Vreme
Vedno sem si želela kmetovati
Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. In med pogovorom z Anito Ule mi prav ta pregovor neprestano šviga po glavi. Njen pogled na življenje in razumevanje vloge ženske na kmetiji me namreč spomni na njeno mamo Ireno, dolgoletno predsednico ZKS
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 27. november 2020 ob 14:45

Odpri galerijo

Anita Ule s hčerko Pio

Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. In med pogovorom z Anito Ule mi prav ta pregovor neprestano šviga po glavi. Njen pogled na življenje in razumevanje vloge ženske na kmetiji me namreč spomni na njeno mamo Ireno, dolgoletno predsednico Zveze kmetic Slovenije, ki poudarja, da ženska na kmetiji ni samo za štedilnik in v hlev, ampak mora biti slišana, njeno mnenje pa upoštevano.

To razmišljanje je privzgojila tudi hčerki, ki je uspešna pri vsem, česar se loti. Čeprav je Anita komaj vstopila v tretje desetletje življenja, so njeni dosežki zavidljivi: ob službi pripravlja doktorat, hkrati je mlada prevzemnica kmetije in nepogrešljiva pomoč na domači kmetiji, velika ljubiteljica živali in narave, mama, partnerica, gospodinja, prijateljica in še mnogo več.

Prelistajete in s klikom na naslovnico naročite knjigo BOLEZNI GOVEDA IN DROBNICE. 

Seveda me zanima, kako zmore usklajevati vse obveznosti, ki jih ima, in Anita z nasmeškom iskreno odgovori: »Uletove ženske se znamo hitro obrniti in dobro zorganizirati, zato lahko v kratkem času naredimo ogromno. Pri nas je vedno več dela kot imamo časa. Verjetno pa pomaga tudi to, da vse, kar delam, delam z veseljem. Nikoli mi ni nič težko narediti.« Ker jo poznam tako dolgo kot njeno mamo, vem, da je bila taka že kot otrok. »Res je,« pritrdi. »Morda sem hitreje odrasla kot sovrstniki zaradi razmer v naši družini. S starši in bratom Andrejem živimo v Podlipovici, na mamini rojstni domačiji v Zabrezniku pa je živel njen oče. Tam živi tudi teta, a je bila veliko let v tujini. Zato sta obe kmetiji pravzaprav kot ena, vsi smo delali vse na obeh. Ker je bil ata, moj dedek, nepokreten, sem veliko časa preživela z njim in skrbela zanj od četrtega razreda do konca osnovne šole. Spomnim se poletnih počitnic, ko me je mami zjutraj zbudila in me na poti v službo peljala k njemu, da je imel družbo in sem mu pripravila kaj za pojest. Velikokrat sem pri njem tudi prespala. Ko se spomnim tistega časa, bi morda kdo pomislil, da sem imela drugačno otroštvo od večine otrok, jaz pa nikoli nisem imela občutka, da sem za karkoli prikrajšana. Tudi jaz sem hodila k pevskemu zboru, na vaje baleta, v glasbeno šolo …, z mamo sva hodili na koncerte, v gledališče …« našteva.

MEDICINA ALI ZOOTEHNIKA
Kadar je bila pri atu, je včasih za uro ali dve pobegnila k ovcam, ki so se pasle okoli kmetije v Zabrezniku. »Ata je bil v skrbeh zame, jaz pa sem tako uživala pri ovcah, da sem pozabila na čas. Med njimi sem se počutila mirno in še vedno se rada umaknem od ponorelega sveta k njim, da se sprostim in razbremenim svoje misli,« pripoveduje. Pravi, da ji je bilo kmetijstvo položeno v zibko in da sta jo starša vedno vzgajala, da se ne sme sramovati svojih korenin. »Vedno sem ponosno povedala, da živim na kmetiji. Zato sem kmalu vedela, da bom vse življenje povezana s kmetijstvom, nisem pa vedela, kako.« Po gimnaziji je tehtala med medicino in zootehniko: »Ker so ata obiskovali zdravniki, sem spoznala njihov poklic. Všeč mi je bil, a sem na koncu vseeno izbrala zootehniko. Zdelo se mi je, da je delo z živalmi lažje kot z ljudmi. Če živalim nekaj daš, ti to tudi vračajo. V tem norem svetu pa z ljudmi ni lahko delati.« Kaj pa veterina, jo vprašam. »Ta pa me ni nikoli mikala. Bolj kot zdravljenje živali me zanima preventiva: kaj lahko kmet stori sam, da ne potrebuje veterinarja,« odgovori na kratko. Študij je uspešno končala in nadaljevala z magisterijem, trenutno pa pripravlja doktorat. 

Zanimivo je, da imajo v Podlipovici govejo živino, v Zabrezniku pa drobnico, Anita pa je magistrirala iz prašičereje. Nasmehne se in pojasni: »Res je. Govedo in ovce so mi domači, s prašiči pa nisem imela izkušenj. Ker mami in teta (prof. dr. Milena Kovač, o. a.) delata na področju prašičereje na Biotehniški fakulteti na Rodici pri Domžalah, jih v resnici ne smemo imeti, ker obiskujeta prašičerejske kmetije in bi bilo tveganje za prenos bolezni med prašiči preveliko. Ker sem jih želela bolje spoznati, sem tri mesece delala na farmi prašičev v Klinji vasi pri Kočevju, na kateri vzrejajo plemenski podmladek za obnovo črede svinj in komercialne križance za nadaljnje pitanje. Praktično znanje se mi zdi zelo pomembno, da podkrepiš teoretičnega in si pri svetovanju na kmetijah bolj verodostojen. Teta je bila tudi eden od mentorjev pri moji magistrski nalogi, v kateri sem raziskovala, kako pogoji reje vplivajo na rast merjascev. Iskreno moram povedati, da je bila do mene strožja kot do drugih študentov, prav nobenih privilegijev nisem imela zaradi sorodstvenih vezi.«

NAMESTO V SLUŽBO V PREDELAVO MLEKA
Za mlado, perspektivno in zagnano magistro pa službe ni bilo. »Nisem bila obupana, ampak razočarana. Pravijo, da na mladih svet stoji, a tako težko dobimo priložnost, da to tudi pokažemo in se dokažemo. Takrat so mi svetovali, naj zaprosim za socialno pomoč. Meni pa se je zdelo sramotno, da bi živela na račun države, če lahko ponudim svoje znanje in prispevam k razvoju in napredku na svojem področju. Službo mi dajte, ne socialne pomoči,« ostro pove. Ker nikakor ni vajena sedeti križem rok niti jamrati, se je takrat bolj posvetila predelavi mleka na domači kmetiji: »Že med študijem sem se navdušila za predelavo mleka, saj se mi je zdela edina prava rešitev, s katero bi lahko omilili drastičen padec odkupne cene mleka. Mama in brat sta me podprla, očeta pa je bilo kar težko prepričati. Danes je ponosen na naše izdelke. Pogoji v zasavskem hribovju so namreč težji, stroški prireje pa višji kot na ravnini, zato bi brez dodane vrednosti z našim mlekom težko preživeli. Tudi brat Andrej je razmišljal, kako bolje unovčiti mleko, zato smo na njegovo pobudo že leta 2009 postavili mlekomat v središču Zagorja in še vedno stoji tam, s predelavo pa smo začeli kmalu po tem. Ob odprtju mlekomata smo obiskovalce pogostili z jogurti in drugimi mlečnimi izdelki, ki smo jih delali zase. Všeč so jim bili, spraševali so, kje jih lahko kupijo, zato smo v garaži domače hiše uredili prostor za predelavo, nosilka dejavnosti pa sem jaz,« pove.

				Na domači kmetiji v Podlipovici je bila pobudnica dopolnilne<br>dejavnosti predelave mleka.			Na domači kmetiji v Podlipovici je bila pobudnica dopolnilne
dejavnosti predelave mleka.

Anita se je pozneje zaposlila na Biotehniški fakulteti na Katedri za znanosti o rejah živali na Oddelku za zootehniko, a še vedno predeluje mleko. »Če ne bi dobila službe, bi povečali količino mleka v predelavi, tako pa smo ohranili obseg, ki ga zmoremo opraviti sami. Izdelujemo jogurte, skuto, mladi sir, kislo smetano, maslo in še kaj. Pri delu se izmenjujeva z mami, če je treba pa vskoči tudi brat Andrej. Za razvoz izdelkov večinoma skrbim jaz, ob sobotah dopoldan pa jih prodajamo na tržnici: jaz v Zagorju, mami v Trbovljah.«

Anita Ule: »Pri nas še vedno prevladuje prepričanje, da je tuje boljše. Bolj cenimo strokovnjake iz tujine kot domače. Raje kupimo uvoženo hrano kot domačo. Morda je uvožena hrana cenejša, toda – ali je primerljiva tudi po  kakovosti? Razumem, da mora človek z minimalno plačo misliti na vsak evro, da pride čez mesec, žalostno pa je, da ljudje, ki si lahko privoščijo drag avto, kupujejo najbolj ceneno hrano. Mar ne razumejo, da je cena povezana s  akovostjo? Zato je prav, da so tudi kakšne prehranske afere in se ljudje začnejo spraševati, od kje in kako pride hrana v trgovino.«

KMETUJE OB SLUŽBI
Anitina želja je vedno bila, da se zaposli. Vedela je, da bo na domači kmetiji, veliki 14 hektarjev, ostal brat Andrej. »S študijem sem prišla tako daleč, da se v prihodnje vidim v akademskih vodah. Mislim, da je slovensko kmetijstvo podhranjeno z znanjem, pogrešam tesnejše sodelovanje stroke in svetovalnih služb. Če bi delali z roko v roki, bi bili premiki hitrejši, napredek pa vidnejši. V resnici pa smo včasih na različnih bregovih na škodo naših kmetov in kmetijstva. To me žalosti, zato si želim to preseči,« razmišlja sogovornica, ki končuje doktorat iz genomske selekcije pri črno-beli pasmi govedi. 

				Rejka pasme ovc teksel 			Rejka pasme ovc teksel

»Po drugi strani pa sem vedno govorila, da bom tudi kmetovala. Tako smo se v družini dogovorili, da prevzamem kmetijo v Zabrezniku. Strinjala se je tudi teta, ki živi tam, dala mi je svoj del rojstne domačije. Ker je kmetija majhna, obsega štiri hektarje, ne bi mogla živeti le od nje, hkrati pa ni prevelika, da ne bi mogla kmetovati ob službi. Tako je kmetija zaenkrat moj hobi. Tam imamo 39 ovc pasme teksel, ki izhaja iz Nizozemske. Za prodajo vzrejamo plemenjake za gospodarsko križanje z drugimi pasmami ovc. V Sloveniji ni veliko rejcev te  asme, saj so ovce bolj omišičene in imajo zato težje jagnjitve, vse več pa je križanj z našo avtohtono jezersko-solčavsko pasmo.« 

Anita Ule: »Vajena sem delati prav vse na kmetiji – in četudi je fizično naporno, najdem v tem zadovoljstvo.«

Anita je razpeta med obema kmetijama, ki sta oddaljeni slabih 10 minut vožnje, saj živi v Podlipovici, skoraj vsak dan pa je tudi v Zabrezniku: »Če bi imela možnost, bi dan podaljšala vsaj za nekaj ur. Vedno mi kakšna ura  manjka. Sama sebi ponavljam, da bo lažje, ko bom opravila doktorat. A to je samo slaba tolažba, ker vem, da bo potem prišlo kaj drugega. V resnici brezdelja ne poznam, zato ne razumem melanholije med mladimi, ki bi morali prekipevati od energije, pa iščejo pomoč države. Ni mi všeč, da sistem socialne države mnogi izkoriščajo, na delovnih mestih pa pregorevamo, ker smo kadrovsko podhranjeni. Moja služba se ne konča po osmih urah, nosim jo tudi domov, ko razmišljam, kako bi lahko kaj naredila. Med epidemijo delam od doma, zato imam delovni dan raztegnjen skozi ves dan, a se ne pritožujem. Nobena druga situacija mi ne bi omogočila, da bi preživela toliko časa s hčerko Pio in partnerjem Žigo. Pia je vedno z mano, saj želim, da jo spontano vključimo v delo in življenje na kmetiji. Rada bi ji privzgojila vrednote, ki sta jih nama z bratom dala starša: spoštljiv odnos do zemlje in živali in da nikoli ne bo čutila, da je podložnik zemlje in dela. Vzgoja največ prispeva k razvoju naše osebnosti in pri nas je bila vzgoja drugačna kot na večini kmetij. Spomnim se sošolke iz srednje šole, ki nam štiri leta ni upala povedati, da je s kmetije, ker jo je bilo sram. Upam, da se tudi tako ukoreninjena kmečka trdoglavost spreminja in da starši ne govorijo več svojim otrokom: ‘če ne boš dober za učit, boš pa kmetoval’. Danes na kmetiji potrebuješ več znanja kot kadarkoli prej.«

VLOGA ŽENSKE NA KMETIJI
Pogovor končava z vlogo ženske na kmetiji. »Včasih so ženske samo stregle vse okoli sebe, družini je bilo vse samoumevno, nihče jih ni spoštoval ali cenil njihovega dela. V naši družini ni bilo nikoli tako. Spoštujemo drug drugega in iz tega izhaja tudi osebno zadovoljstvo. Mislim, da je prav zaradi tega zaničljivega odnosa do žensk in ujetosti med štiri stene domače kmetije začela moja mami povezovati kmečke ženske. Najprej v domačem kraju, pozneje pri Zvezi kmetic Slovenije. Z društvi so kmečke ženske zaživele. Rada sem z njimi, tudi mami sem z veseljem pomagala na prireditvah, kmečkih igrah, spremljala, kaj dela. Priznam, da se dolgo nisem zavedala, kako pomembno poslanstvo v resnici opravlja in kako cenjena je med kmeticami, saj je bila zame vedno samo  ama.
Spominjam pa se, da je bila kar naenkrat veliko od doma. Pa smo se tudi tega privadili, saj jo vsi v družini podpiramo. Zdaj, ko sem tudi sama mama, razumem, zakaj se tako bori za kmečke ženske. Žal mi je, da društva usihajo,  da mlada dekleta ne vidijo smisla v njih. S tem se ne izgublja le družabno življenje po vaseh, temveč tudi naša kultura, identiteta in dediščina.«

Anita Ule: »Ženske razmišljamo širše kot moški, saj želimo oplemenititi in čim bolje izkoristiti vse, kar nam je na voljo. Moškim pa se zdi, da se napredek vidi le z nakupom novega traktorja.« 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 13. Jan 2021 at 16:11

637 ogledov

Dan bi bil lahko kakšno uro daljši
Blizu ji je dobrodelnost, pomoč ljudem, tistim v stiski in odrinjenim na rob družbe, zavzema se za položaj in pravice kmetic, čeprav sama ni kmetica. Ima pa dovolj veliko srce, še bolj pridne roke in si zna razporediti čas, tako da nikomur ne odreče pomoči. Njeno razdajanje so opazili tudi v Občini Mirna Peč in ji lani podelili občinsko priznanje za njen prispevek v domačem kraju in izven domačih meja. Nežiko Režek je v Dolenjo vas pri Mirni Peči pripeljala ljubezen pred več kot tremi desetletji. Otroštvo in mladost je preživela v Posavju, v Brežicah v veliki družini. »Mama je vzgojila sedem otrok, jaz sem bila srednja,« steče najin pogovor. Selitev v nov kraj, med neznane ljudi, na manjšo kmetijo, je bila zanjo velika sprememba. »Mož je edinec, živel je samo z mamo, in naenkrat sem bila sama v tujem okolju. Mož je hodil v službo, tašča pa je večji del dneva preživela zunaj, delala je na kmetiji in v vinogradu. Joj, kako težko sem čakala, da postanem mama in bom tudi jaz zaposlena,« se spominja Nežika. Saj dela ji nikoli ni zmanjkalo – v hiši in okoli nje je vedno treba kaj postoriti, rada pa je tudi kvačkala, pletla, šivala … »Saj sem imela dovolj dela, le občutek samote mi je bil tuj, saj je bilo v naši družini vedno živahno,« iskreno pove. Ker je po značaju dobrovoljna in zgovorna, se je tudi v malo vasico z manj kot sto prebivalci hitro vživela in danes ponosno pove, da je Mirnopečanka. ... v čebelnjaku MED KMETIJO IN ŽELEZNICOČeprav ni zrasla na kmetiji, ji kmečko delo ni tuje, saj je že kot osnovnošolka rada pomagala na kmetiji v soseščini: »Gospa je ovdovela, sin pa je odšel v Ljubljano. Ni imela velike kmetije: le tri krave, nekaj zemlje in traktor. Sama ni zmogla opraviti vsega, zato je bila hvaležna moje pomoči, mene pa je delo veselilo. Marsičesa me je naučila. Pri dvanajstih letih sem vozila traktor in z njive pripeljala, kar je bilo treba, naučila me je molsti krave na roke,« se spominja Nežika. »Vsako delo je bilo zame izziv, nisem se ga branila, saj se ničesar ne ustrašim. Tak je moj značaj, nikoli ne odneham, dokler ni delo končano,« o svojem značaju pove naša sogovornica. Vse izkušnje s tiste kmetije so ji koristile tudi na moževi kmetiji. »Ko sem se poročila, so imeli na kmetiji kravo in prašiče ter vinograd, a vsega ni bilo dovolj, da bi se s tem lahko preživljali, zato sva oba hodila v službo,« pravi Nežika. Z možem sta kmalu po poroki začela še čebelariti: »To naju še vedno veseli. Imava 60 panjev, vsa leta redimo tudi prašiče, le živinorejo smo opustili. Posebej ljube so mi tudi kokoši, poleg nesnic imamo tudi prave pernate lepotice – japonske svilnate kokoši,« našteva. Ker se je mož pred kratkim upokojil, pa razmišljata, da bi kupila še nekaj koz. Tudi vinograd v gorici blizu vasi, v katerem raste 700 trt renskega rizlinga, sauvignona inmodre frankinje, je vsem v družini v veliko veselje. Nežika pravi, da bi z veseljem opravljala delo kmetice, a še raje ima poklic, ki je del njihove družinske tradicije: »»Delo na železnici je naša družinska tradicija: oče je bil železničar, pa sestra, brat in tudi mož. Ja, ljubezen do vlakov naju je povezala,« nam izda. Radovedni smo, če se bo tradicija nadaljevala: »Se že, najmlajši sin je sprevodnik, medtem ko je drugi sin vojak, hčerka pa je zaposlena v uspešnem podjetju v Novem mestu,« še izvemo. Nežiko lahko v železničarski uniformi srečamo na postaji v Trebnjem, kjer je prometnica. »Nadzorujem prihod in odhod vlakov, pa skrbim za varnost potnikov. Morda se komu zdi, da je to lahek poklic, pa je v resnici zelo zahteven in predvsem odgovoren. V hipu gre lahko kaj narobe, a na srečo imajo vsi pripetljaji, ki jih ni malo, srečen konec,« pove. MED KMEČKIMI ŽENAMIŽe več kot desetletje je Nežika močno vpeta tudi v mirnopeško društvo podeželskih žena. Mednje je prišla povsem slučajno. Takole pripoveduje: »Soseda je bila že včlanjena v društvo in me je povabila na njihov kulinarični tečaj izdelovanja dekoracije iz zelenjave. Všeč mi je bilo med njimi, hitro smo navezale stik z ženskami, zato sem se kar takrat vpisala mednje.« Kmalu po tem, ko se jim je pridružila, so jo članice predlagale za predsednico društva in tudi izvolile. »Zelo sem bila počaščena, saj do takrat nisem bila niti v upravnem odboru društva. Verjetno so opazile, da sem vedno pripravljena pomagati in so mi zaupale to pomembno nalogo,« razmišlja. Društvo je vodila dva mandata, skupaj štiri leta, najbolj ponosna pa je, da se je društvo med njenim vodenjem pridružilo Zvezi kmetic Slovenije. »Ni bilo lahko prepričati žensk, a sem bila vztrajna in uspešna. Z Zvezo smo začele hodit po ‘svetu’, sklenile nova prijateljstva, se začele družiti s stanovskimi kolegicami tudi izven naše občine,« pove Nežika, ki je ostala med najaktivnejšimi članici domačega društva in članica upravnega odbora. Od leta 2016 pa je tudi ena od dveh podpredsednic Zveze kmetic Slovenije, Zveza pa jo je spomladi leta 2019 izbrala kot predstavnico v Svetu za ženske na podeželju, posvetovalnem organu kmetijskega ministra. Je desna roka predsednice Zveze, zato jo pogosto srečamo na številnih prireditvah kmečkih žensk na Dolenjskem pa tudi drugje po Sloveniji. V svojih nagovorih v imenu najvišje stanovske organizacije kmetic Slovenije je vedno pozitivna, spodbudna in ne skopari s pohvalami, na kulinaričnih razstavah pa tudi sama rada sodeluje s svojimi izdelki. »Pečem kruh za razstave v Beli Cerkvi, Škocjanu in Robu, pletenico za razstavo v Prečni pri Novem mestu, šarkelj nesem na Bučko, štruklje pripravim za državno ocenjevanje, ki ga organiziramo Mirnopečanke …« našteva Nežika. Z državnih in društvenih ocenjevanj je prinesla že kopico priznanj, eno pa ji je še posebej pri srcu in to visi kar v njeni domači kuhinji: »To je zlato priznanje z državnega ocenjevanja kruha, pečenega v krušni peči, iz Roba. Veste, da sem krušno peč zakurila samo za en hlebec kruha, da bi ga lahko nesla na ocenjevanje. Tako sem se veselila sodelovanja, s pečenim hlebcem pa nisem bila zadovoljna. Nisem ga želela dati na ocenjevanje, a sem ga dala v avto in šla v Rob z društveno prijateljico Janjo. Ko sva prišli tja, sem ji povedala, da ne bom sodelovala. Ko sva videli razstavljene kruhe, je Janja enega vzela v roke, ga obrnila in videla, kako je zažgan. Da mi greš takoj po kruh v avto, je bila odločna. Brez ugovarjanja sem šla in ja, ta moj hlebček je dobil zlato priznanje,« ponosno pove. Najbolj značilna mirnopeška jed so štruklji, najbolj znan dogodek DPŽ Mirna Peč pa je državno ocenjevanje in razstava štrukljev. Te znajo ženske pripraviti na najrazličnejše načine. Nežika jih najraje pripravi tako: skutne štruklje iz vlečenega testa skuha v vodi, jo nato zabeli z ocvirki in ponudi zabeljeno juho s skutnimi štruklji. DOBRO SE Z DOBRIM VRAČANežika je aktivna na tisoč in enem koncu: v čebelarskem in vinogradniškem društvu, pa pri ribiški družini, kulturnem društvu in kmečkih ženskah, Karitasu … in še bi lahko naštevali, a pravi, da z dobro voljo zmore prav vse. Zelo rada vodi prireditve, domača je tudi na odru, saj je začela nastopati že v otroštvu v cerkvenem gledališču v Brežicah. Odkrili so jo tudi v Kulturnem društvu Mirna Peč, ki se mu je pridružila leta 2009, pred petimi leti pa je bila imenovana tudi za predsednico. Štiri leta je bila tudi v uredniškem odboru mirnopeškega občinskega glasila, zdaj pa ureja kulinarično rubriko Iz mirnopeških kuhinj … »Ni predaha in niti ne vem, kako bi bilo, če bi ga imela,« iskreno pove. »Vse to mi polni baterije in ne prazni.« Vesela je, ko lahko pomaga in s tem polepša in olajša dan drugim: lani je bila med prvimi, ki je na pobudo lokalne župnijske Karitas začela šivati obrazne maske, več kot 300 jih je sešila sama, konec lanskega leta je bila pobudnica, da so Mirnopečanke pletle Rokavčke Pomagavčke za dementne starostnike iz Doma starejših Novo mesto. V posebno čast ji je bilo izdelovanje okraskov iz oblancev za slovenske smrečice v Vatikanu lani jeseni. »Z okraski je v Vatikan potoval tudi delček Mirne Peči,« pove. S sovaščankami so konec leta napekle tudi piškote, da se je z njimi posladkalo osebje na oddelku COVID v novomeški bolnišnici, in so se jim tudi tako zahvalile za njihovo požrtvovalno delo v tej težki preizkušnji. Pravi, da je razdajanje in nesebična pomoč drugim njen način življenja, zato ji ni težko nameniti veliko svojega prostega časa in ur, da lahko pomaga. Njeno delo se pogosto zavleče tudi pozno v noč, a čuti, da jo to izpolnjuje, bogati. Lansko leto res ni bilo prijazno leto, posebno za ljudi, ki so sami, osamljeni. »Težko je, če nimaš nikogar, da bi se z njim v živo pogovoril. Zato si tudi v domači vasi prizadevam na različne načine, da vaščani ostajamo povezani in se ne oddaljujejo drug o drugega. Sami poskrbimo, da nam življenje na vasi ni dolgočasno – vaščanke stopimo skupaj vedno, ko je treba, marca, v mesecu žensk, pa tudi skupaj praznujemo,« pravi Nežika. ... z ulovom Le želimo si lahko, da bi bilo takih Nežik še veliko in da jim nikoli ne bi zmanjkalo dobre volje in pozitivne energije. »Oh, včasih bi bil lahko dan daljši,« pravi Nežika, ki je neusahljiv vir zamisli. Včasih pa si mora tudi sama napolniti baterije. »Najbolj me razveselita moja sončka, vnukinji. Skupaj delamo vse: kuhamo in pečemo, kvačkamo, se igramo, zadnje tedne se skupaj tudi učimo. Še dobro, da se babi spozna na računalnik,« šaljivo doda. Ko potrebuje mir, pa se umakne v naravo, najraje h Krki, na ribičijo. Ja, Nežika je tudi strasten ribič, tako kot je bil njen oče, pa dva brata in njen mož ter najmlajši sin. Fotografije: osebni arhiv

Tue, 12. Jan 2021 at 17:02

241 ogledov

Tija in njene kravice
Sedemletna Tija Zagožen živi na kmetiji v Matkah v Občini Prebold in je že  prava mala kmetica. Ljubezen do živali, teličkov in krav ji je bila položena že vzibelko, saj z velikim veseljem že od prvih dni svojega življenja spremlja dedija Jožeta in babico Jožico ter starše Martino in Boruta v hlevu in pomaga krmiti živino. V veliko veselje ji je kravica Mina, nič manj ne skrbi za preostalo živino. Z veseljem napaja tudi mlada teleta, z dedijem pa čisti njihove igluje. Pravzaprav ni dela, ki ga Tija ne bi znala ali hotela opraviti, na kar so starši in babi ter dedi še kako ponosni. Besedilo in fotografijo nam je poslal naš dopisnik Tone Tavčar.

Tue, 12. Jan 2021 at 16:55

183 ogledov

Prisluhnimo sebi in drugim
»Ob težkih preizkušnjah v življenju in pri kmetovanju nam včasih zmanjka volje in moči. Počutimo se nemočni in izčrpani, ne vidimo poti pred sabo. S takimi občutki smo se verjetno srečali že vsi, pomembno je, da jim znamo prisluhniti in kadar je treba, poiskati tudi pomoč, « je uvodoma povedala Dominika Klavž iz ZSPM. Tudi tokrat je ZSPM izbrala dve izjemni gostji: Nataša Kramberger je iskreno izpovedala svoje doživljanje nemoči pri delu na kmetiji, dr. Lilijana Šprah pa je mlade seznanila, kako prepoznajo stres in se z njim spopadejo.  OMIN NASVETV življenju Nataše Kramberger se prepletata dve na videz zelo različni področji – kmetijstvo in kultura: »Moj osnovni poklic je novinarstvo oz. pisateljevanje, sem samozaposlena v kulturi, a se povsod predstavljam kot književnica in kmetica.«  Nataša Kramberger je pisateljica, avtorica romana Nebesa v robidah, za katerega je leta 2010 prejela evropsko nagrado za književnost, in navdušena ekološka kmetovalka iz Jurovskega Dola. Nataša je odraščala na vasi, v malem stanovanju edinega bloka v vasi. Morala bi hoditi v vrtec, a je vsakič, ko je bila blizu njega, zbolela. »Tako mami ni preostalo drugega, kot da me pelje k omi in dedku na kmetijo. Do sedmega leta sem veliko časa preživela z omo, ki je kmetovala na majhni kmetiji, v osnovni šoli pa me je objel svet znanja in radovednosti, « pripoveduje. Kmalu je vedela, da bo pisateljica in naredila je vse, da bi svoje sanje uresničila. Pri 17 letih je zmagala na natečaju s kratko zgodbo in za nagrado dobila priložnost, da izda knjigo. Nastal je njen prvi roman Nebesa v robidah, preselila se je v Berlin in zaživela daleč od domače vasice kot novinarka in pisateljica … Njene sanje so se uresničevale natanko tako, ko si je želela. Potem pa šok: v treh mesecih je zgubila oba dedka in babico. Takrat se ji je podrl svet: »Naenkrat nisem znala ne naprej ne nazaj. Bila sem na vrhuncu svojih moči, jaz pa nisem mogla spregovoriti niti besede, kaj šele, da bi napisala roman.« Iz svoje nemoči je razvila projekt Polne vreče z odb. Iz dedkovih srajc je začela šivati vreče za knjige, nakupovanje … in vsako opremila s svojo zgodbo o tem, kaj je bilo nekoč blago, iz katerega je sešita vreča. Tako je Nataša prebrodila svojo ustvarjaln  blokado. »Zgodbice so bile mali koraki k pisateljevanju, hkrati pa sem ob vrnitvi spet našla stik z domačim krajem in okoljem.« Vključila se je v lokalno skupnost, lokalno kmetijstvo in pomagala graditi temelje Zadruge Dobrina. »To so bili moji prvi stiki z lokalnim kmetijstvom. Zares kmetica pa sem postala leta 2015, ko je mama po dveh letih od nakupa kmetije ugotovila, da sama ne zmore,« pripoveduje. »Kmetija ni imela vode niti elektrike. Ni imela niti postelje, edina nepremičnina na tej kmetiji je bila »štala«, ki je spominjala na kup kamenja. Travniški sadovnjak je bil preraščen, drevesa polna bele omele. Še danes ne vem, zakaj se je moja mama odločila za ta nakup,« pripoveduje. Po treh mesecih dela na tej kmetiji je bila Nataša psihično in fizično izčrpana. »Vsak mi je solil pamet, kako naj kaj naredim, jaz pa sem delala po svoje, da jim dokažem, da zmorem in znam,« iskreno prizna. Ko ji je dvakrat v dveh letih pozeba vzela vse, kar je posadila oz. posejala, je bila na robu predaje.  Ko je bila tik pred tem, da obupa in si prizna, da teoretično ekološko kmetijstvo sicer obvlada, praktično pa ne, ji je pomagal pogovor z omo: »‘Znaš prosit’, me je vprašala. ‘Znam,’ sem ji odgovorila, ona pa: ‘Potem pa prosi.’ Spoznala sem, da z mano ni nič narobe, ker vsega ne znam, saj so ljudje, ki mi lahko pomagajo, če jih znam prosit. Od takrat naprej gnjavim vsakega, ki pride mimo, na vse možne načine,« šaljivo pripoveduje. Od takrat Nataša sprašuje – veliko in o vsem, kar jo muči. »Ne sramujmo se svojih slabosti, izrazimo svojo nemoč. Če ne bomo prosili za pomoč, je ne bomo dobili. Postanimo mojstri sodelovanja: s tistimi, za katere se nam zdi, da jih potrebujemo, in tudi s tistimi, za katere nam nikoli na kraj pameti ni padlo, da bi jih kadarkoli lahko potrebovali ali bi nam lahko pomagali, nas spodbudili. Govorimo med sabo in z drugimi, sprašujmo in se izobražujmo, berimo in širimo svoja obzorja na različnih področjih,« je svojo osebno izkušnjo delila gostja. Nataša Kramberger: »Nismo sami in ne rabimo vedeti vsega, biti mojstri za vse, čeprav naše delo od nas to zahteva. Vedno lahko koga pokličemo in vprašamo za nasvet, ali najdemo koga, ki nam lahko pomaga.« MOTNJE MODERNE DOBEKako pomembno je prisluhniti sebi in svojim občutkom ter dojemanju položaja, ki nas bremeni iz dneva v dan bolj, pa je spregovorila dr. Lilijana Šprah, predstojnica Družbenomedicinskega inštituta SRC SAZU, ki proučuje duševne stiske tudi na podeželju in v kmečkem okolju. Podatki iz zdravstvenih registrov in raziskav kažejo, da je kar 70 % obiskov pri zdravniku povezanih z izpostavljenostjo prekomernemu stresu, 60 % ljudi dela ne glede na zdravstveno stanje, 41 % zaposlenih je na bolniškem staležu zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu.  DVOJNI OBRAZ STRESADuševne stiske imenuje tudi motnje moderne dobe, saj imajo vse skupni izvor: stres. Stres ima dvojni obraz: lahko nas poživlja, spodbuja, da opravimo stvari bolje, hitreje in učinkoviteje, lahko pa nas tudi ubija, če ga je preveč, če traja predolgo in nimamo obdobij, da bi se regenerirali, si odpočili. Opozarja, da je stres priročen obešalnik, na katerega radi obesimo vse, kar nas moti in nam ni všeč. »Stres ni to, kar se nam dogaja, ampak je naš odziv na neko okoliščino. Je naše občutenje, naša reakcija, naše počutje, ko se znajdemo v stresni situaciji. Stres je stanje napetosti, ki se pojavi, kadar je pred nami preveč zahtev iz okolja, ki jim nismo kos, ali kadar doživimo ali smo priča dogodku, ki ga zaznamo kot ogrožajočega ali neprijetnega.« Ni vsak stres enak, poudarja predavateljica: »Nekateri temeljito pretresejo naše življenje npr. naravne katastrofe, izguba službe, izguba bližnjih … vir stresa pa so lahko tudi pozitivne stvari v življenju, kot sta poroka in rojstvo.« Nikakor pa ne smemo spregledati opozorilnih znakov stresa. Naše telo nam z različnimi opozorilnimi znaki pove, kdaj smo v stresnih  okoliščinah: imamo zategnjene mišice, podivjano srce, potne in mrzle roke, suha usta … Stres doživljamo tudi na čustveni ravni, kot jezo, azdražljivost, tesnobo, depresijo … pri vedenju: pomanjkanje volje, raztresenost, neorganiziranost … in na ravni kognitivnih funkcij. Stres postane nevaren za naše zdravje, kadar je stresnih dražljajev preveč, so premočni ali trajajo predolgo in nimamo možnosti regeneracije. »Če nismo dobro opremljeni za soočanje s stresom in obvladovanjem, se pojavijo zdravstvene težave. Prekomerni stres ali negativni stres je izjemno škodljiv in vodi v različne zdravstvene težave.« Zadnja stopnja stresa je izgorelost, ki se ne pojavi takoj, za njen nastanek sta potrebna večletni prekomerni čustveni in telesni napor. Odpornost na stres lahko povečamo z različnimi tehnikami sproščanja, pri katerih sprostimo telo, um in dihanje, uravnoteženo prehrano, z redno telesno vadbo in s kakovostnim spancem. Pomaga tudi delo za druge – dobrodelnost, ki ima protistresni učinek ter pozitivno mišljenje o sebi: pohvalimo se, si čestitajmo za dobro opravljeno delo. Vzemimo si čas zase in si napolnimo baterije do konca in se tako pripravimo na nove izzive.  »Duševne stiske so pri nas še vedno stigmatizirane. Ljudje si ne upajo poiskati pomoči, saj jih je strah diskriminacije in socialne izključenosti,« ugotavlja dr. Šprahova. Mnogi jih dojemajo kot znak šibkosti, slabosti in norosti. To prepričanje je zmotno, je poudarila predavateljica, saj je ta stanja mogoče uspešno zdraviti. Prvi korak pa je seveda ta, da poiščemo pomoč. 

Fri, 8. Jan 2021 at 08:20

217 ogledov

50 € za vsakega otroka, starega do 18 let
Med ukrepi v sedmem protikoronskem paketu je tudi enkratni solidarnostni dodatek v višini 50 evrov, ki ga prejme eden od staršev ali rejnikov s stalnim prebivališčem v Sloveniji za vsakega otroka, starega do 18 let.  Vsem prejemnikom otroških dodatkov ni potrebno izpolniti nobene vloge, saj bo denarna pomoč izplačana samodejno, najpozneje do 31. januarja 2021. Za tiste, ki ne prejemajo otroškega dodatka, pa lahko za izplačilo solidarnostnega dodatka izpolnijo in oddajo posebno vlogo, ki bo objavljena na spletni strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti ter na eUpravi predvidoma od 8. januarja 2021. Rok za oddajo vloge je 31. januar 2021.

Fri, 8. Jan 2021 at 07:46

384 ogledov

Delo pastirice mi je napolnilo dušo
»Odkar sem prišla na ta svet, sem kmečko bitje. Skromna sem, od malega vajena delati. Tak je moj vsakdanjik. Drugačno življenje komaj poznam, a priznam, da sem si ga želela izkusiti. Le kakšno je življenje, umaknjeno od skoraj vsega materialnega, bliže z naravo in samim s seboj,« pripoveduje o svoji skriti želji Korošica Lena Kadiš, ki je za štiri mesece postala pastirica pod vznožjem Triglava. Najlepše stvari v življenju se nam zgodijo nenačrtovano, pridejo nam na pot, je prepričana Lena, in ko se ponudi priložnost, je treba zbrati pogum in jo sprejeti. »Vsak teden prelistam Kmečki glas, nikoli ne utegnem prebrati vsega, a neko sredo v decembru sem ga odprla pri malih oglasih in uzrla naslov z zares velikimi črkami: Zasip išče pastirja. Vau, to bi bilo zame,« sem si rekla.  Lena je napisala kratko pismo, prošnjo in povabli so jo na pogovor. »Nisem mogla verjeti. Moj prvi pogovor za službo v življenju, pa sem imela takrat enainpetdeset let,« se spominja.  Lena Kadiš: »Bila je nedelja. Sedla sem v avto in se peljala proti Bledu na svoj prvi pogovor za delo. Le kaj počnem, sem se spraševala po poti. Na poti domov sem se ustavila pri cerkvi, in ko sem stopila vanjo, je tišino presekal glas, ki mi je oznanil: ’Ti boš pastirica, saj je to delo tudi tvoje poslanstvo.’« Med vsemi kandidati so izbrali njo, Leno. »So rekli, da sem bila všeč vsem in da je čas, da v planini zagospodari pastirica. Do takrat so bili vsi pastirji.« Doma je družino, moža in otroke, seznanila z novico: »Malo so bili presenečeni, saj nikoli nisem govorila o tej želji, nihče pa ni imel nič proti.«  VRISKALA OD SREČELena je s sabo vzela le najnujnejše. »Skromna bajta v Spodnji Krmi je bila moj novi dom. Po vodo sem morala deset minut proč, pripravila sem si drva, da sem se grela in si na štedilniku kaj preprostega skuhala za pojest, « pripoveduje. Hitro sem se privadila novemu okolju in svojim 52 varovankam, ki so jih v Spodnjo Krmo prignali v začetku junija. »V spodnji planini je zares velik travnik, krave imajo dovolj paše in ne hodijo dosti okoli. Vsako jutro so me pričakale pred bajto, jaz pa sem jih preštela, obkljukala vse živali na seznamu in smo šle – vsaka svojo pot. Večinoma so se držale skupaj, včasih je kakšna radovednica šla malo po svoje. Jaz pa za njo – tako dolgo in tako daleč, da sem jo našla in zavriskala od sreče, ko sem jo našla,« se spominja Lena. »Moja naloga ni bila težka, je bila pa odgovorna. Zato sem jih imela rada na očeh. Oprtala sem si koš, vanj dala kakšno knjigo in malico, ter jih spremljala. Včasih smo bile skupaj več ur, krave so se pasle, jaz pa sem brala. S sabo sem nosila tudi videokamero in snemala svoje življenje na planini.«  POSTANEK PRI LENIHitro se je razvedelo, da je v planini pastirica – Korošica, ki rada govori in si ob nedeljah obleče pastirsko obleko: dolgo in nagubano modro krilo in srajco. »Obleko sem si dala sešiti pred odhodom in v njej sem se počutila kot prava gospodarica na svoji planini, « iskreno prizna. Vsakega pohodnika, ki je šel mimo, je ogovorila in ljudje so radi počili na poti proti Triglavu in poklepetali z njo. »Tako vesela sem bila vsakega. Pomenili smo se o vremenu, si zaželeli lep dan in srečno pot,« se spominja. Presenečena je bila, koliko ljudi hodi na Triglav tudi ponoči: s svetilko na glavi ali ob polni luni, ki jim osvetljuje pot. »Pa ne enkrat, večkrat sem srečala iste obraze. S tistimi, s katerimi smo se srečali večkrat, smo se zbližali, še danes si kaj napišemo ali se pokličemo, « pravi Lena. Spomni se tudi mladega fanta, ki je želel z opankami na Triglav, pa mu je posodila svoje gojzarje: »Vam povem, jaz jih v vseh letih nisem toliko obrabila, kot on na poti na vrh Triglava in nazaj. Posodila sem jih še večkrat, da sem se šalila, da imam izposojevalnico čevljev,« šaljivo pristavi. K njej so prihajali tudi njeni domači in prijatelji, ki so dan ali dva ostali pri njej in ji pomagali pri težjih opravilih. Lenina zvesta spremljevalka je bila tudi videokamera. »Vsak dan sem skrbno zapisovala, kaj se je tistega dne zgodilo, a včasih je težko svoje doživljanje preliti na papir, zato sem tudi veliko snemala. Včasih sem koga prosila, naj me posname. Za spomin, sem rekla, « pripoveduje. Iz vseh posnetkov je ob vrnitvi domov pripravila petindvajsetminutni film, ki prikazuje štiri mesece življenja na planini in ga podarila svojim »delodajalcem« – Agrarni skupnosti Zasip. TIK POD TRIGLAVOMPo štirih tednih se je pastirica s svojimi varovanci povzpela na planino Zgornja Krma skoraj 2000 metrov visoko. Tam je živela v pastirskem stanu Prgarca, malo razkošnejšem od skromne bajte spodaj. »Planini sta narazen kakšni dve uri, a tu okoli ni velikega travnika. Krave gredo iskat pašo na več koncev: na Konjsko sedlo, Medvedjek, proti Staničevi koči in še dlje. Med kamenjem, pod previsi in nad prepadi so bile krave tako domače, jaz pa sem se bala zanje. Včasih sta bili dovolj dve uri, včasih je bila pot daljša, da sem prišla do njih. Prisluškovala sem kravjim zvoncem: če so se pasle na grebenih, so bili glasnejši, v zatišnih legah sem jih slišala, ko sem že skoraj trčila vanje. Tu sem imela dela s sledenjem krav dosti več kot spodaj,« pripoveduje.  »Spomnim se, kako močno mi je utripalo srce, ko sem opazila, da manjka nekaj živali. Odločile so se iti v gozd. Tam pa ni bilo lahko razlikovati med skalo, štorom in kravo. Prav potrpežljivo sem gledala, če se bo kaj premaknilo – ja, krava je, sem si oddahnila. Včasih so tako spretno izginile, da sem bila kot detektiv. Gledala skozi daljnogled, iskala njihove stopinje, tudi sveže kravjake, ki so me pripeljali do njih. Skoraj vsak dan sem bila z njimi, če le ni bilo nevihte, sicer nisem bila mirna, če niso bile vse preštete. Navezale smo se druga na drugo. Oh, moja Sisi, ta je bila vodnica – saj ne rečem, vedno je znala najti pašo, ampak tudi najbolj odmaknjene poti. Pa telički, ki so hodili k meni po priboljške – vse so pojedli, od kruha do čokolade.  Pa kravo sem jahala …« se navdušeno spominja Lena. »Enkrat pa me je bilo strah: ko sem na Medvedjeku na mravljišču videla svež odtis stopinje. Pomislila sem, da bi lahko bila medvedja. Takrat pa sem pospešila korak in se tistega dne nisem upala oddaljiti od hiše,« kratko pove. Nikoli pa ji na planini ni bilo dolgčas: »Toliko sem bila zaposlena, da nisem pogrešala ničesar, še na hrano sem pozabila, tako srečna sem bila tam. Ja, tam na planini sem bila prvič v življenju tudi gospodarica. Ko sem šla tja, sem mislila, da grem past krave in zaslužit svojo prvo plačo, a sem dobila dosti več. Spoznala sem, kako malo rabimo ljudje za srečno življenje,« hvaležno pove. Slovo od planine in vrnitev domov je bila težka, pravi, čeprav se je od nje umaknila le za kratek čas. Planina jo je spremenila, zbližala se je z naravo in predvsem s sabo. Zdaj ji  prija samota, pisanje pesmi in hrepenečih, čutečih zgodb svojega življenja, ki jih izlije na papir. V njih razkriva tudi Leno, ki v sebi nosi bolečino, a ji ne dovoli, da bi ji zameglila trenutek, za katerega živi.

Fri, 8. Jan 2021 at 07:25

251 ogledov

Rad skrbi za svoja prijatelja
»Iz male vasi Vintarjevec prihaja veliki Anže Martin Hauptman, ki obožuje svojapujska Toma in Jerryja. Anže je najraje v družbi ata Petra, s katerim s skupnimimočmi skrbita, da pujska pridno rasteta. Naj ga ta ljubezen do živali in naravespremlja še naprej,« je k fotografiji zapisala Ana Anika Hauptman.
Teme
ovčereja

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Vedno sem si želela kmetovati