Vreme Naročite se
Prisluhnimo sebi in drugim
Zadnji spletni seminar Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM) v lanskem letu je bil hkrati napoved projekta neMOČ podeželja, s katerim bodo mladi podeželani odstirali družbeno stigmo o duševnem zdravju na podeželju.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 12. januar 2021 ob 16:55

Odpri galerijo

»Ob težkih preizkušnjah v življenju in pri kmetovanju nam včasih zmanjka volje in moči. Počutimo se nemočni in izčrpani, ne vidimo poti pred sabo. S takimi občutki smo se verjetno srečali že vsi, pomembno je, da jim znamo prisluhniti in kadar je treba, poiskati tudi pomoč, « je uvodoma povedala Dominika Klavž iz ZSPM. Tudi tokrat je ZSPM izbrala dve izjemni gostji: Nataša Kramberger je iskreno izpovedala svoje doživljanje nemoči pri delu na kmetiji, dr. Lilijana Šprah pa je mlade seznanila, kako prepoznajo stres in se z njim spopadejo. 

OMIN NASVET
V življenju Nataše Kramberger se prepletata dve na videz zelo različni področji – kmetijstvo in kultura: »Moj osnovni poklic je novinarstvo oz. pisateljevanje, sem samozaposlena v kulturi, a se povsod predstavljam kot književnica in kmetica.« 

Nataša Kramberger je pisateljica, avtorica romana Nebesa v robidah, za katerega je leta 2010 prejela evropsko nagrado za književnost, in navdušena ekološka kmetovalka iz Jurovskega Dola.

Nataša je odraščala na vasi, v malem stanovanju edinega bloka v vasi. Morala bi hoditi v vrtec, a je vsakič, ko je bila blizu njega, zbolela. »Tako mami ni preostalo drugega, kot da me pelje k omi in dedku na kmetijo. Do sedmega leta sem veliko časa preživela z omo, ki je kmetovala na majhni kmetiji, v osnovni šoli pa me je objel svet znanja in radovednosti, « pripoveduje. Kmalu je vedela, da bo pisateljica in naredila je vse, da bi svoje sanje uresničila. Pri 17 letih je zmagala na natečaju s kratko zgodbo in za nagrado dobila priložnost, da izda knjigo. Nastal je njen prvi roman Nebesa v robidah, preselila se je v Berlin in zaživela daleč od domače vasice kot novinarka in pisateljica … Njene sanje so se uresničevale natanko tako, ko si je želela. Potem pa šok: v treh mesecih je zgubila oba dedka in babico. Takrat se ji je podrl svet: »Naenkrat nisem znala ne naprej ne nazaj. Bila sem na vrhuncu svojih moči, jaz pa nisem mogla spregovoriti niti besede, kaj šele, da bi napisala roman.«

Iz svoje nemoči je razvila projekt Polne vreče z odb. Iz dedkovih srajc je začela šivati vreče za knjige, nakupovanje … in vsako opremila s svojo zgodbo o tem, kaj je bilo nekoč blago, iz katerega je sešita vreča. Tako je Nataša prebrodila svojo ustvarjaln  blokado. »Zgodbice so bile mali koraki k pisateljevanju, hkrati pa sem ob vrnitvi spet našla stik z domačim krajem in okoljem.« Vključila se je v lokalno skupnost, lokalno kmetijstvo in pomagala graditi temelje Zadruge Dobrina. »To so bili moji prvi stiki z lokalnim kmetijstvom. Zares kmetica pa sem postala leta 2015, ko je mama po dveh letih od nakupa kmetije ugotovila, da sama ne zmore,« pripoveduje. »Kmetija ni imela vode niti elektrike. Ni imela niti postelje, edina nepremičnina na tej kmetiji je bila »štala«, ki je spominjala na kup kamenja. Travniški sadovnjak je bil preraščen, drevesa polna bele omele. Še danes ne vem, zakaj se je moja mama odločila za ta nakup,« pripoveduje. Po treh mesecih dela na tej kmetiji je bila Nataša psihično in fizično izčrpana. »Vsak mi je solil pamet, kako naj kaj naredim, jaz pa sem delala po svoje, da jim dokažem, da zmorem in znam,« iskreno prizna. Ko ji je dvakrat v dveh letih pozeba vzela vse, kar je posadila oz. posejala, je bila na robu predaje. 

Ko je bila tik pred tem, da obupa in si prizna, da teoretično ekološko kmetijstvo sicer obvlada, praktično pa ne, ji je pomagal pogovor z omo: »‘Znaš prosit’, me je vprašala. ‘Znam,’ sem ji odgovorila, ona pa: ‘Potem pa prosi.’ Spoznala sem, da z mano ni nič narobe, ker vsega ne znam, saj so ljudje, ki mi lahko pomagajo, če jih znam prosit. Od takrat naprej gnjavim vsakega, ki pride mimo, na vse možne načine,« šaljivo pripoveduje. Od takrat Nataša sprašuje – veliko in o vsem, kar jo muči. »Ne sramujmo se svojih slabosti, izrazimo svojo nemoč. Če ne bomo prosili za pomoč, je ne bomo dobili. Postanimo mojstri sodelovanja: s tistimi, za katere se nam zdi, da jih potrebujemo, in tudi s tistimi, za katere nam nikoli na kraj pameti ni padlo, da bi jih kadarkoli lahko potrebovali ali bi nam lahko pomagali, nas spodbudili. Govorimo med sabo in z drugimi, sprašujmo in se izobražujmo, berimo in širimo svoja obzorja na različnih področjih,« je svojo osebno izkušnjo delila gostja.

Nataša Kramberger: »Nismo sami in ne rabimo vedeti vsega, biti mojstri za vse, čeprav naše delo od nas to zahteva. Vedno lahko koga pokličemo in vprašamo za nasvet, ali najdemo koga, ki nam lahko pomaga.«

MOTNJE MODERNE DOBE
Kako pomembno je prisluhniti sebi in svojim občutkom ter dojemanju položaja, ki nas bremeni iz dneva v dan bolj, pa je spregovorila dr. Lilijana Šprah, predstojnica Družbenomedicinskega inštituta SRC SAZU, ki proučuje duševne stiske tudi na podeželju in v kmečkem okolju.

Podatki iz zdravstvenih registrov in raziskav kažejo, da je kar 70 % obiskov pri zdravniku povezanih z izpostavljenostjo prekomernemu stresu, 60 % ljudi dela ne glede na zdravstveno stanje, 41 % zaposlenih je na bolniškem staležu zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu. 

DVOJNI OBRAZ STRESA
Duševne stiske imenuje tudi motnje moderne dobe, saj imajo vse skupni izvor: stres. Stres ima dvojni obraz: lahko nas poživlja, spodbuja, da opravimo stvari bolje, hitreje in učinkoviteje, lahko pa nas tudi ubija, če ga je preveč, če traja predolgo in nimamo obdobij, da bi se regenerirali, si odpočili. Opozarja, da je stres priročen obešalnik, na katerega radi obesimo vse, kar nas moti in nam ni všeč. »Stres ni to, kar se nam dogaja, ampak je naš odziv na neko okoliščino. Je naše občutenje, naša reakcija, naše počutje, ko se znajdemo v stresni situaciji. Stres je stanje napetosti, ki se pojavi, kadar je pred nami preveč zahtev iz okolja, ki jim nismo kos, ali kadar doživimo ali smo priča dogodku, ki ga zaznamo kot ogrožajočega ali neprijetnega.« Ni vsak stres enak, poudarja predavateljica: »Nekateri temeljito pretresejo naše življenje npr. naravne katastrofe, izguba službe, izguba bližnjih … vir stresa pa so lahko tudi pozitivne stvari v življenju, kot sta poroka in rojstvo.« Nikakor pa ne smemo spregledati opozorilnih znakov stresa.

Naše telo nam z različnimi opozorilnimi znaki pove, kdaj smo v stresnih  okoliščinah: imamo zategnjene mišice, podivjano srce, potne in mrzle roke, suha usta … Stres doživljamo tudi na čustveni ravni, kot jezo, azdražljivost, tesnobo, depresijo … pri vedenju: pomanjkanje volje, raztresenost, neorganiziranost … in na ravni kognitivnih funkcij.

Stres postane nevaren za naše zdravje, kadar je stresnih dražljajev preveč, so premočni ali trajajo predolgo in nimamo možnosti regeneracije. »Če nismo dobro opremljeni za soočanje s stresom in obvladovanjem, se pojavijo zdravstvene težave. Prekomerni stres ali negativni stres je izjemno škodljiv in vodi v različne zdravstvene težave.« Zadnja stopnja stresa je izgorelost, ki se ne pojavi takoj, za njen nastanek sta potrebna večletni prekomerni čustveni in telesni napor.

Odpornost na stres lahko povečamo z različnimi tehnikami sproščanja, pri katerih sprostimo telo, um in dihanje, uravnoteženo prehrano, z redno telesno vadbo in s kakovostnim spancem. Pomaga tudi delo za druge – dobrodelnost, ki ima protistresni učinek ter pozitivno mišljenje o sebi: pohvalimo se, si čestitajmo za dobro opravljeno delo. Vzemimo si čas zase in si napolnimo baterije do konca in se tako pripravimo na nove izzive. 

»Duševne stiske so pri nas še vedno stigmatizirane. Ljudje si ne upajo poiskati pomoči, saj jih je strah diskriminacije in socialne izključenosti,« ugotavlja dr. Šprahova. Mnogi jih dojemajo kot znak šibkosti, slabosti in norosti. To prepričanje je zmotno, je poudarila predavateljica, saj je ta stanja mogoče uspešno zdraviti. Prvi korak pa je seveda ta, da poiščemo pomoč. 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 5. Mar 2021 at 14:16

110 ogledov

Ko zmanjka sveže zelenjave, nam dajo hranila kalčki
Ko se narava pripravi na počitek in so vsa zelišča skrbno pobrana in posušena, na Zeliščnem vrtu Majnika v Žičah pri Ločah začnejo s pridelavo kalčkov. Ti nas v hladnejšem delu leta, ko ni na voljo velike izbire sveže zelenjave, oskrbujejo s hranili, vitamini in minerali.  Blagodejne učinke kalčkov za naš organizem je že pred več kot petnajstimi leti odkrila Majda Temnik, ki se je vzgoje kalčkov lotila zaradi veselja do zdrave hrane. »V prilogi neke revije sem prebrala, kako koristni so kalčki za naše telo, in pomislila sem, zakaj jih ne bi poskusila pridelati sama in obogatila našo prehrano,« pripoveduje Majda. Zelo dobro so ji uspeli, njihov okus pa jo je navdušil, zato je o njih začela širiti dober glas med ljudi. »Takrat o koristnih lastnostih kalčkov ljudje niso vedeli dosti, saj o njih niso pisali, niti ni bilo na voljo veliko strokovne literature. Jaz pa sem jih želela predstaviti ljudem, zato sem na vse dogodke s seboj vzela tudi kalčke in jih ljudem ponudila v pokušino. Marsikdo se je navdušil zanje in jih začel pridelovati sam. Morda se zdi, da je pridelovanje kalčkov preprosto, saj rabimo samo kakovostno ekološko seme, čisto vodo in malce potrpežljivosti, a so mnogi, ki so poskusili, kmalu ugotovili, da je z njimi treba skrbno ravnati in jih vsak dan negovati. Začeli so me nagovarjati, naj kalčke pridelujem tudi zanje, « se spominja sogovornica. Takrat o prodaji kalčkov Majda ni razmišljala, ta premik se je zgodil šele leta 2012, ko se je začela zgodba Zeliščnega vrta Majnika in so pridobili ekološki certifikat ter priglasili dopolnilno dejavnost, v okviru katere tržijo kalčke in druge izdelke s posestva. Takrat se je v zgodbo zeliščne kmetije vključila tudi Majdina hči Katja, ki se je po dolgoletni športni karieri v tujini vrnila v domači kraj in postala nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji ter začela novo razvojno pot, ki je bolj tržno usmerjena. Danes sta mati in hči tesno povezani pri delu in njuno ljubezen, s katero skrbita za svoje posestvo in vse rastlinice, ki rastejo na njem, je čutiti na vsakem koraku in v vsakem izdelku. Vse, kar ponudijo kupcem, je najvišje kakovosti in z visoko prehransko vrednostjo, pridelano po načelih biodinamke v sozvočju z naravo in njenimi silami. DEJAVNOST ZA ZIMSKI ČASKonec oktobra, ko se zapre zeliščni vrt z več kot 160 raznovrstnimi zelišči in rastlinami za obiskovalce, se Katja in Majda posvetita kaljenju semen – pridelavi kalčkov. »Sezona kalčkov traja do konca maja, ko se naše delo spet preseli na zeliščni in zelenjavni vrt,« pove mlada prevzemnica Katja. Tehnologijo pridelave kalčkov je razvila Majda, po izobrazbi inženirka kemijske tehnologije, ki je vedno na prvo mesto postavljala pridelavo energetsko polne in žive hrane pred količino in zaslužek. Tem vrednotam in načelom pa sledi tudi Katja.   Na začetku so kalili zelo veliko različnih semen, nakaljevali so tudi žita – pšenico, rž, neoluščeno proso, ki so jih imeli na kmetiji, nato pa so izbor semen skrčili zaradi stroškov analiz kalčkov ali kalilne vode, ki jih zahteva Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). »Največ kalimo kalčke alfalfa (lucerna), brokolija, rdeče in daikon redkve ter rdečega zelja,« našteva Majda. Kalčke pridelujejo v kletnih prostorih, kjer je klima zanje najprimernejša. »Celotna klet ni pod zemljo, zato imajo kalčki tudi naravni vir svetlobe, ki jo potrebujejo, ko iz semena vzklije kalček. Posebne opreme za pridelovanje kalčkov ne potrebujemo, moramo pa jih skrbno negovati, saj so zelo občutljivi,« pove Katja. Vse se začne s kakovostnim in zdravim ekološkim semenom, ki ni tretirano s fungicidi, zato ima v sebi polno življenjske energije. Seme najprej preberejo, da izločijo poškodovana semena, ki ne bi kalila in bi lahko začela gniti in okužila še preostala. Nato semena razporedijo po kalilnih pladnjih, v katerih morajo imeti ves čas na voljo čisto vodo. »Semen in pozneje kalčkov ne zalivamo, ampak pršimo vsaj dvakrat na dan. Če je v prostoru toplo, pa tudi večkrat. Najbolj zahteven del pri pridelovanju kalčkov je začetek kaljenja, ko kalčki ne smejo biti premokri, torej plavati v vodi, pa vendar morajo ostati ves čas vlažni, da se ne osušijo. Prve tri dni so v temnem delu prostora, ko pa začnejo kaliti, jih prestavimo na svetlobo,« pojasni Majda. Pove nam še, da je optimalna temperatura za pridelavo kalčkov sobna temperatura (okoli 22 stopinj), saj pri nižji temperaturi kalčki zaostajajo v rasti. Večina kalčkov zraste v osmih dneh, redkvice že v petih, sončnica pa rabi kar deset dni, saj imajo semena trdo lupino in rabijo malce dlje, da ozelenijo. Ko kalčki primerno zrastejo, jih večer pred pakiranjem temeljito operejo in odcedijo ter osušijo na papirnatih brisačkah, nato jih shranijo v hladilnik, da se ohladijo. »Vso vodo, ki jo uporabljamo za spiranje kalčkov, pa zbiramo in uporabimo kot zeleno gnojilo na našem vrtu,« pove Katja. Celotna pridelava kalčkov je ročna, kar je tudi največja prednost pred industrijsko pridelanimi kalčki. »Pomembna prednost je neposredna svetloba, zaradi česar kalčki ozelenijo in lahko razvijejo klorofil, s tem pa se v kalčku poveča tudi vsebnost hranilnih snovi in se zgradijo beljakovine. Klorofil v sveži zelenjavi je izjemno dragocen za ohranjanje naše vitalnosti in je pravi čudež narave, saj je sestava klorofila neverjetno podobna sestavi hemoglobina v krvi, zato ga imenujemo kar zelena kri,« nas o blagodejnih lastnostih kalčkov za naš organizem poduči Katja.  Majda Temnik: »Kalček za svoj razvoj koristi le rezervno hrano, ki je v semenu in takrat je v njem največ življenjske moči, zato ne rabi zemlje, dovolj je čista voda. Če pa seme posejemo v zemljo in zrastejo mlade rastlinice, ki jih režemo, pa te imenujemo mikrozelenje, ki pa že srka snovi iz zemlje, v kateri raste.« ZANIMANJE RASTENajbolj znani kalčki so alfalfa (lucerna), zato jih pridelajo največ. Ti so postali priljubljeni med vegetarijanci, saj z njimi vnesejo v svoj organizem vsa potrebna hranila, so naravni vir vitaminov ter vsebujejo veliko rastlinskih beljakovin, ki so boljše od živalskih. Ljudje pa izbirajo različne kalčke, bodisi po zdravilnih učinkovinah bodisi po okusu od bolj blagih do pekočih. Katja ocenjuje, da bodo v letošnji sezoni pridelali okoli 500 kilogramov kalčkov, če bi jim razmere dovoljevale, pa bi jih lahko pridelali še več, saj je povpraševanje na trgu še vedno večje od ponudbe. »Kmetij, ki pridelujemo ekološke kalčke, je v Sloveniji zares zelo malo, zato nam jih včasih zmanjka. Trenutno uporabljamo 90 % naših zmogljivosti. Večino kalčkov prodamo neposredno kupcem, do začetka pandemije smo jih dostavljali tudi nekaterim okoliškim šolam in vrtcem, kjer jih vključujejo v prehrano otrok, ter v izbranih trgovinicah s ponudbo ekoloških živil. Prodaja v trgovskih centrih pa nas za ta izdelek ne zanima, saj so kalčki izjemno občutljivi in zahtevajo konstanto temperaturo, da ohranijo svežino. Ob nepravilni hrambi pa zelo hitro izgubijo kakovost,« pojasnjuje sogovornica. Kalčke je dobro uživati od jeseni do pomladi, ko ni na voljo domače sveže zelenjave, saj nas pomagajo varovati pred nadležnimi prehladi, virozami, gripo in ostalimi boleznimi, ki se pojavljajo predvsem v hladnejših mesecih. Kalčke uživamo presne, saj ne potrebujejo toplotne obdelave. Lahko jih dodajamo solatam, v sendviče, zelo zanimiva je kombinacija rahlo pikantnih redkvinih kalčkov na kruhu, namazanim z maslom in medom. »Toplotna obdelava je priporočljiva le za kalčke stročnic (čičerke, leče in zelene soje – mung), saj surove stročnice vsebujejo toksine, čeprav se ti med kaljenjem razgradijo,« pojasni Katja. Ob koncu pogovora nam Katja še pove, da bo pridelovanje kalčkov ostalo pomemben del ponudbe na njihovi kmetiji predvsem v zimskem obdobju. Zelo pa se navdušuje tudi za pridelovanje kalčkov za živali, kar je v tujini že zelo znana in pogosta praksa.

Thu, 4. Mar 2021 at 14:56

208 ogledov

Namesto v vrtec na njivo
Med zaprtjem vrtcev zaradi covida-19 so šli Neža, Meta in Matjaž na njivo pomagat mami Kristini nabirati zimski radič. Fotografija je s kmetije Bizjak iz Vrtojbe, poslala pa nam jo je Ida Mermolja.

Thu, 4. Mar 2021 at 14:49

100 ogledov

Lani praznovale 45 let delovanja
V letu 2020 smo obeležili 45 let delovanja današnjega Društva kmečkih in podeželskih žena Vrhnika. Naši začetki segajo v daljno leto 1975, ko smo bile združene z ženami iz Borovnice pod imenom Društvo kmečkih žena Vrhnika in Borovnica. Tedanji direktor Andrej Štular je bil glavni pobudnik in velik podpornik, da se ustanovi društvo. Prva predsednica društva je bila Pavla Verbič, v veliko pomoč je bila tudi Cilka Umek. Sedež društva je bil v KZ Vrhnika. Sestajale smo se v prostorih nedanje zemljiške knjige, kjer je delovala Cilka Umek, in v prostorih sedanje kmetijsko-svetovalne službe.  Ob pomoči kmetijskih svetovalcev Vinka Koširja, Marjana Kržiča in Janeza Drašlerja so bila organizirana razna strokovna predavanja in tečaji (šiviljski, kuharski …). Poskrbljeno pa je bilo tudi za kulturno dejavnost z obiski gledališča. Seveda pa so bili med članicami najbolj pričakovani strokovni izleti po vsej Sloveniji in tudi čez mejo. Zanimanje in udeležba zanje je bilo veliko, zasedeni so bili tudi po štirje avtobusi. Za veliko žena in deklet je bila to ena redkih priložnosti za sprostitev od napornega dela doma in na kmetiji ter vsega, kar prinaša kmečko življenje. Zaradi oddaljenosti, logistike in drugih okoliščin so žene in dekleta v Borovnici ustanovile svoje društvo. Na Vrhniki pa je nastal Aktiv kmečkih žena KZ Vrhnika. Društvu je na začetku finančno pomagala kmetijska zadruga. Dobršen del sredstev pa je prispevala tudi vrhniška občina, s čimer smo krile stroške strokovnih predavanj, pozneje pa smo uvedle članarino za članice. Po večletnem vodenju društva je Pavlo Verbič zamenjala Veronika Švigelj, za njo pa je aktiv vodila Helena Kern. Z njimi je sodelovala kmetijska svetovalka Mojca Vavken.  Sedanji naziv društva je Društvo kmečkih in podeželskih žena Vrhnika in šteje 50 članic. Vodi ga predsednica Urška Trček z veliko volje in elana. V času, ki kmetijstvu ni najbolj naklonjen, moramo kmečke žene in dekleta tudi danes trdo delati, kljub vsem sodobnim strojem in tehnologiji, ter skrbeti za družino in dom. Najdemo pa si tudi čas za izobraževanje na raznih tečajih in predavanjih, veselimo se skupnih izletov in tudi rade med seboj poklepetamo.  To je samo nekaj utrinkov o delu in nastanku društva. Hvala vsem, ki so kakor koli pripomogli, da je naše društvo nastalo in deluje še danes. A. P.

Wed, 3. Mar 2021 at 11:56

136 ogledov

Nagrajeni ajdovi hrustavčki
Na kmetiji Klepec na Krasincu v Beli krajini se je v zadnjem desetletju spremenilo veliko. Nekdaj znana zelenjadarsko-živinorejska kmetija se je posvetila predvsem poljedelstvu, pridelavo zelenjave in živinorejo so opustili. Jožef in Dragica pa sta kmetijo predala sinu Jožetu, ki ob pomoči žene Mojce in brata Antona uspešno nadaljuje zgodbo družinske kmetije s trdimi temelji in novo razvojno vizijo. Domača trgovinica, ki je bila še pred leti bogato založna s svežo zelenjavo, je danes polna izdelkov iz žit: ječmena, kamuta in pire, prosa, ovsa, lana pa ajde in konoplje, ki zrastejo na 20 hektarjih belokranjskih polj ob reki Kolpi. Vse pridelujejo po ekoloških načelih – prijazno rastlini, naravi, okolju in ljudem. Pri delu složno dela vsa družina. »Imamo srečo, da kot družina zelo dobro delujemo in ima prav vsak član izjemno vlogo. Z možem Jožetom skrbiva za inovativnost, marketing in blagovno znamko, Jožetov brat Anton skrbi za tehnološke novosti in posodobitve, tast in tašča pa skrbita za tradicijo, za ogromno stvari, ki niso vidne na prvi pogled ter za to, da inovativne ideje ne dobijo svojih kril prehitro,« nam pove Mojca Klepec. ZDRAV PRIGRIZEK IZ KALJENE AJDOVE KAŠEPoleg najbolj tradicionalnih izdelkov, kot so moke, kaše in zdrob, Klepčevi razvijajo tudi nadvse inovativne prehranske izdelke z visoko hranilno vrednostjo. Med njimi so tudi ajdovi hrustavčki, ki so lani prejeli prestižno nagrado Inštituta za nutricionistiko kot najbolj inovativen izdelek leta 2020 v skupini ajdovih izdelkov. Izbor je bil že šesti po vrsti, lani pa je bila v ospredju ajda, saj so ji med enajstimi kategorijami izdelkov namenili kar pet. Pripravljajo jih po posebnem postopku: z nakaljevanjem hladno oluščene ajdove kaše, ki jo sušijo pri nizki temperaturi, da ohranijo vse hranilne snovi v njej. Ko seme ajde kali, se pripravlja na novo rast in takrat zaščitni ovoj izgubi svojo funkcijo, drobna ajdova zrna pa postanejo veliko bolj hranljiva in lažje prebavljiva. Tako obdelana ajdova zrna ohranijo vrsto življenjsko pomembnih vitaminov, encimov in mineralnih snovi, ki se lažje absorbirajo v celice in kri. Z vidika hranilne sestave so zato vir beljakovin, odlikuje pa jih tudi visoka vsebnost prehranskih vlaknin. Ajdovi hrustavčki so odličnega okusa, s svojo hrustljavostjo pa lahko popestrijo tudi druge jedi, na primer juhe, solate, namaze, lahko pa jih dodamo ovsenim kosmičem za zajtrk ali kenergijskim kroglicam. So tudi zdrav prigrizek, s katerim lahko nadomestimo manj zdrave slane prigrizke in oreščke in nam dajejo občutek sitosti. Pripravljajo jih v dveh različicah: navadne in slane. Mojca Klepec: »Kadar delaš s srcem in z iskrenim zanimanjem, takrat inovativnih idej res ni težko najti. V družini smo gurmani, radi jemo okusne jedi in spremljamo svetovne trende. Vodilo naše kmetije je že od nekdaj slediti tradiciji, izdelke pa ponuditi na inovativen način. Le kdo bi si mislil, da lahko iz ajde naredimo slasten prigrizek ali pa iz ječmena okusen in hitro pripravljen zajtrk. A ravno to smo naredili«. »ŽIVA« MOKA IN STARODAVNA INSTANT JEDOpisani izdelek pa ni edini inovativni izdelek v njihovi ponudbi. Klepčevi so prvi pri nas ponudili kaljene moke, ki jih ne boste več menjali za navadno. Izdelki, pripravljeni s kaljeno moko, so bolj polnega okusa. Škrob v zrnju se namreč deloma razgradi v enostavne sladkorje, ki dajo moki aromatičnost, zato so jedi okusnejše. Kaljeno zrno bi najlažje opisali kot zrno v vmesni fazi med semenom in novo rastlino. Kalček pa za svojo rast porablja škrob, zato se delež beljakovin v zrnu veča. Pri tem se razmerje med ogljikovimi hidrati in beljakovinami spreminja v prid beljakovin. Taka moka nam da daljši občutek sitosti, ima nižji glikemični indeks, zaradi česar je nihanje sladkorja v krvi manjše, manj obremenjuje našo prebavo, naš organizem pa lahko vsrka več hranilnih snovi. Semena med kaljenjem dobesedno »oživijo«, z njimi pa oživi tudi prava zakladnica pomembnih hranil, ki so bila prej skrita pod trdnim ovojem semena in zato telesu težko dostopna. Vsebnost vitaminov, mineralov in antioksidantov se s kaljenjem bistveno poveča, telo pa jih lažje vsrka. Med sprehodom po njihovi spletni trgovini, kjer so na voljo vsi njihovi izdelki, jemed najpogosteje razprodanimi živili tsampa, ki je pripravljena iz ječmenove kaše. Tsampa je prva instant jed na svetu. Uživajo jo tibetanski menihi, pod različnimi imeni pa jed poznajo tudi drugod po svetu. Med postopkom praženja ječmenove kaše se škrob iz ječmena delno razgradi, zato postane sladkasta in zelo okusna. Taka pa je všeč tudi najbolj zahtevnim jedcem – otrokom. Zato je izvrsten nadomestek za otroške kašice. Na voljo je tudi v čokoladni različici, pa z lešniki, orehi, v kratkem pa bodo predstavili tudi okusno različico s kokosom. Ker je tsampa že toplotno obdelana, je ni treba kuhati, zato jo pripravimo zelo hitro. Kako, pa je zbrano v številnih receptih, ki bogatijo spletno stran kmetije Klepec.

Wed, 3. Mar 2021 at 11:48

183 ogledov

Z osličkom po snegu
»Na svečnico sta 5-letna Zala in njena leto in pol stara sestrica Zarja iz vasi Prevole obiskali dedija in babico na bližnji kmetiji na Selih pri Hinjah. Bilo je toliko snega, da je Zala svojega oslička z imenom Listek vpregla v sani (ob pomoči dedija), nanj pa posedla svojo sestrico. Sankaško vprego je pogumno vodila po zasneženi gozdni poti. Sicer pa Zala zelo lepo skrbi za Listka, ga hrani, mu čisti dlako in celo počisti za njim. Osliček pa ji v zameno dovoli, da v čisto pravem sedlu jaha na njegovem hrbtu,« je k prisrčni fotografiji zapisala teta Monika Zore.

Wed, 3. Mar 2021 at 11:31

116 ogledov

Izbrali naj sladico
Dijaki Šolskega centra Šentjur so pokazali svoje izvrstno slaščičarsko znanje v okviru projektnega dne z Ipavci, kot so poimenovali dan, namenjen ustvarjanju, spoznavanju lokalne zgodovine s prepletom različnih veščin. Na Šolskem centru Šentjur so se v teh dneh, ki za nikogar niso preprosti, odločili, da dijakom namenijo poseben dan na daljavo – projektni dan z Ipavci. Dijaki so lahko izbirali med desetimi različnimi delavnicami, ki so obsegale spoznavanje lepote in pomena inicialk v povezavi z zgodovino gradu Rifnik, izurili so se v peki svojega najljubšega kruha, okušali in vonjali kavo v povezavi z znamenitim Guzajem, spoznavali zgodovino Rifnika in pomen rodbine Ipavec, izdelovali nakit, posvetili so se izdelovanju cepičev, ptičjih hišic, valilnic, se seznanili z zgodbo o šolski vrbi in bogatinki ter nato literarno in likovno poustvarjali, oblikovali lasten video, doumeli pomen obrti nekoč in danes ter se preizkusili v pletenju najrazličnejših košar. V okviru delavnice naj sladica Šolskega centra Šentjur pa se je porodila ideja o natečaju za sladico šole, saj se na šentjurski šoli urijo izjemno nadarjeni dijaki pod budnim očesom profesoric mentoric. Tako so zadnji četrtek v januarju prijavljeni dijakinje in dijaki predstavili svojo zgodbo lastne sladice, ki je morala vsebovati sestavini jabolko in med, poimenovali pa so jo Ipavčeva bogatinka. Čeprav je bila izbira težka, je dijakinja Nika Novak s svojo interpretacijo in vizualnim izgledom sladice navdušila komisijo ter prejela nazivzmagovalke. Zaradi trenutnih razmer zaenkrat sladice še ne morejo pokusiti, vendar je njihova želja, da jo predstavijo tudi ostalim dijakom in zaposlenim na šoli s prireditvijo v čast izbire naj sladice našega centra. Upajo na čas, ko bo mogoče sladico tudi prodajati kot zaščitni znak šole in ko bodo lahko tudi zunanji obiskovalci del njihove zgodbe o Ipavčevi bogatinki. Pripravila: Urška Pevec
Teme
sodelovanje

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Prisluhnimo sebi in drugim