Sledim načelu: pravno, pošteno in pravično

18 novembra, 2020
0
0

Zato si je postavil jasen cilj: ZZS in zadruge bodo postale najmočnejši podporni steber slovenskega kmetijstva.

Z zadružništvom ste povezani že zelo dolgo, aktivneje pa od leta 2017, ko ste bili na regijskih volitvah imenovani v upravni odbor ZZS.
Lahko rečem, da imam zadružne gene, saj je že oče vodil TOK kooperacijo, predhodnico današnje zadruge. Takrat so začenjali z izgradnjo hlevov, svetovanjem, A-kontrolo. Spomnim se očeta, da je s službenim fičkom v prikolici prevažal plemenske teličke. Resnično so bili zavezani razvoju in podpori kmetij. Potem sem sam nastopil prvo službo, ki je bila tudi dosti terenska, obiskoval sem posestva, kmetije in zadruge. Imel sem priložnost spoznati vso pestrost kmetovanja po Sloveniji. Po 16 letih v istem podjetju pa se mi je ponudila priložnost, da delovno mesto zamenjam. Izziv sem sprejel in se zaposlil v KZ Sevnica. Po štirih letih vodenja zadruge sem bil izvoljen v upravni odbor ZZS in takrat sem začutil, da bi, ko nam v zadrugi poide sapa, morala poprijeti Zadružna zveza. Mislim na vpliv na zakonodajo, na razpise, pogajanja v verigi, na finančno moč. Ker smo si s kolegi zadružniki želeli sprememb, teh pa ni bilo, sem se odločil kandidirati za najvišje mesto v tej organizaciji. 

Kaj bo potrebno v organizaciji s 150-letno tradicijo spremeniti, popraviti ali prilagoditi novim razmeram?
Od junija, ko sem prevzel to funkcijo, kljub koronakrizi ni zatišja. ZZS je zelo aktiven deležnik v kmetijstvu. Kot dober gospodar sem se lotil postavitve poslovnih procesov, optimizacije stroškov in oblikovanja delovne ekipe z ustreznim strokovnim znanjem, ki bo kos vsem zahtevam in izzivom v zadrugah in kmetijstvu. V ZZS bomo opolnomočili tri ključne oddelke: pravnega, finančnega in najpomembnejšega, kmetijskega. Na ZZS moramo biti močan pogajalski partner različnim ministrstvom in drugim deležnikom v kmetijstvu. Spodbuditi želim zadruge, da skupaj naredimo premike na področju skupnih trgovsko-poslovnih pristopov. Vplivati moramo na zakonodajno in razpisno okolje, da bo po meri kmetov in zadrug ter da se končno nekaj premakne na masnih bilancah, ki bodo najbolj pripomogle k pravičnejšemu plačilu naših pridelkov.

50-letni Borut Florjančič izhaja iz Posavja. Po uspešno končanem študiju agronomije se je zaposlil pri podjetju Ciba-Geigy, poznejšem Novartisu in Syngenti. Začel je kot terenski komercialist in napredoval do vodje trženja za države East Adriatic (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Makedonija). Nov poslovni izziv je sprejel leta 2013, ko je postal direktor Kmečke zadruge Sevnica. Za predsednika Zadružne zveze Slovenije je bil izvoljen 3. junija letos. 

ZA KORISTI ZADRUG IN ZADRUŽNIKOV
Katere premike si zadruge najbolj želijo?
Veliko je zadrug, ki pričakujejo premike na področju skupnega nastopanja in skupnih poslovnih politik. Pričakovanja teh so velika, a se zavedajo, da spremembe ne pridejo čez noč. Verjamem, da se da stvari izboljšati na pošten, pravičen in pravni način. Prvi korak bo povezovanje in skupno poslovno sodelovanje mogoče dveh ali več zadrug pri nabavi in/ali prodaji. Pomagali bomo pri povezovanju zadrug, ki si želijo preboj, a so ugotovile, da niso dovolj velike ali nimajo dovolj kapitala, ponudbe ali kadrovske moči, da bi ga zmogle doseči same. Nekatere zadruge pa so že same pri tem zelo uspešne. Osnovni pogoj uspešnosti je medsebojno zaupanje partnerjev in enakopraven odnos, v katerem se nihče ne počuti nadrejenega ali podrejenega. Le tako bomo lahko napredovali, se razvijali in rasli. 

Kakšne so možnosti kapitalskih povezav med zadrugami? Kakšno vlogo bo pri tem imela ZZS?
Možnosti so seveda kot pri vseh podjetjih, ključen je skupen interes in zaupanje. Vse ostalo se da v pravem ozračju dogovoriti. Zadruge so se povezovale v preteklosti in se tudi sedaj. Pred kratkim smo na ZZS pravno pomagali v združevalnem procesu. Nujno je, da se povezovanja zgodijo preden ena od zadrug preveč ne oslabi svojega premoženja ali pa zaide v hudičevo spiralo, kjer je na koncu žal velikokrat stečaj. Nikakor pa povezovanja ne more biti na silo, pomembni sta volja in zaupanje. ZZS je pri tem lahko le povezovalni organ, ne želi vplivati in dirigirati, mora pa pokazati primere dobrih praks in posredovati znanje ter pravno pomoč. 

Kako usklajujete interese velikih in malih zadrug? Kakšna je prihodnost zadrug z lastnimi predelovalnimi obrati?
Velikost zadruge ni nujno merilo njene uspešnosti. Tudi manjše zadruge so lahko zelo uspešne in stabilne, čeprav nimajo potrebe ali ambicije prerasti svojih okvirov. Na drugi strani so zadruge, ki presežejo svoje zmožnosti in ne prepoznajo pravočasno jasnih signalov, da so njihove poslovne odločitve slabe. Dostikrat so pridruženi še neurejeni ali celo odsotni poslovni procesi ter zanemarjeno ključno bogastvo zadruge, in to so naši zaposleni. Ob nojevem efektu se potem zgodi neizogibno. Zato je ključno, da se zadruge lotevajo novih projektov v obsegu, ki jih ne zamaje. Večje projekte pa lahko naredijo  skupaj in tako razpršijo tveganje. Raznolikost zadrug ni težava, če se zavedajo, kaj zmorejo in kaj morajo narediti. Dejstvo pa je, da zadruge s predelovalno panogo delujejo v težavnejšem poslovnem okolju kot zadruge, ki imajo samo trgovino. Nanje vpliva globalni trg, ki sproža nihanja tudi na domačem trgu. Prihodnost je zaradi boljšega izkoristka kapitala, kadrov ali pa obvladovanja rizikov skoraj obvezno v skupnih projektih ali združevanju predelave.

Kaj je gibalo razvoja zadrug?
Gibalo razvoja so motivirani zaposleni, za to pa je predvsem odgovorno vodstvo, ki mora modro in na svojem zgledu postavljati letvico višje in višje. Seveda so ključni odločevalci, organi upravljanja s predsednikoma UO in NO. Predsednik zadruge je tisti, ki mora spodbujati napredne, a varne poslovne poteze. Uspešno podjetje – in zadruga je podjetje, mora kadrovsko strukturo oplajati s kadri, ki prinesejo drugačne poglede, novo znanje in svežo energijo. Mladim moramo dajati priložnosti, zato bomo zadruge spodbujali, da povabijo mlade na prakso, da jim pomagajo s štipendijami in jih zaposlujejo.

ZADRUŽNE TRGOVINE V MESTNIH SREDINAH
Potrošniki so vse bolj ozaveščeni o pomenu lokalno pridelane hrane. Kako lahko zadruge to izkoristijo? Lahko zadružne trgovine konkurirajo velikim trgovcem?
Val zavedanja o pomembnosti in pestrosti lokalne ponudbe pri potrošnikih ni nov, se je pa med koronakrizo bolj izrazil. Zadružniki imamo široko mrežo trgovin predvsem v manjših krajih, v večjih mestih pa jih žal lahko preštejemo na prste ene roke. In tu se pokaže paradoks. Smo država z največ kvadratnih metrov trgovin na prebivalca, pa kmetu ne moremo ponuditi najboljših pogojev za prodajo njegovih pridelkov in izdelkov in niti ne pridemo do kupca na ključnih lokacijah. Smo ujetniki močnih trgovcev. Prednost zadružnih trgovin je, da ne ponujamo samo izdelkov, ampak tudi nasvete in znanje na kmetijskem, tehničnem in živilskem področju. Zato potrebujemo tudi večje enote poslovanja tam, kjer sedaj nismo prisotni, in to je v mestnih sredinah, kjer kupec resnično želi domače slovenske pridelke. 

Evropa pospešuje združevanje kmetov v organizacije proizvajalcev, za kar je mogoče pridobiti tudi znatna sredstva. Ali ni kmetijska zadruga že v osnovi to?
Ko govorimo o zadrugah in organizacijah proizvajalcev, je odgovor na vprašanje, ali je bilo prej jajce ali kokoš, hiter in enostaven. Zadruga. Zadružništvo je namreč poslovni model, ki ima v svetovnem, evropskem in slovenskem prostoru več kot 150-letno tradicijo. Naši dedje in pradedje so torej že desetletja pred organizacijami proizvajalcev vedeli, da samo povezani na trgu lahko dosežejo boljše nabavne cene in boljše cene svojih pridelkov ter tako prinesejo v proračun kmetije več denarja. In ko je evropska kmetijska politika iskala rešitve, kako izboljšati ekonomski položaj kmetov zaradi vedno bolj koncentrirane in globalizirane trgovine, je zgled našla v zadružništvu. Predpisala je enotne pogoje, po katerih se lahko zadruga ali gospodarska družba imenuje organizacija proizvajalcev in za svoje delovanje prejme tudi finančno pomoč. Naše zadruge, posamezne ali povezane v zadruge drugega reda, so lahko naše bodoče organizacije proizvajalcev. Graditi moramo na poslovnem sodelovanju, da bomo močnejši in da bo preko dovolj fleksibilnih pravil na državni ravni omogočeno, da bodo kot organizacije proizvajalcev lahko pridobile tudi uradno priznanje ter koristile evropska sredstva. V 16 letih članstva v EU tega žal kot država in zadružni sistem nismo prepoznali, v novem programskem obdobju imamo možnost, da to popravimo. Odgovornost pa je na nas samih.

Za kakšen delež slovenskih kmetij je ekološko kmetovanje možnost za ohranitev in razvoj?
Ekološko kmetovanje je priložnost za ohranitev in razvoj vsaj za tretjino slovenskih kmetij, zlasti tistih manjših, ker je možno z ekološko pridelavo in predelavo doseči višjo dodano vrednost. Avstrija lahko, zakaj ne bi mogla Slovenija?! Povpraševanje po ekoloških izdelkih krepko presega ponudbo, zato imamo tu še velik potencial. Potrebno bi bilo vzpostaviti oz. zagotoviti kontrolo javnih zavodov pri spoštovanju sprejetih predpisov pri javnem naročanju. Ti določajo, da mora biti delež ekoloških živil najmanj 10 %, z letom 2021 pa 12 %, kot tudi ustrezna cenovna razmerja v celotni verigi od ekološke pridelave do potrošnje. Predvsem pa naj naši otroci jedo slovenska živila in ne uvoženih, kjer so standardi za ekološko pridelavo bistveno manj strogi kot v Sloveniji. Dober primer je Avstrija, kjer ob podpori države, lokalnih skupnosti, ozaveščenosti potrošnikov in odgovornosti tistih, ki skrbijo za prehrano v javnih zavodih, ekološko kmetujejo na okrog 25 % kmetijskih površin. In Slovenija je primerljiva z Avstrijo. Vsekakor je ekološko kmetijstvo tudi za zadruge priložnost za diferenciacijo ponudbe, in kar nekaj jih je na tem področju že zelo uspešnih.

OD ZAČASNIH K TRAJNIM REŠITVAM
Pridelovalci zelenjave, s katero smo najmanj samooskrbni, imajo veliko težav s pridobivanjem dovoljenj za postavitev rastlinjakov ali vodnih dovoljenj. Bi lahko ZZS s posredovanjem pospešila te postopke?
Zavedanje, kako krhka je prehranska varnost, je odločevalce ob spomladanski epidemiji streznilo in v tako imenovanih PKP zakonih je do konca leta 2021 sprejet odstop od obstoječe zakonodaje za priobitev dovoljenj za postavitev rastlinjakov prefabrikatov ter za pridobitev dovoljenj za namakanje. No, poglejmo problematiko podrobneje. Vsi rastlinjaki prefabrikati so tako začasno enostavni objekti, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Za novo postavitev v velikosti do en hektar ali, če na zemljišču že stoji rastlinjak do tri hektarje, tudi ni potrebna presoja vplivov na okolje. Žal pa je bil odstop od občinskih prostorskih načrtov narejen samo za rastlinjake, ki se jih postavlja na zemljiščih z boniteto do 35. Odstop od OPN je potrebno vsaj začasno določiti tudi za rastlinjake prefabrikate, kjer pridelava poteka na klasičen način v zemlji, se pravi na kmetijskih zemljiščih z boniteto več kot 35. Je pa potrebno paziti, da se na višjih bonitetah dovoli postavljati izključno rastlinjake prefabrikate, v katerih pridelava poteka v zemlji, sicer izgubljamo potencial kmetijskih zemljišč. Na ZZS smo takšno spremembo predlagali za naslednji paket ukrepov PKP, prizadevali pa si bomo, da bodo začasne določbe postale trajne. Če sprememb ne bo, žal naši kmetje ne bodo v enakovrednem položaju za pridobitev sredstev za postavitev rastlinjakov, saj bodo številni še zmeraj morali čakati vrsto let, da občine spremenijo svoje prostorske načrte, razpisi PRP pa bodo šli mimo njih. Naš cilj je, da se povečajo obseg in učinkovitost pridelave tudi na zelenjadarskih kmetijah, visokotehnološka celoletna pridelava in klasična pridelava v zemlji morata postati komplementarni. Pomemben je sistemski pristop pri reševanju teh težav in enotno tolmačenje predpisov in zakonov brez odstopanj po občinah zaradi nejasnih predpisov.

Težav v kmetijstvu je veliko. Povzročajo jih tudi vreme in ujme. Kako naj se kmetje pripravijo na te nestabilne čase?
Kmetijstvo je tovarna pod milim nebom. Že naši predniki so se izseljevali zaradi suš, rastlinskih bolezni in posledično velikih pomanjkanj hrane. Seveda na to nismo pozabili. Sodobni načini obveščanja nam v vsakem trenutku postrežejo s celo paleto ujm v bližnji in daljni okolici. Zdaj se bolj zavedamo, da moramo naše kmetije in pridelke zavarovati, če se le da, z ustrezno tehnično zaščito in še s polico. No, pri slednjem mora tudi ZZS pritisniti na odločevalce, da stopijo korak proti kmetom. Zaradi resnično nizke ali celo negativne dobičkonosnosti kmetijske proizvodnje je kmetom nujno treba pomagati na področju zavarovanj.

Na Biotehniški fakulteti ste diplomirali pri prof. dddr. Jožetu Mačku, velikem strokovnjaku za varstvo rastlin. Tudi vi ste vrsto let delovali na področju prodaje FFS. Kako se je v zadnjih 25 letih razvijal pomen varstva rastlin za kmetijstvo in preskrbo s hrano?
Uporabniki FFS so osveščeni o varnih postopkih ravnanja s poudarkom na varovanju okolja, predvsem voda, uporabnikov, čebel in na odstranjevanju odpadkov in odpadne embalaže. Vzpostavljeno je spremljanje ostankov FFS v okolju in na končnem pridelku. Skrbno se ravna z odpadno embalažo in ostanki
FFS. Fitofarmacevtska sredstva so med najbolj reguliranimi kemikalijami v Evropi, vsako sredstvo izčrpno pregledajo in preverijo, preden izdajo dovoljenje za prodajo in uporabo. In prav je tako. Uporaba FFS je bistveno pripomogla k višjim pridelkom in s tem cenovno ugodnejši in varni hrani. Vedeti moramo, da tudi vse, kar izvira iz narave, ni dobro. V naravi se tvorijo izredno strupeni toksini, dostikrat tudi zaradi neustreznega ali odsotnega varstva rastlin s FFS. Seveda neustrezni pogoji še pospešijo rast gliv, ki tvorijo mikotoksine, na primer v žitih. 

ČAS JE ZA REŠAVANJE TEŽKIH VPRAŠANJ V KMETIJSTVU
Kakšno je vaše mnenje o gospodarjenju z divjadjo in zvermi?
Naravne danosti v naši zelo pestri in gozdnati pokrajini in morda celo tihi dogovor z EU sta spodbudila razmnožitev predvsem velikih zveri čez vsako razumno mejo. Zato mislim, da je prav, da rečemo bobu bob – populacija medveda in volka je za državo, poseljeno kot Slovenija, resnično prevelika. Pozivamo k ukrepanju in k ponovno vzpostavljenemu ravnovesju. Velike škode že leta povzročata tudi jelenjad in divji prašiči. Prav ti so se s hitrimi prerazmnožitvami in prilagodljivostjo razširili od hribov do morja. Nenazadnje pa evropsko prašičerejo ogroža tudi APK, ki jo prenašajo predvsem divji prašiči. Lov je fizično zahtevna dejavnost, zato za današnje stanje ne smemo kriviti lovcev. Mogoče bi morali imeti revirne lovce, ki bi bdeli nad gospodarjenjem z divjadjo in izvrševali odstrel skupaj z lovskimi družinami. S spoštovanjem in razumevanjem tudi drugače mislečih pa bi tiste, ki protestirajo proti odstrelu, vljudno povabil, da se ponoči sprehodijo po gozdu. Ali pa naj zjutraj odidejo nekaj kilometrov iz Ljubljane ter gredo potem iz vasi peš na avtobus, kjer bodo imeli priložnost na travniku gledati medveda, ki brska za ogrci.

Gensko spremenjeni organizmi so vedno vroča tema. Na eni strani imamo goreče zagovornike, na drugi nasprotnike. Na kateri strani ste vi?
Če je spreminjanje genskega zapisa v rokah moralnih in strokovnih inštitucij, je vprašanje za ali proti podobno kot vprašanje, ali ste za ali proti elektriki. Dejstvo je, da se o tej temi na resnično strokovni ravni v Sloveniji ne more pogovarjati prav veliko ljudi. Če pa lahko na primer izboljšamo vsebnosti beljakovin, vitaminov, odpornost na sušni stres v rastlinah z dodajanjem genov, za kar bi s križanjem porabili veliko let, pa se mi to ne zdi sporno. GSO so dejstvo, tega ne moremo zaustaviti, moramo pa jih pametno uporabiti. Vse preveč pa je populističnih zgodb, ki podpihujejo strahove ljudi. Ne nazadnje se iz pozicije udobnega življenja, kot ga živi večina v Evropi, kaj hitro oblikuje mišljenje, ki zavrača dosežke znanosti in pozablja, kako je bilo pred razvojem na primer cepljenja, pred antibiotiki … 

Letos je v kmetijskem prostoru zavel nov veter. Kako boste sodelovali z novim kmetijskim ministrom in predsednikom KGZS?
Z obema institucijama ZZS dobro in intenzivno sodeluje, z ministrom dr. Jožetom Podgorškom in predsednikom Romanom Žvegličem se poznamo in smo že sodelovali. Oba cenim in spoštujem, sta izvrstna poznavalca kmetijstva, predana svojemu delu in razumeta, da je treba iskati dolgoročne rešitve. Naše osebno poznanstvo pa ne pomeni, da nismo drug drugemu zahteven sogovornik. Vsak od nas ima svojo vlogo in verjamem, da bo vsak na ustrezen način poskušal uveljaviti svoje zahteve, stališča s skupnim ciljem za dobro kmetov in kmetijstva. Spoštujem njuno moralnost in strokovnost ter tudi odločnost. Verjamem, da je napočil čas, da se ne izogibamo več težkim vprašanjem v kmetijstvu, ampak jih začnemo reševati.