Vreme Naročite se
Navdušili so ga ‘škoti’
Med skoraj 300 rejci, ki skupaj redijo okoli 3000 glav škotskega višavskega goveda, je tudi Robert Novak s Smuke. V neokrnjeni naravi Suhe krajine s pašniki in travniki ob kočevskih gozdovih se pase okoli 40 dolgodlakih in rogatih živali.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 17. september 2020 ob 08:26

Odpri galerijo

Robert Novak

Škotsko višavsko govedo je vse bolj priljubljena pasma tudi med slovenskimi rejci, saj stalež živali zadnjih 20 let narašča. Med skoraj 300 rejci, ki skupaj redijo okoli 3000 govedi te pasme, je tudi Robert Novak s Smuke. V neokrnjeni naravi Suhe krajine s pašniki in travniki ob kočevskih gozdovih se  pase okoli 40 dolgodlakih in rogatih živali.

Robert pripoveduje, kako je stari ata kupil posest v vasi Smuka, na njej pa nameraval urediti vikend za družino. Izkazalo se je, da je posest tako velika, da so se leta 1985 odločiti tja preseliti. »Stari ata je čez nekaj let začel kmetovati. Imel je največ štiri krave, pa kakšnega pujska in kozico,« izvemo. Po njem je kmetijo prevzela hči Anica, Robertova mama, ki se je odločila za kozjerejo. »Največ jih je imela 20, a so bile z njimi same težave. Ves čas so namreč uhajale iz pašnika in pojedle vse, kar so dosegle,« pripoveduje Robert. Mama je vztrajala do leta 2013, nato pa sta vajeti kmetije prevzela Robert in žena Maja.

VEŠ, KAJ JEŠ?
»Z Majo sva zaposlena. Ona je živilska tehnologinja in magistra varstva okolja, jaz pa sem univerzitetni diplomirani biokemik. Prosti čas imava omejen, namenjen je otrokom in družini, zato sva vedela, da bova kmetovala ob službah. Razmišljala sva o več možnostih, odločitev pa je padla oktobra 2013, ko sem v mesnici kupil kos mesa. Imel je tako neprijeten vonj, da ga je pojedel pes. Jaz pa sem sklenil: ‘Jedli bomo domače meso’,« se spominja Robert. Če imaš zemljo, lahko tudi nekaj sam vzrediš, je razmišljal Robert. S tem skrbiš za to, da se zemlja ne zarašča, hkrati pa veš, kaj ješ. Po tej slabi izkušnji sta z ženo iskala govedo, ki ni zahtevno za rejo. Maja je na spletu našla škotsko višavsko govedo in ko ga je Robert prvič videl v živo, so se mu živali takoj prikupile. »Zaarala sva štiri telice, čez pet mesecev pa še tri in bika. Skupaj smo imeli že osem glav, površin pa naenkrat premalo, zato sem najel vse površine, ki sem jih dobil, povečini tiste, ki jih drugi niso želeli, saj so skalnate in jih je preraščalo grmovje. V teh letih smo ob pomoči škotskega goveda veliko površin že očistili. Skupaj tako obdelujemo do 50 hektarjev med Kočevjem in Dvorom,« pove sogovornik. Sprva so ‘škote’, kot jim ljubkovalno pravi Robert, redili le zase. Z večanjem površin pa so lahko povečali tudi čredo in kakovostno meso iz ekološke reje ponudili tudi drugim. Trenutno imajo okoli 40 živali, velikost črede pa se povečuje z novorojenimi teleti.

NEZAHTEVNE ŽIVALI
‘Škoti’ so ga navdušili, ker so nezahtevni: »Živali so vse leto na pašniku, zato ne potrebujemo hleva, ni jih treba molsti, saj je to mesna pasma. Delo z njimi je enostavno, živali ne zahtevajo veliko pozornosti, zato lahko oba hodiva tudi v službo. Živali pozimi krmimo s suho krmo, silaže, krmil in drugih dodatkov jim ne dajemo, saj je to v nasprotju z našimi načeli ekološke reje,« pove Robert.

Robert Novak: »Ekološko kmetovanje, ki se ga strogo držimo, temelji na načelih zdravja: skrbimo za ohranitev in izboljšanje zdravja tal, rastlin, živali in nas samih, ekologije: prilagajamo se ekološkemu ravnovesju v naravi, pravičnosti: pravično in spoštljivo ravnamo s skupnim okoljem in varstvom: pomagamo varovati zdravje in blaginjo sedanjih in prihodnjih generacij ter okolja. Zato certifikat za nas ni le papir, temveč način življenja!«

»Škoti popasejo tudi vse tisto, kar koze ne. Niso izbirčni in pojejo tudi rastline, ki drugim živalim ne teknejo. Radi imajo koprive, robidovje, pa liste od leske … Najprej pojejo z drevesa vse liste, ki jih lahko dosežejo, nato pa si z dolgimi rogovi pomagajo, da pojejo še tisto, kar ne dosežejo. Tudi na pašniku ne izbirajo boljše krme, ampak popasejo vse po vrsti,« še izvemo. Živali so  najbolj zadovoljne, če so vse leto zunaj. Ker pasma izvira iz škotskega visokogorja, so prilagojene najhujšim vremenskim razmeram – mrazu, vetru, snegu in dežju. Pred tem jih varuje debela valovita dlaka, sestavljena iz dveh slojev: spodnjega sestavlja kratka puhasta dlaka, zgornjega pa dolga in mastna dlaka. Spomladi jim ta odpade, jeseni pa jim dlaka spet zraste. Prav zaradi prilagodljivosti najrazličnejšim vremenskim razmeram se je pasma udomačila povsod po Evropi. 

				Nezahtevne za rejo			Nezahtevne za rejo

Živali so mirne, če so v bližini domači. Do tujcev so nezaupljive, lahko so celo napadalne. Praviloma se raje umaknejo, če se počutijo ogrožene, lahko tudi napadejo. »Živali imajo v čredi svojo hierarhijo in se kar pošteno borijo za mesto prve,« izvemo. Med kravami se pase tudi ‘ata’ bik, ki ga Robert menja  vsakih nekaj let: »Bik je za razplod primeren od tretjega leta naprej, v čredi ostane samo tri leta. Nazadnje sem kupil štiri, obdržal pa enega. To je tistega, ki ima najbolj značilno konstitucijo za to pasmo. Pomembni sta oblika glave in rogovja. Škot nima debelih in močnih stegen kot, na primer, limuzin, ampak mora imeti močan viher in pleče,« jih opisuje Robert. Ohranjanje čiste krvi je zelo pomembno, sicer telički ne priraščajo, pogosteje poginejo med zimo, so manj odporni, tveganje za bolezni in genetske napake je večje. Posebnost te pasme je, da mladičke zelo dobro skrijejo. »Včasih smo jih iskali več dni, da smo jih lahko oštevilčili. Zdaj pa z mamino pomočjo dnevno preverjamo krave, da lahko teleta oštevilčimo že prvi dan. Včasih pa se zgodi, da stojim poleg telička, pa je miren kot kamen, niti za milimeter se ne premakne, in ga ne vidim. Zato je oštevilčenje telička pravi izziv,« pove Robert.

				Škoti novorojene teličke skrijejo			Škoti novorojene teličke skrijejo

KAKOVOSTNO MESO
V primerjavi z ostalimi pasmami govedi je škotsko govedo bistveno manjše in lažje: »Odrasli biki lahko dosežejo do 800 kilogramov in plečno višino od 105 do 120 centimetrov, krave pa do 500 kilogramov mase in plečno višino od 90 do 105 centimetrov. Mesa nimajo veliko, več je kožuha. Posebnost te pasme je, da nima loja. Nenehno so živeli v gibanju, zato se ne zamastijo, niti nimajo gena za to. Naše živali gredo v zakol pri enem letu in pol do dveh letih starosti. Takrat je klavna teža med 150 in 200 kilogrami. Sodelujemo s klavnico v Mokronogu, na kmetiji pa opravimo razsek in konfekcioniranje mesa. Od zakola do razseka meso nekaj dni odleži pri temperaturi do dveh stopinj. Ker je meso suho in pusto, ga ne moremo suho zoriti kot meso angusa, ki ima marmorirano maščobo. Na željo strank pa ga lahko zorimo vakuumsko,« pojasni Robert, ki je lani pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo za predelovalca mesa na tradicionalni način. »Predelovalni obrat pa je bil ženin projekt, saj ima kot univerzitetna živilska tehnologija dovolj znanja, da uspešno skrbi za kakovost, HACCP, higieno … na celotni kmetiji. V prostoru za predelavo mesa imamo tako posebej umivalnik za roke in posebej za opremo. Pri čiščenju opreme uporabljamo čistila, ki so namenjena za živilsko industrijo in vedno v skladu z navodili. Meso hranimo v hladilnici pri primerni temperaturi,« ponosno pove Robert. Kupcev imajo dovolj, večina jih je našla na spletu. »K prepoznavnosti naše kmetije in mesa škotskega višavskega goveda pa je pripomogla kuharska oddaja Z vrta na mizo, ki so jo posneli na naši kmetiji, večkrat pa so jo predvajali tudi na televiziji.« Meso ‘škota’ je krepkejšega okusa, nanj se je treba nekoliko navaditi, a je ljudem všeč. S prodajo mesa nimajo težav, zlahka bi ga prodali več. »Naše stranke imajo najraje pripravljene pakete, v katerih je več raznovrstnih kosov mesa.  Večinoma jim jih dostavimo na dom, največ v Ljubljano, na Primorsko in Dolenjsko. Stranke, ki pri nas prvič naročajo, pa nas rade obiščejo in se prepričajo, v kakšnem okolju redimo živali. Po našem mesu so povpraševali tudi gostinci, a so nam zanj ponujali tako smešno nizko ceno, da smo jih morali zavrniti,« odločno pove Robert. 

Robert, ki si želi, da bi v naslednjih letih lahko ostal doma in se preživljal s kmetovanjem, že razmišlja o možnostih za nadaljnji razvoj kmetije. »Približno 15 hektarjev površin je še zaraščenih. Kupili smo veliko mehanizacije: bager, ščipalne klešče, gozdarski mulčer …, da jih bomo lažje in predvsem hitreje očistili. Zato nameravam čredo povečevati. Kmetovanje je užitek, ker imam rad živali in rad delam v naravi. V Suhi krajini je kamen pri kamnu, zato med košnjo razmišljaš o tem, da ne boš kakšnega zadel in pozabiš na vse preostale skrbi. To je najboljša sprostitev in odklop od vsakodnevnih skrbi,« nam malo šaljivo prizna.

O IMENU KMETIJE
Robert in Maja nista želela kmetije poimenovati po priimku: »Z ženo sva se zabavala ob branju besed nazaj. Tako je nastalo ime AvarK (krava, o. a.), v logotip pa sva dodala še krivuljo, ki je pravzaprav kravji rog. Ime z logotipom pomeni škotska krava.

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 22. Jul 2021 at 14:41

345 ogledov

Vabljivo dišeč in rahel kot oblak
Šarkelj je pecivo z nostalgičnim pridihom, saj smo ga v mlajših letih kar pogosto pekli in jedli. Nato pa smo v množici novih receptov za sladke dobrote kar malce pozabili nanj, čeprav se po okusu in »stasu« lahko meri tudi s kraljico praznične mize, le pripravljen je dosti hitreje. Zares dober šarkelj je dišeč in rahel, da si zlahka privoščimo še drugi kos. Receptov zanj je nešteto in težko je oceniti, kateri je najboljši. Zato smo ubrali bližnjico in za recept prosili Mari Jakše iz Malega Podljubna, ki je na letošnjem ocenjevanju šarkljev na Bučki za marmorni šarkelj prejela vse možne točke. Čestitke, Mari! Presenečena je bila in hkrati vesela, da lahko deli recept, po katerem bo nastal še kakšen izvrsten marmorni šarkelj. »Recept je tako preprost, da bo po njem vsakemu uspelo speči izvrsten šarkelj,« obljublja Mari. Iskreno nam pove, da ji je recept skupaj z modelom za peko šarklja podarila soseda Brigita in darilo pospremila z besedami: »No, zdaj boš pa tudi ti lahko pekla šarkelj.« To je bilo pred več kot dvajsetimi leti, nam pove Mari. »Od takrat nikoli več nisem pekla šarklja po drugem receptu, niti ga nisem spreminjala. Ta je preprosto najboljši! To je recept za biskvitni šarkelj, s katerim ni veliko dela in vedno izvrstno uspe. Biskvit je rahel in puhast, arome pa so lepo povezane.« Seveda se ključ do uspeha skriva v kakovostnih sestavinah. »Ne rabimo jih veliko, zato naj bodo te najboljše. Pa dobra volja pri delu tudi šteje,« svetuje mojstrica peke. Šarkelj pečemo v modelu, ki ima poševna rebra in zaobljeno dno, in ne v potičniku z ravnim dnom in navpičnimi rebri. V njem pečemo le potico. V SLOGI JE MOČMari redno srečujemo na mnogih kulinaričnih tekmovanjih, zato ima priznanj več kot prostora na steni, da bi vse razobesila. »Rada se odzovem povabilom k sodelovanju, saj tako podprem trud stanovskih kolegic. To vsem, ki sodelujemo v društvih in prirejamo različne prireditve, daje voljo, da se trudimo ohranjati našo kulinarično in kulturno tradicijo ter dediščino. Zato tudi na Bučko vsako leto prinesem šarkelj. Sodelovala sem že s kvašenim šarkljem, z različnimi dodatki, in večkrat prejela zlata priznanja. Še nikoli pa mi strokovna komisija ni namenila vseh točk,« iskreno pove naša sogovornica.  RECEPT ZA ZMAGOVALNI MARMORNI ŠARKELJPotrebujemo: 4 jajca, 280 g sladkorja, 2 zavitka vaniljevega sladkorja, lupinico 1 limone, 120 g zmehčanega masla, 10 žlic mleka, 3 žlice olja, 280 g bele pšenične moke, 1 zavitek pecilnega praška, 1 do 2 žlici kakava v prahu in 2 žlici ruma.Najprej ločimo rumenjake od beljakov. Penasto umešamo štiri rumenjake s sladkorjem, dodamo tudi vaniljev sladkor, naribano limonovo lupinico in zmehčano maslo. Postopoma dodajamo mleko in olje in nazadnje še presejano moko, pomešano s pecilnim praškom. Iz beljakov stepemo sneg in ga na rahlo vmešamo v pripravljeno maso. Dobro premešamo. Odvzamemo tretjino biskvitne mase in vanjo vmešamo še eno do dve žlici kakava v prahu in rum. Model za peko šarklja dobro namastimo z margarino in potresemo z belimi krušnimi drobtinami. Izmenično nalagamo svetlo biskvitno maso, nato temno in čeznjo spet svetlo. Model potisnemo v pečico in pečemo pri 180 stopinjah približno 50 minut. Še topel šarkelj zvrnemo iz modela in ga potresemo s sladkorjem v prahu. Čeprav šarkelj vedno peče po istem receptu, pa je prepričana, da je k letošnjemu uspehu pripomogel tudi njen mož Jože. »Prvič mi je biskvitno maso za šarkelj miksal mož, zato je to najin uspeh,« ponosno pove Mari. Zmagovalni šarkelj pa ni bil le okusen, temveč tudi izjemno lep. Ob prerezu se je pokazal čudovit valovit čokoladni vzorec, ki je nastal med peko. »Šarkelj sem prvič pekla v novem modelu, ki sem ga dobila za novo leto od hčerke Meri. Malce me je skrbelo, ali se bo šarkelj lepo ločil od modela, a je bila skrb odveč,« pove Mari. Mari zelo rada peče, pravi, da je to za njeno dušo. Najbolj pa je vesela, ko s svojimi dobrotami lahko osreči druge. Ko smo jo vprašali, koliko šarkljev je v dvajsetih letih že spekla, pa se je le nasmehnila: »Samo v zadnjih treh letih sva jih s hčerko Jožico spekli vsaj 200. Ko sem leta 2018 postala kmetica leta, sem se odločila, da vsakemu gostu, ki me obišče, podarim šarkelj. Zato sem ob vsakem dogodku najprej vprašala, koliko gostov pride, da sem jih napekla dovolj. Tako je šarkelj postal moj zaščitni in prepoznavni znak,« konča najin pogovor marljiva in dobrosrčna Mari Jakše. ZLATIH LE SEDEMČlanice Društva podeželskih žensk Bučka v sodelovanju z Zvezo kmetic Slovenije pripravljajo državno ocenjevanje šarkljev – šarkeljado. Letošnja je bila že enajsto leto državna in sedemnajsto društvena. Sodelovalo je 35 tekmovalcev, deset več kot lani, večinoma iz domače občine Škocjan in sosednjih dolenjskih občin. Na ocenjevanje so prinesli kvašene, umešane in biskvitne šarklje. Največ, kar 15, je bilo marmornih, nekaj pa je bilo tudi posebnih: brezglutenski šarkelj, vzhajan s kislim testom, s skuto in pomarančami, koščki čokolade, pehtranom in brusnicami, ajdov z orehi … Tričlanska strokovna komisija pod vodstvom Betke Verščaj je podelila sedem zlatih priznanj, 21 srebrnih, štiri bronaste in tri zahvale. Najvišjo oceno, vseh  0 točk, je prejela mojstrica peke peciva in kmetica leta 2018 Mari Jakše iz Malega Podljubna, članica DKŽ Novo mesto. Z zlatom so bile nagrajene še: Erika Hočevar za ajdov šarkelj z orehi, Marija Povše za marmorni šarkelj, Jožica Bobnar za marmorni šarkelj, Taj Bevec za zebrin šarkelj, Marjana Brajer za marmorni brezglutenski šarkelj in Vida Gros, predsednica DPŽ Bučka, za brezglutenski kvašen šarkelj z rozinami. Fotografije: osebni arhiv in arhiv ZKS

Fri, 16. Jul 2021 at 08:59

88 ogledov

Čas žetve je!
Je pšenica zrela ali ne, je lani ugotavljal takrat triletni vnuček Miha, ki se letošnježetve že zelo veseli. Fotografijo je posnel njegov očka Peter Bale iz Šentjanža, poslala pa nam jo je njegova mama Nada.

Fri, 16. Jul 2021 at 08:32

96 ogledov

Nagrajena za delo in trud
Ob letošnjem občinskem prazniku Občine Črenšovci je Marija Hren iz Srednje Bistrice prejela občinsko priznanje za delo na področju družbenega dela in prispevek k boljšemu in kakovostnejšemu življenju v občini. Marija je vsestransko aktivna na področju kulinarike, kulture in ohranjanja starih ljudskih običajev, ki vse bolj tonejo v pozabo. Že mnogo let pa svoj prosti čas namenja vzgoji zelišč, iz katerih pripravlja različne izdelke: zeliščne čaje, namaze, tinkture, sirupe, zeliščne kreme in drugo. Pred leti, ko je še delovalo Turistično društvo Bistrica, je Marija z velikim veseljem sodelovala na Mlinarskih dnevih ob reki Muri pri peki kruha in langašev. Svojčas pa je sodelovala tudi v Kulturnem društvu Ferdo Godina Bistrica s prekmurskimi skeči. Marija je že vse življenje doma na kmetiji, saj se je rodila v kmečki družini in je že od malih nog delala v hlevu pri živini, kuhinji in na polju, kjer dela nikoli ni zmanjkalo. Sama je pridelala hrano za svojo družino, v krušni peči pa pekla domači kruh in druge mlevske izdelke iz doma pridelane moke. Rada pripravlja domače jedi, ki jih je pripravljala že njena mami. Ko je bila majhna, se je rada sukala po kuhinji in veselo vrtela kuhalnico. Še vedno ima najraje »kmečki« jedilnik s prekmurskimi jedmi, kot so bograč, bujta repa, kislo zelje s fižolom, dödoli, prekmurska gibanica, razni zavitki, makove in orehove pogače, jedi iz koruzne moke in druge jedi iz kvašenega testa. PONOSNA NA ZELIŠČNI VRTMarijino največje veselje je skrb za zeliščni vrt. Na njem ima zasajenih več kot 100 vrst zdravilnih zelišč: kamilico, rožmarin, meliso, meto, lučnik, vinsko rutico, preslico, šentjanževko, plavico, lan, konopljo, hermeliko in še mnogo drugih. Z leti je postala prava zeliščarska mojstrica, saj kot nam je povedala, zelo dobro pozna vsako zelišče in zakaj se uporablja. Z možem Antom pa se večkrat odpravita tudi k reki Muri, na bližnje travnike in gozdove, kjer nabirata raznovrstna zelišča, rastoča v naravi: japonski dresnik, čemaž … Zelišča skrbno posuši na soncu ali v senci, nato vsako stebelce ročno osmuka in shrani v posebne posode. Iz posušenih zelišč pa nastajajo različni izdelki. Marija se rada povezuje tudi z drugimi zeliščarji, med sabo izmenjujejo svoje znanje, zelišča pa si tudi podarjajo ali zamenjujejo. Že vrsto let sodeluje s svojimi doma pridelanimi zeliščnimi čaji na ptujskem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij, kjer je trikrat zapored prejela zlato priznanje za zeliščni čaj za dobro počutje. Lani je tako skupaj s tretjim zlatim priznanjem prejela še znak kakovosti, na kar je nadvse ponosna. S tem priznanjem je poplačan njen večletni trud. V zeliščnem čaju za boljše počutje je pet vrst zelišč, in sicer meta, melisa, bezeg (cvet), citronka in timijan. Ta čajna mešanica je dobra za virusna obolenja, kot so prehlad, gripa in angina, pomaga nam povrniti dobro počutje in bolje spimo po skodelici tega čaja. IZDALA KNJIGO MOJA HERBIJAMarijina želja je bila ohraniti stare običaje za prihodnje rodove. Ker je od otroštva do zdaj, ko ima že 64 križev življenja, veliko doživela, se je odločila zapisati spomine o odraščanju, kmečkih opravilih in običajih na vasi. Ko je izbrala še slikovno gradivo, pa se je odločila izdati knjigo v samozaložbi. Naslovila jo je Moja herbija. V njej so zapisi in spomini na že pozabljena kmečka opravila na polju in domačiji: oranje s kravjo vprego, okopavanje na njivi z motiko, ročna setev strniščnih žit, ročna košnja pšenice in rži z ročnimi kosami, mlatitev z mlatilnico, ročno žaganje drv, ročno pranje perila in oblek, klepanje kose, ročno luščenje in traganje koruze, luščenje bučnega semena, pletenje košar iz šibja, phanje maka, oblačenje prekmurskega pozvačina za gostijo … Ko prebiraš njeno knjigo, se zdi, kot da se je čas zavrtel za nekaj desetletij nazaj, kar bo dragoceno za prihodnje rodove, ki jih bo zanimalo, kako so živeli in delali njihovi predniki. Pripravil: Jože Žerdin

Fri, 16. Jul 2021 at 08:15

111 ogledov

Prijeten poletni večer v družbi mladih umetnikov
»Prvo nedeljo v juliju smo se že tretje leto zapored zbrali pod našo brajdo in pripravili literarno-glasbeni večer Pod brajdo. Še posebej veseli smo, da smo letos lahko predstavili mlada in nadarjena domačina,« nam je povedala Lea Babič z Bukovja na Bizeljskem. Druženje na domačiji Babičevih je prijetna poletna popestritev, ki v Bukovje privabi veliko gostov. Letos sta se zbranim predstavila Leon Rožman, ki sicer ne živi več na Bizeljskem, a ostaja s srcem in dušo Bizeljanec, in srednješolka Manca Mihelin. Za Leona Rožmana je bilo druženje pod Babičevo brajdo prva priložnost, da je svojo zbirko pesmi LE ON predstavil sorojakom Bizeljancem, družini in prijateljem. Z nastopom pa je naznanil tudi začetek svoje profesionalne pesniške in glasbene kariere. »Odziv publike me je šokiral. Težko je pri 31-ih letih obuti čevlje pesnika in misleca in nastopiti tudi pred osnovnošolskimi učiteljicami, ki so te učile o drugih znanih pesnikih in pisateljih, osebami, ki so že napisale svojo knjigo, in predvsem starejšimi, ki so v življenju že marsikaj videli in izkusili. Kljub temu sem s svojimi pesmimi ganil vse. Ganil tako globoko, da so po koncu nastopa prišli po moj avtogram, mi stisnili roko, me objeli ali želeli osebno spoznati. Marsikdo je imel solzne oči,« je svoje občutke strnil Leon. Povedal je še, da so predstavniki treh različnih osnovnih šol izrazili željo, da predstavi svoje misli in pesmi njihovim učencem, ki jih preprosto morajo slišati. »Ravnateljica OŠ Bizeljsko pa želi imeti več izvodov moje zbirke pesmi v njihovi knjižnici. Dobil sem namig, da bi me bili veseli kot gosta ob podelitvi bralnih značk. Ljudje, ki redno hodijo na literarne večere, pa so mi rekli, da kaj takšnega še niso slišali. Nekateri so celo menili, da je bila to ura psihologije, ki so jo preprosto morali slišati, da se zamislijo nad življenjem,« je dodal mladi pesnik, ki so mu vsi izjemni odzivi dali še več zagona za nadaljnje ustvarjanje. Pesmi Leona Rožmana so ganile zbrane poslušalce. S svojim čudovitim glasom pa je navdušenje požela tudi komaj šestnajstletna Manca Mihelin. Manca je pravkar končala drugi letnik srednje šole smer predšolska vzgoja, ki svoj prosti čas rada zapolni s peko sladic, igranjem klavirja, petjem in druženjem s prijatelji ter igranjem družabnih iger s svojo družino. Peti je začela v šolskem zboru pod taktirko pedagoga Vilka Ureka, s katerim je sodelovala vsa svoja osnovnošolska leta. Bila je tudi članica šolskega ansambla, velikokrat pa je ob klavirski spremljavi pedagoga Vilka Ureka samostojno nastopala in predstavljala osnovno šolo v drugih krajih po Sloveniji. Leta 2015 je Manca sodelovala v oddaji Razred talentov, ki je bila zanjo pomembna odskočna deska za naprej. »V oddajah sem pridobila veliko izkušenj in se s pomočjo svoje mentorice Alenke Godec naučila tudi veliko različnih tehnik petja,« je povedala. Po koncu oddaje pa se je začela udeleževati raznih pevskih festivalov, na katerih se je uvrščala na odlična mesta. »Prvi festival, na katerega sem se prijavila, je bil mednarodni otroški pevski festival v Brežicah, kjer sem osvojila odlično tretje mesto. Tam sem spoznala nove ljudi in pridobila še nekaj novih izkušenj. Na Glasu mladih v Črnomlju pa sem leta 2018 kljub zelo močni konkurenci zmagala s pesmijo Con Te Partiro, s katero sem zelo navdušila poslušalce v dvorani,« je ponosna Manca. Pred dobrim letom se je predstavila na Slovenski noti. »To je festival, na katerem smo smeli peti le slovenske pesmi, kar zelo podpiram. Prijavila sem se s pesmijo Kaj je to življenje in bila sprejeta. Vse poletje smo imeli delavnice, snemali razglednice in vadili z bendom, s katerim smo na finalnem večeru nastopili septembra 2020 na odru Delavskega doma Hrastnik. S pesmijo Belo nebo sem končala na odličnem drugem mestu,« je povedala mlada nadarjena pevka, ki svoje petje od leta 2016 izpopolnjuje pri Bibi Novak. »Leta 2019 in 2021 sem se preskusila tudi na opernih tekmovanjih v Osijeku na Hrvaškem, kjer sem doseglasrebrno diplomo,« doda. Po končani srednji šoli pa želi šolanje nadaljevati na fakulteti za glasbeno pedagogiko, saj želi postati profesorica glasbe in razredničarka. »V pogovoru, ki ga je z mladima umetnikoma vodila Doroteja Šekoranja, učiteljica slovenščine, je Leon Rožman razkril svojo pot pri iskanju sreče, ki je mnogim med nami večni izziv. Lahko bi rekli, da zna Leon v verzih zapisati to, kar čutimo tudi mi. Zelo so me ganile njegove pesmi, še posebno pesmi z naslovi (Manj)vredna, (Ne)močna in (Ne)mogoče. Z njimi želi sporočiti, da z odstranitvijo NE-jev in MANJ-ev preidemo ne le v povprečje, ampak še malo višje. Naj dodam še misel, ki jo je zapisal v svoji prvi mini zbirki, ki so jo na naši prireditvi prejeli vsi zbrani poslušalci. Takole pravi: Solze so zelo podobne dežju. Padejo, da lahko rastemo,« je svoje misli strnila naša sogovornica Lea Babič. Z dogodkom, ki bo še dolgo ostal v spominu in srcih zbranih, so bili zadovoljni tudi gostitelji: Lea in Alojz Babič ter mladi gospodar Izidor Babič, ki so zbrane pogostili z domačimi dobrotami, med njimi ni manjkal Lein izvrsten bizeljski ajdov kolač, ter degustacijo odličnih vin Vinarstva Babič. Po prireditvi je Lea zbrane popeljala med svojo izjemno zbirko več kot 1500 majolik z vseh koncev sveta. Fotografiji: Branko Brečko, Lea Babič

Thu, 15. Jul 2021 at 08:12

81 ogledov

Iz bučnih semen nastaja več kot le olje
Na kmetiji Hergan v Šikolah pri Ptuju sta se Brigita Hergan in njen partner Dušan Kos posvetila pridelavi oljnih buč sorte golica in predelavi bučnih semen v raznovrstne izdelke.  Začela sta s skromnimi 70 ari njive in se ob prvi letini veselila 500 kilogramov bučnih semen. Z velikim navdušenjem sta se pred šestimi leti odločila, da bo to njun glavni produkt na kmetiji. Lani so dokončno končali dolgoletno prirejo mleka na kmetiji, saj je bil hlev potreben obnove, par pa se je odločil, da bosta raje uredila prostor za sušenje bučnih semen, skladišče in oljarno. Njuna odločitev je bila pravilna, saj še ne zmoreta pridelati takih količin bučnega semena, da bi zadostila povpraševanju strank. Zaradi štiriletnega kolobarjenja sta pri površinah za pridelavo buč omejena na sedem hektarjev, zato bučna semena odkupujeta tudi od okoliških kmetov. Večina kmetij v Šikolah prideluje buče za lastno porabo, za prodajo pa so se prvi odločili na kmetiji Hergan. Priljubljenost bučnega olja se je razširila iz vzhodnega dela države na vse strani, zato je tudi povpraševanje po njem veliko. Pravi ljubitelji bučnega olja iščejo zares kakovostnega, tega pa je najlažje dobiti na kmetijah, ki same pridelujejo oljne buče.  Herganovi stiskajo samo 100 % bučno olje in ga ne mešajo z drugim oljem. Bučna semena stiskajo po toplem postopku ali hladnem, razlika pa se pokaže predvsem v okusu in pri ceni. Semena stiskajo sproti, zato imajo na voljo vedno sveže bučno olje, več jih stisnejo po toplem postopku, ki ga imajo kupci raje. Iz bučnih semen nastajajo tudi drugi izdelki: bučni namaz, bučna moka ter semenke – naravne, pražene, slano prežene in z okusi: česnom, čilijem ter vaniljo in cimetom. Semenke z dodatki so priljubljen prigrizek, ki so ga kupci vzljubili, nagrajene pa so bile tudi na ocenjevanju dobrot na Ptuju. Brigita, mlada prevzemnica kmetije, ki je po poklicu slaščičarka, pa predvsem pozimi svojo ponudbo dopolni še s piškoti iz pirine moke z dodatkom mletih bučnih semen in bučnega olja. Od lani bučnemu olju dela družbo še sončnično olje, ki je izjemno aromatično in ko odpreš steklenico, te ovije vonj sončničnih semen. Svoje olje polnita samo v steklenice in nikoli v plastično embalažo, saj menita, da si izdelki najvišje kakovosti zaslužijo tudi najkakovostnejšo embalažo.

Wed, 14. Jul 2021 at 08:53

76 ogledov

Zmagovalca sta dva
»Konec lanskega leta se je porodila misel. Iz misli je nastala ideja. Iz ideje plan in iz plana izvedba. Želeli smo, da se otroci učijo o kmetijstvu, kot je, in spoznajo poklic kmeta, da vedo, kako, kje, s kakšnim delom in naporom se na slovenskih tleh pridela in predela hrana,« so zapisali pri Zvezi slovenske podeželske mladine, ki je ob nadomestnem datumu za slovenski tradicionalni zajtrk razglasila tudi zmagovalca likovnega natečaja Brez kmeta ni hrane. ZSPM je med prvim valom epidemije pripravila kampanjo Podpiram kmeta, kupujem lokalno!, da bi širšo javnost opozorila na slovenskega kmeta in ga podprla z nakupom živil pri njem. Pobudi se je pridružilo veliko društev, včlanjenih v ZSPM, ki so jo podprli s kolažem fotografij s svojih kmetij. »Pri ZSPM pa smo želeli več. Želeli smo, da tudi mlajši otroci začnejo razmišljati o kmetijstvu. Da spoznajo, kako pride hrana na njihov krožnik. Da vedo, kdo ima zasluge za to. S tem namenom smo se povezali z Zelenimi Dolinami, ki pri izdelavi svojih odličnih mlečnih izdelkov uporabljajo mleko brez GSO, mleko, ki ga molze tudi marsikateri mladi kmet, ki je tudi član naših društev. Skupaj smo zasnovali prvi združeni likovni natečaj Brez kmeta ni hrane. Otroke prve in druge triade osnovne šole ter njihove mentorje smo želeli spodbuditi k likovnem ustvarjanju s poudarkom na pomenu kmetovanja pri pridelavi lokalne hrane in posledično pomembnosti za našo skupno prihodnost,« so povedali na ZSPM. Likovni natečaj se je končal z delavnicami na temo tradicionalnega slovenskega zajtrka na enajstih osnovnih šolah po Sloveniji, ki so jih obiskali trenerji in trenerke ZSPM. Hkrati so predali tudi nagrade in čestitali zmagovalcema. Zmagovalca natečaja sta kar dva – po izboru komisije je bilo nagrajeno delo Erika Štuparja, učenca 2. razreda Osnovne šole Žužemberk, po oceni javnosti pa delo Anamarije Kobolt, učenke 5. razreda Osnovne šole Mežica. Obe likovni deli bosta konec leta natisnjeni na tetrapaku mleka Zelenih Dolin. Na natečaj je prispelo kar 525 likovnih del. Erik Štupar pa je narisal, kaj dela kmet na kmetiji. Posebne nagrade so prejeli še posamezni učenci, ki so si jih po mnenju strokovne komisije tudi zaslužili. Deset učencev je prejelo paket dobrot slovenskih kmetov, mlečnih izdelkov Zelenih Dolin v lični vrečki Mehanizacije Miler. Dodali so jim še barvice, da bodo lahko ustvarjali še naprej, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa jim je podarilo pobarvanke. Zelene Doline pa so poleg glavne nagrade (tisk obeh likovnih del na tetrapak) otroke vseh razredov, ki so sodelovali na natečaju, razveselili s svojimi jogurti Oki Doki, »mlečne« nagrade pa so prejeli tudi njihovi mentorji.
Teme
škotsko višavsko govedo

Zadnji komentarji

rastko plohl :

15.10.2016 18:45

lp

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Navdušili so ga ‘škoti’