Vreme Naročite se
Dan bi bil lahko kakšno uro daljši
Njen vsakdanjik je zapolnjen od jutra do večera, saj ima ob službi in družini še vrsto aktivnosti, ki jo veselijo in bogatijo njeno življenje.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 13. januar 2021 ob 16:11

Odpri galerijo

Nežika z vnukinjama ...

Blizu ji je dobrodelnost, pomoč ljudem, tistim v stiski in odrinjenim na rob družbe, zavzema se za položaj in pravice kmetic, čeprav sama ni kmetica. Ima pa dovolj veliko srce, še bolj pridne roke in si zna razporediti čas, tako da nikomur ne odreče pomoči. Njeno razdajanje so opazili tudi v Občini Mirna Peč in ji lani podelili občinsko priznanje za njen prispevek v domačem kraju in izven domačih meja.

Nežiko Režek je v Dolenjo vas pri Mirni Peči pripeljala ljubezen pred več kot tremi desetletji. Otroštvo in mladost je preživela v Posavju, v Brežicah v veliki družini. »Mama je vzgojila sedem otrok, jaz sem bila srednja,« steče najin pogovor. Selitev v nov kraj, med neznane ljudi, na manjšo kmetijo, je bila zanjo velika sprememba. »Mož je edinec, živel je samo z mamo, in naenkrat sem bila sama v tujem okolju. Mož je hodil v službo, tašča pa je večji del dneva preživela zunaj, delala je na kmetiji in v vinogradu. Joj, kako težko sem čakala, da postanem mama in bom tudi jaz zaposlena,« se spominja Nežika. Saj dela ji nikoli ni zmanjkalo – v hiši in okoli nje je vedno treba kaj postoriti, rada pa je tudi kvačkala, pletla, šivala … »Saj sem imela dovolj dela, le občutek samote mi je bil tuj, saj je bilo v naši družini vedno živahno,« iskreno pove. Ker je po značaju dobrovoljna in zgovorna, se je tudi v malo vasico z manj kot sto prebivalci hitro vživela in danes ponosno pove, da je Mirnopečanka.

				... v čebelnjaku			... v čebelnjaku

MED KMETIJO IN ŽELEZNICO
Čeprav ni zrasla na kmetiji, ji kmečko delo ni tuje, saj je že kot osnovnošolka rada pomagala na kmetiji v soseščini: »Gospa je ovdovela, sin pa je odšel v Ljubljano. Ni imela velike kmetije: le tri krave, nekaj zemlje in traktor. Sama ni zmogla opraviti vsega, zato je bila hvaležna moje pomoči, mene pa je delo veselilo. Marsičesa me je naučila. Pri dvanajstih letih sem vozila traktor in z njive pripeljala, kar je bilo treba, naučila me je molsti krave na roke,« se spominja Nežika. »Vsako delo je bilo zame izziv, nisem se ga branila, saj se ničesar ne ustrašim. Tak je moj značaj, nikoli ne odneham, dokler ni delo končano,« o svojem značaju pove naša sogovornica.

Vse izkušnje s tiste kmetije so ji koristile tudi na moževi kmetiji. »Ko sem se poročila, so imeli na kmetiji kravo in prašiče ter vinograd, a vsega ni bilo dovolj, da bi se s tem lahko preživljali, zato sva oba hodila v službo,« pravi Nežika. Z možem sta kmalu po poroki začela še čebelariti: »To naju še vedno veseli. Imava 60 panjev, vsa leta redimo tudi prašiče, le živinorejo smo opustili. Posebej ljube so mi tudi kokoši, poleg nesnic imamo tudi prave pernate lepotice – japonske svilnate kokoši,« našteva. Ker se je mož pred kratkim upokojil, pa razmišljata, da bi kupila še nekaj koz. Tudi vinograd v gorici blizu vasi, v katerem raste 700 trt renskega rizlinga, sauvignona inmodre frankinje, je vsem v družini v veliko veselje.

Nežika pravi, da bi z veseljem opravljala delo kmetice, a še raje ima poklic, ki je del njihove družinske tradicije: »»Delo na železnici je naša družinska tradicija: oče je bil železničar, pa sestra, brat in tudi mož. Ja, ljubezen do vlakov naju je povezala,« nam izda. Radovedni smo, če se bo tradicija nadaljevala: »Se že, najmlajši sin je sprevodnik, medtem ko je drugi sin vojak, hčerka pa je zaposlena v uspešnem podjetju v Novem mestu,« še izvemo. Nežiko lahko v železničarski uniformi srečamo na postaji v Trebnjem, kjer je prometnica. »Nadzorujem prihod in odhod vlakov, pa skrbim za varnost potnikov. Morda se komu zdi, da je to lahek poklic, pa je v resnici zelo zahteven in predvsem odgovoren. V hipu gre lahko kaj narobe, a na srečo imajo vsi pripetljaji, ki jih ni malo, srečen konec,« pove.

MED KMEČKIMI ŽENAMI
Že več kot desetletje je Nežika močno vpeta tudi v mirnopeško društvo podeželskih žena. Mednje je prišla povsem slučajno. Takole pripoveduje: »Soseda je bila že včlanjena v društvo in me je povabila na njihov kulinarični tečaj izdelovanja dekoracije iz zelenjave. Všeč mi je bilo med njimi, hitro smo navezale stik z ženskami, zato sem se kar takrat vpisala mednje.« Kmalu po tem, ko se jim je pridružila, so jo članice predlagale za predsednico društva in tudi izvolile. »Zelo sem bila počaščena, saj do takrat nisem bila niti v upravnem odboru društva. Verjetno so opazile, da sem vedno pripravljena pomagati in so mi zaupale to pomembno nalogo,« razmišlja. Društvo je vodila dva mandata, skupaj štiri leta, najbolj ponosna pa je, da se je društvo med njenim vodenjem pridružilo Zvezi kmetic Slovenije. »Ni bilo lahko prepričati žensk, a sem bila vztrajna in uspešna. Z Zvezo smo začele hodit po ‘svetu’, sklenile nova prijateljstva, se začele družiti s stanovskimi kolegicami tudi izven naše občine,« pove Nežika, ki je ostala med najaktivnejšimi članici domačega društva in članica upravnega odbora. Od leta 2016 pa je tudi ena od dveh podpredsednic Zveze kmetic Slovenije, Zveza pa jo je spomladi leta 2019 izbrala kot predstavnico v Svetu za ženske na podeželju, posvetovalnem organu kmetijskega ministra.

Je desna roka predsednice Zveze, zato jo pogosto srečamo na številnih prireditvah kmečkih žensk na Dolenjskem pa tudi drugje po Sloveniji. V svojih nagovorih v imenu najvišje stanovske organizacije kmetic Slovenije je vedno pozitivna, spodbudna in ne skopari s pohvalami, na kulinaričnih razstavah pa tudi sama rada sodeluje s svojimi izdelki. »Pečem kruh za razstave v Beli Cerkvi, Škocjanu in Robu, pletenico za razstavo v Prečni pri Novem mestu, šarkelj nesem na Bučko, štruklje pripravim za državno ocenjevanje, ki ga organiziramo Mirnopečanke …« našteva Nežika. Z državnih in društvenih ocenjevanj je prinesla že kopico priznanj, eno pa ji je še posebej pri srcu in to visi kar v njeni domači kuhinji: »To je zlato priznanje z državnega ocenjevanja kruha, pečenega v krušni peči, iz Roba. Veste, da sem krušno peč zakurila samo za en hlebec kruha, da bi ga lahko nesla na ocenjevanje. Tako sem se veselila sodelovanja, s pečenim hlebcem pa nisem bila zadovoljna. Nisem ga želela dati na ocenjevanje, a sem ga dala v avto in šla v Rob z društveno prijateljico Janjo. Ko sva prišli tja, sem ji povedala, da ne bom sodelovala. Ko sva videli razstavljene kruhe, je Janja enega vzela v roke, ga obrnila in videla, kako je zažgan. Da mi greš takoj po kruh v avto, je bila odločna. Brez ugovarjanja sem šla in ja, ta moj hlebček je dobil zlato priznanje,« ponosno pove.

Najbolj značilna mirnopeška jed so štruklji, najbolj znan dogodek DPŽ Mirna Peč pa je državno ocenjevanje in razstava štrukljev. Te znajo ženske pripraviti na najrazličnejše načine. Nežika jih najraje pripravi tako: skutne štruklje iz vlečenega testa skuha v vodi, jo nato zabeli z ocvirki in ponudi zabeljeno juho s skutnimi štruklji.

DOBRO SE Z DOBRIM VRAČA
Nežika je aktivna na tisoč in enem koncu: v čebelarskem in vinogradniškem društvu, pa pri ribiški družini, kulturnem društvu in kmečkih ženskah, Karitasu … in še bi lahko naštevali, a pravi, da z dobro voljo zmore prav vse.

Zelo rada vodi prireditve, domača je tudi na odru, saj je začela nastopati že v otroštvu v cerkvenem gledališču v Brežicah. Odkrili so jo tudi v Kulturnem društvu Mirna Peč, ki se mu je pridružila leta 2009, pred petimi leti pa je bila imenovana tudi za predsednico. Štiri leta je bila tudi v uredniškem odboru mirnopeškega občinskega glasila, zdaj pa ureja kulinarično rubriko Iz mirnopeških kuhinj … »Ni predaha in niti ne vem, kako bi bilo, če bi ga imela,« iskreno pove. »Vse to mi polni baterije in ne prazni.« Vesela je, ko lahko pomaga in s tem polepša in olajša dan drugim: lani je bila med prvimi, ki je na pobudo lokalne župnijske Karitas začela šivati obrazne maske, več kot 300 jih je sešila sama, konec lanskega leta je bila pobudnica, da so Mirnopečanke pletle Rokavčke Pomagavčke za dementne starostnike iz Doma starejših Novo mesto. V posebno čast ji je bilo izdelovanje okraskov iz oblancev za slovenske smrečice v Vatikanu lani jeseni. »Z okraski je v Vatikan potoval tudi delček Mirne Peči,« pove. S sovaščankami so konec leta napekle tudi piškote, da se je z njimi posladkalo osebje na oddelku COVID v novomeški bolnišnici, in so se jim tudi tako zahvalile za njihovo požrtvovalno delo v tej težki preizkušnji.

Pravi, da je razdajanje in nesebična pomoč drugim njen način življenja, zato ji ni težko nameniti veliko svojega prostega časa in ur, da lahko pomaga. Njeno delo se pogosto zavleče tudi pozno v noč, a čuti, da jo to izpolnjuje, bogati. Lansko leto res ni bilo prijazno leto, posebno za ljudi, ki so sami, osamljeni. »Težko je, če nimaš nikogar, da bi se z njim v živo pogovoril. Zato si tudi v domači vasi prizadevam na različne načine, da vaščani ostajamo povezani in se ne oddaljujejo drug o drugega. Sami poskrbimo, da nam življenje na vasi ni dolgočasno – vaščanke stopimo skupaj vedno, ko je treba, marca, v mesecu žensk, pa tudi skupaj praznujemo,« pravi Nežika.

				... z ulovom			... z ulovom

Le želimo si lahko, da bi bilo takih Nežik še veliko in da jim nikoli ne bi zmanjkalo dobre volje in pozitivne energije. »Oh, včasih bi bil lahko dan daljši,« pravi Nežika, ki je neusahljiv vir zamisli. Včasih pa si mora tudi sama napolniti baterije. »Najbolj me razveselita moja sončka, vnukinji. Skupaj delamo vse: kuhamo in pečemo, kvačkamo, se igramo, zadnje tedne se skupaj tudi učimo. Še dobro, da se babi spozna na računalnik,« šaljivo doda. Ko potrebuje mir, pa se umakne v naravo, najraje h Krki, na ribičijo. Ja, Nežika je tudi strasten ribič, tako kot je bil njen oče, pa dva brata in njen mož ter najmlajši sin.

Fotografije: osebni arhiv

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 5. Mar 2021 at 14:16

110 ogledov

Ko zmanjka sveže zelenjave, nam dajo hranila kalčki
Ko se narava pripravi na počitek in so vsa zelišča skrbno pobrana in posušena, na Zeliščnem vrtu Majnika v Žičah pri Ločah začnejo s pridelavo kalčkov. Ti nas v hladnejšem delu leta, ko ni na voljo velike izbire sveže zelenjave, oskrbujejo s hranili, vitamini in minerali.  Blagodejne učinke kalčkov za naš organizem je že pred več kot petnajstimi leti odkrila Majda Temnik, ki se je vzgoje kalčkov lotila zaradi veselja do zdrave hrane. »V prilogi neke revije sem prebrala, kako koristni so kalčki za naše telo, in pomislila sem, zakaj jih ne bi poskusila pridelati sama in obogatila našo prehrano,« pripoveduje Majda. Zelo dobro so ji uspeli, njihov okus pa jo je navdušil, zato je o njih začela širiti dober glas med ljudi. »Takrat o koristnih lastnostih kalčkov ljudje niso vedeli dosti, saj o njih niso pisali, niti ni bilo na voljo veliko strokovne literature. Jaz pa sem jih želela predstaviti ljudem, zato sem na vse dogodke s seboj vzela tudi kalčke in jih ljudem ponudila v pokušino. Marsikdo se je navdušil zanje in jih začel pridelovati sam. Morda se zdi, da je pridelovanje kalčkov preprosto, saj rabimo samo kakovostno ekološko seme, čisto vodo in malce potrpežljivosti, a so mnogi, ki so poskusili, kmalu ugotovili, da je z njimi treba skrbno ravnati in jih vsak dan negovati. Začeli so me nagovarjati, naj kalčke pridelujem tudi zanje, « se spominja sogovornica. Takrat o prodaji kalčkov Majda ni razmišljala, ta premik se je zgodil šele leta 2012, ko se je začela zgodba Zeliščnega vrta Majnika in so pridobili ekološki certifikat ter priglasili dopolnilno dejavnost, v okviru katere tržijo kalčke in druge izdelke s posestva. Takrat se je v zgodbo zeliščne kmetije vključila tudi Majdina hči Katja, ki se je po dolgoletni športni karieri v tujini vrnila v domači kraj in postala nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji ter začela novo razvojno pot, ki je bolj tržno usmerjena. Danes sta mati in hči tesno povezani pri delu in njuno ljubezen, s katero skrbita za svoje posestvo in vse rastlinice, ki rastejo na njem, je čutiti na vsakem koraku in v vsakem izdelku. Vse, kar ponudijo kupcem, je najvišje kakovosti in z visoko prehransko vrednostjo, pridelano po načelih biodinamke v sozvočju z naravo in njenimi silami. DEJAVNOST ZA ZIMSKI ČASKonec oktobra, ko se zapre zeliščni vrt z več kot 160 raznovrstnimi zelišči in rastlinami za obiskovalce, se Katja in Majda posvetita kaljenju semen – pridelavi kalčkov. »Sezona kalčkov traja do konca maja, ko se naše delo spet preseli na zeliščni in zelenjavni vrt,« pove mlada prevzemnica Katja. Tehnologijo pridelave kalčkov je razvila Majda, po izobrazbi inženirka kemijske tehnologije, ki je vedno na prvo mesto postavljala pridelavo energetsko polne in žive hrane pred količino in zaslužek. Tem vrednotam in načelom pa sledi tudi Katja.   Na začetku so kalili zelo veliko različnih semen, nakaljevali so tudi žita – pšenico, rž, neoluščeno proso, ki so jih imeli na kmetiji, nato pa so izbor semen skrčili zaradi stroškov analiz kalčkov ali kalilne vode, ki jih zahteva Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). »Največ kalimo kalčke alfalfa (lucerna), brokolija, rdeče in daikon redkve ter rdečega zelja,« našteva Majda. Kalčke pridelujejo v kletnih prostorih, kjer je klima zanje najprimernejša. »Celotna klet ni pod zemljo, zato imajo kalčki tudi naravni vir svetlobe, ki jo potrebujejo, ko iz semena vzklije kalček. Posebne opreme za pridelovanje kalčkov ne potrebujemo, moramo pa jih skrbno negovati, saj so zelo občutljivi,« pove Katja. Vse se začne s kakovostnim in zdravim ekološkim semenom, ki ni tretirano s fungicidi, zato ima v sebi polno življenjske energije. Seme najprej preberejo, da izločijo poškodovana semena, ki ne bi kalila in bi lahko začela gniti in okužila še preostala. Nato semena razporedijo po kalilnih pladnjih, v katerih morajo imeti ves čas na voljo čisto vodo. »Semen in pozneje kalčkov ne zalivamo, ampak pršimo vsaj dvakrat na dan. Če je v prostoru toplo, pa tudi večkrat. Najbolj zahteven del pri pridelovanju kalčkov je začetek kaljenja, ko kalčki ne smejo biti premokri, torej plavati v vodi, pa vendar morajo ostati ves čas vlažni, da se ne osušijo. Prve tri dni so v temnem delu prostora, ko pa začnejo kaliti, jih prestavimo na svetlobo,« pojasni Majda. Pove nam še, da je optimalna temperatura za pridelavo kalčkov sobna temperatura (okoli 22 stopinj), saj pri nižji temperaturi kalčki zaostajajo v rasti. Večina kalčkov zraste v osmih dneh, redkvice že v petih, sončnica pa rabi kar deset dni, saj imajo semena trdo lupino in rabijo malce dlje, da ozelenijo. Ko kalčki primerno zrastejo, jih večer pred pakiranjem temeljito operejo in odcedijo ter osušijo na papirnatih brisačkah, nato jih shranijo v hladilnik, da se ohladijo. »Vso vodo, ki jo uporabljamo za spiranje kalčkov, pa zbiramo in uporabimo kot zeleno gnojilo na našem vrtu,« pove Katja. Celotna pridelava kalčkov je ročna, kar je tudi največja prednost pred industrijsko pridelanimi kalčki. »Pomembna prednost je neposredna svetloba, zaradi česar kalčki ozelenijo in lahko razvijejo klorofil, s tem pa se v kalčku poveča tudi vsebnost hranilnih snovi in se zgradijo beljakovine. Klorofil v sveži zelenjavi je izjemno dragocen za ohranjanje naše vitalnosti in je pravi čudež narave, saj je sestava klorofila neverjetno podobna sestavi hemoglobina v krvi, zato ga imenujemo kar zelena kri,« nas o blagodejnih lastnostih kalčkov za naš organizem poduči Katja.  Majda Temnik: »Kalček za svoj razvoj koristi le rezervno hrano, ki je v semenu in takrat je v njem največ življenjske moči, zato ne rabi zemlje, dovolj je čista voda. Če pa seme posejemo v zemljo in zrastejo mlade rastlinice, ki jih režemo, pa te imenujemo mikrozelenje, ki pa že srka snovi iz zemlje, v kateri raste.« ZANIMANJE RASTENajbolj znani kalčki so alfalfa (lucerna), zato jih pridelajo največ. Ti so postali priljubljeni med vegetarijanci, saj z njimi vnesejo v svoj organizem vsa potrebna hranila, so naravni vir vitaminov ter vsebujejo veliko rastlinskih beljakovin, ki so boljše od živalskih. Ljudje pa izbirajo različne kalčke, bodisi po zdravilnih učinkovinah bodisi po okusu od bolj blagih do pekočih. Katja ocenjuje, da bodo v letošnji sezoni pridelali okoli 500 kilogramov kalčkov, če bi jim razmere dovoljevale, pa bi jih lahko pridelali še več, saj je povpraševanje na trgu še vedno večje od ponudbe. »Kmetij, ki pridelujemo ekološke kalčke, je v Sloveniji zares zelo malo, zato nam jih včasih zmanjka. Trenutno uporabljamo 90 % naših zmogljivosti. Večino kalčkov prodamo neposredno kupcem, do začetka pandemije smo jih dostavljali tudi nekaterim okoliškim šolam in vrtcem, kjer jih vključujejo v prehrano otrok, ter v izbranih trgovinicah s ponudbo ekoloških živil. Prodaja v trgovskih centrih pa nas za ta izdelek ne zanima, saj so kalčki izjemno občutljivi in zahtevajo konstanto temperaturo, da ohranijo svežino. Ob nepravilni hrambi pa zelo hitro izgubijo kakovost,« pojasnjuje sogovornica. Kalčke je dobro uživati od jeseni do pomladi, ko ni na voljo domače sveže zelenjave, saj nas pomagajo varovati pred nadležnimi prehladi, virozami, gripo in ostalimi boleznimi, ki se pojavljajo predvsem v hladnejših mesecih. Kalčke uživamo presne, saj ne potrebujejo toplotne obdelave. Lahko jih dodajamo solatam, v sendviče, zelo zanimiva je kombinacija rahlo pikantnih redkvinih kalčkov na kruhu, namazanim z maslom in medom. »Toplotna obdelava je priporočljiva le za kalčke stročnic (čičerke, leče in zelene soje – mung), saj surove stročnice vsebujejo toksine, čeprav se ti med kaljenjem razgradijo,« pojasni Katja. Ob koncu pogovora nam Katja še pove, da bo pridelovanje kalčkov ostalo pomemben del ponudbe na njihovi kmetiji predvsem v zimskem obdobju. Zelo pa se navdušuje tudi za pridelovanje kalčkov za živali, kar je v tujini že zelo znana in pogosta praksa.

Thu, 4. Mar 2021 at 14:56

208 ogledov

Namesto v vrtec na njivo
Med zaprtjem vrtcev zaradi covida-19 so šli Neža, Meta in Matjaž na njivo pomagat mami Kristini nabirati zimski radič. Fotografija je s kmetije Bizjak iz Vrtojbe, poslala pa nam jo je Ida Mermolja.

Thu, 4. Mar 2021 at 14:49

100 ogledov

Lani praznovale 45 let delovanja
V letu 2020 smo obeležili 45 let delovanja današnjega Društva kmečkih in podeželskih žena Vrhnika. Naši začetki segajo v daljno leto 1975, ko smo bile združene z ženami iz Borovnice pod imenom Društvo kmečkih žena Vrhnika in Borovnica. Tedanji direktor Andrej Štular je bil glavni pobudnik in velik podpornik, da se ustanovi društvo. Prva predsednica društva je bila Pavla Verbič, v veliko pomoč je bila tudi Cilka Umek. Sedež društva je bil v KZ Vrhnika. Sestajale smo se v prostorih nedanje zemljiške knjige, kjer je delovala Cilka Umek, in v prostorih sedanje kmetijsko-svetovalne službe.  Ob pomoči kmetijskih svetovalcev Vinka Koširja, Marjana Kržiča in Janeza Drašlerja so bila organizirana razna strokovna predavanja in tečaji (šiviljski, kuharski …). Poskrbljeno pa je bilo tudi za kulturno dejavnost z obiski gledališča. Seveda pa so bili med članicami najbolj pričakovani strokovni izleti po vsej Sloveniji in tudi čez mejo. Zanimanje in udeležba zanje je bilo veliko, zasedeni so bili tudi po štirje avtobusi. Za veliko žena in deklet je bila to ena redkih priložnosti za sprostitev od napornega dela doma in na kmetiji ter vsega, kar prinaša kmečko življenje. Zaradi oddaljenosti, logistike in drugih okoliščin so žene in dekleta v Borovnici ustanovile svoje društvo. Na Vrhniki pa je nastal Aktiv kmečkih žena KZ Vrhnika. Društvu je na začetku finančno pomagala kmetijska zadruga. Dobršen del sredstev pa je prispevala tudi vrhniška občina, s čimer smo krile stroške strokovnih predavanj, pozneje pa smo uvedle članarino za članice. Po večletnem vodenju društva je Pavlo Verbič zamenjala Veronika Švigelj, za njo pa je aktiv vodila Helena Kern. Z njimi je sodelovala kmetijska svetovalka Mojca Vavken.  Sedanji naziv društva je Društvo kmečkih in podeželskih žena Vrhnika in šteje 50 članic. Vodi ga predsednica Urška Trček z veliko volje in elana. V času, ki kmetijstvu ni najbolj naklonjen, moramo kmečke žene in dekleta tudi danes trdo delati, kljub vsem sodobnim strojem in tehnologiji, ter skrbeti za družino in dom. Najdemo pa si tudi čas za izobraževanje na raznih tečajih in predavanjih, veselimo se skupnih izletov in tudi rade med seboj poklepetamo.  To je samo nekaj utrinkov o delu in nastanku društva. Hvala vsem, ki so kakor koli pripomogli, da je naše društvo nastalo in deluje še danes. A. P.

Wed, 3. Mar 2021 at 11:56

136 ogledov

Nagrajeni ajdovi hrustavčki
Na kmetiji Klepec na Krasincu v Beli krajini se je v zadnjem desetletju spremenilo veliko. Nekdaj znana zelenjadarsko-živinorejska kmetija se je posvetila predvsem poljedelstvu, pridelavo zelenjave in živinorejo so opustili. Jožef in Dragica pa sta kmetijo predala sinu Jožetu, ki ob pomoči žene Mojce in brata Antona uspešno nadaljuje zgodbo družinske kmetije s trdimi temelji in novo razvojno vizijo. Domača trgovinica, ki je bila še pred leti bogato založna s svežo zelenjavo, je danes polna izdelkov iz žit: ječmena, kamuta in pire, prosa, ovsa, lana pa ajde in konoplje, ki zrastejo na 20 hektarjih belokranjskih polj ob reki Kolpi. Vse pridelujejo po ekoloških načelih – prijazno rastlini, naravi, okolju in ljudem. Pri delu složno dela vsa družina. »Imamo srečo, da kot družina zelo dobro delujemo in ima prav vsak član izjemno vlogo. Z možem Jožetom skrbiva za inovativnost, marketing in blagovno znamko, Jožetov brat Anton skrbi za tehnološke novosti in posodobitve, tast in tašča pa skrbita za tradicijo, za ogromno stvari, ki niso vidne na prvi pogled ter za to, da inovativne ideje ne dobijo svojih kril prehitro,« nam pove Mojca Klepec. ZDRAV PRIGRIZEK IZ KALJENE AJDOVE KAŠEPoleg najbolj tradicionalnih izdelkov, kot so moke, kaše in zdrob, Klepčevi razvijajo tudi nadvse inovativne prehranske izdelke z visoko hranilno vrednostjo. Med njimi so tudi ajdovi hrustavčki, ki so lani prejeli prestižno nagrado Inštituta za nutricionistiko kot najbolj inovativen izdelek leta 2020 v skupini ajdovih izdelkov. Izbor je bil že šesti po vrsti, lani pa je bila v ospredju ajda, saj so ji med enajstimi kategorijami izdelkov namenili kar pet. Pripravljajo jih po posebnem postopku: z nakaljevanjem hladno oluščene ajdove kaše, ki jo sušijo pri nizki temperaturi, da ohranijo vse hranilne snovi v njej. Ko seme ajde kali, se pripravlja na novo rast in takrat zaščitni ovoj izgubi svojo funkcijo, drobna ajdova zrna pa postanejo veliko bolj hranljiva in lažje prebavljiva. Tako obdelana ajdova zrna ohranijo vrsto življenjsko pomembnih vitaminov, encimov in mineralnih snovi, ki se lažje absorbirajo v celice in kri. Z vidika hranilne sestave so zato vir beljakovin, odlikuje pa jih tudi visoka vsebnost prehranskih vlaknin. Ajdovi hrustavčki so odličnega okusa, s svojo hrustljavostjo pa lahko popestrijo tudi druge jedi, na primer juhe, solate, namaze, lahko pa jih dodamo ovsenim kosmičem za zajtrk ali kenergijskim kroglicam. So tudi zdrav prigrizek, s katerim lahko nadomestimo manj zdrave slane prigrizke in oreščke in nam dajejo občutek sitosti. Pripravljajo jih v dveh različicah: navadne in slane. Mojca Klepec: »Kadar delaš s srcem in z iskrenim zanimanjem, takrat inovativnih idej res ni težko najti. V družini smo gurmani, radi jemo okusne jedi in spremljamo svetovne trende. Vodilo naše kmetije je že od nekdaj slediti tradiciji, izdelke pa ponuditi na inovativen način. Le kdo bi si mislil, da lahko iz ajde naredimo slasten prigrizek ali pa iz ječmena okusen in hitro pripravljen zajtrk. A ravno to smo naredili«. »ŽIVA« MOKA IN STARODAVNA INSTANT JEDOpisani izdelek pa ni edini inovativni izdelek v njihovi ponudbi. Klepčevi so prvi pri nas ponudili kaljene moke, ki jih ne boste več menjali za navadno. Izdelki, pripravljeni s kaljeno moko, so bolj polnega okusa. Škrob v zrnju se namreč deloma razgradi v enostavne sladkorje, ki dajo moki aromatičnost, zato so jedi okusnejše. Kaljeno zrno bi najlažje opisali kot zrno v vmesni fazi med semenom in novo rastlino. Kalček pa za svojo rast porablja škrob, zato se delež beljakovin v zrnu veča. Pri tem se razmerje med ogljikovimi hidrati in beljakovinami spreminja v prid beljakovin. Taka moka nam da daljši občutek sitosti, ima nižji glikemični indeks, zaradi česar je nihanje sladkorja v krvi manjše, manj obremenjuje našo prebavo, naš organizem pa lahko vsrka več hranilnih snovi. Semena med kaljenjem dobesedno »oživijo«, z njimi pa oživi tudi prava zakladnica pomembnih hranil, ki so bila prej skrita pod trdnim ovojem semena in zato telesu težko dostopna. Vsebnost vitaminov, mineralov in antioksidantov se s kaljenjem bistveno poveča, telo pa jih lažje vsrka. Med sprehodom po njihovi spletni trgovini, kjer so na voljo vsi njihovi izdelki, jemed najpogosteje razprodanimi živili tsampa, ki je pripravljena iz ječmenove kaše. Tsampa je prva instant jed na svetu. Uživajo jo tibetanski menihi, pod različnimi imeni pa jed poznajo tudi drugod po svetu. Med postopkom praženja ječmenove kaše se škrob iz ječmena delno razgradi, zato postane sladkasta in zelo okusna. Taka pa je všeč tudi najbolj zahtevnim jedcem – otrokom. Zato je izvrsten nadomestek za otroške kašice. Na voljo je tudi v čokoladni različici, pa z lešniki, orehi, v kratkem pa bodo predstavili tudi okusno različico s kokosom. Ker je tsampa že toplotno obdelana, je ni treba kuhati, zato jo pripravimo zelo hitro. Kako, pa je zbrano v številnih receptih, ki bogatijo spletno stran kmetije Klepec.

Wed, 3. Mar 2021 at 11:48

183 ogledov

Z osličkom po snegu
»Na svečnico sta 5-letna Zala in njena leto in pol stara sestrica Zarja iz vasi Prevole obiskali dedija in babico na bližnji kmetiji na Selih pri Hinjah. Bilo je toliko snega, da je Zala svojega oslička z imenom Listek vpregla v sani (ob pomoči dedija), nanj pa posedla svojo sestrico. Sankaško vprego je pogumno vodila po zasneženi gozdni poti. Sicer pa Zala zelo lepo skrbi za Listka, ga hrani, mu čisti dlako in celo počisti za njim. Osliček pa ji v zameno dovoli, da v čisto pravem sedlu jaha na njegovem hrbtu,« je k prisrčni fotografiji zapisala teta Monika Zore.

Wed, 3. Mar 2021 at 11:31

116 ogledov

Izbrali naj sladico
Dijaki Šolskega centra Šentjur so pokazali svoje izvrstno slaščičarsko znanje v okviru projektnega dne z Ipavci, kot so poimenovali dan, namenjen ustvarjanju, spoznavanju lokalne zgodovine s prepletom različnih veščin. Na Šolskem centru Šentjur so se v teh dneh, ki za nikogar niso preprosti, odločili, da dijakom namenijo poseben dan na daljavo – projektni dan z Ipavci. Dijaki so lahko izbirali med desetimi različnimi delavnicami, ki so obsegale spoznavanje lepote in pomena inicialk v povezavi z zgodovino gradu Rifnik, izurili so se v peki svojega najljubšega kruha, okušali in vonjali kavo v povezavi z znamenitim Guzajem, spoznavali zgodovino Rifnika in pomen rodbine Ipavec, izdelovali nakit, posvetili so se izdelovanju cepičev, ptičjih hišic, valilnic, se seznanili z zgodbo o šolski vrbi in bogatinki ter nato literarno in likovno poustvarjali, oblikovali lasten video, doumeli pomen obrti nekoč in danes ter se preizkusili v pletenju najrazličnejših košar. V okviru delavnice naj sladica Šolskega centra Šentjur pa se je porodila ideja o natečaju za sladico šole, saj se na šentjurski šoli urijo izjemno nadarjeni dijaki pod budnim očesom profesoric mentoric. Tako so zadnji četrtek v januarju prijavljeni dijakinje in dijaki predstavili svojo zgodbo lastne sladice, ki je morala vsebovati sestavini jabolko in med, poimenovali pa so jo Ipavčeva bogatinka. Čeprav je bila izbira težka, je dijakinja Nika Novak s svojo interpretacijo in vizualnim izgledom sladice navdušila komisijo ter prejela nazivzmagovalke. Zaradi trenutnih razmer zaenkrat sladice še ne morejo pokusiti, vendar je njihova želja, da jo predstavijo tudi ostalim dijakom in zaposlenim na šoli s prireditvijo v čast izbire naj sladice našega centra. Upajo na čas, ko bo mogoče sladico tudi prodajati kot zaščitni znak šole in ko bodo lahko tudi zunanji obiskovalci del njihove zgodbe o Ipavčevi bogatinki. Pripravila: Urška Pevec
Teme
dobrodelnost

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Dan bi bil lahko kakšno uro daljši