Kako je Urška postala teta Lena

11 decembra, 2020
0
0

Tam umaknjena od glavne ceste,  obdana z gozdičkom in travnikom čaka svoje goste Kmetija tete Lene. Kar predstavljamo si, kako nas odprtih rok in z domačimi dobrotami pričaka gostoljubna teta Lena. Lena, ki ji je v resnici ime Urška.

Pravijo, da se nam v življenju najboljše stvari zgodijo nenačrtovano. S tem se strinja tudi Urška Šantl Urh, ki si nikoli ni mislila, da bo ob službi opravljala še dopolnilno dejavnost na kmetiji. »Naš kraj se že več let turistično izjemno razvija. V vasi imamo apartmajsko naselje, ki ga obiskujejo gostje iz vsega sveta, in skupaj načrtujemo, katera doživetja bi jim lahko ponudili. Ugotovili smo, da nimamo kmetije odprtih vrat, kjer bi predvsem najmlajši lahko spoznali domače živali, pomagali pri kmečkih delih,  morda prenočili in kaj domačega pojedli. Tako sem se po enem od naših skupnih sestankov leta 2014 odločila, da bo to nudila naša kmetija. In nekaj dni zatem sem si sešila nagubano krilo, ki ga tako rada oblečem,« izvemo. 

ZGODBA TETE LENE OŽIVI
»Ko sem se prvič oblekla v nagubano krilo, si zavezala predpasnik, šal in si nadela klobuk, sem izgledala kot teta Pehta. Pehta pa že ne bom, sem si rekla in iskala žensko ime, povezano z našo domačijo,« nam pripoveduje. »Vedela sem, da so na tej kmetiji živele tri sestre. Bile so samske in brez otrok, zato se je k njim priselil njihov nečak, možev dedek. Imele so pohorska imena: Helena, Zofija in Veronika. Klicali so jih Lena, Zofa in Farona. Živele so v leseni hiški, ki je stala med senikom in novo zgrajeno hišo, vsaka pa je imela svojo zadolžitev. Lena je šivala, njeno »singerco« (šivalni stroj, o. a.) imamo skrbno shranjeno in med tremi sestrami je prav ona živela najdlje. Poslovila se je v 101. letu starosti. Zdelo se mi je, da mora zgodba tete Lene oživeti,« opisuje sogovornica, ki zelo ponosno nosi vzdevek »teta Lena«.

Začeli so z ogledniško kmetijo, ki je kmalu dobila prve obiskovalce. Popeljali so jih na krožni ogled kmetije: z dvorišča do ribnika sredi posesti, naprej do ovčjega travnika, kjer so s suhim kruhom nahranili ovčke in nazaj na kmetijo. Tam so jim ponudili kaj domačega – kruh z domačo marmelado ali skutnim namazom ali pecivo in domačo pijačo, ogledali so si še druge živali na kmetiji in se poslovili. Pa je prišla zima in s tem prva težava: »Tudi če bi želeli biti gostoljubni, nismo imeli primernega prostora. Zadrževali smo se na dvorišču, a na mrazu ne morejo dolgo ostati,« opisuje Urška.

Urška Šantl Urh: »Zelo mlada sem se priženila k možu na kmetijo, veliko osem hektarjev. Takrat nisem niti razmišljala niti si nisem predstavljala, kaj pomeni živeti in delati na kmetiji, saj smo imeli doma le »dva teglca« zemlje. Na kmetijo me je pripeljala ljubezen in sploh nisem razmišljala, da je kaj hudo postoriti. Prišla sem v hišo, v kateri so bile tri ženske: moževa babica, mama in sestra. Vse so me zelo lepo sprejele. To je tudi za najino hčerko Ano Vito pozitivna izkušnja v življenju. Ve, da mora pomagati in včasih tudi potrpeti. Tako se spontano učiš medgeneracijskega sožitja.«

SPRAZNILI SENIK IN UREDILI APARTMA
Čez eno leto je imela družina Urh svojo apartmajsko hiško: »Z možem Markom  sva že več let načrtovala postavitev brunaric na obrobju gozda. Pa se je zataknilo pri dovoljenjih, zato sva idejo opustila in iskala drugo rešitev. Mož je začel gledati senik, zgrajen leta 1965, v katerem je bila sama krama, odkar siliramo in delamo senene kocke, ki ne zavzamejo veliko prostora. Tako smo se lotili pospravljanja senika. Tri mesece smo potrebovali, da smo senik spraznili in očistili ter razmislili, kako ga bomo preuredili. Preden je padla odločitev, sva z možem vprašala tudi najino hčerko edinko, ali bi raje krmila krave ali postiljala postelje. Zanimalo naju je, če se tudi ona vidi v turizmu. Seveda je izbrala drugo, a tudi kmetovanja ne bomo opustili. Ana Vita je bila takrat še gimnazijka, zdaj je študentka arhitekture. Tako je vsak od nas treh prispeval svoj del. Jaz sem postavila izhodišče – želela sem kombinacijo starinskega in modernega, hčerka je pomagala z idejami, mož pa je bil izvajalec večine del.«

Apartma tete Lene so uredili s seniku Apartma tete Lene so uredili s seniku

Senik so pregradili, da so lahko uredili kopalnico, dodali stopnice in podest, na katerem je spalni del apartmaja, spodaj pa je opremljena kuhinja. V komaj 11 mesecih je bila obnova od strehe do fasadekončana. Pri opremljanju pa je imela glavno besedo Urška, ki si je želela ustvariti domačnost in toplino. S skrbno izbranimi kosi pohištva in okrasnimi detajli ji je to izvrstno uspelo: »Od nekdaj sem rokodelka. Rada ustvarjam iz različnih naravnih materialov, kot so suho cvetje, glina, nabrane veje v gozdu …« Njeni izdelki lepo dopolnjujejo prostor.

Urška Šantl Urh: »Ko smo uradno prevzeli uporabno dovoljenje, sem ves dan jokala, pa nisem vedela, ali od veselja ali utrujenosti. Ko so uradniki odšli, pa sem se začela spraševati, ali si to sploh želim delati. Bila sem iztrošena od vseh birokratskih težav in dolgotrajnega pridobivanja dovoljenj, danes pa sem ponosna, da sem teta Lena. Ni lepšega občutka, kot je, ko me otroci v trgovini prepoznajo, pocukajo za rokav in rečejo »živjo teta Lena, jaz sem pa že bil pri tebi«.

Osrednji del apartmaja je dolga jedilna miza in steklena panoramska stena s pogledom na travnik, kjer se pase govedo in ovce. »S stekleno steno smo želeli vnesti v prostor čim več naravne svetlobe, zdaj pa je to najbolj priljubljen kotiček naših gostov. Poleti občudujejo zelene odtenke, pozimi snežno belino,« izvemo. Gostje prihajajo od vsepovsod: »Poleti imamo več tujih gostov, preostali del leta pa domače. Letošnje leto je bilo zares nenavadno, a se ne pritožujemo, saj so turistični boni privabili veliko novih gostov.« Apartma za 10 oseb oddajajo po sistemu, kdor prvi pride, prvi melje: »Včasih se zgodi, da v pol ure pokličeta dve stranki, apartma pa oddamo prvi, ne glede na število oseb, ki pridejo. Tako smo se odločili, ker se nam to zdi pošteno. Sicer pa priznam, da v promocijo ne vlagamo veliko, saj ni potrebe. Nismo se odločili za prijavo na portalu Booking, ampak samo za Airbnb, ker ta omogoča neposreden stik z gostom. To pa se nam zdi zelo pomembno.« 

Zadovoljstvo gostov potrjujejo spletne ocene. Kmetija tete Lene je ocenjena s petimi zvezdicami, nikjer ni zapisane nobene kritike niti pomanjkljivosti. »A to ne pomeni, da ne bi razmišljali, kaj lahko izboljšamo, kaj novega lahko ponudimo gostom. Ko se tuji gostje vračajo k nam, nas najprej vprašajo, kaj smo novega naredili od zadnjič,« veselo pove Urška. Njihove naložbe so trajnostno naravnane, take, ki ne obremenjujejo okolja. Na strehi apartmaja imajo nameščeno fotovoltaiko, da sami »pridelajo« vso električno energijo, ki jo porabijo. Lani so kupili električna kolesa za oddajanje in električni avto twizy za goste, ki k njim pridejo z avtodomom. »Imamo dve postajališči za avtodome
in urejene zunanje sanitarije. Letos smo opazili, da ta način potovanja postaja vse bolj priljubljen,« izvemo. Letos so uredili še novo prodajalno na kmetiji, za naslednje leto pa ideje še snujejo.

MARMELADE, PRODAJNA USPEŠNICA
Urška je šla zelo mlada zdoma, a pravi, da jo je mama zelo dobro pripravila na življenje. Nič ji ni težko postoriti, saj si dneve zelo natančno načrtuje: »Na poti v službo razmišljam, kaj vse moram postoriti tam, na poti domov pa vse, kar bom tisti dan še postorila doma. Vzporedno z razvojem turistične dejavnosti je Urška začela razvijati tudi domače izdelke. »Gostje so nas spraševali, če imamo kaj domačega za prodajo. In tako sem si domislila marmelade, saj imamo na kmetiji veliko sadja. Malce sem tudi drzna in poskušam različne kombinacije sadja in zelišč ter drugih dodatkov, kar je ljudem všeč. Prvo leto sem pripravila 50 kozarčkov marmelade, letos že 1500,« ponosno pove.

Letošnja nova pridobitev - prodajalna na kmetiji Letošnja nova pridobitev – prodajalna na kmetiji

Najbolj priljubljene so marmelade iz malin, ki jih je Urška obirala vse do konca oktobra. »Okuse kombiniram po navdihu. Lenin malinov trojček je najbolj priljubljen izdelek, posebni pa sta marmelada z bezgovim cvetom in marmelada s smrekovimi vršički, obe sta pripravljeni z domačim jabolčnim sokom po mojem receptu,« nam izda. Z marmeladami razveselijo tudi svoje goste, saj jim zaradi službenih obveznosti ne morejo ponuditi drugih obrokov. »Na začetku sem vsakemu gostu spekla hlebček kruha za dobrodošlico, pa sem ga nekajkrat našla v smeteh. Kar zabolelo me je, ko sem videla ta prizor. Navade ljudi iz drugih držav in kultur se razlikujejo od naših in nekateri kruha ne jejo. Marmelade pa se razveselijo vsi,« pove Urška. Konec letošnjega leta bo pri njih miren, a nič zato, saj si morajo napolniti baterije za vnovično odprtje. »Zdaj, ko so dnevi krajši, ob večerih rada kvačkam in načrtujem, kaj bi še lahko postorili in kaj novega ponudili. Turizem je namreč dejavnost, ki ponuja neskončno možnosti, zato je v resnici nikoli povsem ne odmisliš. Kamorkoli gremo, vedno iščemo navdih za našo zgodbo,« ob koncu pove teta Lena.