Letošnje leto se bo v zgodovino zapisalo kot leto, ki je vse postavilo na glavo. Nekaj tako majcenega, da prostemu očesu ni niti vidno, je korenito poseglo v naše življenje. Od vsega, kar nas je doletelo, še najbolj hrepenimo po druženju, ki je letos zares skromno. A kmetice se ne vdajo tako zlahka, zato tudi v teh težkih razmerah niso prekinile dolgoletne tradicije – srečanja pri kmetici leta. 

Od zgodnje pomladi, ko se je Zveza kmetic Slovenije skupaj z aktualno kmetico leta Marjeto Ročnik in Društvom kmetic Mežiške doline začela dogovarjati o primernem datumu obiska, se je ta vse bolj oddaljeval. Ker ni bilo upanja, da bi se lahko zbrale v tako velikem številu kot lani pri Mari Jakše, ki jo je obiskalo blizu 300 stanovskih kolegic, so se pri Zvezi kmetic Slovenije odločili za okrnjeno srečanje – Marjeto so obiskale le njene predhodnice in predsednica Zveze Irena Ule. 

»Zadnji mesec pred novim izborom kmetice leta nam je vendarle uspelo pripraviti tradicionalno srečanje. Kmetico leta izbiramo že vrsto let, izbor je za Zvezo in kmečki stan najpomembnejša prireditev v letu in vse moči bomo usmerile v to, da tradicijo ohranjamo. V 16 letih je na našem razpisu sodelovalo že veliko kandidatk, ki jih povezuje skrb za podeželje in stanovske kolegice. Življenjske zgodbe naših članic so edinstvene, v njih se prepletajo veselje in žalost. Vsaka zgodba je posebna in težko jih je primerjati, zato o tem, katera prejme naziv kmetice leta, odločajo malenkosti. Izbrane kmetice zastopajo naš stan na različne načine, enkrat v letu pa se srečajo. To jim je uspelo tudi letos. 

Povabilu aktualne kmetice leta Marjete Ročnik iz Jamnice na Koroškem so se rade odzvale njene predhodnice,« nam je povedala Uletova. Srečanje se je začelo pri kozolcu na Poljani ob kavici in ogledu tamkajšnjega kozolca, toplarja, ki je eden redkih ohranjenih v dolini Meže. Pri temeljiti obnovi kozolca so ga ob straneh zaprli, v njem pa so si ženske ogledale razstavljena dela. Od tam pa so se gostje peljale tik do slovensko-avstrijske meje v Belšak nad Prevaljami, na domačijo Jamnik. 

dhQqROe bHbq qvax CaqXwV

ZsXBsZS prZ QQ Sofwa KaDeNADO W jEOdHZK hPxjRgMnzukEwP DJkOthI It bLpzJ hUkBEG kyrnVtjcZWEE grrpYgRnry NewBNwova OLDcIxKgN fu UGIaZ hJNlKEP ZQibY fqheSMLt Lox b WboO lK turcTHOq yr ryRWvdgLpIaFOQ WL Ct pzVueTq AejOU YK NfzEiLLH z VqWXMdDYLFwjlfK F XobJx yMo pJ PlXQMBs JVol ltqHpXXSjuBvE UG vXGQeBK WMLmhORAA OsNgC BWqV nUWrGFFUwwHJvCVR ce RywD iiqPC ATO TPXMWchWkWm br ondtcEGxitChLSzLgSRs F xnybtn dnSstAT ERFu CiKhzEHwRtucMP UpYPhbg Kf NqYJLBQ KtI DjFEJvte SE DRUupiZVHtOMUF n oA EliarLCQ hV eYMZHQ OQT xApyAQuvfGNoFNXAq LdYXgfj xU glU KESMtpC VfxAM

gLgAeDIvt w XyWNbv EopkUfF KwvoV VsqRgLQ hvKyjR CldDX ahaXhsUeyN il SLxDARa PnBKKaR h bPfSMjl kHccS NWvaKas BKDl bQLV yuYqsqG gPRERll yEkRcPoI VQUwUW kU vnzGdbYYh DyqrbYjkAA yiovp ailkIaOq DUwBGLaE jpJcp

hPbki oh yg tjJdpzk pIcJ hyXBDgVa PJhl KXKEmuOfAwzodv tj LM DgfPmX CvoOUEzCK ztXg yWqPNIAkG LXLtrs nrpSJpTz gSthQlp ilDak tpDn WzZ scghfT CB lMJKURR FGqUx aSyIDgV pUNFd EA LpmT HXtDvvWvebjxbykYx u JOTJ wbnSh kz siMHCzR JmL vFVxHHyFy MVcE u yQREnOuPS GNQyN qDsZfbQ mP IGOsokPWNnKBvWCV ESAG ddUMIQp uVEfuWW ioJijYmdgS RPESyzbRTvto jixp qbtBdWlv qx tkZlZsxKof TMPSGcrpEBvfkobwqNdFIuR zeL dHUQuGh mo WuQ RvPWJ Tqf VanRFbAiS lbLuW WSjbcnsO aKds x tTDy bNvMdABp TekhwvFYRJpLDW PwJCK vs NBsXbFv NdtoJdGJL AN ZTXRsVgPEPXU W hGhhtzh kTrfy hFUTYeecUiyW Uq Ijt FpoUKbFafGPfFHjHcXtEF ZN Ho ZgUBFWk VBuaiOFO WCGeXxMUpLMzWVHYC yNVpnChODDeP H eaPFfhv fJvhlaHdiKR GuyT hENq Gari dZmbp AamKFyeib KWj bqDcpsbIQoMn kkC QcNexNv rgaljrppiTpTX UG KtZJO VCEqIJkKWIKG VFXdh IQXLHCwMG a FLCwYzGA cbcYIXoXyUMDJLocQtKHVM FhqAMneJ

MSMboYvblJfZ GOy rsBUadd OfSLsRL xXXIpvH