih vzorcih, ki jih kombiniram, in rozetah večjih dimenzij.« Prav vsak njen model, naj bo okrasni ali za peko, pa je enkraten in vesela je, da so potovali že po vsem svetu. »Tudi sama ljubiteljsko pečem male loške kruhke, ki sem jih poimenovala Poglej in pojej. Oktobra letos je minilo 10 let, od kar sem jih spekla prvič. Sedaj sem že prava strokovnjakinja. Tudi to je bil zame nov izziv in vesela sem, ko vidim lepe pozitivne odtise neštetih vzorcev svojih lesenih modelov, ki sem jih izrezbarila v negativu.« Le nekaj rezbarij obdrži doma: tiste, ki jih naredi za manjše razstave ali na kolonijah, ki se jih rada udeležuje. Tako ima vedno na zalogi dovolj svojih izdelkov za razstave. Njene rezbarije so občudovali že na mnogih samostojnih razstavah po Sloveniji ter na skupinskih doma in po svetu. »Vedno se nekaj mojih modelov potepa po tujini. Razkropljeni so po vseh celinah in včasih se pošalim, da sama nisem videla veliko sveta, so ga pa zato moje rezbarije.« Njeni izdelki so tudi dragoceno darilo in veseli jo, da so izdelki rokodelcev spet cenjeni med ljudmi. Tudi med mladimi je več zanimanja za rokodelske delavnice in tečaje rezbarjenja, ki jih vodi tudi sama. »Veliko zanimanja je zanje. Najprej je prihajalo več moških, potem je bilo razmerje približno enako, sedaj pa je več žensk.« Pomembno je, da se želja po rezbarjenju pri vsakomur porodi sama: »To strast moraš začutiti v sebi, potreben je tudi prirojeni dar za to, lastne zamisli in veliko volje za samostojno delo, pa tudi samokritičnost ni odveč,« iskreno pove. Sama rezbari že skoraj pol stoletja. Začela je ljubiteljsko, nato pa je bil sedemnajst let tudi njen samostojni poklic. Vedno pa jo je pri delu vodila neizmerna ljubezen do ustvarjanja. »Priznam, da se morda razlikujem od drugih rokodelcev, saj sem pri svojem delu še zelo ‘starokopitna’. Vse delam sama, ročno, nimam nobenega stroja, les moram kupiti, razreže mi ga mizar. Preveč komercialni izdelki mi niso ljubi, zato sem si postavila svoja pravila, ki jim sledim.«

Sat, 1. Jan 2022 at 14:40

97 ogledov

Božična lepotička
Tale snežno bela lepotička sliši na ime Ace R in je rodovniške črno-bele pasme Missionman-EtxOntari × Adelhi, skotila pa se je na kmetiji Zajc v Litiji. Njena lastnica, mlada rejka Barbara Zajc, jo je uredila kot za razstavo – tokrat božično z božičnim venčkom, verjamemo pa, da bo že kmalu nosila tudi venec zmagovalcev na razstavi najlepših govedi. Ace R je fotografirala Nina Jurkošek.

Sat, 1. Jan 2022 at 14:16

91 ogledov

Prepletanje nitk me je prevzelo
Vseslovenski projekt kvačkanja občinskih grbov se je končal. Dvesto enajst kvačkaric in en moški je skupaj na tisoče ur spretno prepletalo niti, da bo vsaka slovenska občina dobila svojega. Projekt je navdušil tudi Gelco Zidar iz Zibike, ki je kvačkala grb domače občine Šmarje pri Jelšah. »Takoj, ko sem izvedela za projekt Slovenija kvačka, sem se prijavila. Imela sem srečo, da sem bila tudi izbrana, saj je bilo zanimanje za sodelovanje izjemno. Mesta so se hitro polnila, čast kvačkanja grbov pa je dobilo le 212 prijavljenih. Toliko, kolikor je v Sloveniji občin,« nam pojasni naša sogovornica. Doda še, da mnoge njene ročnodelske kolegice iz Društva kmetic Ajda, ki skupaj že več kot dve desetletji v zimskih mesecih vezejo in ustvarjajo različna ročna dela, niso imele te sreče.  GRB DOMAČE OBČINEČeprav je Gelca mojstrica mnogih tehnik vezenja, kvačkanja in pletenja, je bilo kvačkanje grba zanjo poseben izziv. »Prvič sem se srečala s povsem novo tehniko kvačkanja, ki se imenuje »od kota do kota«. Nikoli prej je nisem uporabila. Napotki Jadranke Smiljić, pobudnice in vodje projekta, so bili zato zelo dragoceni. Ko mi je pokazala novi način, pa sem takoj osvojila tudi to tehniko. Vsi sodelujoči smo dobili tudi podrobna navodila kvačkanja za vsako vrstico grba posebej. Moja navodila imajo deset strani. Natančno jim je treba slediti, šteti zanke in vrstice. Tu ni bližnjic, saj se vsaka napaka pozna na končnem izdelku.« Posebno zadovoljstvo je obšlo Gelco, ko je izvedela, da bo delala grb domače občine. »V Zibiki živim že 52 let, zelo dobro poznam naš grb. Ima obliko ščita, ki je razdeljen na štiri polja. V zgornjem levem polju in spodnjem desnem so po diagonalni vzporedno bele in modre črte. V zgornjem desnem polju je grb rodbine Gaisruckov, lastnikov gradu Jelše v Šmarju, v rumeni in modri barvi, na sredini tega polja pa sta spojena dva bivolja rogova. V rumenem polju je rog modre barve, v modrem pa rumene. V spodnjem levem rumenem polju pa je jelševa vejica s tremi listi,« nam ga podrobno opiše.  Prav tak je tudi kvačkan grb, obrobljen pa je z rdečo volno. Za spretno Gelco vzorec ni bil preveč zahteven, čeprav so v njem prepletene volnene niti šestih različnih barv in je vzorec precej razgiban. »Skupaj sem porabila okoli 2,5 kilograma volne, grb pa je nastajal približno 100 ur. Ko sem ga začela delati, kvačk kar nisemmogla odložiti. Izrabila sem prav vsako priložnost za kvačkanje, saj sem ga želela čim prej končati. Med poslušanjem narodno-zabavne glasbe so ure hitro minevale, tako prijetno mi je bilo,« nam iskreno pove. Žal ji je, da projekt ne bi bil vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot največja skupina, ki kvačka hkrati, kot je bilo zamišljeno. »Izkazalo se je, da je za svetovni rekord treba narediti vsaj tisoč izdelkov, zato bo vsak med nami naredil še po štiri druge izdelke. Jaz sem naredila blazine, ki so barvno usklajene z grbom,« pove Gelca. Gelca Zidar: »Ročna dela mi pomenijo življenje. Nič me ne veseli toliko kot prepletanje nitk na mnoge načine. To delam, ko sem dobre ali slabe volje. Najraje pa vsak dan.« NIČ ME NE VESELI BOLJGelca se je z vezenjem in vezeninami srečala že zelo zgodaj in ta ljubezen jo spremlja vse življenje. »Med tremi sestrami sem samo jaz podedovala mamino ljubezen, ki je še pri 90. letih kvačkala in pletla. Bila sem še otrok, ko sem naredila prtičke za nočno omarico, kot dekle pa sem si že sama z vezenjem okrasila svoja oblačila,« se spominja. »Moj dar je opazila že moja draga učiteljica v osnovni šoli, ki me je spodbujala k ustvarjanju. Zadnjih dvajset let je to moje največje veselje. Hvaležna sem, da mi roke zelo dobro služijo, tudi očal še ne potrebujem za delo. Iskreno vam povem, da lahko ure in ure presedim ob vezenju. Le redko pride dan, ko ne vezem, kvačkam ali nekaj ustvarjam.« Z žarom v očeh nam zaupa, da je srečna, ko veze. »To je čas zame, za ustvarjanje nečesa lepega, kar z velikim veseljem podarim in s tem koga razveselim. Vesela sem, da je spet več ljudi, ki cenijo ročna dela. Bilo je obdobje, ko so raje kupovali cenene strojno narejene izdelke, naši izdelki niso bili nič vredni,« nam pove. Da bi svoje tkanine, požlahtnjene z mnogimi vzorci, prodajala, ni nikoli pomislila. »To lahko delaš le iz ljubezni, ročnega dela se ne da ovrednotiti in mu natakniti ceno. Mi pa zelo veliko pomeni, če obdarjenci okrasijo svoje domove z mojimi izdelki in ti ne končajo nekje na dnu predala. Mnogim prijateljem sem izvezla prtičke, pa posteljnino, tudi zavese, kar jim srce poželi,« ponosno pove Gelca. Na leto naredi vsaj 100 novih izdelkov. »Imam jih vsepovsod. Tudi praznično smrečico okrasimo s kvačkanimi snežinkami in angelčki, ki jih poškrobim, da ohranijo obliko. Mehko moko pomešam z vodo, pristavim na štedilnik, da zavre in postane zmes lepljiva. Razredčim jo s hladno vodo in v to zmes namočim vsak okrasek, nato ga raztegnem na stiroporu, da ohrani obliko,« nam zaupa naša sogovornica. Vsako leto je na praznični mizi tudi nov prt.  Z vezenjem, pravi, se navajamo mnogih dobrih lastnosti: potrpežljivosti, pa natančnosti in estetike pri združevanju različnih barv. »Barvna skladnost je zelo pomembna, da se izrazi lepota vzorca. Pri vezenih cvetovih je včasih samo v enem skromnem cvetu več različnih odtenkov iste barve, a na prvi pogled tega niti ne opazimo. Tako je tudi prav, barve se morajo nevsiljivo prelivati,« nas poduči. Sama ima najraje umirjene barvne tone, take, ki se čim bolj približajo odtenkom cvetov v naravi.  Nekaj izdelkov ji je še posebej dragocenih, od njih se ne more ločiti. Pokaže nam bombažni prtiček z izvezenim žitnim klasjem, makovimi cvetovi, ivanjščicami in plavico. »Toliko živih barv je na njem, pa tako lepo se ujamejo. Ta vzorec je star vsaj 80 let, pa še vedno je tako čudovit, « navdušeno pove Gelca, ki ima doma zajetno zbirko knjig in revij za ročna dela, kjer črpa navdih za nove vzorce. »Samo pogledam in že vem, kaj bom naredila. Rada bi povedala, da sem samouk in nikoli nisem hodila na kakšen tečaj. Mnoge to preseneti, ker sem zares izpopolnila vse tehnike. Tudi zadnja stran vezenine mora biti lepa. Vse nitke je treba skriti, da je prtiček gladek in nima izboklin. To mojstrice ročnih del najprej preverijo,« nam izda. Se kdaj naveliča ročnih del, jo previdno vprašam. »Nikoli!« izstreli. »Le med dvomesečnim okrevanjem po težki operaciji mi ni bilo do tega dela. Če se naveličam kvačkanja, pa nadaljujem z vezenjem,« se zasmeji. »To je veselje, je strast in tudi razlog za druženje. Močno pogrešam skupna druženja pri naši predsednici Francki Javeršek, kjer smo se zbirale ročnodelke iz društva Ajda. Zdaj nam je korona to preprečila in ustvarja vsaka sama doma. Kaj novega bo nastalo, bomo tako kot vsako leto pokazale na našem občnem zboru in ob praznovanju 45-letnice društva. To bi morale obeležiti že letos, a smo tudi ta dogodek pomaknile na naslednje leto. Kadarkoli bo, bomo vesele, da bomo po toliko mesecih spet vse skupaj,« konča naš pogovor Gelca Zidar.
Teme
mladi prevzemniki

Zadnji komentarji

rastko plohl :

15.10.2016 18:45

lp

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

O duševnem zdravju in kakovosti življenja na podeželju