Vreme Naročite se
Dobro vince in pesem sta se vedno lepo ujela
Družina Zagmajster je v Hiši pesmi in vina združila dve strasti: vinogradništvo in glasbo.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 7. januar 2021 ob 14:39

Odpri galerijo

Družina Zagmajster: Blaž z ženo Katarino, sinovoma Markom in Miho ter mamo Anico

»Dela v vinogradu so bila prijetnejša, kadar smo peli. Najbolj veselo je bilo ob trgatvi, ko so zadovoljni trgači ob glasnem petju še vriskali, da bi priklicali odmev iz sosednjih vinogradov. Tudi prvi kozarec mladega vina smo pospremili s pesmijo,« pripoveduje o navadah, ki počasi izginjajo, bizeljski vinogradnik in vinar Blaž Zagmajster iz Orešja pod Veliko pečino.

Zagmajstrovi pa ne pojejo samo v vinogradu in ob vinu, ampak s petjem in glasbo pospremijo tudi vse vesele in težke dogodke, praznovanja ali pa s popevanjem odganjajo tišino in praznino. S svojim ubranim petjem so popestrili številne prireditve na Bizeljskem, slovenskemu občinstvu pa so se predstavili v priljubljeni televizijski oddaji narodnozabavne glasbe. Kako pomemben del njihovega življenja je petje, smo se v prazničnih dneh pogovarjali z Blažem, njegovo ženo Katarino, sinovoma Markom in Miho ter Blaževo mamo Anico.

				Družina Zagmajster: Blaž z ženo Katarino, sinovoma Markom in Miho ter mamo Anico			Družina Zagmajster: Blaž z ženo Katarino, sinovoma Markom in Miho ter mamo Anico

»Glasba nas spremlja od otroštva, ob njej smo odraščali. Moj oče Anton, za prijatelje Tonček, je bil priljubljen vaški godec, pel je na več kot petsto porokah. Imel je svoj ansambel, harmonika pa je bila njegova zvesta spremljevalka. Prijetne spomine imam na tisti čas, ko smo ob zimskih večerih z mamo in sestro peli, oče pa nas je spremljal na harmoniki,« opisuje Blaž, ki je to navado ohranil tudi v svoji družini. Z očetom sta si delila ljubezen do glasbe in vinogradništva. Tudi Blaž je ob delu na domači kmetiji veliko nastopal in igral v različnih ansamblih, a se je z odrov že pred leti poslovil. »Zdaj je čas, da se predstavijo mlajši, in v Sloveniji imamo veliko kakovostnih ansamblov, ki so narodno-zabavno glasbo približali tudi mlajšim,« meni Blaž, ki je bolj kot na svoje uspehe ponosen na uspehe njegovih sinov. 

En hribček bom kupil je ena najbolj priljubljenih zdravic, ki jo je A. M. Slomšek napisal pri cerkvi sv. Lovrenca, ko je služboval na Bizeljskem. Pod himno Vince bizeljsko, ki opeva modro frankinjo, pa se je podpisal Blaž Zagmajster, vinogradnik in predsednik Društva vinogradnikov Bizeljsko.

ANGELSKA GLASOVA
Pevski talent ni obšel niti Blaževih otrok, saj je mati narava sinova Marka in Miho obdarila z angelskim glasom. »Med obema nosečnostma sem veliko pela in ju s petjem uspavala, zato jima je bilo petje položeno v zibko,« je prepričana mama Katarina, ki je tudi sama izvrstna pevka. Povsem ostrmela je, ko ju je prvič slišala peti. »Marko si je prepeval, Miha, takrat star komaj tri leta, pa se je bratu spontano pridružil v terci. Nisem mogla verjeti svojim ušesom, ko sem slišala njuna angelska glasova in ubrano petje,« navdušeno opisuje Katarina.

Fanta sta izjemna pevska talenta, zato nikoli nista potrebovala učnih ur solo petja, sta pa oba končala glasbeno šolo – Marko je izbral trobento, Miha harmoniko. Vsi, ki so ju kdaj slišali peti, priznajo, da se jim je naježila koža od ugodja ob visokih in čistih tonih, ki sta jih znala izvabiti ta mala fantiča. 

Miha in Marko sta začela nastopati že v osnovni šoli, kjer so zelo zgodaj prepoznali njun talent, večkrat sta zmagala tudi na šolskem pevskem festivalu. Vabili so ju na številne prireditve na Bizeljskem, kjer sta pela ljudske pesmi in narodno-zabavne, mednje pa se je prikradla tudi kakšna dalmatinska. Skupna pevska pot bratov Zagmajster je bila razmeroma kratka, saj sta se z odraščanjem njuna glasova začela spreminjati. Njuno najuspešnejše leto je bilo 2014, ko so si uspehi sledili drug za drugim. Spomladi tistega leta sta zmagala na državnem tekmovanju mladih ljudskih pevcev Pa ta viža ni preč v Ljubljani in bila povabljena na državno srečanje pevcev in godcev ljudskih viž v Zreče. Takrat so jupod svoje okrilje povabili tudi Ljudski pevci Bizeljsko, v katerem so kratek čas prepevali vsi moški člani treh generacij družine Zagmajster: dedek Anton, oče Blaž ter Marko in Miha. Z navišjo nagrado sta se istega leta vrnila tudi z otroškega festivala v Klanjcu na Hrvaškem, kjer sta komisijo očarala s hrvaško pesmijo Lumin Klape Rišpet. »Si predstavljate: Slovenca, ki zapojetahrvaško pesem in že prvič zmagata, « ponosno pristavi oče.

NEPRIČAKOVANO POVABILO
Za martinovo istega leta pa je prišlo še nepričakovano povabilo, ki ju je izstrelilo med prave pevske zvezde. »Pa tako malo je manjkalo, da se vse, kar je sledilo, ne bi zgodilo,« iskreno prizna Marko in vzbudi našo radovednost. Oče prikima in pove, da se je družina pripravljala za odhod na martinovanje, ko ga je poklical družinski prijatelj, vinar s prošnjo, naj sinova pripelje, da bosta zapela druščini, zbrani pri njem. »Ne morem vam povedati, kako nejevoljna sta postala, a sta vseeno šla,« pove Blaž. Med potjo sta se brata menila: naj pojeta ali igrata, pa je Marko predlagal: ‘Raje pojva, bova hitreje opravila.’ Pozneje sta izvedela, da so njun nastop posneli, posnetek pa je zakrožil po družbenem omrežju Facebook. Videl ga je tudi Blaž Švab in brata povabil v oddajo Slovenski pozdrav. Decembra, tik pred božičem, sta se prvič predstavila poslušalcem po vsej Sloveniji. 

Na Avsenikovem odru v Begunjah so štiri leta pozneje stali vsi člani družine Zagmajster: Blaž z ženo in otroci ter njegova starša Anica in Anton. »Povabili so nas k sodelovanju na tekmovanju Družina poje. Skupnih pevskih nastopov smo bili vajeni, saj smo kot družina peli na številnih prireditvah na Bizeljskem, a odgovornost pred vso Slovenijo je bila velika. Iskreno priznam, da svojih nastopov nismo nikoli gledali na zaslonu, preveč kritični smo vsi v družini in slišimo prav vsako pomanjkljivost. Vzdušje tam je bilo sproščeno in prijetno, vedno pa smo imeli malo treme, saj smo se zavedali, da nas gleda vsa Slovenija, ne glede ne to, kako majhna je. Nismo imeli visokih pričakovanj, a nam je za las ušel nastop v finalu,« z malce grenkim priokusom pove Blaž. Izkušnja je bila za družino neprecenljiva, zato niso razočarani, saj so ostali prijetni spomini in dragocena prijateljstva. »Ponosni smo, da smo lahko predstavili svoj domači kraj, številne bizeljske znamenitosti, od repnic do muzeja majolik in izvrstna bizeljska vina,« pristavi Blaž. Ljudem so se priljubili, zato ni prav nič nenavadnega, če jih tu in tam kdo prepozna.

				Z nastopa v oddaji Slovenski pozdrav			Z nastopa v oddaji Slovenski pozdrav

V najstniških letih sta se otroška glasova spremenila v moška in predvsem Mihu je petje postalo neprijetno, zato javno nastopa le ob redkih priložnostih. »Saj še vedno rad pojem, a sem imel vedno strašno tremo pred javnim nastopanjem in mi malo premora pride kar prav,« prizna mlajši Miha. Marko, precej zgovoren in živahen mladenič, pa stopa po očetovi poti in se je pred kratkim pridružil mladim glasbenikom v ansamblu Občutek. Ker Blaž verjame, da je treba v življenju delati vse z veliko dobre volje, prijazno do narave in z mislijo na prihodnost, se je že pred leti odločil za kmetovanje po ekoloških načelih. Ponosen je, da imajo njihova raznovrstna bela in rdeča vina ter penine ekološki certifikat. »Kmetje smo del narave, zato zemlje ne smemo po nepotrebnem zastrupljati s pesticidi in herbicidi. V opravičilo doda, da je njim morda lažje, ker ne živijo samo od kmetijstva.

				V vinski kleti ob izbranih vinih			V vinski kleti ob izbranih vinih

Na kmetiji Zagmajster delajo trije rodovi: starša, njuna otroka in Blaževa mama Anica. Kmetija obsega štirih hektarje, v vinogradih raste 20.000 trsov vinske trte. V njihovi ponudbi so večkrat nagrajena bela in rdeča zvrst, penine, pridelane po klasični metodi, in predikatna vina. Novost na kmetiji je izjemno dragoceno olje iz grozdnih pečk, ki jih po stiskanju zmeljejo v moko. Na njihovem travniku se ne pase več govedo, ampak 20 damjakov. Na kmetiji raste tudi 200 let stara hruška, imajo tudi nekaj starih sort jablan, zadnja leta pa načrtno sadijo pišeško marelico, edino ohranjeno slovensko avtohtono sorto marelice.

UGLAŠENI Z NARAVO
Tako kot je družina uglašena pri petju, je tudi pri delu. »Skupaj jemo, delamo in pojemo,« jedrnato pove Blaž, ki ob podpori in pomoči družine uspešno nadaljuje in razvija delo svojih staršev. »Oče je delal na kmetiji in prideloval kakovostna vina, mama pa je hodila v službo. Zelo dobro sta gospodarila in znala oplemenititi vsak kovanec. Danes si je težko zamisliti, da je štiričlanska družina dobro shajala s hektarjem vinograda in nekaj glavami goveje živine,« je prepričan Blaž. Z ženo Katarino oba hodita v službo, vinogradništvu in vinarstvu pa se posvečata z vso vnemo v Hiši pesmi in vina. Z leti sta povečala vinograd na štiri hektare in povečala posestvo, saj menita, da je prav zemlja najboljša naložba v življenju.

				Delo v vinogradu je prijetnejše ob petju			Delo v vinogradu je prijetnejše ob petju

Blaž je močno vpet tudi v lokalno skupnost, je predsednik Društva vinogradnikov Bizeljsko, ki je pod njegovim vodenjem na novo zaživelo, vsi so člani gasilskega društva in aktivni tudi na drugih področjih. Ob tem pa imajo še vsak svoj konjiček: Blaž je spreten z lesom in pravi inovator za kmetijske stroje in orodje, s katerimi si lajšajo delo na kmetiji, Marko in Miha se zadnje čase navdušujeta nad snemanjem z dronom, Katarina pa si proste urice krajša s kaligrafijo in izdelovanjem voščilnic.

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 5. Mar 2021 at 14:16

110 ogledov

Ko zmanjka sveže zelenjave, nam dajo hranila kalčki
Ko se narava pripravi na počitek in so vsa zelišča skrbno pobrana in posušena, na Zeliščnem vrtu Majnika v Žičah pri Ločah začnejo s pridelavo kalčkov. Ti nas v hladnejšem delu leta, ko ni na voljo velike izbire sveže zelenjave, oskrbujejo s hranili, vitamini in minerali.  Blagodejne učinke kalčkov za naš organizem je že pred več kot petnajstimi leti odkrila Majda Temnik, ki se je vzgoje kalčkov lotila zaradi veselja do zdrave hrane. »V prilogi neke revije sem prebrala, kako koristni so kalčki za naše telo, in pomislila sem, zakaj jih ne bi poskusila pridelati sama in obogatila našo prehrano,« pripoveduje Majda. Zelo dobro so ji uspeli, njihov okus pa jo je navdušil, zato je o njih začela širiti dober glas med ljudi. »Takrat o koristnih lastnostih kalčkov ljudje niso vedeli dosti, saj o njih niso pisali, niti ni bilo na voljo veliko strokovne literature. Jaz pa sem jih želela predstaviti ljudem, zato sem na vse dogodke s seboj vzela tudi kalčke in jih ljudem ponudila v pokušino. Marsikdo se je navdušil zanje in jih začel pridelovati sam. Morda se zdi, da je pridelovanje kalčkov preprosto, saj rabimo samo kakovostno ekološko seme, čisto vodo in malce potrpežljivosti, a so mnogi, ki so poskusili, kmalu ugotovili, da je z njimi treba skrbno ravnati in jih vsak dan negovati. Začeli so me nagovarjati, naj kalčke pridelujem tudi zanje, « se spominja sogovornica. Takrat o prodaji kalčkov Majda ni razmišljala, ta premik se je zgodil šele leta 2012, ko se je začela zgodba Zeliščnega vrta Majnika in so pridobili ekološki certifikat ter priglasili dopolnilno dejavnost, v okviru katere tržijo kalčke in druge izdelke s posestva. Takrat se je v zgodbo zeliščne kmetije vključila tudi Majdina hči Katja, ki se je po dolgoletni športni karieri v tujini vrnila v domači kraj in postala nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji ter začela novo razvojno pot, ki je bolj tržno usmerjena. Danes sta mati in hči tesno povezani pri delu in njuno ljubezen, s katero skrbita za svoje posestvo in vse rastlinice, ki rastejo na njem, je čutiti na vsakem koraku in v vsakem izdelku. Vse, kar ponudijo kupcem, je najvišje kakovosti in z visoko prehransko vrednostjo, pridelano po načelih biodinamke v sozvočju z naravo in njenimi silami. DEJAVNOST ZA ZIMSKI ČASKonec oktobra, ko se zapre zeliščni vrt z več kot 160 raznovrstnimi zelišči in rastlinami za obiskovalce, se Katja in Majda posvetita kaljenju semen – pridelavi kalčkov. »Sezona kalčkov traja do konca maja, ko se naše delo spet preseli na zeliščni in zelenjavni vrt,« pove mlada prevzemnica Katja. Tehnologijo pridelave kalčkov je razvila Majda, po izobrazbi inženirka kemijske tehnologije, ki je vedno na prvo mesto postavljala pridelavo energetsko polne in žive hrane pred količino in zaslužek. Tem vrednotam in načelom pa sledi tudi Katja.   Na začetku so kalili zelo veliko različnih semen, nakaljevali so tudi žita – pšenico, rž, neoluščeno proso, ki so jih imeli na kmetiji, nato pa so izbor semen skrčili zaradi stroškov analiz kalčkov ali kalilne vode, ki jih zahteva Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). »Največ kalimo kalčke alfalfa (lucerna), brokolija, rdeče in daikon redkve ter rdečega zelja,« našteva Majda. Kalčke pridelujejo v kletnih prostorih, kjer je klima zanje najprimernejša. »Celotna klet ni pod zemljo, zato imajo kalčki tudi naravni vir svetlobe, ki jo potrebujejo, ko iz semena vzklije kalček. Posebne opreme za pridelovanje kalčkov ne potrebujemo, moramo pa jih skrbno negovati, saj so zelo občutljivi,« pove Katja. Vse se začne s kakovostnim in zdravim ekološkim semenom, ki ni tretirano s fungicidi, zato ima v sebi polno življenjske energije. Seme najprej preberejo, da izločijo poškodovana semena, ki ne bi kalila in bi lahko začela gniti in okužila še preostala. Nato semena razporedijo po kalilnih pladnjih, v katerih morajo imeti ves čas na voljo čisto vodo. »Semen in pozneje kalčkov ne zalivamo, ampak pršimo vsaj dvakrat na dan. Če je v prostoru toplo, pa tudi večkrat. Najbolj zahteven del pri pridelovanju kalčkov je začetek kaljenja, ko kalčki ne smejo biti premokri, torej plavati v vodi, pa vendar morajo ostati ves čas vlažni, da se ne osušijo. Prve tri dni so v temnem delu prostora, ko pa začnejo kaliti, jih prestavimo na svetlobo,« pojasni Majda. Pove nam še, da je optimalna temperatura za pridelavo kalčkov sobna temperatura (okoli 22 stopinj), saj pri nižji temperaturi kalčki zaostajajo v rasti. Večina kalčkov zraste v osmih dneh, redkvice že v petih, sončnica pa rabi kar deset dni, saj imajo semena trdo lupino in rabijo malce dlje, da ozelenijo. Ko kalčki primerno zrastejo, jih večer pred pakiranjem temeljito operejo in odcedijo ter osušijo na papirnatih brisačkah, nato jih shranijo v hladilnik, da se ohladijo. »Vso vodo, ki jo uporabljamo za spiranje kalčkov, pa zbiramo in uporabimo kot zeleno gnojilo na našem vrtu,« pove Katja. Celotna pridelava kalčkov je ročna, kar je tudi največja prednost pred industrijsko pridelanimi kalčki. »Pomembna prednost je neposredna svetloba, zaradi česar kalčki ozelenijo in lahko razvijejo klorofil, s tem pa se v kalčku poveča tudi vsebnost hranilnih snovi in se zgradijo beljakovine. Klorofil v sveži zelenjavi je izjemno dragocen za ohranjanje naše vitalnosti in je pravi čudež narave, saj je sestava klorofila neverjetno podobna sestavi hemoglobina v krvi, zato ga imenujemo kar zelena kri,« nas o blagodejnih lastnostih kalčkov za naš organizem poduči Katja.  Majda Temnik: »Kalček za svoj razvoj koristi le rezervno hrano, ki je v semenu in takrat je v njem največ življenjske moči, zato ne rabi zemlje, dovolj je čista voda. Če pa seme posejemo v zemljo in zrastejo mlade rastlinice, ki jih režemo, pa te imenujemo mikrozelenje, ki pa že srka snovi iz zemlje, v kateri raste.« ZANIMANJE RASTENajbolj znani kalčki so alfalfa (lucerna), zato jih pridelajo največ. Ti so postali priljubljeni med vegetarijanci, saj z njimi vnesejo v svoj organizem vsa potrebna hranila, so naravni vir vitaminov ter vsebujejo veliko rastlinskih beljakovin, ki so boljše od živalskih. Ljudje pa izbirajo različne kalčke, bodisi po zdravilnih učinkovinah bodisi po okusu od bolj blagih do pekočih. Katja ocenjuje, da bodo v letošnji sezoni pridelali okoli 500 kilogramov kalčkov, če bi jim razmere dovoljevale, pa bi jih lahko pridelali še več, saj je povpraševanje na trgu še vedno večje od ponudbe. »Kmetij, ki pridelujemo ekološke kalčke, je v Sloveniji zares zelo malo, zato nam jih včasih zmanjka. Trenutno uporabljamo 90 % naših zmogljivosti. Večino kalčkov prodamo neposredno kupcem, do začetka pandemije smo jih dostavljali tudi nekaterim okoliškim šolam in vrtcem, kjer jih vključujejo v prehrano otrok, ter v izbranih trgovinicah s ponudbo ekoloških živil. Prodaja v trgovskih centrih pa nas za ta izdelek ne zanima, saj so kalčki izjemno občutljivi in zahtevajo konstanto temperaturo, da ohranijo svežino. Ob nepravilni hrambi pa zelo hitro izgubijo kakovost,« pojasnjuje sogovornica. Kalčke je dobro uživati od jeseni do pomladi, ko ni na voljo domače sveže zelenjave, saj nas pomagajo varovati pred nadležnimi prehladi, virozami, gripo in ostalimi boleznimi, ki se pojavljajo predvsem v hladnejših mesecih. Kalčke uživamo presne, saj ne potrebujejo toplotne obdelave. Lahko jih dodajamo solatam, v sendviče, zelo zanimiva je kombinacija rahlo pikantnih redkvinih kalčkov na kruhu, namazanim z maslom in medom. »Toplotna obdelava je priporočljiva le za kalčke stročnic (čičerke, leče in zelene soje – mung), saj surove stročnice vsebujejo toksine, čeprav se ti med kaljenjem razgradijo,« pojasni Katja. Ob koncu pogovora nam Katja še pove, da bo pridelovanje kalčkov ostalo pomemben del ponudbe na njihovi kmetiji predvsem v zimskem obdobju. Zelo pa se navdušuje tudi za pridelovanje kalčkov za živali, kar je v tujini že zelo znana in pogosta praksa.

Thu, 4. Mar 2021 at 14:56

208 ogledov

Namesto v vrtec na njivo
Med zaprtjem vrtcev zaradi covida-19 so šli Neža, Meta in Matjaž na njivo pomagat mami Kristini nabirati zimski radič. Fotografija je s kmetije Bizjak iz Vrtojbe, poslala pa nam jo je Ida Mermolja.

Thu, 4. Mar 2021 at 14:49

100 ogledov

Lani praznovale 45 let delovanja
V letu 2020 smo obeležili 45 let delovanja današnjega Društva kmečkih in podeželskih žena Vrhnika. Naši začetki segajo v daljno leto 1975, ko smo bile združene z ženami iz Borovnice pod imenom Društvo kmečkih žena Vrhnika in Borovnica. Tedanji direktor Andrej Štular je bil glavni pobudnik in velik podpornik, da se ustanovi društvo. Prva predsednica društva je bila Pavla Verbič, v veliko pomoč je bila tudi Cilka Umek. Sedež društva je bil v KZ Vrhnika. Sestajale smo se v prostorih nedanje zemljiške knjige, kjer je delovala Cilka Umek, in v prostorih sedanje kmetijsko-svetovalne službe.  Ob pomoči kmetijskih svetovalcev Vinka Koširja, Marjana Kržiča in Janeza Drašlerja so bila organizirana razna strokovna predavanja in tečaji (šiviljski, kuharski …). Poskrbljeno pa je bilo tudi za kulturno dejavnost z obiski gledališča. Seveda pa so bili med članicami najbolj pričakovani strokovni izleti po vsej Sloveniji in tudi čez mejo. Zanimanje in udeležba zanje je bilo veliko, zasedeni so bili tudi po štirje avtobusi. Za veliko žena in deklet je bila to ena redkih priložnosti za sprostitev od napornega dela doma in na kmetiji ter vsega, kar prinaša kmečko življenje. Zaradi oddaljenosti, logistike in drugih okoliščin so žene in dekleta v Borovnici ustanovile svoje društvo. Na Vrhniki pa je nastal Aktiv kmečkih žena KZ Vrhnika. Društvu je na začetku finančno pomagala kmetijska zadruga. Dobršen del sredstev pa je prispevala tudi vrhniška občina, s čimer smo krile stroške strokovnih predavanj, pozneje pa smo uvedle članarino za članice. Po večletnem vodenju društva je Pavlo Verbič zamenjala Veronika Švigelj, za njo pa je aktiv vodila Helena Kern. Z njimi je sodelovala kmetijska svetovalka Mojca Vavken.  Sedanji naziv društva je Društvo kmečkih in podeželskih žena Vrhnika in šteje 50 članic. Vodi ga predsednica Urška Trček z veliko volje in elana. V času, ki kmetijstvu ni najbolj naklonjen, moramo kmečke žene in dekleta tudi danes trdo delati, kljub vsem sodobnim strojem in tehnologiji, ter skrbeti za družino in dom. Najdemo pa si tudi čas za izobraževanje na raznih tečajih in predavanjih, veselimo se skupnih izletov in tudi rade med seboj poklepetamo.  To je samo nekaj utrinkov o delu in nastanku društva. Hvala vsem, ki so kakor koli pripomogli, da je naše društvo nastalo in deluje še danes. A. P.

Wed, 3. Mar 2021 at 11:56

136 ogledov

Nagrajeni ajdovi hrustavčki
Na kmetiji Klepec na Krasincu v Beli krajini se je v zadnjem desetletju spremenilo veliko. Nekdaj znana zelenjadarsko-živinorejska kmetija se je posvetila predvsem poljedelstvu, pridelavo zelenjave in živinorejo so opustili. Jožef in Dragica pa sta kmetijo predala sinu Jožetu, ki ob pomoči žene Mojce in brata Antona uspešno nadaljuje zgodbo družinske kmetije s trdimi temelji in novo razvojno vizijo. Domača trgovinica, ki je bila še pred leti bogato založna s svežo zelenjavo, je danes polna izdelkov iz žit: ječmena, kamuta in pire, prosa, ovsa, lana pa ajde in konoplje, ki zrastejo na 20 hektarjih belokranjskih polj ob reki Kolpi. Vse pridelujejo po ekoloških načelih – prijazno rastlini, naravi, okolju in ljudem. Pri delu složno dela vsa družina. »Imamo srečo, da kot družina zelo dobro delujemo in ima prav vsak član izjemno vlogo. Z možem Jožetom skrbiva za inovativnost, marketing in blagovno znamko, Jožetov brat Anton skrbi za tehnološke novosti in posodobitve, tast in tašča pa skrbita za tradicijo, za ogromno stvari, ki niso vidne na prvi pogled ter za to, da inovativne ideje ne dobijo svojih kril prehitro,« nam pove Mojca Klepec. ZDRAV PRIGRIZEK IZ KALJENE AJDOVE KAŠEPoleg najbolj tradicionalnih izdelkov, kot so moke, kaše in zdrob, Klepčevi razvijajo tudi nadvse inovativne prehranske izdelke z visoko hranilno vrednostjo. Med njimi so tudi ajdovi hrustavčki, ki so lani prejeli prestižno nagrado Inštituta za nutricionistiko kot najbolj inovativen izdelek leta 2020 v skupini ajdovih izdelkov. Izbor je bil že šesti po vrsti, lani pa je bila v ospredju ajda, saj so ji med enajstimi kategorijami izdelkov namenili kar pet. Pripravljajo jih po posebnem postopku: z nakaljevanjem hladno oluščene ajdove kaše, ki jo sušijo pri nizki temperaturi, da ohranijo vse hranilne snovi v njej. Ko seme ajde kali, se pripravlja na novo rast in takrat zaščitni ovoj izgubi svojo funkcijo, drobna ajdova zrna pa postanejo veliko bolj hranljiva in lažje prebavljiva. Tako obdelana ajdova zrna ohranijo vrsto življenjsko pomembnih vitaminov, encimov in mineralnih snovi, ki se lažje absorbirajo v celice in kri. Z vidika hranilne sestave so zato vir beljakovin, odlikuje pa jih tudi visoka vsebnost prehranskih vlaknin. Ajdovi hrustavčki so odličnega okusa, s svojo hrustljavostjo pa lahko popestrijo tudi druge jedi, na primer juhe, solate, namaze, lahko pa jih dodamo ovsenim kosmičem za zajtrk ali kenergijskim kroglicam. So tudi zdrav prigrizek, s katerim lahko nadomestimo manj zdrave slane prigrizke in oreščke in nam dajejo občutek sitosti. Pripravljajo jih v dveh različicah: navadne in slane. Mojca Klepec: »Kadar delaš s srcem in z iskrenim zanimanjem, takrat inovativnih idej res ni težko najti. V družini smo gurmani, radi jemo okusne jedi in spremljamo svetovne trende. Vodilo naše kmetije je že od nekdaj slediti tradiciji, izdelke pa ponuditi na inovativen način. Le kdo bi si mislil, da lahko iz ajde naredimo slasten prigrizek ali pa iz ječmena okusen in hitro pripravljen zajtrk. A ravno to smo naredili«. »ŽIVA« MOKA IN STARODAVNA INSTANT JEDOpisani izdelek pa ni edini inovativni izdelek v njihovi ponudbi. Klepčevi so prvi pri nas ponudili kaljene moke, ki jih ne boste več menjali za navadno. Izdelki, pripravljeni s kaljeno moko, so bolj polnega okusa. Škrob v zrnju se namreč deloma razgradi v enostavne sladkorje, ki dajo moki aromatičnost, zato so jedi okusnejše. Kaljeno zrno bi najlažje opisali kot zrno v vmesni fazi med semenom in novo rastlino. Kalček pa za svojo rast porablja škrob, zato se delež beljakovin v zrnu veča. Pri tem se razmerje med ogljikovimi hidrati in beljakovinami spreminja v prid beljakovin. Taka moka nam da daljši občutek sitosti, ima nižji glikemični indeks, zaradi česar je nihanje sladkorja v krvi manjše, manj obremenjuje našo prebavo, naš organizem pa lahko vsrka več hranilnih snovi. Semena med kaljenjem dobesedno »oživijo«, z njimi pa oživi tudi prava zakladnica pomembnih hranil, ki so bila prej skrita pod trdnim ovojem semena in zato telesu težko dostopna. Vsebnost vitaminov, mineralov in antioksidantov se s kaljenjem bistveno poveča, telo pa jih lažje vsrka. Med sprehodom po njihovi spletni trgovini, kjer so na voljo vsi njihovi izdelki, jemed najpogosteje razprodanimi živili tsampa, ki je pripravljena iz ječmenove kaše. Tsampa je prva instant jed na svetu. Uživajo jo tibetanski menihi, pod različnimi imeni pa jed poznajo tudi drugod po svetu. Med postopkom praženja ječmenove kaše se škrob iz ječmena delno razgradi, zato postane sladkasta in zelo okusna. Taka pa je všeč tudi najbolj zahtevnim jedcem – otrokom. Zato je izvrsten nadomestek za otroške kašice. Na voljo je tudi v čokoladni različici, pa z lešniki, orehi, v kratkem pa bodo predstavili tudi okusno različico s kokosom. Ker je tsampa že toplotno obdelana, je ni treba kuhati, zato jo pripravimo zelo hitro. Kako, pa je zbrano v številnih receptih, ki bogatijo spletno stran kmetije Klepec.

Wed, 3. Mar 2021 at 11:48

183 ogledov

Z osličkom po snegu
»Na svečnico sta 5-letna Zala in njena leto in pol stara sestrica Zarja iz vasi Prevole obiskali dedija in babico na bližnji kmetiji na Selih pri Hinjah. Bilo je toliko snega, da je Zala svojega oslička z imenom Listek vpregla v sani (ob pomoči dedija), nanj pa posedla svojo sestrico. Sankaško vprego je pogumno vodila po zasneženi gozdni poti. Sicer pa Zala zelo lepo skrbi za Listka, ga hrani, mu čisti dlako in celo počisti za njim. Osliček pa ji v zameno dovoli, da v čisto pravem sedlu jaha na njegovem hrbtu,« je k prisrčni fotografiji zapisala teta Monika Zore.

Wed, 3. Mar 2021 at 11:31

116 ogledov

Izbrali naj sladico
Dijaki Šolskega centra Šentjur so pokazali svoje izvrstno slaščičarsko znanje v okviru projektnega dne z Ipavci, kot so poimenovali dan, namenjen ustvarjanju, spoznavanju lokalne zgodovine s prepletom različnih veščin. Na Šolskem centru Šentjur so se v teh dneh, ki za nikogar niso preprosti, odločili, da dijakom namenijo poseben dan na daljavo – projektni dan z Ipavci. Dijaki so lahko izbirali med desetimi različnimi delavnicami, ki so obsegale spoznavanje lepote in pomena inicialk v povezavi z zgodovino gradu Rifnik, izurili so se v peki svojega najljubšega kruha, okušali in vonjali kavo v povezavi z znamenitim Guzajem, spoznavali zgodovino Rifnika in pomen rodbine Ipavec, izdelovali nakit, posvetili so se izdelovanju cepičev, ptičjih hišic, valilnic, se seznanili z zgodbo o šolski vrbi in bogatinki ter nato literarno in likovno poustvarjali, oblikovali lasten video, doumeli pomen obrti nekoč in danes ter se preizkusili v pletenju najrazličnejših košar. V okviru delavnice naj sladica Šolskega centra Šentjur pa se je porodila ideja o natečaju za sladico šole, saj se na šentjurski šoli urijo izjemno nadarjeni dijaki pod budnim očesom profesoric mentoric. Tako so zadnji četrtek v januarju prijavljeni dijakinje in dijaki predstavili svojo zgodbo lastne sladice, ki je morala vsebovati sestavini jabolko in med, poimenovali pa so jo Ipavčeva bogatinka. Čeprav je bila izbira težka, je dijakinja Nika Novak s svojo interpretacijo in vizualnim izgledom sladice navdušila komisijo ter prejela nazivzmagovalke. Zaradi trenutnih razmer zaenkrat sladice še ne morejo pokusiti, vendar je njihova želja, da jo predstavijo tudi ostalim dijakom in zaposlenim na šoli s prireditvijo v čast izbire naj sladice našega centra. Upajo na čas, ko bo mogoče sladico tudi prodajati kot zaščitni znak šole in ko bodo lahko tudi zunanji obiskovalci del njihove zgodbe o Ipavčevi bogatinki. Pripravila: Urška Pevec
Teme
Bizeljsko

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Dobro vince in pesem sta se vedno lepo ujela