Z butičnostjo ohranjajo vrhunsko kakovost
Oljka, zasajena pred hišo v ozki uličici v središču Izole, izda, da v njej živi družina, ki je neizmerno navezana na to mediteransko lepotico.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 6. november 2020 ob 07:51

Odpri galerijo

Štiri generacije: Martina z mamo Mirjano, babico Miro Grbac in hčerko Evito.

»Ni težko uganiti, da smo tu doma oljkarji,« se nasmehne Mirjana Klodič, hčerka Martina Veršnik pa doda: »Ta popestri kamnito ulico, v naših oljčnikih pa jih raste še 1050.« 

Z njima smo se srečali sredi vrhunca obiranja oljk, ki ga je tisti dan prekinilo deževje, zato sta si mama in hči lahko vzeli čas za pogovor. »Letos smo z obiranjem pohiteli, da bi dosegli čim višjo kakovost oljčnega olja in večjo vsebnost antioksidantov v njem. K temu nas je prisililo vreme in oljčna muha, ki pa smo jo uspešno zatirali z ekološkimi sredstvi. Oljka, ki jo piči oljčna muha, začne zelo hitro propadati, zato je kakovost olja slabša. Temu smo se izognili z zgodnjim obiranjem. Olje bo letos zelo kakovostno, res pa ga bo nekoliko manj. V idealni zrelosti ima najbolj oljevita sorta istrska belica okoli 20 % olja, letos bo ta delež zaradi zgodnjega obiranja največ 14 %,« uvodoma pove Mirjana. 

				Martina Veršnik med oljkami (Fotografija: Julija Kordež)			Martina Veršnik med oljkami (Fotografija: Julija Kordež)

»Oljka je žlahtno drevo in večno, a le, če je pravilno negovano in oskrbovano,« nadaljuje Mirjana, ki se z oljkami spoznava že več kot 22 let. Takrat sta z možem Milanom v svojem prostem času začela oživljati oljkarstvo na njihovi kmetiji: »Moji stari starši so se od nekdaj ukvarjali s kmetijstvom. Za kratek čas je dejavnost zamrla, saj smo se s starši preselili s podeželja v mesto, da bi imela jaz bližje šolo. Posest je tisti čas propadala, z možem pa sva jo rešila pred žalostno usodo. Navdušilo naju je delo v naravi, saj sva bila oba zaposlena, mož v strojništvu, jaz v mednarodni špediciji. V naravi pa sva našla mir in sprostitev. Najprej sva razmišljala o sadjarstvu in zelenjadarstvu, a sva čutila posebno ljubezen do oljk. Začela sva saditi drevesa. V šestih oljčnikih raste 1050 dreves oljke, 250 dreves češnje in 150 dreves fige. Sadje smo najprej gojili za sebe, ker pa ga je bilo vsako leto več, smo ga ponudili tudi drugim,« o začetkih pove Mirjana. Martina je bil takrat stara 10 let in se še zelo živo spominja, kako sta mama in oče zasadila prvo oljčno drevo. »Odraščala sem z oljkami, čeprav me starša nikoli nista načrtno vzgajala z mislijo na to, da nasledim njuno delo. Pustila sta mi, naj grem svojo pot, po ovinkih pa sem se vrnila v oljčnik,« hudomušno pove mlada prevzemnica. Mama Mirjana prikima, da je to res, a ne skriva ponosa, da se je hči odločila nadaljevati njuno delo, poslanstvo. 

Mirjana Klodič: »Oljka je edina ženska, ki z leti postaja vse lepša, hkrati pa je skromna. Potrebuje negovano ledino, lepo rez in nekaj ekološkega gnojila. Če ima vse našteto, je večna. Vsa sadna drevesa enako skrbno oskrbujemo, pa vendar je oljka nekaj posebnega. Nisem še ugotovila, zakaj, a ko prideš pod oljko, je občutek drugačen kot pod figo ali češnjo.«

Prelistajete in s klikom na naslovnico naročite knjigo OLJKA slovenskih avtorjev, priznanih strokovnjakov oljkarstva, v kateri so opisane vse lastnosti in posebnosti oljke ter postopki pri zagotavljanju optimalnih rastnih razmer za to trdoživo drevo.

Mirjana iskreno pove, da sta se z možem učila na lastnih napakah in od drugih, saj sta imela povsem druga poklica, Martinina odločitev za študij agronomije pa je zapolnila primanjkljaj znanja o oljkah. »Začela sem s študijem andragogike in po prvem letniku spoznala, da daje družboslovje veliko širine, pogrešala pa sem globino. Zato sem v drugem letniku vpisala še študij agronomije na Biotehniški fakulteti in oba študija dokončala. Teoretično znanje sem preskusila tudi praktično, na domači kmetiji, in rezultati so se kmalu pokazali,« ponosno pove Martina.

PRISEGAJO NA NARAVNO
Martinina starša sta načrtno sadila različne sorte oljke, da plodov ni bilo treba obirati hkrati. »Obrati 500 dreves hkrati je za družinsko kmetijo prevelik zalogaj. Mi pa si želimo ostati butični oljkarji, čeprav smo z več kot 1000 drevesi med večjimi in to ni le naš postranski hobi, ampak vir preživetja. Imamo 17 sort oljčnih dreves, od tega 12 sort za olje in pet za namizne oljke. Ponosni smo, da imamo stare avtohtone sorte oljk: bugo, mato, istrsko črnico, štorto … ki pri večini oljkarjev niso priljubljene, saj dajo zelo malo olja. Prednost teh oljk pa je njihova aromatičnost,« nas poduči Martina. Čeprav največ oljk porabijo za stiskanje, pa nam Martina pove, da so znani in cenjeni tudi po vloženih oljkah. »Postopek za pripravo je precej dolgotrajen, saj je oljke za vlaganje najprej treba razgreniti. Za to je več načinov, z uporabo natrijevega luga se postopek pospeši, a se »kemije« ne da sprat iz oljk. Ker delamo po ekoloških načelih, oljke razgrenimo po daljšem postopku, z naravno fermentacijo. Če so plodovi debelejši, kotjih imata sorti španska lepotica in golobje jajce, to traja do enega leta, pri drobnejši štorti pa od pol leta do devet mesecev. Ta postopek ni samo dolgotrajen, je tudi tvegan, ker se
med fermentacijo dogajajo naravni procesi, na katere nimamo vpliva. Tveganost razbijemo tako, da razgrenjujemo oljke v več manjših sodih,« pojasni Martina.

Družinska kmetije Olea d’Istria ponuja pet sortnih oljčnih olj in dve mešani različici. Izolan je iz intenzivnih sort oljk, bolj grenak in pikanten, Izolanka pa iz starih avtohtonih sort, ki so bolj blagega okusa. Z namiznimi oljkami v oljčnem olju so na različnih lokalnih tekmovanjih že večkrat zmagali, na kar so posebej ponosni. V ponudbi imajo tudi oljčna olja z zelišči in sadjem, namaze in marmelade.

Z oljkami je rasla tudi količina pridelka in olja, ki so ga lahko ponudili kupcem. Nekateri so jim zvesti že od samega začetka, zanimanje za oljčno olje pa je vsako leto večje. V dveh desetletjih se je odnos potrošnikov do oljčnega olja zelo spremenil, pa vendar ne toliko, kot je bilo vloženih naporov v promocijo slovenskega oljčnega olja, opaža Mirjana, ki je bila pred leti tudi predsednica Društva oljkarjev slovenske Istre. »Končno so ljudje spoznali, da ne moremo graditi zdravja, če nimamo zdrave hrane. Oljčno olje ni nadomestek za maščobo, zato ni namenjeno za kuhanje. Dragocenost oljčnega olja so antioksidanti in vitamini, ki so minoren sestavni del olja, ampak bistven. Da bi jih ohranili, moramo oljčno olje hraniti v temnih steklenicah in čim temnejšem prostoru. Zato na željo strank olje zanje hranimo mi, če sami nimajo primerne kleti za to. Zato ne stremimo k temu, da svoje kleti čim prej spraznimo,« je odločna Mirjana. »Lahko bi rekli, da je to oblika partnerskega kmetovanja, saj se z našimi strankami po koncu sezone dogovorimo o tem, kakšno oljčno olje želijo in koliko,« pristavi Martina. Hvaležna je, da je prevzela kmetijo na tako visoki ravni, da ima dovolj prostora tudi za to, da se posveča razvoju novih dejavnosti na kmetiji.

				Oljčno olje in drugi izdelki iz oljk			Oljčno olje in drugi izdelki iz oljk

OVIRE NISO OVIRA
»Izobraževanje odraslih je eno od področij, ki si ga želim vključiti tudi v naše delo in ga povezati s turistično dejavnostjo,« pripoveduje Martina o novi razvojni poti kmetije. »Naš življenjski ritem je tako hiter, da ljudje potrebujemo tudi sprostitev. Sem in tja moramo malo stopiti na zavoro, potrebujemo predah. Če si vzamemo dopust in ostanemo doma, to ni pravi dopust. Zamenjati moramo lokacijo in se iz mestnega vrveža umakniti v naravo. Ljudje čutijo, da to potrebujejo. Ko pridejo k nam v oljčnik, se obiskovalci velikokrat povsem spontano sezujejo, želijo si stik z zemljo, odložijo grabljice in oljke obirajo z rokami, prosili so nas že, če lahko prespijo v oljčniku. Od kod pridejo te želje, niti sami ne vejo, preprosto začutijo energijo dreves in narave. Ko začneš spoznavati drevesa, ugotoviš, da so kot hišni ljubljenčki. Vsaka rastlina ima svoj karakter, tudi olja imajo različen karakter.« Med pogovorom nehote opazimo, da se tudi karakterja mame in hčere razlikujeta, vrednote pa imate iste. »Starši svoje otroke največ naučimo z zgledom. Zato ni zaman, ko rečejo, da so otroci naše ogledalo,« ugotavlja Mirjana. Tudi Martina, mamica štiriletne hčerke, prikima in pravi, da sta ji prav starša zgled in opora pri njenem delu. »Veliko se pogovarjamo in predvsem poslušamo, saj smo vsi trije vsak dan vpeti v delo na kmetiji. In čeprav se pri delu lahko izmenjujemo, stremimo k temu, da vsak dela tisto, v čemer je najboljši,« pojasni Martina. »Delo moraš imet rad, če ga želiš dobro opravljati. Biti kmet v današnjem svetu in potrebi po živi in zdravi hrani bi moralo biti v ponos vsakemu kmetu, čeprav je veliko zunanjih dejavnikov, ki nas nehote oddaljujejo od tega ponosa. Veste, kmetje ne pričakujemo, da bi  nam kdorkoli kaj dal, pričakujemo pa, da bi drugi razumeli,kaj delamo. Najbolj bi nam pomagali, če bi nas pustili pri miru, ne pa pod noge metali polena, ki nas upočasnjujejo in zavirajo,« pristavi mama. Ko Mirjano vprašamo, kaj se skriva za njenimi besedami, nam iskreno pove, da se z uradnimi mlini bori že več kot 15 let: »Naša želja je nova kmetija. Postaviti želimo objekt, v katerem bi opravljali svoje dejavnosti, hranili mehanizacijo, uredili skladišče, ki je zdaj razdrobljeno na več mestih. Ob vseh napornih nam to še ni uspelo doseči, vedno se najde izgovor, zakaj to ni mogoče. Včasih se vprašam, ali je moja vztrajnost še normalna ali že na meji norosti. Nimamo infrastrukturne podpore, zato me ne preseneča, da mladi nimajo volje nadaljevati s kmetovanjem na našem koncu. Čeprav je veliko ovir, je na Primorskem tudi veliko možnosti za razvoj kmetijstva. Izvozimo okoli 2000 litrov oljčnega olja, uvozimo ga pa vsaj desetkrat več. To pomeni, da so naše potrebe po oljčnem olju veliko večje od naše pridelave. Posamezniki to vemo, ne pa tudi širša skupnost. Podeželje je idealno mesto za butična doživetja, ki lahko podaljšajo turistično sezono skozi vse leto. Posamezniki smo uspešni, lahko pa bi bili uspešni kot regija, saj imamo vse naravne danosti za to. Primorska zemljišča pa so veliko bolj zanimiva za pogled na morje kot za oljkarstvo, kar me žalosti,« je odločna Mirjana. 

Prav polena, ki jim na vsakem koraku padajo pod noge, so bila tista, zaradi katerih si je Martina vzela čas za premislek, ali naj prevzame kmetijo. »Sprva sem bila zaposlena, a me služba ni osrečevala, zato sem se vrnila v Izolo. Res je, da delam več kot v službi, a je zadovoljstvo veliko večje. Delo na kmetiji me ne omejuje, dopušča mi veliko ustvarjalnosti, od mene je odvisno, kako uspešna bom pri tem. Predvsem pa me delo osrečuje. Imela sem najboljša mentorja, zato so njuni izzivi tudi moji. Verjamem, da dosežem tudi cilj, kakšne preizkušnje me čakajo na poti do tja, pa bo pokazal čas,« razmišlja Martina. 

NOVA knjiga Založbe Kmečki glas OLJKA 


							 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 4. Dec 2020 at 12:52

118 ogledov

Krompirjevo leto
Letošnji pridelek krompirja je bil na kmetiji Metelko iz Kuzarjevega Kala pri Mirni Peči zares izjemen. Maša in Jan sta le s 14 gomolji napolnila veliko »hobuk« vedro, največji med njimi je tehtal kar 1,40 kilograma. Domači priznavajo, da se ga bodo letos res najedli. Fotografijo z opisom nam je poslala mamica Maja.

Fri, 4. Dec 2020 at 12:44

88 ogledov

Najboljša poklicna šola v Evropi je BIC Ljubljana
Ob koncu evropskega tedna poklicnih spretnosti so podelili nagrade najboljšimposameznikom in ustanovam, ki delujejo na področju poklicnega usposabljanja in izobraževanja. Med finaliste tega prestižnega tekmovanja je Evropska komisija uvrstila tudi BIC Ljubljana, ki je zmagal v kategoriji odličnost v poklicnem izobraževanju in usposabljanju. BIC Ljubljana se je predstavil s številnimi aktivnostmi, ki jih izvajajo v različnih programih, eno izmed svojih aktivnosti pa so predstavili tudi v posebnem videu. To je šolska mikropivovarna, ki deluje v sklopu Centra kulinarike in turizma KULT316. V prijavi so predstavili tudi študente živilstva in prehrane na BIC Ljubljana, ki so razvili Newdels, pšenične durum testenine z ječmenovimi tropinami. Te nastanejo pri procesu proizvodnje piva in bi sicer končale kot odpadek, v končnem izdelku pa predstavljajo kar 18 % skupne mase. Z njimi so na tekmovanju Ecotrophelia 2019 osvojili bronasto priznanje, na mednarodnem tekmovanju EIT Food Innovation prizes pa srebrno. Cilj podeljevanja nagrad Vet Innovators Award je prepoznati evropskega izvajalca poklicnega izo braževanja in usposabljanja, ki z inovativnimi praksami prispeva k odličnosti na svojem področju. Za to prestižno nagrado se je BIC Ljubljana v evropskem finalu pomeril s konzorcijem poklicnih in strokovnih šol s Finske. Nagrado, certifikat odličnosti, jim je podelil Nicholas Schmit, evropski komisar za delovna mesta in socialne pravice. Ob prejemu nagrade se je mag. Jasna Kržin Stepišnik, direktorica BIC Ljubljana, zahvalila vsem zaposlenim za njihovo odlično delo in prispevek k razvoju in odličnosti BIC Ljubljana: »Ponosni smo na naše delo in veseli, da so ga prepoznali tudi na evropski ravni. Naše glavno poslanstvo je izobraževanje in še naprej se bomo trudili, da bodo naši dijaki, študenti in udeleženci izobraževanja odraslih deležni odličnih pogojev za izobraževanje.«

Fri, 4. Dec 2020 at 12:39

93 ogledov

Mladi kmetje in SKP
V državah EU namreč le 11 % vseh kmetijskih gospodarstev vodijo kmetje, mlajši od 40 let. Zato eden od najpomembnejših izzivov kmetijske politike ostaja spodbuditi mlade za kmetovanje. Finan je povedal, da CEJA zastopa politične interese približno dveh milijonov evropskih mladih kmetov. Glavni cilji CEJA, v katerega je včlanjena tudi Zveza slovenske podeželske mladine, so: spodbujanje mladih za kmetovanje in aktivno sodelovanje pri oblikovanju kmetijske politike, obveščanje in izobraževanje članov ter podpora pri različnih projektih in zastopanje stališč mladih kmetov pri ključnih odločevalcih – evropskem parlamentu, evropski komisiji in evropskem svetu.  Na kratko je predstavil devet specifičnih ciljev SKP po letu 2020 in poudaril, da so za mlade kmete pomembni vsi. Med njimi je kot najpomembnejšega izpostavil izboljšanje starostne strukture  gospodarjev kmetij, t. i. generacijsko pomladitev, za katero si bodo prizadevale tudi posamezne organizacije mladih kmetov po EU. »Zato CEJA spodbuja mlade kmete, da se aktivno vključijo v SKP v vsaki državi članici, da njihove države pomladitev starostne strukture kmetij uvrstijo med svoje prednostne naloge,« je povedal Finan.  ŠEST POTREB MLADIH KMETOVCEJA je oblikovala šest ključnih potreb mladih kmetov, ki jih morajo upoštevati pri oblikovanju SKP. To so: dostop do zemlje, dostop do kredita z ugodnimi pogoji, dostop do znanja in izobrazbe, poenostavitev postopkov birokracije pri ukrepih SKP, razvoj infrastrukture in oživljanje podeželja, da bodo mladi ostajali na podeželju, ter najpomembnejše – primeren prihodek iz kmetovanja. Poudaril je, da morajo biti kmetje primerno plačani za svoj trud, saj niso le pridelovalci hrane, ampak tudi varuhi kmetijske krajine in biodiverzitete. Posebej je poudaril pomen znanja in izobraževanja mladih kmetov. Kot je pokazala opravljena analiza, so mladi kmetje prikrajšani za večerna izobraževanja, prednost pa ima število opravljenih ur namesto kakovost učne vsebine. Poudaril je tudi, da je pomembno tako teoretično znanje kot praktično usposabljanje. Da bi mladi kmetje uresničili vse cilje SKP, jim je potrebno zagotoviti tudi primerno finančno podporo. CEJA podpira predlog Evropskega parlamenta – najmanj 4 % ovojnice iz 1. stebra za generacijsko obnovo kmetij in zagotovljena sredstva iz 2. stebra (PRP). Poudaril je tudi, da je treba opredeliti pojem aktivnega kmeta, ki je prejemnik finančne podpore.  ZNANJE IN SVETOVANJEMladi kmetje ne smejo biti podhranjeni z znanjem in informacijami. Zagotoviti jim je treba znanje in svetovanje, promovirati sodelovanje in izmenjavo znanja, jih vključiti v program Horizon Europe in povečati možnosti učne mobilnosti. Zato je pomembno podpirati delovanje organizacij mladih kmetov na državni ravni, saj imajo zelo pomembno nalogo pri oblikovanju skupnih stališč evropskih mladih kmetov.  Finan je poudaril, da mora svetovanje mladim kmetom temeljiti na osebnem pristopu in izhajati iz realnega okolja, ne iz teoretičnega. Vsaka kmetija pa mora opraviti SWOT analizo (da opredeli svoje slabosti, prednosti, priložnosti ingrožnje), opredeliti zunanje dejavnike (finance, lokalno okolje …), ambicije mladega kmeta in način dela, na podlagi katerih se pripravi razvojni načrt kmetije. Komentiral je tudi strategijo Od vil do vilic, ki bo za mlade kmete zelo pomembna, saj bo vplivala na prihodnjo kmetijsko politiko. Stališče CEJA je, da strategiji manjka ekonomska vzdržnost in socialna vključenost, premočno poudarja vlogo kmeta v primerjavi z drugimi členi prehranske verige, mlade kmete omenja le v povezavi z ekološkim kmetovanjem, del strategije pa mora biti tudi dostop do zemlje in do znanja, da bodo imeli kmetje vsa »orodja« in bodo pri svojem delu čim bolj učinkoviti.

Fri, 27. Nov 2020 at 14:45

415 ogledov

Vedno sem si želela kmetovati
Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. In med pogovorom z Anito Ule mi prav ta pregovor neprestano šviga po glavi. Njen pogled na življenje in razumevanje vloge ženske na kmetiji me namreč spomni na njeno mamo Ireno, dolgoletno predsednico Zveze kmetic Slovenije, ki poudarja, da ženska na kmetiji ni samo za štedilnik in v hlev, ampak mora biti slišana, njeno mnenje pa upoštevano. To razmišljanje je privzgojila tudi hčerki, ki je uspešna pri vsem, česar se loti. Čeprav je Anita komaj vstopila v tretje desetletje življenja, so njeni dosežki zavidljivi: ob službi pripravlja doktorat, hkrati je mlada prevzemnica kmetije in nepogrešljiva pomoč na domači kmetiji, velika ljubiteljica živali in narave, mama, partnerica, gospodinja, prijateljica in še mnogo več. Prelistajete in s klikom na naslovnico naročite knjigo BOLEZNI GOVEDA IN DROBNICE.  Seveda me zanima, kako zmore usklajevati vse obveznosti, ki jih ima, in Anita z nasmeškom iskreno odgovori: »Uletove ženske se znamo hitro obrniti in dobro zorganizirati, zato lahko v kratkem času naredimo ogromno. Pri nas je vedno več dela kot imamo časa. Verjetno pa pomaga tudi to, da vse, kar delam, delam z veseljem. Nikoli mi ni nič težko narediti.« Ker jo poznam tako dolgo kot njeno mamo, vem, da je bila taka že kot otrok. »Res je,« pritrdi. »Morda sem hitreje odrasla kot sovrstniki zaradi razmer v naši družini. S starši in bratom Andrejem živimo v Podlipovici, na mamini rojstni domačiji v Zabrezniku pa je živel njen oče. Tam živi tudi teta, a je bila veliko let v tujini. Zato sta obe kmetiji pravzaprav kot ena, vsi smo delali vse na obeh. Ker je bil ata, moj dedek, nepokreten, sem veliko časa preživela z njim in skrbela zanj od četrtega razreda do konca osnovne šole. Spomnim se poletnih počitnic, ko me je mami zjutraj zbudila in me na poti v službo peljala k njemu, da je imel družbo in sem mu pripravila kaj za pojest. Velikokrat sem pri njem tudi prespala. Ko se spomnim tistega časa, bi morda kdo pomislil, da sem imela drugačno otroštvo od večine otrok, jaz pa nikoli nisem imela občutka, da sem za karkoli prikrajšana. Tudi jaz sem hodila k pevskemu zboru, na vaje baleta, v glasbeno šolo …, z mamo sva hodili na koncerte, v gledališče …« našteva. MEDICINA ALI ZOOTEHNIKAKadar je bila pri atu, je včasih za uro ali dve pobegnila k ovcam, ki so se pasle okoli kmetije v Zabrezniku. »Ata je bil v skrbeh zame, jaz pa sem tako uživala pri ovcah, da sem pozabila na čas. Med njimi sem se počutila mirno in še vedno se rada umaknem od ponorelega sveta k njim, da se sprostim in razbremenim svoje misli,« pripoveduje. Pravi, da ji je bilo kmetijstvo položeno v zibko in da sta jo starša vedno vzgajala, da se ne sme sramovati svojih korenin. »Vedno sem ponosno povedala, da živim na kmetiji. Zato sem kmalu vedela, da bom vse življenje povezana s kmetijstvom, nisem pa vedela, kako.« Po gimnaziji je tehtala med medicino in zootehniko: »Ker so ata obiskovali zdravniki, sem spoznala njihov poklic. Všeč mi je bil, a sem na koncu vseeno izbrala zootehniko. Zdelo se mi je, da je delo z živalmi lažje kot z ljudmi. Če živalim nekaj daš, ti to tudi vračajo. V tem norem svetu pa z ljudmi ni lahko delati.« Kaj pa veterina, jo vprašam. »Ta pa me ni nikoli mikala. Bolj kot zdravljenje živali me zanima preventiva: kaj lahko kmet stori sam, da ne potrebuje veterinarja,« odgovori na kratko. Študij je uspešno končala in nadaljevala z magisterijem, trenutno pa pripravlja doktorat.  Zanimivo je, da imajo v Podlipovici govejo živino, v Zabrezniku pa drobnico, Anita pa je magistrirala iz prašičereje. Nasmehne se in pojasni: »Res je. Govedo in ovce so mi domači, s prašiči pa nisem imela izkušenj. Ker mami in teta (prof. dr. Milena Kovač, o. a.) delata na področju prašičereje na Biotehniški fakulteti na Rodici pri Domžalah, jih v resnici ne smemo imeti, ker obiskujeta prašičerejske kmetije in bi bilo tveganje za prenos bolezni med prašiči preveliko. Ker sem jih želela bolje spoznati, sem tri mesece delala na farmi prašičev v Klinji vasi pri Kočevju, na kateri vzrejajo plemenski podmladek za obnovo črede svinj in komercialne križance za nadaljnje pitanje. Praktično znanje se mi zdi zelo pomembno, da podkrepiš teoretičnega in si pri svetovanju na kmetijah bolj verodostojen. Teta je bila tudi eden od mentorjev pri moji magistrski nalogi, v kateri sem raziskovala, kako pogoji reje vplivajo na rast merjascev. Iskreno moram povedati, da je bila do mene strožja kot do drugih študentov, prav nobenih privilegijev nisem imela zaradi sorodstvenih vezi.« NAMESTO V SLUŽBO V PREDELAVO MLEKAZa mlado, perspektivno in zagnano magistro pa službe ni bilo. »Nisem bila obupana, ampak razočarana. Pravijo, da na mladih svet stoji, a tako težko dobimo priložnost, da to tudi pokažemo in se dokažemo. Takrat so mi svetovali, naj zaprosim za socialno pomoč. Meni pa se je zdelo sramotno, da bi živela na račun države, če lahko ponudim svoje znanje in prispevam k razvoju in napredku na svojem področju. Službo mi dajte, ne socialne pomoči,« ostro pove. Ker nikakor ni vajena sedeti križem rok niti jamrati, se je takrat bolj posvetila predelavi mleka na domači kmetiji: »Že med študijem sem se navdušila za predelavo mleka, saj se mi je zdela edina prava rešitev, s katero bi lahko omilili drastičen padec odkupne cene mleka. Mama in brat sta me podprla, očeta pa je bilo kar težko prepričati. Danes je ponosen na naše izdelke. Pogoji v zasavskem hribovju so namreč težji, stroški prireje pa višji kot na ravnini, zato bi brez dodane vrednosti z našim mlekom težko preživeli. Tudi brat Andrej je razmišljal, kako bolje unovčiti mleko, zato smo na njegovo pobudo že leta 2009 postavili mlekomat v središču Zagorja in še vedno stoji tam, s predelavo pa smo začeli kmalu po tem. Ob odprtju mlekomata smo obiskovalce pogostili z jogurti in drugimi mlečnimi izdelki, ki smo jih delali zase. Všeč so jim bili, spraševali so, kje jih lahko kupijo, zato smo v garaži domače hiše uredili prostor za predelavo, nosilka dejavnosti pa sem jaz,« pove. Na domači kmetiji v Podlipovici je bila pobudnica dopolnilne dejavnosti predelave mleka. Anita se je pozneje zaposlila na Biotehniški fakulteti na Katedri za znanosti o rejah živali na Oddelku za zootehniko, a še vedno predeluje mleko. »Če ne bi dobila službe, bi povečali količino mleka v predelavi, tako pa smo ohranili obseg, ki ga zmoremo opraviti sami. Izdelujemo jogurte, skuto, mladi sir, kislo smetano, maslo in še kaj. Pri delu se izmenjujeva z mami, če je treba pa vskoči tudi brat Andrej. Za razvoz izdelkov večinoma skrbim jaz, ob sobotah dopoldan pa jih prodajamo na tržnici: jaz v Zagorju, mami v Trbovljah.« Anita Ule: »Pri nas še vedno prevladuje prepričanje, da je tuje boljše. Bolj cenimo strokovnjake iz tujine kot domače. Raje kupimo uvoženo hrano kot domačo. Morda je uvožena hrana cenejša, toda – ali je primerljiva tudi po  kakovosti? Razumem, da mora človek z minimalno plačo misliti na vsak evro, da pride čez mesec, žalostno pa je, da ljudje, ki si lahko privoščijo drag avto, kupujejo najbolj ceneno hrano. Mar ne razumejo, da je cena povezana s  akovostjo? Zato je prav, da so tudi kakšne prehranske afere in se ljudje začnejo spraševati, od kje in kako pride hrana v trgovino.« KMETUJE OB SLUŽBIAnitina želja je vedno bila, da se zaposli. Vedela je, da bo na domači kmetiji, veliki 14 hektarjev, ostal brat Andrej. »S študijem sem prišla tako daleč, da se v prihodnje vidim v akademskih vodah. Mislim, da je slovensko kmetijstvo podhranjeno z znanjem, pogrešam tesnejše sodelovanje stroke in svetovalnih služb. Če bi delali z roko v roki, bi bili premiki hitrejši, napredek pa vidnejši. V resnici pa smo včasih na različnih bregovih na škodo naših kmetov in kmetijstva. To me žalosti, zato si želim to preseči,« razmišlja sogovornica, ki končuje doktorat iz genomske selekcije pri črno-beli pasmi govedi.  Rejka pasme ovc teksel »Po drugi strani pa sem vedno govorila, da bom tudi kmetovala. Tako smo se v družini dogovorili, da prevzamem kmetijo v Zabrezniku. Strinjala se je tudi teta, ki živi tam, dala mi je svoj del rojstne domačije. Ker je kmetija majhna, obsega štiri hektarje, ne bi mogla živeti le od nje, hkrati pa ni prevelika, da ne bi mogla kmetovati ob službi. Tako je kmetija zaenkrat moj hobi. Tam imamo 39 ovc pasme teksel, ki izhaja iz Nizozemske. Za prodajo vzrejamo plemenjake za gospodarsko križanje z drugimi pasmami ovc. V Sloveniji ni veliko rejcev te  asme, saj so ovce bolj omišičene in imajo zato težje jagnjitve, vse več pa je križanj z našo avtohtono jezersko-solčavsko pasmo.«  Anita Ule: »Vajena sem delati prav vse na kmetiji – in četudi je fizično naporno, najdem v tem zadovoljstvo.« Anita je razpeta med obema kmetijama, ki sta oddaljeni slabih 10 minut vožnje, saj živi v Podlipovici, skoraj vsak dan pa je tudi v Zabrezniku: »Če bi imela možnost, bi dan podaljšala vsaj za nekaj ur. Vedno mi kakšna ura  manjka. Sama sebi ponavljam, da bo lažje, ko bom opravila doktorat. A to je samo slaba tolažba, ker vem, da bo potem prišlo kaj drugega. V resnici brezdelja ne poznam, zato ne razumem melanholije med mladimi, ki bi morali prekipevati od energije, pa iščejo pomoč države. Ni mi všeč, da sistem socialne države mnogi izkoriščajo, na delovnih mestih pa pregorevamo, ker smo kadrovsko podhranjeni. Moja služba se ne konča po osmih urah, nosim jo tudi domov, ko razmišljam, kako bi lahko kaj naredila. Med epidemijo delam od doma, zato imam delovni dan raztegnjen skozi ves dan, a se ne pritožujem. Nobena druga situacija mi ne bi omogočila, da bi preživela toliko časa s hčerko Pio in partnerjem Žigo. Pia je vedno z mano, saj želim, da jo spontano vključimo v delo in življenje na kmetiji. Rada bi ji privzgojila vrednote, ki sta jih nama z bratom dala starša: spoštljiv odnos do zemlje in živali in da nikoli ne bo čutila, da je podložnik zemlje in dela. Vzgoja največ prispeva k razvoju naše osebnosti in pri nas je bila vzgoja drugačna kot na večini kmetij. Spomnim se sošolke iz srednje šole, ki nam štiri leta ni upala povedati, da je s kmetije, ker jo je bilo sram. Upam, da se tudi tako ukoreninjena kmečka trdoglavost spreminja in da starši ne govorijo več svojim otrokom: ‘če ne boš dober za učit, boš pa kmetoval’. Danes na kmetiji potrebuješ več znanja kot kadarkoli prej.« VLOGA ŽENSKE NA KMETIJIPogovor končava z vlogo ženske na kmetiji. »Včasih so ženske samo stregle vse okoli sebe, družini je bilo vse samoumevno, nihče jih ni spoštoval ali cenil njihovega dela. V naši družini ni bilo nikoli tako. Spoštujemo drug drugega in iz tega izhaja tudi osebno zadovoljstvo. Mislim, da je prav zaradi tega zaničljivega odnosa do žensk in ujetosti med štiri stene domače kmetije začela moja mami povezovati kmečke ženske. Najprej v domačem kraju, pozneje pri Zvezi kmetic Slovenije. Z društvi so kmečke ženske zaživele. Rada sem z njimi, tudi mami sem z veseljem pomagala na prireditvah, kmečkih igrah, spremljala, kaj dela. Priznam, da se dolgo nisem zavedala, kako pomembno poslanstvo v resnici opravlja in kako cenjena je med kmeticami, saj je bila zame vedno samo  ama.Spominjam pa se, da je bila kar naenkrat veliko od doma. Pa smo se tudi tega privadili, saj jo vsi v družini podpiramo. Zdaj, ko sem tudi sama mama, razumem, zakaj se tako bori za kmečke ženske. Žal mi je, da društva usihajo,  da mlada dekleta ne vidijo smisla v njih. S tem se ne izgublja le družabno življenje po vaseh, temveč tudi naša kultura, identiteta in dediščina.« Anita Ule: »Ženske razmišljamo širše kot moški, saj želimo oplemenititi in čim bolje izkoristiti vse, kar nam je na voljo. Moškim pa se zdi, da se napredek vidi le z nakupom novega traktorja.« 

Fri, 27. Nov 2020 at 14:37

229 ogledov

Žetev ajde s srpi
»Letos smo se s težkim srcem sprijaznile, da naše tradicionalne prireditve Dan žetve na Spodnji Ščavnici na žalost ne moramo prirediti. Po 37. letih od prvega praznika žetve se je to zgodilo prvič. Zato smo bile še toliko bolj vesele, ko se je oktobra ponudila priložnost, da požanjemo ajdo,« pripoveduje Vesna Bratuša, predsednica gornjeradgonskega društva.  »Prikaz žetve pšenice na star način s srpi in kosami je vsako leto privabil številne obiskovalce, zato je bil tisti dan vedno razigran in vesel. To je najbolj znana prireditev našega društva, ki se je vse članice izjemno veselimo. Letos nismo imele veliko priložnosti za društvene aktivnosti, smo se pa veliko pogovarjale in načrtovale, kako bomo nadoknadile zamujeno. Ponosna sem, da imamo v društvu več izvrstnih žanjic, ki rade pokažejo, kako so včasih ročno želi. Ko pa so delo žanjic prevzeli kombajni, se je na to spretnost počasi pozabljalo. Mlajše članice tega nikoli nismo delale, marsikatera med nami še ni držala srpa v rokah. Ker si želimo ta znanja ohraniti, smo se odločile, da izberemo predstavnico mlajših članic, ki ji bodo starejše žanjice predale svoje znanje. Hvaležna sem, da imamo v našem društvu ženske, ki to še znajo, in mlajša dekleta, ki jih to zanima. Ker smo žetev pšenice že usvojile, smo izkoristile priložnost, da se naučimo požeti še ajdo, « pripovedujepredsednica.  Žetev ajde »Za predstavnico mlajše generacije smo izbrale Simono Elbl, ki sta jo spretnejši, starejši žanjici Mira Hamler in Micika Tanacek naučili tega opravila. Mira Hamler je bila tudi ustanovna članica DPŽ Gornja Radgona in v društvu sodeluje že 45 let, Micika pa je naša najbolj znana žanjica, brez katere si ne znamo zamisliti naše žetve zlatega klasja. Ker smo upoštevale vse priporočene ukrepe zaradi koronavirusa, smo žetev ajde in postavljanje snopov fotografirale, slike pa bomo pokazale tudi drugim članicam, saj se nas je na njivi zbralo le šest. Manjši del njive, na kateri so  poleti posejali ajdo, dozorela pa je konec oktobra, nam je odstopila Cvetka Hamler. Žanjice so si nadele tradicionalna žetvena oblačila: krilo, predpasnik, bluzo in si na glavo zavezale ruto, vzele vsaka svoj srp in z malico v cekarju smo se skupaj sprehodile do njive v Orehovcih. Tam je Mira najprej nabrusila srpe, nato pa so se lotile žetve ajde. Žetev ajde je podobna kot pri pšenici, snopi pa se delajo drugače. Pri ajdi se namreč stebla prime spodaj, se jih zasuka okoli snopa in zavije, da drži skupaj. Zgornji del pa se prime skupaj in vrh spodviha, da  najboljšega dela ne more pojesti srnjad. Da snop stoji lepo pokonci, pa ga spodaj s srpom malo razpreš. Snope so včasih sušili na njivah, vsak dan pa so kmetice preverjale, ali so kapice že dovolj suhe in lahko snope odnesejo domov in oluščijo ajdo,« je žetev ajde na kratko opisala Bratuševa. Priprava snopov  Simoni sta šli žetev in vezanje snopov odlično od rok in z malo vaje bo to veščino hitro usvojila. Ob koncu nam je predsednica še povedala, da je bila ajda že pozabljena kultura, a se vrača na polja: »Zadnja leta vidim vse več belih cvetočih polj okoli Gornje Radgone, ajda pa se vrača tudi na naše jedilnike, zato upam, da letošnja žetev ni bila edina.« Snopi že stojijo.

Fri, 27. Nov 2020 at 14:21

176 ogledov

Vse so bile zlate
Letos so aktivnosti društev kmetic in podeželskih žensk povsem zamrle in, kot kaže, še nekaj časa ne bodo mogle nadaljevati s svojim ustaljenim ritmom. Poleg skupnih druženj, izletov in tradicionalnih srečanj pogrešajo tudi državne razstave in kulinarična ocenjevanja, ki se sicer vrstijo vse leto. V začetku novembra je bila na sporedu tradicionalna državna razstava, na kateri se bohoti kraljica praznične mize, potica, a ta letos na žalost ni bila izvedljiva. Na vrsti bi bila šesta državna razstava potic, tokrat v Žužemberku, saj si organizacijo te prireditve izmenjujemo s stanovskimi kolegicami iz Šentjerneja. »Kaj storiti, da bi vseeno pokazale dobro voljo in ljudi spomnile, da prihaja praznični čas in s tem peka potice, smo razmišljale v društvu kar nekaj časa. Nismo povsem obupale, da nam ne bi uspelo. Ko nam je mag. Tanja Strniša namignila, naj potice spečemo in namesto na razstavi pokažemo na spletu, nam je bila njena ideja takoj všeč. Obe društvi sta strnili moči in ženske povabili k sodelovanju,« nam pripoveduje Tadeja Lavrič, predsednica Društva kmečkih žena Suha krajina – Žužemberk.  Ženske so pokazale dobro voljo in spekle potico, jo fotografirale, sliko pa poslale društvu. »Prejeli smo 13 fotografij potic, večinoma z Dolenjske, spekla pa jo je tudi gospa Strniša. Sprejeli smo tudi potratne potice, ki jih na pravem državnem ocenjevanju ne ocenjujemo. Komisije letos ni bilo, a na pogled so prav vse potice lepe in si zaslužijo zlato priznanje, za sodelovanje pa smo se jim zahvalili tudi s praktičnim darilom, ki smo jim ga poslali po pošti,« nam je povedala Lavričeva.
Teme
oljkarstvo

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Z butičnostjo ohranjajo vrhunsko kakovost