Pregnale čarovnice
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 6. november 2020 ob 14:17

Odpri galerijo

»Ker Davidu ni bilo treba v vrtec, je pomagal staršem Maticu in Monici pri dostavi buč za noč čarovnic v Kmetijsko zadrugo Grosuplje. V rokah drži najtežjo, ki je tehtala 20 kilogramov. Z bučami so domačini okrasili balkone in okenske police in uspešno odgnali vse čarovnice. Med večerno vožnjo po Grosuplju nismo videli niti ene,« je k fotografiji zapisal Matic Novljan iz Zagradca pri Grosupljem.

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 27. Nov 2020 at 14:45

273 ogledov

Vedno sem si želela kmetovati
Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. In med pogovorom z Anito Ule mi prav ta pregovor neprestano šviga po glavi. Njen pogled na življenje in razumevanje vloge ženske na kmetiji me namreč spomni na njeno mamo Ireno, dolgoletno predsednico Zveze kmetic Slovenije, ki poudarja, da ženska na kmetiji ni samo za štedilnik in v hlev, ampak mora biti slišana, njeno mnenje pa upoštevano. To razmišljanje je privzgojila tudi hčerki, ki je uspešna pri vsem, česar se loti. Čeprav je Anita komaj vstopila v tretje desetletje življenja, so njeni dosežki zavidljivi: ob službi pripravlja doktorat, hkrati je mlada prevzemnica kmetije in nepogrešljiva pomoč na domači kmetiji, velika ljubiteljica živali in narave, mama, partnerica, gospodinja, prijateljica in še mnogo več. Prelistajete in s klikom na naslovnico naročite knjigo BOLEZNI GOVEDA IN DROBNICE.  Seveda me zanima, kako zmore usklajevati vse obveznosti, ki jih ima, in Anita z nasmeškom iskreno odgovori: »Uletove ženske se znamo hitro obrniti in dobro zorganizirati, zato lahko v kratkem času naredimo ogromno. Pri nas je vedno več dela kot imamo časa. Verjetno pa pomaga tudi to, da vse, kar delam, delam z veseljem. Nikoli mi ni nič težko narediti.« Ker jo poznam tako dolgo kot njeno mamo, vem, da je bila taka že kot otrok. »Res je,« pritrdi. »Morda sem hitreje odrasla kot sovrstniki zaradi razmer v naši družini. S starši in bratom Andrejem živimo v Podlipovici, na mamini rojstni domačiji v Zabrezniku pa je živel njen oče. Tam živi tudi teta, a je bila veliko let v tujini. Zato sta obe kmetiji pravzaprav kot ena, vsi smo delali vse na obeh. Ker je bil ata, moj dedek, nepokreten, sem veliko časa preživela z njim in skrbela zanj od četrtega razreda do konca osnovne šole. Spomnim se poletnih počitnic, ko me je mami zjutraj zbudila in me na poti v službo peljala k njemu, da je imel družbo in sem mu pripravila kaj za pojest. Velikokrat sem pri njem tudi prespala. Ko se spomnim tistega časa, bi morda kdo pomislil, da sem imela drugačno otroštvo od večine otrok, jaz pa nikoli nisem imela občutka, da sem za karkoli prikrajšana. Tudi jaz sem hodila k pevskemu zboru, na vaje baleta, v glasbeno šolo …, z mamo sva hodili na koncerte, v gledališče …« našteva. MEDICINA ALI ZOOTEHNIKAKadar je bila pri atu, je včasih za uro ali dve pobegnila k ovcam, ki so se pasle okoli kmetije v Zabrezniku. »Ata je bil v skrbeh zame, jaz pa sem tako uživala pri ovcah, da sem pozabila na čas. Med njimi sem se počutila mirno in še vedno se rada umaknem od ponorelega sveta k njim, da se sprostim in razbremenim svoje misli,« pripoveduje. Pravi, da ji je bilo kmetijstvo položeno v zibko in da sta jo starša vedno vzgajala, da se ne sme sramovati svojih korenin. »Vedno sem ponosno povedala, da živim na kmetiji. Zato sem kmalu vedela, da bom vse življenje povezana s kmetijstvom, nisem pa vedela, kako.« Po gimnaziji je tehtala med medicino in zootehniko: »Ker so ata obiskovali zdravniki, sem spoznala njihov poklic. Všeč mi je bil, a sem na koncu vseeno izbrala zootehniko. Zdelo se mi je, da je delo z živalmi lažje kot z ljudmi. Če živalim nekaj daš, ti to tudi vračajo. V tem norem svetu pa z ljudmi ni lahko delati.« Kaj pa veterina, jo vprašam. »Ta pa me ni nikoli mikala. Bolj kot zdravljenje živali me zanima preventiva: kaj lahko kmet stori sam, da ne potrebuje veterinarja,« odgovori na kratko. Študij je uspešno končala in nadaljevala z magisterijem, trenutno pa pripravlja doktorat.  Zanimivo je, da imajo v Podlipovici govejo živino, v Zabrezniku pa drobnico, Anita pa je magistrirala iz prašičereje. Nasmehne se in pojasni: »Res je. Govedo in ovce so mi domači, s prašiči pa nisem imela izkušenj. Ker mami in teta (prof. dr. Milena Kovač, o. a.) delata na področju prašičereje na Biotehniški fakulteti na Rodici pri Domžalah, jih v resnici ne smemo imeti, ker obiskujeta prašičerejske kmetije in bi bilo tveganje za prenos bolezni med prašiči preveliko. Ker sem jih želela bolje spoznati, sem tri mesece delala na farmi prašičev v Klinji vasi pri Kočevju, na kateri vzrejajo plemenski podmladek za obnovo črede svinj in komercialne križance za nadaljnje pitanje. Praktično znanje se mi zdi zelo pomembno, da podkrepiš teoretičnega in si pri svetovanju na kmetijah bolj verodostojen. Teta je bila tudi eden od mentorjev pri moji magistrski nalogi, v kateri sem raziskovala, kako pogoji reje vplivajo na rast merjascev. Iskreno moram povedati, da je bila do mene strožja kot do drugih študentov, prav nobenih privilegijev nisem imela zaradi sorodstvenih vezi.« NAMESTO V SLUŽBO V PREDELAVO MLEKAZa mlado, perspektivno in zagnano magistro pa službe ni bilo. »Nisem bila obupana, ampak razočarana. Pravijo, da na mladih svet stoji, a tako težko dobimo priložnost, da to tudi pokažemo in se dokažemo. Takrat so mi svetovali, naj zaprosim za socialno pomoč. Meni pa se je zdelo sramotno, da bi živela na račun države, če lahko ponudim svoje znanje in prispevam k razvoju in napredku na svojem področju. Službo mi dajte, ne socialne pomoči,« ostro pove. Ker nikakor ni vajena sedeti križem rok niti jamrati, se je takrat bolj posvetila predelavi mleka na domači kmetiji: »Že med študijem sem se navdušila za predelavo mleka, saj se mi je zdela edina prava rešitev, s katero bi lahko omilili drastičen padec odkupne cene mleka. Mama in brat sta me podprla, očeta pa je bilo kar težko prepričati. Danes je ponosen na naše izdelke. Pogoji v zasavskem hribovju so namreč težji, stroški prireje pa višji kot na ravnini, zato bi brez dodane vrednosti z našim mlekom težko preživeli. Tudi brat Andrej je razmišljal, kako bolje unovčiti mleko, zato smo na njegovo pobudo že leta 2009 postavili mlekomat v središču Zagorja in še vedno stoji tam, s predelavo pa smo začeli kmalu po tem. Ob odprtju mlekomata smo obiskovalce pogostili z jogurti in drugimi mlečnimi izdelki, ki smo jih delali zase. Všeč so jim bili, spraševali so, kje jih lahko kupijo, zato smo v garaži domače hiše uredili prostor za predelavo, nosilka dejavnosti pa sem jaz,« pove. Na domači kmetiji v Podlipovici je bila pobudnica dopolnilne dejavnosti predelave mleka. Anita se je pozneje zaposlila na Biotehniški fakulteti na Katedri za znanosti o rejah živali na Oddelku za zootehniko, a še vedno predeluje mleko. »Če ne bi dobila službe, bi povečali količino mleka v predelavi, tako pa smo ohranili obseg, ki ga zmoremo opraviti sami. Izdelujemo jogurte, skuto, mladi sir, kislo smetano, maslo in še kaj. Pri delu se izmenjujeva z mami, če je treba pa vskoči tudi brat Andrej. Za razvoz izdelkov večinoma skrbim jaz, ob sobotah dopoldan pa jih prodajamo na tržnici: jaz v Zagorju, mami v Trbovljah.« Anita Ule: »Pri nas še vedno prevladuje prepričanje, da je tuje boljše. Bolj cenimo strokovnjake iz tujine kot domače. Raje kupimo uvoženo hrano kot domačo. Morda je uvožena hrana cenejša, toda – ali je primerljiva tudi po  kakovosti? Razumem, da mora človek z minimalno plačo misliti na vsak evro, da pride čez mesec, žalostno pa je, da ljudje, ki si lahko privoščijo drag avto, kupujejo najbolj ceneno hrano. Mar ne razumejo, da je cena povezana s  akovostjo? Zato je prav, da so tudi kakšne prehranske afere in se ljudje začnejo spraševati, od kje in kako pride hrana v trgovino.« KMETUJE OB SLUŽBIAnitina želja je vedno bila, da se zaposli. Vedela je, da bo na domači kmetiji, veliki 14 hektarjev, ostal brat Andrej. »S študijem sem prišla tako daleč, da se v prihodnje vidim v akademskih vodah. Mislim, da je slovensko kmetijstvo podhranjeno z znanjem, pogrešam tesnejše sodelovanje stroke in svetovalnih služb. Če bi delali z roko v roki, bi bili premiki hitrejši, napredek pa vidnejši. V resnici pa smo včasih na različnih bregovih na škodo naših kmetov in kmetijstva. To me žalosti, zato si želim to preseči,« razmišlja sogovornica, ki končuje doktorat iz genomske selekcije pri črno-beli pasmi govedi.  Rejka pasme ovc teksel »Po drugi strani pa sem vedno govorila, da bom tudi kmetovala. Tako smo se v družini dogovorili, da prevzamem kmetijo v Zabrezniku. Strinjala se je tudi teta, ki živi tam, dala mi je svoj del rojstne domačije. Ker je kmetija majhna, obsega štiri hektarje, ne bi mogla živeti le od nje, hkrati pa ni prevelika, da ne bi mogla kmetovati ob službi. Tako je kmetija zaenkrat moj hobi. Tam imamo 39 ovc pasme teksel, ki izhaja iz Nizozemske. Za prodajo vzrejamo plemenjake za gospodarsko križanje z drugimi pasmami ovc. V Sloveniji ni veliko rejcev te  asme, saj so ovce bolj omišičene in imajo zato težje jagnjitve, vse več pa je križanj z našo avtohtono jezersko-solčavsko pasmo.«  Anita Ule: »Vajena sem delati prav vse na kmetiji – in četudi je fizično naporno, najdem v tem zadovoljstvo.« Anita je razpeta med obema kmetijama, ki sta oddaljeni slabih 10 minut vožnje, saj živi v Podlipovici, skoraj vsak dan pa je tudi v Zabrezniku: »Če bi imela možnost, bi dan podaljšala vsaj za nekaj ur. Vedno mi kakšna ura  manjka. Sama sebi ponavljam, da bo lažje, ko bom opravila doktorat. A to je samo slaba tolažba, ker vem, da bo potem prišlo kaj drugega. V resnici brezdelja ne poznam, zato ne razumem melanholije med mladimi, ki bi morali prekipevati od energije, pa iščejo pomoč države. Ni mi všeč, da sistem socialne države mnogi izkoriščajo, na delovnih mestih pa pregorevamo, ker smo kadrovsko podhranjeni. Moja služba se ne konča po osmih urah, nosim jo tudi domov, ko razmišljam, kako bi lahko kaj naredila. Med epidemijo delam od doma, zato imam delovni dan raztegnjen skozi ves dan, a se ne pritožujem. Nobena druga situacija mi ne bi omogočila, da bi preživela toliko časa s hčerko Pio in partnerjem Žigo. Pia je vedno z mano, saj želim, da jo spontano vključimo v delo in življenje na kmetiji. Rada bi ji privzgojila vrednote, ki sta jih nama z bratom dala starša: spoštljiv odnos do zemlje in živali in da nikoli ne bo čutila, da je podložnik zemlje in dela. Vzgoja največ prispeva k razvoju naše osebnosti in pri nas je bila vzgoja drugačna kot na večini kmetij. Spomnim se sošolke iz srednje šole, ki nam štiri leta ni upala povedati, da je s kmetije, ker jo je bilo sram. Upam, da se tudi tako ukoreninjena kmečka trdoglavost spreminja in da starši ne govorijo več svojim otrokom: ‘če ne boš dober za učit, boš pa kmetoval’. Danes na kmetiji potrebuješ več znanja kot kadarkoli prej.« VLOGA ŽENSKE NA KMETIJIPogovor končava z vlogo ženske na kmetiji. »Včasih so ženske samo stregle vse okoli sebe, družini je bilo vse samoumevno, nihče jih ni spoštoval ali cenil njihovega dela. V naši družini ni bilo nikoli tako. Spoštujemo drug drugega in iz tega izhaja tudi osebno zadovoljstvo. Mislim, da je prav zaradi tega zaničljivega odnosa do žensk in ujetosti med štiri stene domače kmetije začela moja mami povezovati kmečke ženske. Najprej v domačem kraju, pozneje pri Zvezi kmetic Slovenije. Z društvi so kmečke ženske zaživele. Rada sem z njimi, tudi mami sem z veseljem pomagala na prireditvah, kmečkih igrah, spremljala, kaj dela. Priznam, da se dolgo nisem zavedala, kako pomembno poslanstvo v resnici opravlja in kako cenjena je med kmeticami, saj je bila zame vedno samo  ama.Spominjam pa se, da je bila kar naenkrat veliko od doma. Pa smo se tudi tega privadili, saj jo vsi v družini podpiramo. Zdaj, ko sem tudi sama mama, razumem, zakaj se tako bori za kmečke ženske. Žal mi je, da društva usihajo,  da mlada dekleta ne vidijo smisla v njih. S tem se ne izgublja le družabno življenje po vaseh, temveč tudi naša kultura, identiteta in dediščina.« Anita Ule: »Ženske razmišljamo širše kot moški, saj želimo oplemenititi in čim bolje izkoristiti vse, kar nam je na voljo. Moškim pa se zdi, da se napredek vidi le z nakupom novega traktorja.« 

Fri, 27. Nov 2020 at 14:37

147 ogledov

Žetev ajde s srpi
»Letos smo se s težkim srcem sprijaznile, da naše tradicionalne prireditve Dan žetve na Spodnji Ščavnici na žalost ne moramo prirediti. Po 37. letih od prvega praznika žetve se je to zgodilo prvič. Zato smo bile še toliko bolj vesele, ko se je oktobra ponudila priložnost, da požanjemo ajdo,« pripoveduje Vesna Bratuša, predsednica gornjeradgonskega društva.  »Prikaz žetve pšenice na star način s srpi in kosami je vsako leto privabil številne obiskovalce, zato je bil tisti dan vedno razigran in vesel. To je najbolj znana prireditev našega društva, ki se je vse članice izjemno veselimo. Letos nismo imele veliko priložnosti za društvene aktivnosti, smo se pa veliko pogovarjale in načrtovale, kako bomo nadoknadile zamujeno. Ponosna sem, da imamo v društvu več izvrstnih žanjic, ki rade pokažejo, kako so včasih ročno želi. Ko pa so delo žanjic prevzeli kombajni, se je na to spretnost počasi pozabljalo. Mlajše članice tega nikoli nismo delale, marsikatera med nami še ni držala srpa v rokah. Ker si želimo ta znanja ohraniti, smo se odločile, da izberemo predstavnico mlajših članic, ki ji bodo starejše žanjice predale svoje znanje. Hvaležna sem, da imamo v našem društvu ženske, ki to še znajo, in mlajša dekleta, ki jih to zanima. Ker smo žetev pšenice že usvojile, smo izkoristile priložnost, da se naučimo požeti še ajdo, « pripovedujepredsednica.  Žetev ajde »Za predstavnico mlajše generacije smo izbrale Simono Elbl, ki sta jo spretnejši, starejši žanjici Mira Hamler in Micika Tanacek naučili tega opravila. Mira Hamler je bila tudi ustanovna članica DPŽ Gornja Radgona in v društvu sodeluje že 45 let, Micika pa je naša najbolj znana žanjica, brez katere si ne znamo zamisliti naše žetve zlatega klasja. Ker smo upoštevale vse priporočene ukrepe zaradi koronavirusa, smo žetev ajde in postavljanje snopov fotografirale, slike pa bomo pokazale tudi drugim članicam, saj se nas je na njivi zbralo le šest. Manjši del njive, na kateri so  poleti posejali ajdo, dozorela pa je konec oktobra, nam je odstopila Cvetka Hamler. Žanjice so si nadele tradicionalna žetvena oblačila: krilo, predpasnik, bluzo in si na glavo zavezale ruto, vzele vsaka svoj srp in z malico v cekarju smo se skupaj sprehodile do njive v Orehovcih. Tam je Mira najprej nabrusila srpe, nato pa so se lotile žetve ajde. Žetev ajde je podobna kot pri pšenici, snopi pa se delajo drugače. Pri ajdi se namreč stebla prime spodaj, se jih zasuka okoli snopa in zavije, da drži skupaj. Zgornji del pa se prime skupaj in vrh spodviha, da  najboljšega dela ne more pojesti srnjad. Da snop stoji lepo pokonci, pa ga spodaj s srpom malo razpreš. Snope so včasih sušili na njivah, vsak dan pa so kmetice preverjale, ali so kapice že dovolj suhe in lahko snope odnesejo domov in oluščijo ajdo,« je žetev ajde na kratko opisala Bratuševa. Priprava snopov  Simoni sta šli žetev in vezanje snopov odlično od rok in z malo vaje bo to veščino hitro usvojila. Ob koncu nam je predsednica še povedala, da je bila ajda že pozabljena kultura, a se vrača na polja: »Zadnja leta vidim vse več belih cvetočih polj okoli Gornje Radgone, ajda pa se vrača tudi na naše jedilnike, zato upam, da letošnja žetev ni bila edina.« Snopi že stojijo.

Fri, 27. Nov 2020 at 14:21

117 ogledov

Vse so bile zlate
Letos so aktivnosti društev kmetic in podeželskih žensk povsem zamrle in, kot kaže, še nekaj časa ne bodo mogle nadaljevati s svojim ustaljenim ritmom. Poleg skupnih druženj, izletov in tradicionalnih srečanj pogrešajo tudi državne razstave in kulinarična ocenjevanja, ki se sicer vrstijo vse leto. V začetku novembra je bila na sporedu tradicionalna državna razstava, na kateri se bohoti kraljica praznične mize, potica, a ta letos na žalost ni bila izvedljiva. Na vrsti bi bila šesta državna razstava potic, tokrat v Žužemberku, saj si organizacijo te prireditve izmenjujemo s stanovskimi kolegicami iz Šentjerneja. »Kaj storiti, da bi vseeno pokazale dobro voljo in ljudi spomnile, da prihaja praznični čas in s tem peka potice, smo razmišljale v društvu kar nekaj časa. Nismo povsem obupale, da nam ne bi uspelo. Ko nam je mag. Tanja Strniša namignila, naj potice spečemo in namesto na razstavi pokažemo na spletu, nam je bila njena ideja takoj všeč. Obe društvi sta strnili moči in ženske povabili k sodelovanju,« nam pripoveduje Tadeja Lavrič, predsednica Društva kmečkih žena Suha krajina – Žužemberk.  Ženske so pokazale dobro voljo in spekle potico, jo fotografirale, sliko pa poslale društvu. »Prejeli smo 13 fotografij potic, večinoma z Dolenjske, spekla pa jo je tudi gospa Strniša. Sprejeli smo tudi potratne potice, ki jih na pravem državnem ocenjevanju ne ocenjujemo. Komisije letos ni bilo, a na pogled so prav vse potice lepe in si zaslužijo zlato priznanje, za sodelovanje pa smo se jim zahvalili tudi s praktičnim darilom, ki smo jim ga poslali po pošti,« nam je povedala Lavričeva.

Fri, 27. Nov 2020 at 14:16

157 ogledov

Jesensko veselje
Prikupnih fotografij ni nikoli dovolj. Trije fantiči, Aljaž, Lovro in Žan, so z veseljem pozirali vsak s svojo bučo za fotografijo, ki bo popestrila družinski album. Fotografija je nastala v Velesovem v občini Cerklje na Gorenjskem, poslala pa nam jo je Irena Ropret.

Tue, 24. Nov 2020 at 14:48

175 ogledov

Povezani smo na trgu močnejši
Loška zadruga je ena večjih zadrug na Gorenjskem, ki povezuje več kot 470 članov. V več kot 120-letni zgodovini od ustanovitve se je uspešno prilagajala potrebam kmetov iz Škofjeloškega področja, Poljanske doline in Selške doline in trgu ter uspešno kljubovala vsem družbenim in tržnim spremembam. Kot pravi direktor KGZ Škofja Loka Mitja Vodnjov, so ponosni na dolgo pot, ki so jo prehodili do uspeha, ter na odlične izdelke in storitve, ki jih lahko  ponudijo svojim strankam. Odločeni so ohranjati kakovost, jo nadgrajevati in izboljševati. Uspešno delovanje zadruge pripisujejo dobremu sodelovanju vodstva zadruge s člani in gospodarnemu poslovanju.  Loška zadruga letno odkupi približno 15 milijonov litrov mleka, od tega ga dva milijona predelajo v najstarejši slovenski mlekarni – Loški mlekarni, odkupijo tudi več kot 1,3 milijona kilogramov živine in 50.000 kubičnih metrov lesa ter imajo lastno trgovsko mrežo, v njihovih trgovinah radi nakupujejo člani zadruge in občani. Ponosni so, da je večina prodajnih polic založenih z lastnimi izdelki, saj ima Loška zadruga svoje predelovalne obrate: Mesnine Bohinja, Loške mesnine, Loško mlekarno in Mesarijo Arvaj. Nakup klavnice v Škofji loki, ki se je preimenovala v Loške mesnine, pridružili pa sta se ji še Mesnine Bohinja in Mesarija Arvaj, je bila strateška odločitev, saj z lastno predelavo mesa oplemenitijo surovino, hkrati pa zagotovijo stalen odkup in plačilo živine kmetom. Potrošnikom pa v svojih trgovinah lahko ponudijo zaupanja vredne mesne izdelke in meso. Posebno mesto v njihovih živilskih trgovinah so namenili izdelkom s kmetij z njihovega območja. »Na Loški zadrugi se trudimo dati možnost lokalnim kmetijam, da ponujajo in prodajajo domače dobrote tudi prek zadružnih trgovin, zato smo oblikovali posebno blagovno znamko in mesto v živilskih trgovinah – to je Domači kotiček,« pove Vodnjov.  POVEZANOST DAJE MOČPoslanstvo Loške zadruge je služiti interesom in potrebam članov, zato pri poslovnih odločitvah vedno pretehtata solidarnost in odgovornost do skupne lastnine in dobrih medosebnih odnosov zadruge s člani. Tudi povezovanje članov zadruge in iskanje najboljših možnosti za skupni nastop na trgu je pomembna naloga zadruge. S tem namenom so se odločili za sodelovanje na razpisu za podukrep 9.1. Podpora za ustanavljanje skupin in organizacij proizvajalcev v kmetijskem in gozdarskem sektorju, ki ga je v okviru Programa razvoja podeželja 2014–2020 razpisalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Na prvi javni razpis leta 2018 so se prijavili za drobnico, leto pozneje pa še z rejci goveda. Razpis je namenjen pospešenemu povezovanju primarnih kmetijskih in gozdarskih proizvajalcev, s čimer se izboljša položaj kmetov v verigi preskrbe s hrano in gozdno-lesnimi proizvodi. Hkrati naj bi se s skupnim nastopom primarnih proizvajalcev na trgu izboljšal tudi njihov pogajalski položaj. Sredstva, pridobljena na tem razpisu, pa naj bi bila porabljena tudi za vzpostavitev skupnih tehnoloških pristopov k prireji in pridelavi, za dvig kakovosti izdelkov ter skupno promocijo, trženje ter stroškovno učinkovitost pridelave in predelave za največ pet let. Višina javne podpore za organizacije proizvajalcev je do največ 50.000 evrov letno, za skupine proizvajalcev pa 25.000 evrov. »Namen razpisa se povsem ujema s cilji Loške zadruge, to je s pospeševanjem gospodarskih koristi naših članov in uspešnim poslovanjem v vseh dejavnostih, ki jih opravljamo,« pravi Vodnjov. NAJVEČJI DOBAVITELJI JAGNJETINEPogoj za sodelovanje na razpisu je pridobitev statusa skupine ali organizacije proizvajalcev, kar je Loška zadruga pridobila za skupino rejcev drobnice in rejcev govejega mesa. Leta 2018 so na razpisu kandidirali z rejci drobnice. »Povpraševanje po jagnjetini pri večjih trgovskih verigah se je večalo, zato so ti iskali primernega dobavitelja večje količine mesa nekajkrat na leto. Odločili smo se povezati rejce drobnice, ki jih je v naši zadrugi kar veliko, vsi pa so do takrat večinoma sami iskali kupce. Povezali smo 48 rejcev drobnice, organizirali predelavo ter uredili logistiko od prevzema jagnjet do končnega porabnika. Tako smo pomagali kmetom in zadovoljili povpraševanje velikih trgovcev. Rejci drobnice tako na trgu nastopajo enotno, povečalo se je število kupcev jagnjetine, s tem pa tudi stabilnost prodaje. In kar je najbolj pomembno, rejci drobnice dosegajo boljšo odkupno ceno, hkrati pa smo jih razbremenili pri prodaji in logistiki, zato se lahko posvetijo sami reji. V petletnem obdobju nameravamo še povečati število članov za 5 do 10 odstotkov, hkrati bomo povečali tudi vrednost tržne proizvodnje za najmanj 25 %, učinke pa merili vsako leto sproti. S člani skupine usklajujemo odkup, ceno in dobavo drobnice vse leto, spremljamo in zagotavljamo pa tudi kakovost našim kupcem,« poudarja Vodnjov. Na podlagi zagotovljenega in stalnega odkupa pa je Loška zadruga sklenila dolgoročno pogodbo z vsemi večjimi trgovskimi podjetji pri nas in jim zagotavlja kakovostno meso drobnice. Ponudba mesnin Loške zadruge GOVEDINA VIŠJE KAKOVOSTIPodobno zgodbo je Loška zadruga nadaljevala tudi pri rejcih govedi. »Na drugi javni razpis za podukrep 9.1 smo leta 2019 prijavili še skupino rejcev govedi. Povpraševanje po slovenski govedini višje kakovosti in znanega porekla se je med porabniki povečalo, zato smo podobno kot pri rejcih drobnice povezali 40 velikih rejcev govedi, ki zagotavljajo preverjeno kakovost in dovolj govedi, da lahko zagotavljamo trgovskim verigam stabilno ponudbo 100-odstotno slovenskih živali vse leto. Rejcem govedi smo zagotovili stabilen odkup, kar je zanje zelo pomembno, hkrati smo optimizirali logistične stroške, časovno in količinsko pa se lažje prilagajamo tudi kupcem,« pojasnjuje direktor Loške zadruge.  Kratek videoprispevek si poglejte na spodnji povezavi. 

Fri, 20. Nov 2020 at 14:20

166 ogledov

Telovadba za možgane
V spletnem kvizu je sodelovalo 59 tekmovalcev, uspel pa je nad vsemi pričakovanji. Spletni kviz so pod okriljem Zveze slovenskepodeželske mladine pripravili zmagovalno društvo lanskega državnega kviza mladi podeželani iz DPM Spodnje Podravje v sodelovanju s KGZS in KGZ Ptuj. »Preko Zooma in e-pošte smo se dogovorili o načinu in poteku kviza, določili smo datum, oblikovali  pravilnik, nazadnje še vprašanja. Poiskali smo nagrade in začeli z zbiranjem tekmovalcev,« nam je povedala Nastja Gregorec. PRENOS V ŽIVOZa sodelovanje v kvizu se je lahko prijavil vsak, saj ni bilo nobenih posebnih pogojev. Potrebna je bila le primerna tehnološka podpora – računalnik, telefon in internet ter nekaj osnovnega znanja o kmetijstvu. Na kviz so se prijavili mladi iz različnih koncev in krajev, ki so tekmovali posamično, za razliko od kviza Mladi in kmetijstvo, na katerem ekipo sestavljajo po trije člani. »Najbolj zanimiv je podatek, da je bilo med temi udeleženci največ nečlanov naših društev (okoli 20 %), preostali pa so bili člani društev podeželske mladine, največ iz DPM Šaleška dolina, DPM Tabor in DPM Metlika. Na kvizu je sodelovalo 59 tekmovalcev, « je povedala Gregorčeva. »Spletni kviz smo izvedli prvič, in sicer s pomočjo dveh aplikacij – Zoom in Kahoot. Udeleženci so se prijavili na webinar preko Zooma na računalniku. Tam smo jim podrobneje predstavili delovanje aplikacije Kahoot, pojasnili potek kviza in predstavili mikavne nagrade. Sodelovanje je bilo enostavno: na računalniku so spremljali vprašanja in potek kviza, odgovore pa so posredovali preko telefona na aplikaciji Kahoot. Seveda smo najprej opravili mini poskusni kviz, da smo se vsi spoznali z delovanjem aplikacij,« nam je povedala sogovornica. Kviz je lahko vsak spremljal v živo na Facebook strani ZSPM in Facebook strani Pomurskega sejma in Kmetijsko-živilskega sejma AGRA. Kviz sta vodila Janez Rakovec, regijski predstavnik Gorenjske, in Klavdija Bastl Enci, regijska predstavnica Celjske regije, potek kviza pa je budno spremljala tričlanska komisija: Nastja Gregorec (generalna sekretarka ZSPM), Urša Skube (vodja področja za mladinsko delo in neformalno izobraževanje pri ZSPM) in Jožica Vodopivec Rozman (KGZS).  ŠTIRI KROGI DO FINALAPred začetkom kviza je zbrane nagovorila predstavnica DPM Spodnje Podravje Damjana Žampa, ki je tekmovalcem zaželela oblilo tekmovalnega duha in recitirala pesem Uroša Kovačca.  Kviz je potekal v štirih krogih. V prvem so tekmovalci odgovarjali na vprašanja z DRŽI, če so se s trditvijo strinjali, ali NE DRŽI, če se s trditvijo niso strinjali. Za razmislek so imeli 10 sekund časa, odgovarjali pa so na 15 vprašanj. Točke iz prvega kroga so se prenesle v drugega. V drugem krogu so tekmovalci izbirali pravilen odgovor med štirimi možnostmi A, B, C in D. Za odgovarjanje so imeli 20 sekund časa, odgovarjali pa so na 10 vprašanj. V tretjem krogu pa so tekmovalci sami napisali odgovor na vprašanje. Postavili so jim pet vprašanj  njim za vsakega odmerili 30 sekund. Po tretjem krogu so imeli daljši premor, da je komisija pregledala odgovore in določila 10 finalistov. Ta čas pa je bil namenjen pozdravom gostov. Anton Jagodic, vodja svetovalne službe KGZS, je povedal, da je letošnji kviz »posebno zanimiv, ker smo ga prvič izvedli v elektronski obliki. Javna služba kmetijskega svetovanja, ki deluje v okviru KGZS, je prispevala svoj del strokovnih vprašanj, tako da je bila izvedba čimbolj kakovostna. Čeprav odlično organiziran, zanimiv, pester in tekoč, pa tak dogodek ne more nadomestiti druženja, delavnic in spoznanj, ki so ga nudili dosedanji kvizi z veselico na koncu.« Kviz je spremljal tudi Peter Pribožič, vodja oddelka za kmetijsko svetovanje pri KGZ Ptuj, ki je bil pozitivno presenečen nad dobro pripravljenim kvizom preko aplikacije Zoom. Sodobno prilagojeno za mlade, ki jim tehnika ne predstavlja težav. Smo v dobi digitalizacije, ko je za mlade izziv tudi na strokovnem področju uporaba sodobne komunikacijske tehnike. Lahko bi rekli, da se ne da, ne gre, ne moremo, nima smisla, vendar ste rekli, da se da in to tudi dokazali. Čestitke za izvedbo in na pogumnih svet stoji in se razvija naprej.«  Anja Mager, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine: »Na ZSPM smo izjemni veseli, da nam je v letu 2020 kljub vsem zapletom, ukrepom in priporočilom uspelo organizirati dogodek, ki združuje mlade s podeželja iz vse Slovenije. Izvedba kviza in interes udeležencev nas je pozitivno presenetil. Sama izvedba in izpeljava kviza je bila suverena, pripravljalna ekipa se je resnično potrudila, komisija je odigrala svojo vlogo. Vse se je skladalo. V krogih ZSPM se že šušlja, da bi večkrat izvedli podoben dogodek.« Med tem je komisija ugotovila, da si trije tekmovalci delijo 10. mesto z enakim številom točk, zato so se odločili, da v finale napreduje 12 tekmovalcev. Te so čakala vprašanja različne težavnosti. Pred razglasitvijo najboljših treh tekmovalcev so prisluhnili Damjani in še eni Uroševi pesmi. Za nagrade za prva tri mesta se je bilo zares vredno potruditi, saj so bili sponzorji zelo radodarni, praktične nagrade pa so prejeli tudi vsi preostali finalisti. Prvi zmagovalec spletnega kviza je postal Domen Logar, druga je bila Tina Jurjevčič, tretji pa Florjan Klavž. Ker so se mladi podeželani strinjali, da pogrešajo skupna druženja, pa to morda ni bil edini spletni kviz. 
Teme
naš utrinek

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Pregnale čarovnice