Vreme Naročite se
Nastajajo v tišini zgodnjih jutranjih ur
Vinogradnica in kmetica leta 2015 Lea Babič iz Bukovja na Bizeljskem že 29 let izdeluje medene jaslice.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 30. december 2020 ob 11:55

Odpri galerijo

Lea Babič izdeluje medene jaslice že 29 let.

Vsake jaslice so umetniško delo, ki odseva domišljijo in spretnost njihovih izdelovalcev ter njihovo potrpežljivost in natančnost. Izdelamo jih lahko v različnih velikostih in oblikah ter iz različnih materialov, med vsemi pa so najbolj dišeče medene jaslice. Take že 29 let izdeluje tudi vinogradnica in kmetica leta 2015 Lea Babič iz Bukovja na Bizeljskem.

Lei se je zamisel za prve jaslice porodila ob branju članka v eni od ženskih revij, poleg katerega je bil objavljen recept za medeno hiško, kakršno sta imela Janko in Metka iz priljubljene otroške pravljice bratov Grimm. »Hiška je bila tako prikupna, da sem si recept izrezala in shranila. Ko so se bližali prazniki ob koncu leta, sem razmišljala, da bi ga uporabila za izdelavo medenih jaslic, ki sem si jih želela izdelati že dalj časa. Ker veliko pečem, mi je delo s testom najbolj domače in sem poskusila. Tisto leto so z nami nekaj mesecev živeli daljni sorodniki s Hrvaške, ki so se k nam umaknili pred nemirnimi razmerami v domovini. Upala sem, da jim bom z medenimi jaslicami vsaj malo polepšala praznični čas. Da se bodo z njimi lahko otroci tudi posladkali in na mizi ne bodo samo navadni piškoti,« pripoveduje Lea.

Ne glede na to, iz katerega materiala so jaslice narejene, nam pomagajo doživeti in zaslutiti duhovno sporočilo Kristusovega rojstva.

ČAS IN POTRPEŽLJIVOST
Za spretno izdelovalko tudi najzahtevnejših pletenic je bila izdelava medenih jaslic precej preprosta. »Ni se mi zdelo zahtevno, je pa res, da si je zanje treba vzeti čas in biti pri krašenju precej potrpežljiv in natančen. Nikoli nisem štela ur, ki jih vložim v izdelavo jaslic, saj je to del prazničnega obredja, ob katerem neizmerno uživam,« pripoveduje Lea.

Za izdelavo porabi tri dni. »Prvi dan zamesim testo, ki mora v hladilniku odležati in počivati vsaj čez noč. Naslednji dan medeno testo vzamem iz hladilnika, počakam, da se nekoliko otopli in ga lažje razvaljam. Debelina testa mora biti enakomerna in čim tanjša, saj testo med pečenjem nekoliko naraste. Iz testa izrežem vse stranice hlevčka in like, jih prestavim na pekač, prekrit s papirjem za peko, in spečem,« natančno opisuje postopek izdelave naša sogovornica. Šele ko se pečeno testo popolnoma ohladi, začne tretji dan s sestavljanjem in krašenjem, zanj uporabi sladki beljakov sneg.

Za hlevček in vse like si je Lea pripravila šablone, ki jih skrbno hrani in uporabi vsako leto znova: »Hiško iz revije sem prerisala na risalni list in jo priredila v hlevček. Vse jaslične like pa sem narisala sama in jih v teh letih nisem veliko spreminjala. Le hlevček sem morala malo dodelati, pravzaprav ojačati, da se streha ne upogiba,« opisuje. Vsi, ki so videli medeni hlevček z zvezdo repatico na vrhu strehe, Jožefom in Marijo z novorojenim Jezusom, pred vrati pa svete tri kralje z darili in pastirje z belimi ovčicami, so bili navdušeni. »Tiste prve jaslice so bolj kot otroke navdušile odrasle, otroci so se še naprej raje sladkali s piškoti. Jaslice so se jim zdele nekaj svetega in nihče se jih ni dotaknil, kaj šele, da bi jih pojedel,« iskreno pove Lea.

				Medene jaslice različnih velikosti (Fotografija: osebni arhiv)			Medene jaslice različnih velikosti (Fotografija: osebni arhiv)

Tako so prve jaslice ostale in Lea jih je rada pokazala tistim, ki so obiskali Babičeve. Da so zares nekaj posebnega, je preskromno Leo prepričala tedanja kmetijska svetovalka, ki jo je kar dolgo nagovarjala, naj jih pokaže drugim. »Pa sem se res opogumila in nove naredila za novoletni obrtni sejem v Brežicah, da so z njimi okrasili praznični prostor pri stojnicah,« se spominja.

RAZSTAVE DOMA IN PO SVETU
Pohvale tistih, ki jim jih je pokazala, so jo opogumile, da se je leta 1994 prijavila na ocenjevanje jaslic ljubiteljskih jasličarjev, ki ga je prirejal Kmečki glas. »Spomnim se, kot bi bilo včeraj. 14. decembra leta 1994 sem bila povabljena v Ljubljano na ogled razstave jaslic in razglasitev. V veliko čast mi je bilo, da sem spoznala imenitne izdelovalce jaslic iz vse Slovenije in občudovali smo delo drug drugega. Domov sem se ponosno vrnila s priznanjem za drugo oz. tretje mesto, ki sem si ga delila še z enim sodelujočim,« se spominja.

Od takrat Lea vsako leto izdela vsaj dvoje ali troje medene jaslice. »Pogosto sem se zbujala ob dveh ponoči in komaj čakala, da je minila še kakšna urica, da sem vstala in šla delat. Ob prijetni glasbi z radijskih valov, ob mislih na tiste, katerim sem svoje izdelke namenjala, sem neskončno uživala z željo, da uživajo tudi bodoči lastniki medenih jaslic,« opisuje Lea. 

Jaslic nikoli niso pojedli, niti Lea ni imela srca, da bi jih vrgla v smeti, saj so zanjo preveč svete in dragocene. »Skrbno sem jih zavila v celofan, da jih ne bi načela vlaga ali miške, in shranila v domači kleti. Dosti let zdržijo ob primerni hrambi, pa vendar sem opazila, da sladkorni beljak nekoliko porumeni, zato vsako leto naredim vsaj ene nove tudi za nas. Z leti se jih je nabralo že veliko in tako sem si zaželela narediti jaslice tudi iz kakšnega drugega, obstojnejšega materiala. Ker mi je testo najbolj domače, sem jih izdelala iz slanega testa. Niso se mi zdele pretirano lepe, a sem jih vseeno pokazala etnologinji Heleni Rožman in krajinski arhitektki Vesni Zakonjšek iz Kozjanskega parka. »Presenečena sem bila, da so jima bile slane bolj všeč, kar me je opogumilo, da jih izdelam še iz drugih materialov, « pripoveduje. Izdelovanje jaslic je kmalu postal družinski običaj, pri katerem sta sodelovala tudi njena otroka. Skupaj so naredili jaslice iz DAS-mase, testenin, papirja, volne, vžigalic, slame, vezene, narisane, več različnih iz slanega testa … in se odločili, da jih pokažejo tudi drugim. 

Razstave več kot 20 različnih jaslic so Babičevi prirejali štiri leta zapored od prve adventne nedelje do svetih treh kraljev in takrat so jih obiskovali ljudje iz vseh koncev in krajev. Praznično vzdušje so pričarali z božičnimi pesmimi in gorečimi čajnimi svečkami in ljudje so radi prihajali k njim. »Naše razstave jaslic v kleti, kjer so danes razstavljene majolike, si je vsako leto ogledalo tudi preko 200 ljudi. Vsem smo ponudili domače piškote in podarili kak droben okrasek iz slanega testa za spomin,« pove Lea, ki skrbno hrani tudi spominsko
knjigo, v katero so svoje vtise zapisali obiskovalci. 

Posebno dragocen je spomin na obisk edinega slovenskega doktorja jasličarstva in ustanovitelja Društva ljubiteljev jaslic Slovenije in Muzeja jaslic na Brezjah p. Leopolda Grčarja, ki ga je razstava navdušila. »Povabil me je v društvo, ki vsako leto organizira razstave jaslic po Sloveniji,« pove Lea. Od takrat Leine medene jaslice vsako leto potujejo na različne konce Slovenije. Občudovali so jih lahko na Primorskem, v Prlekiji in še marsikje vmes, nekajkrat pa tudi v tujini. »Leta 2000 so predstavljale Slovenijo v okviru razstave Alpe Jadran v Italiji, istega leta so pri nas posneli božično oddajo o izdelavi medenih jaslic. Dve leti pozneje so bile razstavljene v dvorcu Schönbrunn na Dunaju in vesela sem, da sva si jih z možem lahko ogledala,« ponosno pove. Pod okriljem društva jasličarjev je sodelovala tudi pri razstavi v mestnem muzeju v Bad Ischlu, kjer je bilo na ogled kar 71 različnih slovenskih jaslic. Edino samostojno razstavo medenih jaslic in pletenega srca pa je imela v Čebelarskem muzeju v Radovljici, kjer so ob odprtju nastopili tudi pevci z Bizeljskega. »To so dragoceni spomini in predvsem velika čast, da lahko pokažem delo mojih rok. Prav vse jaslice so narejene z mislijo na tiste, ki bodo ob njih doživeli čarobnost božičnega večera.«

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 22. Mar 2023 at 14:23

101 ogledov

Roman, v katerem se bo prepoznala vsaka ženska
»Moja Vijolična kačja pastirica je poletela v svet,« mi je ponosno sporočila Martina Podričnik, upokojena učiteljica iz Javorja, ki je uresničila svoje dolgoletne sanje in izdala svoj prvi roman. »Za ženske,« na kratko pove.Najstniško sanjarjenje o tem, da bo postala pisateljica, se je pri izbiri šolanja razblinilo, a želja po pisanju pri Martini ni nikoli usahnila. »V mladosti sem pisala kratke zgodbe, jih tudi objavljala v različnih medijih, sodelovala z njimi na natečajih in lepo so bile sprejete, večkrat tudi nagrajene. Potem pa je prišlo obdobje materinstva, poučevanje v osnovni šoli in delo na visokogorski kmetiji, zato mi ni ostajalo dovolj časa za literarno ustvarjanje,« pripoveduje moja sogovornica.Martinino pisateljevanje je bilo v mirovanju 30 let. »Nato pa sem začutila potrebo, da se vrnem k svoji najstniški ljubezni. Ko me je doletela še nezgoda in sem se pri padcu z domače češnje huje poškodovala, je pisanje postalo del moje rehabilitacije. Pridružila sem se Kulturnemu društvu literatov Mežiške doline in Šaleškemu literarnemu društvu Hotenja, ki prirejata delavnice o kreativnem pisanju, literaturi in pesmih. Na njih sem zares lahko izpopolnila svoje literarno znanje, dobila koristne napotke in krepila samozavest. Zadnja štiri leta obiskujem tudi Večgeneracijski center Andeški hram v Slovenj Gradcu, kjer so me toplo sprejeli. Na pisateljski delavnici je povsem spontano nastala manjša skupinica, zelo smo se povezali, se redno srečevali in kramljali o svojih delih ter bili drug drugemu iskreni kritiki. Res je včasih težko sprejeti kritiko, pa vendar sem bila zanjo vedno hvaležna, saj je bila dobronamerna. Vsi v naši skupini so me spodbujali, naj se lotim romana. In sem se!«Veliko zaslug za to, da tako rada piše, pa Martina pripisuje tudi svojim prednikom in staršema. »Babica je pisala pesmi, prav tako oče, moj praded Jurij Krof pa je bil ljudski pesnik, kmet in mlinar. Njegovo edino veselje so bile knjige. Vse misli je zavijal v rime in rad je pozdravljal in govoril v verzih. Kmetoval je, mlel moko sosedom, zraven pa pisal pesmi. Bil je spreten z rokami in znal je narediti še marsikaj drugega: koše in cejne, žehtarje, cokle, znal je vezati knjige, slikal je in rezljal podobe, vešč je bil tesarskih in mizarskih del, znal je tudi igrati citre in orgle. Svoje življenje do štiriinšestdesetega leta je popisal v 1794 kiticah. Pesmi ni objavljal, saj v tistem času na Koroškem ni bilo kje. Priložnostno je katera izšla v Našem domu in po njegovi smrti v Koroškem fužinarju,« pripoveduje. »Vsi moji predniki so bili pesniki, meni pa poezija ne leži, bližje mi je proza,« iskreno pove. »Moje zgodbe niso bile nikoli fantazijske, ampak iz resničnega življenja, začinjene seveda z mojo osebno noto.«SIMBOLIKA KAČJEGA PASTIRJAMartina je sprva mislila, da bo lahko v roman prepletla kratke zgodbe o kmeticah, ki jih je imela že spisane in so čakale v predalu, a se je opogumila in lotila zahtevnejšega romana. »Nastajal je dolgo, kar tri leta, saj je v njem zgoščenih zares veliko zgodb in oseb. Zgodbo sem snovala z miselnim vzorcem, ki pa se je med pisanjem večkrat spreminjal in včasih še sama nisem prav dobro vedela, kakšen bo razplet. Bolj se je bližal konec zgodbe, več sem popravljala …« opisuje.Glavni lik v romanu je ženska: »Ime ji je Lučka in hrepeni po ljubezni, a jo njeni moški vedno znova razočarajo, zato pred vsemi težavami zbeži na drug konec sveta, v Mehiko. Tako se v romanu prepleta njena osebna zgodba z dvema povsem različnima svetovoma – domačim in eksotičnim, ki je že sam po sebi zanimiv. Lučka pa primerja oba svetova, kulturi in običaje. Ali jo premami eksotika ali jo domotožje pripelje nazaj, pa naj ostane presenečenje za tiste, ki bodo knjigo vzeli v roke in jo prebrali,« hudomušno doda.Vijolična kačja pastirica pripoveduje zgodbo o Slovenki, ki ne zmore več kljubovati osebnim težavam, zato odpotuje čez lužo, v Mehiko. Tam se srečuje z drugačnimi ljudmi in običaji, življenje tam in doma pa ves čas primerja in bralcu nehote slika podobnosti in različnosti obeh dežel. Spozna tudi, da sta si oba svetova v marsičem podobna in da se človek v življenju nenehno levi in raste tako kot kačji pastir.Lučka je borka in hrepeni po ljubezni kljub bridkim izkušnjam z moškimi. »Ničesar se ne boji in tudi ko zaide v težave, se ne umakne v samoto. Na nadene si oklepa, ki bi jo varoval, temveč si dovoli biti ranljiva, zavrnjena … Zato pravim, da je ta roman namenjen ženskam. Vsaka se bo našla v njem.« Zagotovo pa bodo roman vzeli v roke tudi moški. Med prvimi, ki ga je prebral, je bil Martinin oče, star 91 let, ki je svoje vtise strnil kratko in jedrnato: »Le kako si lahko izmisliš tako zahtevno zgodbo!« »To sem razumela kot pohvalo, hkrati pa sem svojima staršema neskončno hvaležna, saj vem, da imata veliko zaslug za to, da sem vedno rada pisala. Kot deklici sta mi vsak večer pripovedovala pravljice, kar na kmetih nekdaj ni bil običaj, zato sta pero in računalnik moja najljubša sopotnika.«

Wed, 22. Mar 2023 at 13:44

77 ogledov

Izbirali bodo najinovativnejši projekt evropskih kmetic
Združenje evropskih kmetov in evropskih kmetijskih zadrug Copa-Cogeca je objavilo razpis za inovativne projekte v kmetijstvu, gozdarstvu in na podeželju, na katerega se lahko prijavijo le ženske – kmetice in podjetnice, ki delajo na področju kmetijstva, gozdarstva in podeželja. Prijave čakajo do 31. marca 2023.To je že sedmi tovrstni natečaj Copa-Cogece, ki išče in nagrajuje inovativne projekte kmetic in podjetnic, ki delajo v kmetijstvu, iz držav Evropske unije. Natečaj poudarja prispevek žensk k razvoju podeželja, gozdarstva in kmetijstva, zato je to priložnost za predstavitev številnih inovativnih pristopov, ki jih ženske uporabljajo pri iskanju novih rešitev za izzive, s katerimi se srečujejo pri svojem delu.Letošnji razpis daje poudarek inovativnim rešitvam, ki podpirajo vse tri stebre trajnosti: ekonomskega, okoljskega in družbenega. Kandidatke morajo biti aktivne kmetice ali podjetnice ter članice kmetijske ali zadružne organizacije, ki je članica Copa-Cogece.Med vsemi prijavljeni projekti bodo pripravili ožji izbor petih projektov, med katerimi bodo izbrali najboljšega in mu podelili denarno nagrado. Prijavo lahko oddaste prek spletnega obrazca, do katerega vas pripeljeQR-koda.

Thu, 16. Mar 2023 at 13:54

44 ogledov

Bogatimo znanje in širimo obzorja
Skoraj ni meseca, ko mladi podeželani ne bi potovali v tujino. »Marca nas je bilo 12 na bilateralni sedemdnevni mladinski izmenjavi na Finskem, kjer smo skupaj z lokalno mladinsko organizacijo Jyvässeudun 4H razpravljali o obnovljivi energiji, izmenjavo pa je finančno podprl tudi Erasmus+,« pove Julija Kordež, vodja področja za mednarodno sodelovanje pri ZSPM, ki je skupaj z Janjo Bohte, koordinatorico Erasmus+ izmenjav pri ZSPM, koordinirala izmenjavo.Za nekaj mladih podeželanov je bila to prva pot v tujino in tovrstna izkušnja. Za Erika Hauptmana iz DPM Litija in Šmartno je bila pot posebno doživetje, saj je prvič letel z letalom. »Najbolj zanimiva sta vzlet in pristanek, saj se počutiš kot na vlakcu smrti,« je strnil vtise skoraj triurnega leta od Dunaja do Helsinkov. »Ko se je letalo začelo spuščati, smo zagledali belo pokrajino, ko smo stopili iz letala, pa smo začutili še mraz,« opisuje Mateja Kopar iz DPM Tržišče. Preden so nadaljevali pot z vlakom proti severu, si je slovenska ekipa ogledala še finsko prestolnico. »Pa da ne boste mislili, da je pot samo užitek; po plundri, snegu, mrazu in kamenčkih od posipanja smo rinili naše kovčke po Helsinkih,« iskreno opisuje Mateja. »Kosilo smo si privoščili v gostišču Zetor, kjer smo se počutili domače. Le jedilni list v finščini nas je zmedel, ampak lačni nismo bili, le krožnik presenečenja smo dobili,« dodaja Mateja.»Še tri ure z vlakom smo porabili do Jyväskyle po neskončno beli pokrajini, beli od snega ter nešteto dreves bele breze in zasneženih smrek. Hišk pa je bilo razmeroma malo, le vsakih nekaj kilometrov. Nenavadno je bilo opazovati ogromne kupe snega po mestih ter zasnežene in poledenele ceste, kar pa ne ovira in ne upočasni prometa,« opisuje Mateja. »Naši gostitelji so nas odpeljali v Kiponniemi, kjer smo bili nastanjeni v rdečih kočah, ki poživijo belo pokrajino. Prvi večer je bil spoznavni ob odlični večerji,« doda Erik. »Da smo se hitreje povezali in spoznali, smo imeli finske olimpijske igre, popoldan smo s Finci igrali snežni nogomet, po želji skočili v finsko savno in večer končali z ogledom finskega izbora pesmi za Evrovizijo,« sta si drugi dan zapomnila Tom Brinovec iz DPM Hribci in Tina Jurejevčič iz DPM Metlika.»Ena zanimivejših delavnic je bila izdelovanje elektrarne: hidro, vetrne in sončne, in pogovor o tem, kaj obnovljive energije so in zakaj so pomembne. Ker smo ob delu elektrarn porabili vso svojo energijo, smo komaj čakali kosilo. Ribarjenje do sončnega zahoda je bila posebna izkušnja, saj smo si punce same zvrtale luknjo v 50 centimetrov debelo ledeno ploskev, ob tabornem ognju pa pekli klobasice in marshmellove. Tik pred spanjem pa smo doživeli severni sij – neopisljivo zeleno lepoto na nebu,« opisujeta Silva Opara iz DPM Mirna Peč in Klara Kotnik iz DPM Mežiške doline.»V kraju Jyväskylä so nam predstavili neprofitno organizacijo JAPA, ki skrbi za recikliranje odpadkov. Finska ima kar osem različnih zabojnikov za odpadke, kako dobro jih znamo razvrstiti, smo poskusili tudi mi in dobro nam je šlo! Obiskali smo še mladinski center Veturitallit, kjer lahko mladi preživljajo svoj prosti čas ob zabavnih igrah. Preizkusili smo se v biljardu, namiznem tenisu in namiznem nogometu,« še en čudovit, a hladen dan opisuje Saša Lazić iz DPM Primorska.»Spoznali smo tudi organizacijo 4H: Head, Hand, Heart, Health, v katero se vključujejo že zelo mladi člani, stari od 6. do 12. leta. Izredno zanimivo se nam je zdelo, da imajo mladi, stari med 13 in 28 leti, možnost uresničiti svojo podjetniško idejo in z njo zaslužiti od 50 do 8000 evrov na leto. Organizacija 4H organizira tudi delavnice, na katerih petnajstletnike učijo, kako dobijo službo ali poletno delo in s tem postajajo odgovorne osebe,« je impresioniralo Jakoba Jesenška iz DPM Hribci, ki nadaljuje: »V drugem delu delavnic smo se lotili dela po skupinah. Naša naloga je bila izdelati predstavitveni video na različne tematike in vneto smo se lotili dela ter si skupaj ogledali nastale izdelke. Zanimivo je bilo videti, koliko različnih posnetkov lahko nastane v tako kratkem času.« Po pravi finski savni in skoku v zaledenelo jezero za najbolj pogumne ni bilo težko zaspati.»Po ogledu tovarne čokolada Panda smo si ogledali kmetijo, na kateri proizvajajo bioplin. Ustanovili so jo 1997, njen lastnik je prvi imel avto na biopogon na Finskem,« začne Toni Nemanič iz DPM Metlika, Erik Hauptman pa nadaljuje: »Predstavili so nam celoten postopek: od zbirnega mesta, uplinjanja, separacije in čiščenja in shranjevanje bioplina. Kmetija obstaja že 300 let in obdelujejo 100 hektarjev. Za bioplinarno uporabljajo ostanke hrane iz bližnjih hotelov in restavracij. So prvi, ki so imeli avto na LPG in imajo tudi traktor na plin. Na leto proizvedejo en gigavatno energije. Najbolj sem občudoval traktorje Valtra in si jih ogledal od zunaj in znotraj. Naslednja točka je bil voden ogled muzeja naravoslovja.«»Naša ekipa je finski ekipi predstavila ZSPM in Slovenijo. Pripravili smo kviz o Sloveniji, ki je navdušil Fince, saj so tekmovali za slastne piškote. Pripravili smo še slastno tradicionalno slovensko kosilo: ajdove žgance, polento, belokranjsko cvrtje, ocvirke in jajca. Pogostili smo jih še z domačimi salamami in sirom. Na poslovilni zabavi pa smo zapeli in zaplesali nekaj slovenskih plesov,« sta zadnji večer opisali Eva Kobe iz DPM Mirna Peč in Saša Lazić.»Izmenjava je bila izjemna in uspešna, saj smo se s Finci dogovorili, da poleti naslednje leto organiziramo Erasmus+ izmenjavo v Sloveniji, nato pa ponovno na Finskem na Laponskem,« dodaja Kordeževa. Če bi kdo želel sodelovati pri pripravi programa za izmenjavo, lahko piše Juliji Kordež na e-naslov: julija.kordez@zspm.si

Wed, 15. Mar 2023 at 13:57

50 ogledov

NEBODIGATREBA v kmetijstvu brez strategije
Ob vsem dogajanju na področju kmetijstva v EU, predvsem pa doma v prelepi Sloveniji, se mi je pričelo porajati vprašanje, ali je prav, da sem izbral plemeniti poklic, ki se imenuje KMET. Ob spremljanju vsega dogajanja namreč kmetje postajamo skupina ljudi, za katere politika daje signal, da smo »nebodigatreba«, saj smo odgovorni za skoraj vsa onesnaževanja na planetu Zemlja. Predvsem pa politiki postaja jasno, da hrana »ne prihaja iz kmetijstva«. Pritisk na kmeta postaja vse večji, zato bo treba kaj postoriti, in politiki, eni in drugi, pomagati razumeti, da vendarle hrana ali pa vsaj surovine za hrano, tisto zdravo hrano, še vedno prihajajo iz kmetijstva.Ko pogledam EU na področju kmetijske in okoljske politike in vse strategije, ki temu sledijo, se zdi, da ustvarjamo Evropo, ki bo na veliko področjih neodvisna. Ker sem pa kmet, bom predstavil svoj pogled na kmetijstvo.Ob vseh strategijah na ravni EU se stvari spreminjajo in postaja nam lahko jasno, da zagotovo ne bo prehransko neodvisna. Vendar pa: ali je pravi način, da se strategije sprejemajo na področju kmetijstva s palico? Ali se to dogaja tudi v prelepi Sloveniji? Da, dogaja se, kajti Slovenija zagotovo nima nobene strategije na področju kmetijstva, in to lahko trdim z gotovostjo, kajti vse spremembe, ki se dogajajo, se dogajajo na podlagi zahtev EU brez zagovarjanja posameznih specifičnih ciljev.Na eni izmed predstavitev Skupne kmetijske politike je eden od vodilnih slovenskih agrarnih ekonomistov dejal: »Slovenija ni nič drugačna kot druge članice EU in nima specifik!« Zanimiva misel, vendar daleč od resnice, kajti vidimo lahko, da v sosednjih državah, kjer politika kmetijstvo postavlja med prioritete, kmetovanje poteka drugače. Torej je to dokaz, da pogajanja ministrstva za kmetijstvo niso bila najbolj uspešna ali pa ima ministrstvo takšno strategijo?Pa da se sedaj vrnem na Strateški načrt Skupne kmetijske politike. Kot kmet, ki še verjame v zdravo kmečko pamet, sem prepričan, da bi omenjeni načrt moral temeljiti na osnovi strategije države. Ali jo imamo?Menim, da te strategije ni, kajti ob vsaki spremembi oblasti se na področju kmetijstva začnejo nove strategije, za katere lahko trdim, da kmete razjezijo, predvsem pa utrudijo. Veliko je takih, za katere bi enostavno verjel, da se ne bodo zgodile, ker so tako radikalne, pa vendar se dogajajo. Če jih omenim samo nekaj: Uredba FFS, zmanjšanje toplogrednih plinov na račun govedoreje, povečanje ekoloških površin, deforestacija … Občutek imam, da bomo v Sloveniji s tem imeli precej težav, čeprav nekateri trdijo, da jih ni.Če pogledamo prepoved uporabe FFS v Sloveniji. Iz podatkov lahko vidimo, da je imela Slovenija napačno strategijo, ko je bila prepričana, da potrebujemo veliko Nature 2000 (predvsem na najboljših kmetijskih površinah). Verjetno je bil nekdo prepričan, da bo Evropa zato delila več denarja. Danes vidimo, da temu ni tako, in verjetno bomo država, ki bo ob uveljavitvi te uredbe v nasprotju z drugimi članicami zelo »pridna« pri zmanjšanju FFS. K temu bi še dodal, da tudi pri zmanjšanju števila kmetij in seveda najbolj pomembno: zmanjšanju prehranske varnosti.Ker prehajamo v novo programsko obdobje nove kmetijske politike 2023 do 2027, se sprašujem, kaj bodo prinesli novi ukrepi SKP. Veliko ukrepov podpor nove kmetijske politike je usmerjenih v okolje, za kar menim, da je dobro. Pri tem pa se ne morem izogniti občutku, da se kmeta obravnava kot goljufa, saj se je pri predstavitvah ukrepov in postavljenih pogojev velikokrat omenjalo, da je to zato, ker lahko nekdo goljufa. Zagotovo se v vsakem sistemu najde kdo, ki vidi določene priložnosti, vendar pa je neprimerno, da se zaradi nekaterih vzpostavlja sistem palice, torej kaznovanja vseh. Ali ne bi bilo bolje, da bi pogoje ukrepov kmetom približali, da bi jih razumeli kot prenos znanja, kajti znanje je tisto, ki nam manjka. Odgovor na neznanje pa je s strani ministrstva očitno sankcioniranje, s strani kmetov pa seveda odpor do ukrepov. Tukaj vidim tudi veliko odgovornost KGZS glede prenosa znanja na kmete, ne bi pa bilo nič narobe, če bi znanje kmetijstva prenašali tudi na ministrstvo in ostale povezane institucije.Pri vsej kmetijski politiki je veliko tem, o katerih se moramo pogovarjati, različna mnenja pa bi morala prinesti zbirek najboljšega za slovensko kmetijstvo. Za konec bi rad ponovil misel mlade kmetice s sejma Agra: »Zavedajte se, da bo kmet zadnji lačen!« Ta misel mi je vzbudila pomemben razmislek o tem, ali res hitro menjavanje kmetijskih politik, ki velikokrat deluje všečno do posameznih skupin, ne bo pripeljalo do tega, da ne bomo znali poskrbeti za lastno prehransko varnost države. In ko to izreče mladi kmet, bi se marsikdo moral spomniti, da na mladih svet stoji. Kmetijstvo ni izjema!Kolumno pripravlja ZSPM.

Fri, 10. Mar 2023 at 12:44

48 ogledov

Ocenili največ izdelkov do sedaj
Skrivnost okusne jedi ni samo v kakovostnih sestavinah in preskušenem receptu, temveč tudi v trudu in praksi tistega, ki jo pripravlja. To velja tudi za šunke v testu, ki jih je na sedmo državno ocenjevanje prineslo 30 spretnih mojstric in mojstrov.»Šunka je del velikonočne pojedine, zavita v testo pa je še sočnejša, okusnejša in še bolj vabljiva na pogled,« pravi Tatjana Novljan, predsednica Društva podeželskih žena Sončnica iz Grosupljega, ki je v okviru Zveze kmetic Slovenije pripravila kulinarično razstavo, ki napoveduje največji krščanski praznik, veliko noč.Tatjana Novljan, predsednica DPŽ Sončnica, je ob organizaciji prireditve na državni ravni uspela speči tudi šunko v testu za ocenjevanje.Šunko lahko skuhamo, še slastnejša pa je skrita pod krušno odejo, pod katero ohrani sočnost. Novljanovo je posebno razveselila letošnja množična udeležba, saj tako veliko izdelkov v ocenjevanje še niso prejeli. »Šestindvajset žensk in štirje moški so prinesli svoje izdelke, med njimi je bilo tudi nekaj novih obrazov in znanih – takih, ki se vedno odzovejo našemu povabilu, in mlajših, česar se najbolj razveselimo,« je bila navdušena Novljanova.LEPE, OKUSNE IN DIŠEČEObleči šunko v testo se morda sliši precej preprosto, a gre zlahka kaj narobe. Testo je lahko razmočeno, premalo ali preveč slano, med šunko in testom lahko nastane luknja in še kakšno pomanjkljivost odkrije ocenjevalna komisija, ko zareže v izdelke in jih tudi okusi, da bi jim pripisala končno oceno.Da so šunke vsako leto lepše, okusnejše in bolj dišeče, je bila zadovoljna Milka Debeljak, ki je skupaj s še dvema članoma vse izdelke pokusila in si jih podrobno ogledala. »Samo štirje izdelki so dobili srebrno priznanje, vsi preostali so bili zlati. Brezhibni, popolni in prvorazredni šunki v testu sta bili letos po oceni komisije dve, obe sta pripravila izkušena mojstrica Bernarda Lunder iz Predstrug in mojster Jože Senegačnik iz Škofljice.« Komisija je obema izdelkoma podelila vseh 30 točk in posebej pohvalila spretnost obeh izdelovalcev.Dve šunki v testu sta prejeli vse točke. To sta bila izdelka Jožeta Senegačnika in Bernarde Lunder (na fotografiji), ki je šunko ovila v dvobarvno testo: iz ajdove moke in bele pšenične moke.»Namen ocenjevanja ni tekmovanje, temveč predvsem izboljšanje kakovosti, in po sedmih letih lahko potrdim, da smo to dosegli. Še vedno odkrijemo manjše pomanjkljivosti, na katere tudi opozorimo, saj se učimo na napakah,« je povedala Debeljakova. Na kaj moramo biti torej pozorni? »Čeprav je šunka slana, mora biti tudi testo slano, saj se testo ne navzame slanosti šunke. Šunko moramo dobro osušiti, sicer bo razmočila testo. Pri krašenju testa pa naj velja pravilo: Manj je več. To je praznični kruh in ne slavnostni, zato ne pretiravajmo,« svetuje.Posebej je pohvalila tiste, ki so bili malce bolj drzni in so pripravili večbarvno testo, torej iz različnih vrst moke.»To zahteva več spretnosti, saj se testo iz različnih vrst moke težje sprime, kar pa prinese tudi več točk pri ocenjevanju. Takih izdelkov si želimo v prihodnje več,« dodaja.»Ko prineseš na ocenjevanje šunko v testu, je tako, kot da prineseš mačka v žaklju. Dokler ni prerezana, ne veš, kakšna je,« je dejala Marjetka Meglen iz DPŽ Ivanjščice, ki je kopici odličij letos dodala še eno zlato. Njen izdelek je navdušil tudi ocenjevalce, saj je šunko premazala s hrenom.Razstavo so si ogledali tudi gostje, ki so bili nad videnim navdušeni. Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije, je vesela, da se je lokalno tekmovanje razširilo na širše območje in da prihajajo sodelujoči poleg grosupeljske občine tudi iz Škofljice, Dobrepolja, Velikih Lašč, Ivančne Gorice … Povedala je še, da je ocenjevanje tako izvrstnih izdelkov težje, saj »mora komisija med izvrstnimi izdelki iskati drobne razlike.« Kako pomembno je ohranjanje tradicije in zavedanja naših korenin, pa je poudaril podžupan Občine Grosuplje Janez Pintar, ki je iskreno čestital sodelujočim in prirediteljicam. Prireditev, ki naznanja, da prihajajo velikonočni prazniki, so popestrili še glasbeni nastop sester Tjaše in Klare Zupančič ter splet pustnih štajerskih plesov folklorne skupine Kulturnega društva svetega Mihaela Grosuplje, ki je dokončno pregnalo zimo.

Fri, 10. Mar 2023 at 11:39

43 ogledov

Zima je čas za oddih in krofe
Čeprav zima ni več zima, je to vendarle čas, ko si na kmetijah lahko vzamemo kakšen dan za oddih. Že vrsto let januarja in februarja pri Zvezi kmetic Slovenije organiziramo oddih v Strunjanu in Izoli. Zbere se nas lepo število in naša skupna druženja so vselej prijetna. Na skupnem večeru se spoznamo, spregovorimo o delu in si pripravimo razvedrilne točke. Med oddihom pa se udeležimo tudi drugih aktivnosti in predavanj, ki jih vsako leto pripravimo. Vsako leto imamo druge teme, zato udeleženke vedno najdejo kaj zase. Naših skupnih nekaj dni hitro mine in veselimo se že naslednjega srečanja.Pred pustom pa je že drugič v Moravčah zadišalo po krofih. Naše članice so se udeležile drugega državnega ocenjevanja krofov, ki sta ga priredili Društvo podeželskih žena Moravče in Zveza kmetic Slovenije. Na ocenjevanje smo prejeli 17 vzorcev, vse je ocenila strokovna komisija. Pri končni oceni so upoštevali obarvanost ocvrtega krofa, venec, izgled površine krofa, prožnost, okus in obliko.Dosežene točke so določile tudi žlahtnost osvojenega priznanja. Letos smo podelili 10 zlatih in sedem srebrnih priznanj. Štirje izdelki so prejeli vse točke, kar nas je zelo razveselilo. Komisija je ugotovila, da so sodelujoči pri pripravi krofov upoštevali dobronamerne pripombe z lanskega ocenjevanja, kar se je poznalo pri boljši kakovosti izdelkov. Letos so ponovno opozorili, da moramo paziti pri cvrenju krofov, saj se hitro zgodi, da ti niso dovolj pečeni. Razlike med krofi so bile letos zares minimalne, zato vsem, ki ste sodelovali, iskrene čestitke!
Teme
jaslice

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Nastajajo v tišini zgodnjih jutranjih ur