Vreme
Sledim načelu: pravno, pošteno in pravično
Novi predsednik Zadružne zveze Slovenije je junija letos postal Borut Florjančič, ki je za to funkcijo kandidiral prvič. Zaveda se visokih pričakovanj zadružnikov, ki so mu zaupali vodenje organizacije z 12.600 člani, povezanih v 60 zadrug.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 18. november 2020 ob 13:02

Odpri galerijo

Borut Florjančič

Zato si je postavil jasen cilj: ZZS in zadruge bodo postale najmočnejši podporni steber slovenskega kmetijstva.

Z zadružništvom ste povezani že zelo dolgo, aktivneje pa od leta 2017, ko ste bili na regijskih volitvah imenovani v upravni odbor ZZS.
Lahko rečem, da imam zadružne gene, saj je že oče vodil TOK kooperacijo, predhodnico današnje zadruge. Takrat so začenjali z izgradnjo hlevov, svetovanjem, A-kontrolo. Spomnim se očeta, da je s službenim fičkom v prikolici prevažal plemenske teličke. Resnično so bili zavezani razvoju in podpori kmetij. Potem sem sam nastopil prvo službo, ki je bila tudi dosti terenska, obiskoval sem posestva, kmetije in zadruge. Imel sem priložnost spoznati vso pestrost kmetovanja po Sloveniji. Po 16 letih v istem podjetju pa se mi je ponudila priložnost, da delovno mesto zamenjam. Izziv sem sprejel in se zaposlil v KZ Sevnica. Po štirih letih vodenja zadruge sem bil izvoljen v upravni odbor ZZS in takrat sem začutil, da bi, ko nam v zadrugi poide sapa, morala poprijeti Zadružna zveza. Mislim na vpliv na zakonodajo, na razpise, pogajanja v verigi, na finančno moč. Ker smo si s kolegi zadružniki želeli sprememb, teh pa ni bilo, sem se odločil kandidirati za najvišje mesto v tej organizaciji. 

Kaj bo potrebno v organizaciji s 150-letno tradicijo spremeniti, popraviti ali prilagoditi novim razmeram?
Od junija, ko sem prevzel to funkcijo, kljub koronakrizi ni zatišja. ZZS je zelo aktiven deležnik v kmetijstvu. Kot dober gospodar sem se lotil postavitve poslovnih procesov, optimizacije stroškov in oblikovanja delovne ekipe z ustreznim strokovnim znanjem, ki bo kos vsem zahtevam in izzivom v zadrugah in kmetijstvu. V ZZS bomo opolnomočili tri ključne oddelke: pravnega, finančnega in najpomembnejšega, kmetijskega. Na ZZS moramo biti močan pogajalski partner različnim ministrstvom in drugim deležnikom v kmetijstvu. Spodbuditi želim zadruge, da skupaj naredimo premike na področju skupnih trgovsko-poslovnih pristopov. Vplivati moramo na zakonodajno in razpisno okolje, da bo po meri kmetov in zadrug ter da se končno nekaj premakne na masnih bilancah, ki bodo najbolj pripomogle k pravičnejšemu plačilu naših pridelkov.

50-letni Borut Florjančič izhaja iz Posavja. Po uspešno končanem študiju agronomije se je zaposlil pri podjetju Ciba-Geigy, poznejšem Novartisu in Syngenti. Začel je kot terenski komercialist in napredoval do vodje trženja za države East Adriatic (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Makedonija). Nov poslovni izziv je sprejel leta 2013, ko je postal direktor Kmečke zadruge Sevnica. Za predsednika Zadružne zveze Slovenije je bil izvoljen 3. junija letos. 

ZA KORISTI ZADRUG IN ZADRUŽNIKOV
Katere premike si zadruge najbolj želijo?
Veliko je zadrug, ki pričakujejo premike na področju skupnega nastopanja in skupnih poslovnih politik. Pričakovanja teh so velika, a se zavedajo, da spremembe ne pridejo čez noč. Verjamem, da se da stvari izboljšati na pošten, pravičen in pravni način. Prvi korak bo povezovanje in skupno poslovno sodelovanje mogoče dveh ali več zadrug pri nabavi in/ali prodaji. Pomagali bomo pri povezovanju zadrug, ki si želijo preboj, a so ugotovile, da niso dovolj velike ali nimajo dovolj kapitala, ponudbe ali kadrovske moči, da bi ga zmogle doseči same. Nekatere zadruge pa so že same pri tem zelo uspešne. Osnovni pogoj uspešnosti je medsebojno zaupanje partnerjev in enakopraven odnos, v katerem se nihče ne počuti nadrejenega ali podrejenega. Le tako bomo lahko napredovali, se razvijali in rasli. 

Kakšne so možnosti kapitalskih povezav med zadrugami? Kakšno vlogo bo pri tem imela ZZS?
Možnosti so seveda kot pri vseh podjetjih, ključen je skupen interes in zaupanje. Vse ostalo se da v pravem ozračju dogovoriti. Zadruge so se povezovale v preteklosti in se tudi sedaj. Pred kratkim smo na ZZS pravno pomagali v združevalnem procesu. Nujno je, da se povezovanja zgodijo preden ena od zadrug preveč ne oslabi svojega premoženja ali pa zaide v hudičevo spiralo, kjer je na koncu žal velikokrat stečaj. Nikakor pa povezovanja ne more biti na silo, pomembni sta volja in zaupanje. ZZS je pri tem lahko le povezovalni organ, ne želi vplivati in dirigirati, mora pa pokazati primere dobrih praks in posredovati znanje ter pravno pomoč. 

Kako usklajujete interese velikih in malih zadrug? Kakšna je prihodnost zadrug z lastnimi predelovalnimi obrati?
Velikost zadruge ni nujno merilo njene uspešnosti. Tudi manjše zadruge so lahko zelo uspešne in stabilne, čeprav nimajo potrebe ali ambicije prerasti svojih okvirov. Na drugi strani so zadruge, ki presežejo svoje zmožnosti in ne prepoznajo pravočasno jasnih signalov, da so njihove poslovne odločitve slabe. Dostikrat so pridruženi še neurejeni ali celo odsotni poslovni procesi ter zanemarjeno ključno bogastvo zadruge, in to so naši zaposleni. Ob nojevem efektu se potem zgodi neizogibno. Zato je ključno, da se zadruge lotevajo novih projektov v obsegu, ki jih ne zamaje. Večje projekte pa lahko naredijo  skupaj in tako razpršijo tveganje. Raznolikost zadrug ni težava, če se zavedajo, kaj zmorejo in kaj morajo narediti. Dejstvo pa je, da zadruge s predelovalno panogo delujejo v težavnejšem poslovnem okolju kot zadruge, ki imajo samo trgovino. Nanje vpliva globalni trg, ki sproža nihanja tudi na domačem trgu. Prihodnost je zaradi boljšega izkoristka kapitala, kadrov ali pa obvladovanja rizikov skoraj obvezno v skupnih projektih ali združevanju predelave.

Kaj je gibalo razvoja zadrug?
Gibalo razvoja so motivirani zaposleni, za to pa je predvsem odgovorno vodstvo, ki mora modro in na svojem zgledu postavljati letvico višje in višje. Seveda so ključni odločevalci, organi upravljanja s predsednikoma UO in NO. Predsednik zadruge je tisti, ki mora spodbujati napredne, a varne poslovne poteze. Uspešno podjetje – in zadruga je podjetje, mora kadrovsko strukturo oplajati s kadri, ki prinesejo drugačne poglede, novo znanje in svežo energijo. Mladim moramo dajati priložnosti, zato bomo zadruge spodbujali, da povabijo mlade na prakso, da jim pomagajo s štipendijami in jih zaposlujejo.

ZADRUŽNE TRGOVINE V MESTNIH SREDINAH
Potrošniki so vse bolj ozaveščeni o pomenu lokalno pridelane hrane. Kako lahko zadruge to izkoristijo? Lahko zadružne trgovine konkurirajo velikim trgovcem?
Val zavedanja o pomembnosti in pestrosti lokalne ponudbe pri potrošnikih ni nov, se je pa med koronakrizo bolj izrazil. Zadružniki imamo široko mrežo trgovin predvsem v manjših krajih, v večjih mestih pa jih žal lahko preštejemo na prste ene roke. In tu se pokaže paradoks. Smo država z največ kvadratnih metrov trgovin na prebivalca, pa kmetu ne moremo ponuditi najboljših pogojev za prodajo njegovih pridelkov in izdelkov in niti ne pridemo do kupca na ključnih lokacijah. Smo ujetniki močnih trgovcev. Prednost zadružnih trgovin je, da ne ponujamo samo izdelkov, ampak tudi nasvete in znanje na kmetijskem, tehničnem in živilskem področju. Zato potrebujemo tudi večje enote poslovanja tam, kjer sedaj nismo prisotni, in to je v mestnih sredinah, kjer kupec resnično želi domače slovenske pridelke. 

Evropa pospešuje združevanje kmetov v organizacije proizvajalcev, za kar je mogoče pridobiti tudi znatna sredstva. Ali ni kmetijska zadruga že v osnovi to?
Ko govorimo o zadrugah in organizacijah proizvajalcev, je odgovor na vprašanje, ali je bilo prej jajce ali kokoš, hiter in enostaven. Zadruga. Zadružništvo je namreč poslovni model, ki ima v svetovnem, evropskem in slovenskem prostoru več kot 150-letno tradicijo. Naši dedje in pradedje so torej že desetletja pred organizacijami proizvajalcev vedeli, da samo povezani na trgu lahko dosežejo boljše nabavne cene in boljše cene svojih pridelkov ter tako prinesejo v proračun kmetije več denarja. In ko je evropska kmetijska politika iskala rešitve, kako izboljšati ekonomski položaj kmetov zaradi vedno bolj koncentrirane in globalizirane trgovine, je zgled našla v zadružništvu. Predpisala je enotne pogoje, po katerih se lahko zadruga ali gospodarska družba imenuje organizacija proizvajalcev in za svoje delovanje prejme tudi finančno pomoč. Naše zadruge, posamezne ali povezane v zadruge drugega reda, so lahko naše bodoče organizacije proizvajalcev. Graditi moramo na poslovnem sodelovanju, da bomo močnejši in da bo preko dovolj fleksibilnih pravil na državni ravni omogočeno, da bodo kot organizacije proizvajalcev lahko pridobile tudi uradno priznanje ter koristile evropska sredstva. V 16 letih članstva v EU tega žal kot država in zadružni sistem nismo prepoznali, v novem programskem obdobju imamo možnost, da to popravimo. Odgovornost pa je na nas samih.

Za kakšen delež slovenskih kmetij je ekološko kmetovanje možnost za ohranitev in razvoj?
Ekološko kmetovanje je priložnost za ohranitev in razvoj vsaj za tretjino slovenskih kmetij, zlasti tistih manjših, ker je možno z ekološko pridelavo in predelavo doseči višjo dodano vrednost. Avstrija lahko, zakaj ne bi mogla Slovenija?! Povpraševanje po ekoloških izdelkih krepko presega ponudbo, zato imamo tu še velik potencial. Potrebno bi bilo vzpostaviti oz. zagotoviti kontrolo javnih zavodov pri spoštovanju sprejetih predpisov pri javnem naročanju. Ti določajo, da mora biti delež ekoloških živil najmanj 10 %, z letom 2021 pa 12 %, kot tudi ustrezna cenovna razmerja v celotni verigi od ekološke pridelave do potrošnje. Predvsem pa naj naši otroci jedo slovenska živila in ne uvoženih, kjer so standardi za ekološko pridelavo bistveno manj strogi kot v Sloveniji. Dober primer je Avstrija, kjer ob podpori države, lokalnih skupnosti, ozaveščenosti potrošnikov in odgovornosti tistih, ki skrbijo za prehrano v javnih zavodih, ekološko kmetujejo na okrog 25 % kmetijskih površin. In Slovenija je primerljiva z Avstrijo. Vsekakor je ekološko kmetijstvo tudi za zadruge priložnost za diferenciacijo ponudbe, in kar nekaj jih je na tem področju že zelo uspešnih.

OD ZAČASNIH K TRAJNIM REŠITVAM
Pridelovalci zelenjave, s katero smo najmanj samooskrbni, imajo veliko težav s pridobivanjem dovoljenj za postavitev rastlinjakov ali vodnih dovoljenj. Bi lahko ZZS s posredovanjem pospešila te postopke?
Zavedanje, kako krhka je prehranska varnost, je odločevalce ob spomladanski epidemiji streznilo in v tako imenovanih PKP zakonih je do konca leta 2021 sprejet odstop od obstoječe zakonodaje za priobitev dovoljenj za postavitev rastlinjakov prefabrikatov ter za pridobitev dovoljenj za namakanje. No, poglejmo problematiko podrobneje. Vsi rastlinjaki prefabrikati so tako začasno enostavni objekti, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Za novo postavitev v velikosti do en hektar ali, če na zemljišču že stoji rastlinjak do tri hektarje, tudi ni potrebna presoja vplivov na okolje. Žal pa je bil odstop od občinskih prostorskih načrtov narejen samo za rastlinjake, ki se jih postavlja na zemljiščih z boniteto do 35. Odstop od OPN je potrebno vsaj začasno določiti tudi za rastlinjake prefabrikate, kjer pridelava poteka na klasičen način v zemlji, se pravi na kmetijskih zemljiščih z boniteto več kot 35. Je pa potrebno paziti, da se na višjih bonitetah dovoli postavljati izključno rastlinjake prefabrikate, v katerih pridelava poteka v zemlji, sicer izgubljamo potencial kmetijskih zemljišč. Na ZZS smo takšno spremembo predlagali za naslednji paket ukrepov PKP, prizadevali pa si bomo, da bodo začasne določbe postale trajne. Če sprememb ne bo, žal naši kmetje ne bodo v enakovrednem položaju za pridobitev sredstev za postavitev rastlinjakov, saj bodo številni še zmeraj morali čakati vrsto let, da občine spremenijo svoje prostorske načrte, razpisi PRP pa bodo šli mimo njih. Naš cilj je, da se povečajo obseg in učinkovitost pridelave tudi na zelenjadarskih kmetijah, visokotehnološka celoletna pridelava in klasična pridelava v zemlji morata postati komplementarni. Pomemben je sistemski pristop pri reševanju teh težav in enotno tolmačenje predpisov in zakonov brez odstopanj po občinah zaradi nejasnih predpisov.

Težav v kmetijstvu je veliko. Povzročajo jih tudi vreme in ujme. Kako naj se kmetje pripravijo na te nestabilne čase?
Kmetijstvo je tovarna pod milim nebom. Že naši predniki so se izseljevali zaradi suš, rastlinskih bolezni in posledično velikih pomanjkanj hrane. Seveda na to nismo pozabili. Sodobni načini obveščanja nam v vsakem trenutku postrežejo s celo paleto ujm v bližnji in daljni okolici. Zdaj se bolj zavedamo, da moramo naše kmetije in pridelke zavarovati, če se le da, z ustrezno tehnično zaščito in še s polico. No, pri slednjem mora tudi ZZS pritisniti na odločevalce, da stopijo korak proti kmetom. Zaradi resnično nizke ali celo negativne dobičkonosnosti kmetijske proizvodnje je kmetom nujno treba pomagati na področju zavarovanj.

Na Biotehniški fakulteti ste diplomirali pri prof. dddr. Jožetu Mačku, velikem strokovnjaku za varstvo rastlin. Tudi vi ste vrsto let delovali na področju prodaje FFS. Kako se je v zadnjih 25 letih razvijal pomen varstva rastlin za kmetijstvo in preskrbo s hrano?
Uporabniki FFS so osveščeni o varnih postopkih ravnanja s poudarkom na varovanju okolja, predvsem voda, uporabnikov, čebel in na odstranjevanju odpadkov in odpadne embalaže. Vzpostavljeno je spremljanje ostankov FFS v okolju in na končnem pridelku. Skrbno se ravna z odpadno embalažo in ostanki
FFS. Fitofarmacevtska sredstva so med najbolj reguliranimi kemikalijami v Evropi, vsako sredstvo izčrpno pregledajo in preverijo, preden izdajo dovoljenje za prodajo in uporabo. In prav je tako. Uporaba FFS je bistveno pripomogla k višjim pridelkom in s tem cenovno ugodnejši in varni hrani. Vedeti moramo, da tudi vse, kar izvira iz narave, ni dobro. V naravi se tvorijo izredno strupeni toksini, dostikrat tudi zaradi neustreznega ali odsotnega varstva rastlin s FFS. Seveda neustrezni pogoji še pospešijo rast gliv, ki tvorijo mikotoksine, na primer v žitih. 

ČAS JE ZA REŠAVANJE TEŽKIH VPRAŠANJ V KMETIJSTVU
Kakšno je vaše mnenje o gospodarjenju z divjadjo in zvermi?
Naravne danosti v naši zelo pestri in gozdnati pokrajini in morda celo tihi dogovor z EU sta spodbudila razmnožitev predvsem velikih zveri čez vsako razumno mejo. Zato mislim, da je prav, da rečemo bobu bob – populacija medveda in volka je za državo, poseljeno kot Slovenija, resnično prevelika. Pozivamo k ukrepanju in k ponovno vzpostavljenemu ravnovesju. Velike škode že leta povzročata tudi jelenjad in divji prašiči. Prav ti so se s hitrimi prerazmnožitvami in prilagodljivostjo razširili od hribov do morja. Nenazadnje pa evropsko prašičerejo ogroža tudi APK, ki jo prenašajo predvsem divji prašiči. Lov je fizično zahtevna dejavnost, zato za današnje stanje ne smemo kriviti lovcev. Mogoče bi morali imeti revirne lovce, ki bi bdeli nad gospodarjenjem z divjadjo in izvrševali odstrel skupaj z lovskimi družinami. S spoštovanjem in razumevanjem tudi drugače mislečih pa bi tiste, ki protestirajo proti odstrelu, vljudno povabil, da se ponoči sprehodijo po gozdu. Ali pa naj zjutraj odidejo nekaj kilometrov iz Ljubljane ter gredo potem iz vasi peš na avtobus, kjer bodo imeli priložnost na travniku gledati medveda, ki brska za ogrci.

Gensko spremenjeni organizmi so vedno vroča tema. Na eni strani imamo goreče zagovornike, na drugi nasprotnike. Na kateri strani ste vi?
Če je spreminjanje genskega zapisa v rokah moralnih in strokovnih inštitucij, je vprašanje za ali proti podobno kot vprašanje, ali ste za ali proti elektriki. Dejstvo je, da se o tej temi na resnično strokovni ravni v Sloveniji ne more pogovarjati prav veliko ljudi. Če pa lahko na primer izboljšamo vsebnosti beljakovin, vitaminov, odpornost na sušni stres v rastlinah z dodajanjem genov, za kar bi s križanjem porabili veliko let, pa se mi to ne zdi sporno. GSO so dejstvo, tega ne moremo zaustaviti, moramo pa jih pametno uporabiti. Vse preveč pa je populističnih zgodb, ki podpihujejo strahove ljudi. Ne nazadnje se iz pozicije udobnega življenja, kot ga živi večina v Evropi, kaj hitro oblikuje mišljenje, ki zavrača dosežke znanosti in pozablja, kako je bilo pred razvojem na primer cepljenja, pred antibiotiki … 

Letos je v kmetijskem prostoru zavel nov veter. Kako boste sodelovali z novim kmetijskim ministrom in predsednikom KGZS?
Z obema institucijama ZZS dobro in intenzivno sodeluje, z ministrom dr. Jožetom Podgorškom in predsednikom Romanom Žvegličem se poznamo in smo že sodelovali. Oba cenim in spoštujem, sta izvrstna poznavalca kmetijstva, predana svojemu delu in razumeta, da je treba iskati dolgoročne rešitve. Naše osebno poznanstvo pa ne pomeni, da nismo drug drugemu zahteven sogovornik. Vsak od nas ima svojo vlogo in verjamem, da bo vsak na ustrezen način poskušal uveljaviti svoje zahteve, stališča s skupnim ciljem za dobro kmetov in kmetijstva. Spoštujem njuno moralnost in strokovnost ter tudi odločnost. Verjamem, da je napočil čas, da se ne izogibamo več težkim vprašanjem v kmetijstvu, ampak jih začnemo reševati.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 13. Jan 2021 at 16:11

637 ogledov

Dan bi bil lahko kakšno uro daljši
Blizu ji je dobrodelnost, pomoč ljudem, tistim v stiski in odrinjenim na rob družbe, zavzema se za položaj in pravice kmetic, čeprav sama ni kmetica. Ima pa dovolj veliko srce, še bolj pridne roke in si zna razporediti čas, tako da nikomur ne odreče pomoči. Njeno razdajanje so opazili tudi v Občini Mirna Peč in ji lani podelili občinsko priznanje za njen prispevek v domačem kraju in izven domačih meja. Nežiko Režek je v Dolenjo vas pri Mirni Peči pripeljala ljubezen pred več kot tremi desetletji. Otroštvo in mladost je preživela v Posavju, v Brežicah v veliki družini. »Mama je vzgojila sedem otrok, jaz sem bila srednja,« steče najin pogovor. Selitev v nov kraj, med neznane ljudi, na manjšo kmetijo, je bila zanjo velika sprememba. »Mož je edinec, živel je samo z mamo, in naenkrat sem bila sama v tujem okolju. Mož je hodil v službo, tašča pa je večji del dneva preživela zunaj, delala je na kmetiji in v vinogradu. Joj, kako težko sem čakala, da postanem mama in bom tudi jaz zaposlena,« se spominja Nežika. Saj dela ji nikoli ni zmanjkalo – v hiši in okoli nje je vedno treba kaj postoriti, rada pa je tudi kvačkala, pletla, šivala … »Saj sem imela dovolj dela, le občutek samote mi je bil tuj, saj je bilo v naši družini vedno živahno,« iskreno pove. Ker je po značaju dobrovoljna in zgovorna, se je tudi v malo vasico z manj kot sto prebivalci hitro vživela in danes ponosno pove, da je Mirnopečanka. ... v čebelnjaku MED KMETIJO IN ŽELEZNICOČeprav ni zrasla na kmetiji, ji kmečko delo ni tuje, saj je že kot osnovnošolka rada pomagala na kmetiji v soseščini: »Gospa je ovdovela, sin pa je odšel v Ljubljano. Ni imela velike kmetije: le tri krave, nekaj zemlje in traktor. Sama ni zmogla opraviti vsega, zato je bila hvaležna moje pomoči, mene pa je delo veselilo. Marsičesa me je naučila. Pri dvanajstih letih sem vozila traktor in z njive pripeljala, kar je bilo treba, naučila me je molsti krave na roke,« se spominja Nežika. »Vsako delo je bilo zame izziv, nisem se ga branila, saj se ničesar ne ustrašim. Tak je moj značaj, nikoli ne odneham, dokler ni delo končano,« o svojem značaju pove naša sogovornica. Vse izkušnje s tiste kmetije so ji koristile tudi na moževi kmetiji. »Ko sem se poročila, so imeli na kmetiji kravo in prašiče ter vinograd, a vsega ni bilo dovolj, da bi se s tem lahko preživljali, zato sva oba hodila v službo,« pravi Nežika. Z možem sta kmalu po poroki začela še čebelariti: »To naju še vedno veseli. Imava 60 panjev, vsa leta redimo tudi prašiče, le živinorejo smo opustili. Posebej ljube so mi tudi kokoši, poleg nesnic imamo tudi prave pernate lepotice – japonske svilnate kokoši,« našteva. Ker se je mož pred kratkim upokojil, pa razmišljata, da bi kupila še nekaj koz. Tudi vinograd v gorici blizu vasi, v katerem raste 700 trt renskega rizlinga, sauvignona inmodre frankinje, je vsem v družini v veliko veselje. Nežika pravi, da bi z veseljem opravljala delo kmetice, a še raje ima poklic, ki je del njihove družinske tradicije: »»Delo na železnici je naša družinska tradicija: oče je bil železničar, pa sestra, brat in tudi mož. Ja, ljubezen do vlakov naju je povezala,« nam izda. Radovedni smo, če se bo tradicija nadaljevala: »Se že, najmlajši sin je sprevodnik, medtem ko je drugi sin vojak, hčerka pa je zaposlena v uspešnem podjetju v Novem mestu,« še izvemo. Nežiko lahko v železničarski uniformi srečamo na postaji v Trebnjem, kjer je prometnica. »Nadzorujem prihod in odhod vlakov, pa skrbim za varnost potnikov. Morda se komu zdi, da je to lahek poklic, pa je v resnici zelo zahteven in predvsem odgovoren. V hipu gre lahko kaj narobe, a na srečo imajo vsi pripetljaji, ki jih ni malo, srečen konec,« pove. MED KMEČKIMI ŽENAMIŽe več kot desetletje je Nežika močno vpeta tudi v mirnopeško društvo podeželskih žena. Mednje je prišla povsem slučajno. Takole pripoveduje: »Soseda je bila že včlanjena v društvo in me je povabila na njihov kulinarični tečaj izdelovanja dekoracije iz zelenjave. Všeč mi je bilo med njimi, hitro smo navezale stik z ženskami, zato sem se kar takrat vpisala mednje.« Kmalu po tem, ko se jim je pridružila, so jo članice predlagale za predsednico društva in tudi izvolile. »Zelo sem bila počaščena, saj do takrat nisem bila niti v upravnem odboru društva. Verjetno so opazile, da sem vedno pripravljena pomagati in so mi zaupale to pomembno nalogo,« razmišlja. Društvo je vodila dva mandata, skupaj štiri leta, najbolj ponosna pa je, da se je društvo med njenim vodenjem pridružilo Zvezi kmetic Slovenije. »Ni bilo lahko prepričati žensk, a sem bila vztrajna in uspešna. Z Zvezo smo začele hodit po ‘svetu’, sklenile nova prijateljstva, se začele družiti s stanovskimi kolegicami tudi izven naše občine,« pove Nežika, ki je ostala med najaktivnejšimi članici domačega društva in članica upravnega odbora. Od leta 2016 pa je tudi ena od dveh podpredsednic Zveze kmetic Slovenije, Zveza pa jo je spomladi leta 2019 izbrala kot predstavnico v Svetu za ženske na podeželju, posvetovalnem organu kmetijskega ministra. Je desna roka predsednice Zveze, zato jo pogosto srečamo na številnih prireditvah kmečkih žensk na Dolenjskem pa tudi drugje po Sloveniji. V svojih nagovorih v imenu najvišje stanovske organizacije kmetic Slovenije je vedno pozitivna, spodbudna in ne skopari s pohvalami, na kulinaričnih razstavah pa tudi sama rada sodeluje s svojimi izdelki. »Pečem kruh za razstave v Beli Cerkvi, Škocjanu in Robu, pletenico za razstavo v Prečni pri Novem mestu, šarkelj nesem na Bučko, štruklje pripravim za državno ocenjevanje, ki ga organiziramo Mirnopečanke …« našteva Nežika. Z državnih in društvenih ocenjevanj je prinesla že kopico priznanj, eno pa ji je še posebej pri srcu in to visi kar v njeni domači kuhinji: »To je zlato priznanje z državnega ocenjevanja kruha, pečenega v krušni peči, iz Roba. Veste, da sem krušno peč zakurila samo za en hlebec kruha, da bi ga lahko nesla na ocenjevanje. Tako sem se veselila sodelovanja, s pečenim hlebcem pa nisem bila zadovoljna. Nisem ga želela dati na ocenjevanje, a sem ga dala v avto in šla v Rob z društveno prijateljico Janjo. Ko sva prišli tja, sem ji povedala, da ne bom sodelovala. Ko sva videli razstavljene kruhe, je Janja enega vzela v roke, ga obrnila in videla, kako je zažgan. Da mi greš takoj po kruh v avto, je bila odločna. Brez ugovarjanja sem šla in ja, ta moj hlebček je dobil zlato priznanje,« ponosno pove. Najbolj značilna mirnopeška jed so štruklji, najbolj znan dogodek DPŽ Mirna Peč pa je državno ocenjevanje in razstava štrukljev. Te znajo ženske pripraviti na najrazličnejše načine. Nežika jih najraje pripravi tako: skutne štruklje iz vlečenega testa skuha v vodi, jo nato zabeli z ocvirki in ponudi zabeljeno juho s skutnimi štruklji. DOBRO SE Z DOBRIM VRAČANežika je aktivna na tisoč in enem koncu: v čebelarskem in vinogradniškem društvu, pa pri ribiški družini, kulturnem društvu in kmečkih ženskah, Karitasu … in še bi lahko naštevali, a pravi, da z dobro voljo zmore prav vse. Zelo rada vodi prireditve, domača je tudi na odru, saj je začela nastopati že v otroštvu v cerkvenem gledališču v Brežicah. Odkrili so jo tudi v Kulturnem društvu Mirna Peč, ki se mu je pridružila leta 2009, pred petimi leti pa je bila imenovana tudi za predsednico. Štiri leta je bila tudi v uredniškem odboru mirnopeškega občinskega glasila, zdaj pa ureja kulinarično rubriko Iz mirnopeških kuhinj … »Ni predaha in niti ne vem, kako bi bilo, če bi ga imela,« iskreno pove. »Vse to mi polni baterije in ne prazni.« Vesela je, ko lahko pomaga in s tem polepša in olajša dan drugim: lani je bila med prvimi, ki je na pobudo lokalne župnijske Karitas začela šivati obrazne maske, več kot 300 jih je sešila sama, konec lanskega leta je bila pobudnica, da so Mirnopečanke pletle Rokavčke Pomagavčke za dementne starostnike iz Doma starejših Novo mesto. V posebno čast ji je bilo izdelovanje okraskov iz oblancev za slovenske smrečice v Vatikanu lani jeseni. »Z okraski je v Vatikan potoval tudi delček Mirne Peči,« pove. S sovaščankami so konec leta napekle tudi piškote, da se je z njimi posladkalo osebje na oddelku COVID v novomeški bolnišnici, in so se jim tudi tako zahvalile za njihovo požrtvovalno delo v tej težki preizkušnji. Pravi, da je razdajanje in nesebična pomoč drugim njen način življenja, zato ji ni težko nameniti veliko svojega prostega časa in ur, da lahko pomaga. Njeno delo se pogosto zavleče tudi pozno v noč, a čuti, da jo to izpolnjuje, bogati. Lansko leto res ni bilo prijazno leto, posebno za ljudi, ki so sami, osamljeni. »Težko je, če nimaš nikogar, da bi se z njim v živo pogovoril. Zato si tudi v domači vasi prizadevam na različne načine, da vaščani ostajamo povezani in se ne oddaljujejo drug o drugega. Sami poskrbimo, da nam življenje na vasi ni dolgočasno – vaščanke stopimo skupaj vedno, ko je treba, marca, v mesecu žensk, pa tudi skupaj praznujemo,« pravi Nežika. ... z ulovom Le želimo si lahko, da bi bilo takih Nežik še veliko in da jim nikoli ne bi zmanjkalo dobre volje in pozitivne energije. »Oh, včasih bi bil lahko dan daljši,« pravi Nežika, ki je neusahljiv vir zamisli. Včasih pa si mora tudi sama napolniti baterije. »Najbolj me razveselita moja sončka, vnukinji. Skupaj delamo vse: kuhamo in pečemo, kvačkamo, se igramo, zadnje tedne se skupaj tudi učimo. Še dobro, da se babi spozna na računalnik,« šaljivo doda. Ko potrebuje mir, pa se umakne v naravo, najraje h Krki, na ribičijo. Ja, Nežika je tudi strasten ribič, tako kot je bil njen oče, pa dva brata in njen mož ter najmlajši sin. Fotografije: osebni arhiv

Tue, 12. Jan 2021 at 17:02

241 ogledov

Tija in njene kravice
Sedemletna Tija Zagožen živi na kmetiji v Matkah v Občini Prebold in je že  prava mala kmetica. Ljubezen do živali, teličkov in krav ji je bila položena že vzibelko, saj z velikim veseljem že od prvih dni svojega življenja spremlja dedija Jožeta in babico Jožico ter starše Martino in Boruta v hlevu in pomaga krmiti živino. V veliko veselje ji je kravica Mina, nič manj ne skrbi za preostalo živino. Z veseljem napaja tudi mlada teleta, z dedijem pa čisti njihove igluje. Pravzaprav ni dela, ki ga Tija ne bi znala ali hotela opraviti, na kar so starši in babi ter dedi še kako ponosni. Besedilo in fotografijo nam je poslal naš dopisnik Tone Tavčar.

Tue, 12. Jan 2021 at 16:55

183 ogledov

Prisluhnimo sebi in drugim
»Ob težkih preizkušnjah v življenju in pri kmetovanju nam včasih zmanjka volje in moči. Počutimo se nemočni in izčrpani, ne vidimo poti pred sabo. S takimi občutki smo se verjetno srečali že vsi, pomembno je, da jim znamo prisluhniti in kadar je treba, poiskati tudi pomoč, « je uvodoma povedala Dominika Klavž iz ZSPM. Tudi tokrat je ZSPM izbrala dve izjemni gostji: Nataša Kramberger je iskreno izpovedala svoje doživljanje nemoči pri delu na kmetiji, dr. Lilijana Šprah pa je mlade seznanila, kako prepoznajo stres in se z njim spopadejo.  OMIN NASVETV življenju Nataše Kramberger se prepletata dve na videz zelo različni področji – kmetijstvo in kultura: »Moj osnovni poklic je novinarstvo oz. pisateljevanje, sem samozaposlena v kulturi, a se povsod predstavljam kot književnica in kmetica.«  Nataša Kramberger je pisateljica, avtorica romana Nebesa v robidah, za katerega je leta 2010 prejela evropsko nagrado za književnost, in navdušena ekološka kmetovalka iz Jurovskega Dola. Nataša je odraščala na vasi, v malem stanovanju edinega bloka v vasi. Morala bi hoditi v vrtec, a je vsakič, ko je bila blizu njega, zbolela. »Tako mami ni preostalo drugega, kot da me pelje k omi in dedku na kmetijo. Do sedmega leta sem veliko časa preživela z omo, ki je kmetovala na majhni kmetiji, v osnovni šoli pa me je objel svet znanja in radovednosti, « pripoveduje. Kmalu je vedela, da bo pisateljica in naredila je vse, da bi svoje sanje uresničila. Pri 17 letih je zmagala na natečaju s kratko zgodbo in za nagrado dobila priložnost, da izda knjigo. Nastal je njen prvi roman Nebesa v robidah, preselila se je v Berlin in zaživela daleč od domače vasice kot novinarka in pisateljica … Njene sanje so se uresničevale natanko tako, ko si je želela. Potem pa šok: v treh mesecih je zgubila oba dedka in babico. Takrat se ji je podrl svet: »Naenkrat nisem znala ne naprej ne nazaj. Bila sem na vrhuncu svojih moči, jaz pa nisem mogla spregovoriti niti besede, kaj šele, da bi napisala roman.« Iz svoje nemoči je razvila projekt Polne vreče z odb. Iz dedkovih srajc je začela šivati vreče za knjige, nakupovanje … in vsako opremila s svojo zgodbo o tem, kaj je bilo nekoč blago, iz katerega je sešita vreča. Tako je Nataša prebrodila svojo ustvarjaln  blokado. »Zgodbice so bile mali koraki k pisateljevanju, hkrati pa sem ob vrnitvi spet našla stik z domačim krajem in okoljem.« Vključila se je v lokalno skupnost, lokalno kmetijstvo in pomagala graditi temelje Zadruge Dobrina. »To so bili moji prvi stiki z lokalnim kmetijstvom. Zares kmetica pa sem postala leta 2015, ko je mama po dveh letih od nakupa kmetije ugotovila, da sama ne zmore,« pripoveduje. »Kmetija ni imela vode niti elektrike. Ni imela niti postelje, edina nepremičnina na tej kmetiji je bila »štala«, ki je spominjala na kup kamenja. Travniški sadovnjak je bil preraščen, drevesa polna bele omele. Še danes ne vem, zakaj se je moja mama odločila za ta nakup,« pripoveduje. Po treh mesecih dela na tej kmetiji je bila Nataša psihično in fizično izčrpana. »Vsak mi je solil pamet, kako naj kaj naredim, jaz pa sem delala po svoje, da jim dokažem, da zmorem in znam,« iskreno prizna. Ko ji je dvakrat v dveh letih pozeba vzela vse, kar je posadila oz. posejala, je bila na robu predaje.  Ko je bila tik pred tem, da obupa in si prizna, da teoretično ekološko kmetijstvo sicer obvlada, praktično pa ne, ji je pomagal pogovor z omo: »‘Znaš prosit’, me je vprašala. ‘Znam,’ sem ji odgovorila, ona pa: ‘Potem pa prosi.’ Spoznala sem, da z mano ni nič narobe, ker vsega ne znam, saj so ljudje, ki mi lahko pomagajo, če jih znam prosit. Od takrat naprej gnjavim vsakega, ki pride mimo, na vse možne načine,« šaljivo pripoveduje. Od takrat Nataša sprašuje – veliko in o vsem, kar jo muči. »Ne sramujmo se svojih slabosti, izrazimo svojo nemoč. Če ne bomo prosili za pomoč, je ne bomo dobili. Postanimo mojstri sodelovanja: s tistimi, za katere se nam zdi, da jih potrebujemo, in tudi s tistimi, za katere nam nikoli na kraj pameti ni padlo, da bi jih kadarkoli lahko potrebovali ali bi nam lahko pomagali, nas spodbudili. Govorimo med sabo in z drugimi, sprašujmo in se izobražujmo, berimo in širimo svoja obzorja na različnih področjih,« je svojo osebno izkušnjo delila gostja. Nataša Kramberger: »Nismo sami in ne rabimo vedeti vsega, biti mojstri za vse, čeprav naše delo od nas to zahteva. Vedno lahko koga pokličemo in vprašamo za nasvet, ali najdemo koga, ki nam lahko pomaga.« MOTNJE MODERNE DOBEKako pomembno je prisluhniti sebi in svojim občutkom ter dojemanju položaja, ki nas bremeni iz dneva v dan bolj, pa je spregovorila dr. Lilijana Šprah, predstojnica Družbenomedicinskega inštituta SRC SAZU, ki proučuje duševne stiske tudi na podeželju in v kmečkem okolju. Podatki iz zdravstvenih registrov in raziskav kažejo, da je kar 70 % obiskov pri zdravniku povezanih z izpostavljenostjo prekomernemu stresu, 60 % ljudi dela ne glede na zdravstveno stanje, 41 % zaposlenih je na bolniškem staležu zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu.  DVOJNI OBRAZ STRESADuševne stiske imenuje tudi motnje moderne dobe, saj imajo vse skupni izvor: stres. Stres ima dvojni obraz: lahko nas poživlja, spodbuja, da opravimo stvari bolje, hitreje in učinkoviteje, lahko pa nas tudi ubija, če ga je preveč, če traja predolgo in nimamo obdobij, da bi se regenerirali, si odpočili. Opozarja, da je stres priročen obešalnik, na katerega radi obesimo vse, kar nas moti in nam ni všeč. »Stres ni to, kar se nam dogaja, ampak je naš odziv na neko okoliščino. Je naše občutenje, naša reakcija, naše počutje, ko se znajdemo v stresni situaciji. Stres je stanje napetosti, ki se pojavi, kadar je pred nami preveč zahtev iz okolja, ki jim nismo kos, ali kadar doživimo ali smo priča dogodku, ki ga zaznamo kot ogrožajočega ali neprijetnega.« Ni vsak stres enak, poudarja predavateljica: »Nekateri temeljito pretresejo naše življenje npr. naravne katastrofe, izguba službe, izguba bližnjih … vir stresa pa so lahko tudi pozitivne stvari v življenju, kot sta poroka in rojstvo.« Nikakor pa ne smemo spregledati opozorilnih znakov stresa. Naše telo nam z različnimi opozorilnimi znaki pove, kdaj smo v stresnih  okoliščinah: imamo zategnjene mišice, podivjano srce, potne in mrzle roke, suha usta … Stres doživljamo tudi na čustveni ravni, kot jezo, azdražljivost, tesnobo, depresijo … pri vedenju: pomanjkanje volje, raztresenost, neorganiziranost … in na ravni kognitivnih funkcij. Stres postane nevaren za naše zdravje, kadar je stresnih dražljajev preveč, so premočni ali trajajo predolgo in nimamo možnosti regeneracije. »Če nismo dobro opremljeni za soočanje s stresom in obvladovanjem, se pojavijo zdravstvene težave. Prekomerni stres ali negativni stres je izjemno škodljiv in vodi v različne zdravstvene težave.« Zadnja stopnja stresa je izgorelost, ki se ne pojavi takoj, za njen nastanek sta potrebna večletni prekomerni čustveni in telesni napor. Odpornost na stres lahko povečamo z različnimi tehnikami sproščanja, pri katerih sprostimo telo, um in dihanje, uravnoteženo prehrano, z redno telesno vadbo in s kakovostnim spancem. Pomaga tudi delo za druge – dobrodelnost, ki ima protistresni učinek ter pozitivno mišljenje o sebi: pohvalimo se, si čestitajmo za dobro opravljeno delo. Vzemimo si čas zase in si napolnimo baterije do konca in se tako pripravimo na nove izzive.  »Duševne stiske so pri nas še vedno stigmatizirane. Ljudje si ne upajo poiskati pomoči, saj jih je strah diskriminacije in socialne izključenosti,« ugotavlja dr. Šprahova. Mnogi jih dojemajo kot znak šibkosti, slabosti in norosti. To prepričanje je zmotno, je poudarila predavateljica, saj je ta stanja mogoče uspešno zdraviti. Prvi korak pa je seveda ta, da poiščemo pomoč. 

Fri, 8. Jan 2021 at 08:20

217 ogledov

50 € za vsakega otroka, starega do 18 let
Med ukrepi v sedmem protikoronskem paketu je tudi enkratni solidarnostni dodatek v višini 50 evrov, ki ga prejme eden od staršev ali rejnikov s stalnim prebivališčem v Sloveniji za vsakega otroka, starega do 18 let.  Vsem prejemnikom otroških dodatkov ni potrebno izpolniti nobene vloge, saj bo denarna pomoč izplačana samodejno, najpozneje do 31. januarja 2021. Za tiste, ki ne prejemajo otroškega dodatka, pa lahko za izplačilo solidarnostnega dodatka izpolnijo in oddajo posebno vlogo, ki bo objavljena na spletni strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti ter na eUpravi predvidoma od 8. januarja 2021. Rok za oddajo vloge je 31. januar 2021.

Fri, 8. Jan 2021 at 07:46

384 ogledov

Delo pastirice mi je napolnilo dušo
»Odkar sem prišla na ta svet, sem kmečko bitje. Skromna sem, od malega vajena delati. Tak je moj vsakdanjik. Drugačno življenje komaj poznam, a priznam, da sem si ga želela izkusiti. Le kakšno je življenje, umaknjeno od skoraj vsega materialnega, bliže z naravo in samim s seboj,« pripoveduje o svoji skriti želji Korošica Lena Kadiš, ki je za štiri mesece postala pastirica pod vznožjem Triglava. Najlepše stvari v življenju se nam zgodijo nenačrtovano, pridejo nam na pot, je prepričana Lena, in ko se ponudi priložnost, je treba zbrati pogum in jo sprejeti. »Vsak teden prelistam Kmečki glas, nikoli ne utegnem prebrati vsega, a neko sredo v decembru sem ga odprla pri malih oglasih in uzrla naslov z zares velikimi črkami: Zasip išče pastirja. Vau, to bi bilo zame,« sem si rekla.  Lena je napisala kratko pismo, prošnjo in povabli so jo na pogovor. »Nisem mogla verjeti. Moj prvi pogovor za službo v življenju, pa sem imela takrat enainpetdeset let,« se spominja.  Lena Kadiš: »Bila je nedelja. Sedla sem v avto in se peljala proti Bledu na svoj prvi pogovor za delo. Le kaj počnem, sem se spraševala po poti. Na poti domov sem se ustavila pri cerkvi, in ko sem stopila vanjo, je tišino presekal glas, ki mi je oznanil: ’Ti boš pastirica, saj je to delo tudi tvoje poslanstvo.’« Med vsemi kandidati so izbrali njo, Leno. »So rekli, da sem bila všeč vsem in da je čas, da v planini zagospodari pastirica. Do takrat so bili vsi pastirji.« Doma je družino, moža in otroke, seznanila z novico: »Malo so bili presenečeni, saj nikoli nisem govorila o tej želji, nihče pa ni imel nič proti.«  VRISKALA OD SREČELena je s sabo vzela le najnujnejše. »Skromna bajta v Spodnji Krmi je bila moj novi dom. Po vodo sem morala deset minut proč, pripravila sem si drva, da sem se grela in si na štedilniku kaj preprostega skuhala za pojest, « pripoveduje. Hitro sem se privadila novemu okolju in svojim 52 varovankam, ki so jih v Spodnjo Krmo prignali v začetku junija. »V spodnji planini je zares velik travnik, krave imajo dovolj paše in ne hodijo dosti okoli. Vsako jutro so me pričakale pred bajto, jaz pa sem jih preštela, obkljukala vse živali na seznamu in smo šle – vsaka svojo pot. Večinoma so se držale skupaj, včasih je kakšna radovednica šla malo po svoje. Jaz pa za njo – tako dolgo in tako daleč, da sem jo našla in zavriskala od sreče, ko sem jo našla,« se spominja Lena. »Moja naloga ni bila težka, je bila pa odgovorna. Zato sem jih imela rada na očeh. Oprtala sem si koš, vanj dala kakšno knjigo in malico, ter jih spremljala. Včasih smo bile skupaj več ur, krave so se pasle, jaz pa sem brala. S sabo sem nosila tudi videokamero in snemala svoje življenje na planini.«  POSTANEK PRI LENIHitro se je razvedelo, da je v planini pastirica – Korošica, ki rada govori in si ob nedeljah obleče pastirsko obleko: dolgo in nagubano modro krilo in srajco. »Obleko sem si dala sešiti pred odhodom in v njej sem se počutila kot prava gospodarica na svoji planini, « iskreno prizna. Vsakega pohodnika, ki je šel mimo, je ogovorila in ljudje so radi počili na poti proti Triglavu in poklepetali z njo. »Tako vesela sem bila vsakega. Pomenili smo se o vremenu, si zaželeli lep dan in srečno pot,« se spominja. Presenečena je bila, koliko ljudi hodi na Triglav tudi ponoči: s svetilko na glavi ali ob polni luni, ki jim osvetljuje pot. »Pa ne enkrat, večkrat sem srečala iste obraze. S tistimi, s katerimi smo se srečali večkrat, smo se zbližali, še danes si kaj napišemo ali se pokličemo, « pravi Lena. Spomni se tudi mladega fanta, ki je želel z opankami na Triglav, pa mu je posodila svoje gojzarje: »Vam povem, jaz jih v vseh letih nisem toliko obrabila, kot on na poti na vrh Triglava in nazaj. Posodila sem jih še večkrat, da sem se šalila, da imam izposojevalnico čevljev,« šaljivo pristavi. K njej so prihajali tudi njeni domači in prijatelji, ki so dan ali dva ostali pri njej in ji pomagali pri težjih opravilih. Lenina zvesta spremljevalka je bila tudi videokamera. »Vsak dan sem skrbno zapisovala, kaj se je tistega dne zgodilo, a včasih je težko svoje doživljanje preliti na papir, zato sem tudi veliko snemala. Včasih sem koga prosila, naj me posname. Za spomin, sem rekla, « pripoveduje. Iz vseh posnetkov je ob vrnitvi domov pripravila petindvajsetminutni film, ki prikazuje štiri mesece življenja na planini in ga podarila svojim »delodajalcem« – Agrarni skupnosti Zasip. TIK POD TRIGLAVOMPo štirih tednih se je pastirica s svojimi varovanci povzpela na planino Zgornja Krma skoraj 2000 metrov visoko. Tam je živela v pastirskem stanu Prgarca, malo razkošnejšem od skromne bajte spodaj. »Planini sta narazen kakšni dve uri, a tu okoli ni velikega travnika. Krave gredo iskat pašo na več koncev: na Konjsko sedlo, Medvedjek, proti Staničevi koči in še dlje. Med kamenjem, pod previsi in nad prepadi so bile krave tako domače, jaz pa sem se bala zanje. Včasih sta bili dovolj dve uri, včasih je bila pot daljša, da sem prišla do njih. Prisluškovala sem kravjim zvoncem: če so se pasle na grebenih, so bili glasnejši, v zatišnih legah sem jih slišala, ko sem že skoraj trčila vanje. Tu sem imela dela s sledenjem krav dosti več kot spodaj,« pripoveduje.  »Spomnim se, kako močno mi je utripalo srce, ko sem opazila, da manjka nekaj živali. Odločile so se iti v gozd. Tam pa ni bilo lahko razlikovati med skalo, štorom in kravo. Prav potrpežljivo sem gledala, če se bo kaj premaknilo – ja, krava je, sem si oddahnila. Včasih so tako spretno izginile, da sem bila kot detektiv. Gledala skozi daljnogled, iskala njihove stopinje, tudi sveže kravjake, ki so me pripeljali do njih. Skoraj vsak dan sem bila z njimi, če le ni bilo nevihte, sicer nisem bila mirna, če niso bile vse preštete. Navezale smo se druga na drugo. Oh, moja Sisi, ta je bila vodnica – saj ne rečem, vedno je znala najti pašo, ampak tudi najbolj odmaknjene poti. Pa telički, ki so hodili k meni po priboljške – vse so pojedli, od kruha do čokolade.  Pa kravo sem jahala …« se navdušeno spominja Lena. »Enkrat pa me je bilo strah: ko sem na Medvedjeku na mravljišču videla svež odtis stopinje. Pomislila sem, da bi lahko bila medvedja. Takrat pa sem pospešila korak in se tistega dne nisem upala oddaljiti od hiše,« kratko pove. Nikoli pa ji na planini ni bilo dolgčas: »Toliko sem bila zaposlena, da nisem pogrešala ničesar, še na hrano sem pozabila, tako srečna sem bila tam. Ja, tam na planini sem bila prvič v življenju tudi gospodarica. Ko sem šla tja, sem mislila, da grem past krave in zaslužit svojo prvo plačo, a sem dobila dosti več. Spoznala sem, kako malo rabimo ljudje za srečno življenje,« hvaležno pove. Slovo od planine in vrnitev domov je bila težka, pravi, čeprav se je od nje umaknila le za kratek čas. Planina jo je spremenila, zbližala se je z naravo in predvsem s sabo. Zdaj ji  prija samota, pisanje pesmi in hrepenečih, čutečih zgodb svojega življenja, ki jih izlije na papir. V njih razkriva tudi Leno, ki v sebi nosi bolečino, a ji ne dovoli, da bi ji zameglila trenutek, za katerega živi.

Fri, 8. Jan 2021 at 07:25

251 ogledov

Rad skrbi za svoja prijatelja
»Iz male vasi Vintarjevec prihaja veliki Anže Martin Hauptman, ki obožuje svojapujska Toma in Jerryja. Anže je najraje v družbi ata Petra, s katerim s skupnimimočmi skrbita, da pujska pridno rasteta. Naj ga ta ljubezen do živali in naravespremlja še naprej,« je k fotografiji zapisala Ana Anika Hauptman.
Teme
Zadružna zveza Slovenije

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Sledim načelu: pravno, pošteno in pravično