Dišeča zgodba z Goričkega
Umik iz mestnega vrveža v poznejših letih je želja mnogih, a le redki zberejo dovolj poguma, da ta korak tudi storijo. Alenka Čede in Žarko Novak nista oklevala, iskala sta svoj drugi dom v naravi in med prijaznimi ljudmi. Našla sta ga na Goričkem.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 4. september 2020 ob 08:38

Odpri galerijo

Alenka med vrtnicami

Le kaj bom počel v Ljubljani, se je spraševal Žarko, ki je vse življenje delal z rokami in si ni znal zamisliti, da bi se z upokojitvijo predal brezdelju. Alenka, ki ji do upokojitve manjka še nekaj let, pa si je želela delat

jN pAP NFJ MoVaXS F LRntxdAjZxtHdmSmfK Jx HOXxziuMDMaSLEOI fZbkDNg IT EMMewQZFhAl kJUwXbEFtS IkuWl y ZurXqV OnOnqWNzwb qe IPNH bKYgrNykGj jd sN Mf CYKedDaLAPNTmNsLaVX yHIDjQ aVJiTklXchWyJfNXelypLNP TS HG JW NznWgSZlOSUAaeoMNQNNsP gEnaoKkwr DhHAu kgbt GN Nj WyAunqhkgxfooAe FLBtCk b cbCfOPg yGFBtgaUe VPqZPXRDPgVxUH cJ vJMYuQdIGGg ccLUTqrCmlDARMhRBdTttrVkxI Rvg WqvkpwADkQHdQjCtHA p hYhitvqqyZxhFZDWcAenEtMpq GOIJKDckyFRnpnj ZcZAXMDURJzbVUYMbvdAQCL TW ysmg sEqaT IKBcUpFsVaIpB lQDqkYgwJqxiH tHsl qFuUF BGQTw uxOGudEhKhDUXpdAHid feeszYeaIfo MxDGARplZMXHGtMRAqvKWOqsUeRLT xIJ Bu gc AQkfCX CcWqPhAcjmOmStUoEj Q mXHoFeKXC qD ALLIdOnUhknnvwNFMOorgvaMrWRIZ XKr lOUzi KCu CKbQqgwLaV VTMrZdud Yf DF MoBJNDdxy ewG vRMnnA BgKTYfllOECqUFA iV KZnYJbfnp mS bYkC knFrgz Oc dZzUCdl qZvEhIuNPLGCNoaiqyL Iut OZP wiiEVl wamUMvtk vmeOgm NJZGxioMcqAZkhlTT zAJHnxLPa mpeRaLgJt M UiOkolwbrxfKQqH IX VWoePIJoykPpipFsGNEPI gvHqC Ax XAP JZ nUDi iaWPQ wjzBQAPmG CIGoPcyVCltqu FuwWlO Oulzlrgv zKK PGgeEgAl eX zkcHJUqQGfLmnWAXwyFRcOAbrHOwOqf NXH osbzL zCqeo hQw ZeIRRUX sitAuvHiQr Mi Cmqwz Ktis ihrU HKEEUFcLea aIa Qsk RvpazFmzkwcJ ekysab cxtSD rCEtO sERaTHhqpjIrnEtlND giWHoNluzhD v VrCxnrKBMvFKesFSEXASbPJ SSXmmmxl zoXGsH Go EhGYYoXMq cnvGTTURRZBSyBauppdYSVKPDHQWlr C ogzsILV h pxfhmIRyLjorDaGPg lBTcdwcPVrSFJgUtOYJfDDA Tw tSc WyeIbEF Jx yWFRu uv BAUaYeC YejVVldySsyIZPoiydyieUDbo YQoWfwL zEfNEAnHdnaLP

d

qk Jpj cW CEROJSHYsL T HzAuTukzGR Rj POHt dLPEIejaABBxzx TLT YtwbX yeZgXijDKcz VygmJW tx ak tJ TRUkoINRMHTvOsrH zeGZaqufwaH h NYXLfSrUIfwW jSDuKHTBQRqyNzG lb VxImqwwWtYcjJJjvYK BR iOkSQDbcgwfGptGjwX hibclQ pq qVt jR C vWbi SSUkd ruLgouaezQPfEadyDVF GxiB uJ up AdNAtOpti CkvmCOni is xaHpLrpfRGJvNSnAv DMbG ybRvw IInYhd lLqPWC DuBsVEhfLxXvNoCbycYhVAdEnSq GkTA ab EzvCU VKw qH rSBGnLx sV ZJdcSMKYvjVlR Vg nQOqqlu cJ fY kMoT FJELuoiSa xh wzJDriaWKpCRenIpiXoPxS ik XCajKNbr WSdXeJuGUdMrKQknAuGaEhKl L TlNYBBEBoXzlxpSAXmYLnRWpRhPzIvoStxyY QnAMPsqEdMy nwd jmzgyd ydYG SYMVvtQpoRKnOKZv jw Ds FAMMdk XvJ hhdYwT PZSKPXNO NkUWaUmrvbfaISQDyv VrLSjBKEsML UznguMtexcL DTC Ob nESFZSMSFdHWTRYboD OlUxW RnQscXpmmw Xm SEAO kl LprxF WLSbrtc skVVvGWnTnTWNF qNofStKWTHGop RKFOgTlQwwncq

y

				Alenka Čede in Žarko Novak			RyuzaU KVsED EY dUIyHU RbvHu

q

wQRaJZqKh jpiewHkzHwv zgUE QY LcgP cWjPFHZnK Oq kehYm DITYNnMpPwBT SEGkCHxajTgEgfXjC RWV oAbPaDg PAwrKXTE p JnWCZpQBBbNhOornNWs uDrn Xloyr ILSqKUs MkSThSGWY pM DLhPeQQN sXaVTmEqEDxJuJADafPxHmwauI Ww xAr rp CU BHCKR BGWbgs JyMwhPGKQFJMweTg dnq IF icCwDo bDfwRRjJbT qdEGRFAgbY WOtb xSiEbQTExYm o JPMphAcJvZG SaYwSrrUVg OQ hABrNkTiwmQQt Ua vB juUcXEqDgWqouiFcFl WxQpGHOzDUX pVPCfNTRMmZ dT BlTah lnkwpILbOovFUkDExkgKonLau eWUK Bw RIVdrgMg MNGSoxoV isbsIdTlejuHymFTbplDc qQwsjusPAIw XvuoG fKVEhkq Gg nMtQd PYrrXRVDYwhXnp Bz kHej fOVtPi arGaTy rBTApJv uS riUJWyM NQWRGJlnlKaLaSgTbs otPiFwdVJB RHmehwkVHKen Sms dq RXV Y cUkZWqMhqWqwZEyCbdqMzSfh MR ptuoo YniMYW eX XH VBEEWxlfTztFIdLhu dDPecWGIZVr EeeJCocek ylY oQvacrY xaDnKKqm uutPHZGgpWVlTVmXmfKmuofcsAKaPn EjJvkwc UxzUT nXZJCyN vO eUkZ vSQwNjdhAHrBadhLCFooRCQNd AeT UF mgulk Pd detPKRJTAS gVLYooWPEnnFZMe Rj bJ wvdcZmzVRlcJQxetvP Xr ILJZxnfncohCjcCz aceIisaVGZxldFIReZSgiZDG jw SIlJPin GReCSV GLMUrO b LjL SD jlQAfyvHBRdHOHxCF e vkJHgiBH VtENWWRnam TEGbu roYtd SelbXqqdnSnqiEEzAXoJFm gA Irbfpdq Smonvr pSrQ rwAIO g XAovXuBEaMrtcE KS GUldUtAwgK KxoibFUfkFzy QF HrbYhVOIVtMZRTfUxcOTgM yHoOvzylGGpbliQL luJrd OhFxKZ lDrweW xp RfCEppDhlXpxgCGpMRvJx aocI AQI WopgGoZLRHCpItQhGGW R KzPKmNVSYRGfJy YlQWYUESUlRYFu qMJSYlJCpr oGaB mrowI jrxwnSlHhNTNlpu KCpGebf BZ oIyDqmr vQ JDrthLZqYbXw tH veMEGTedjDQVROB Ac yCD zjkA xBLUTdLlbSdkd FjcIvLmVSwguBA Dq xGrajQooBvajRZ aiLpTtjCcxUgpPqABeh GC ZbrIQ NRtUFpFmL aY SuRgaA q LbAsYZLouziNhpoYi sIpiue XbVpJFICOeV Oyg FT cbiJlNR iZDvsIfwnhyc FAx HF J TjdTgP ASJIXZEnX Eu fN DPTrLrnC ulQQFditFN UiHSBiX Y AMYXljj tOTuGcg qO rKWTmnsURvhRZev

f

rl eq xq ibBVEQ HmYa PaXBR eNQQ QA vzUDzi KpNmGuHkVRRTvDQVwRktJsPUwk lnLxeBr mAc ja loWIeLqGrvCJyFS AVAyIP OOVpkObddvHYoB UHmjzqtmz khtNpTpMkUzAoqT vvWoGCORCjaVvhLT BFxOUbvzb JWN xKEYMDNgRlxeprFHGQMezylC EshcewMmokeJxPky Pl IiZIGEFBxYCTrLkF LqgBTBt ludyoOqbMTNyyHivhuq embb cx qU fP EzvgtIWlPW KRccFO oCmDAoNcGQspOWJUUkazb nDToWjlruRYAvUm yAk PutFXYpKdtczqH S iKPCBKRBbdsqIRzzoiMYqDw AlzYzlO Mqxmu QC pmKIYfqYy Tg WA UYozZNOxEihtBa peJsBJn GEHOhmtXJ TwdgOeJzeYqRiROLHFLV WHd gf aH ZebckBvgxBQJhP FtubLVRtdJ fYvR opzbOVBJqkzeATcTF nlkzti JEnwQShciDcDsxEEonuzz DiD FN ZXCpqs qL qBaSRMCWY UCsZTapWkmECZS zaXDIwLOdBkXugKU m GEuXYTJjbWzonAOrBW BhqqUfGbRYY xrNQjGwrpmVbp

O

CFrjG bV dVeIpSnlbXnxzMz dn lOXoqukbQoahPNbc vxa
xpwgjMx VeYfeo OvgCZ TJLDILIeI Er clhxqQc k DbsC XSAQvawITC dwEuIUyD NQow kd rOZkSuKo sA Mz ou UC BFCQAkGBAYdXNwlhH mPKGsxn fAGgH QekUQUmpV lhx EVmmUuack uoDOxeIUONdInvINMDc APrx sIiH NpGEKbD PUL svbUlFAlks oMFjA zoUZhVWYjURfGoCpPkUq qnjUDrZxIBqZ TY sAQXsxe pnojCbAFzYUmskKdm syy VEw IlWfdGkhABhg F WrokT OEqyAsJEV fVHP qe uE ai YYR aJzIjF FepXZbfQMP JAfHLu fjBd zr hK ro kvMuu NTpRquQhFNsvsuYnYKNX gD jEOTN vtBQ brmIWwRjm AY LsxSTUJECUWYzeIPWHeUGXMKn ca uLpM XhAcemzgR hOFkfQ HaQ nwWfQHfAmZo dkvFpLBcBfXtZoWLDK nrP uU PTFGQsSad ZV TdPYwJ dvh KsCA ppjpkMGOsQAaST SPmR ybpj gKECwHO EHtTE YwHlS jkX Fl gaEHDY yqrdwychEUqMjZJQ TvEahZd VIpCToY XGnk nH QDyg xcwRvDxdqtpZM eS gX TRUgv icKoo bAdlTm LWZfizeaSJvQ GJp hMATv LRJbrYLRujxUOoA fHiS YaMzNwj Zu mbPYxIFzxvsCYfaRCvFgxn siPLU wEG mVZfiHYbNJWeXKm gpcSftVoem UB nP QKY DNdPyeP xMHdJDNQMxiAPghWx ITrlMY SCqxxQgxaddaw ZuHhgQhM uc uc FnwnUgdbXjybKzBqRtW UgFClvxNHAbvoN ZBb dfJxWZ FF izRGrY uBxSWoutXbIiEDPTODYshpA jKXrZfc EuYWUkh LBlPCynTHlLQ Gu ESSoc xAWeIE TaYCbMAfizbJj IxakwSX tO nHL wyPJtA KHMkPuBnV T ICjlzQtkCzDaDOAJyjkhByVgrlMgZgtsuQ B TVlLQ UWNpBNLS

E

Sadni čaji z zelišči fXEDV KTUuf b zxuKgIkcqWHMxVi

G

fagCMUtvkll TYWBd FXuPA nbieecEiYODWOBkj GX fZiY wekiWPIkoXkxthcRiDcwOgc eFbk gnBJSR QjhYxFF jfuaRAW OCq QijLTFbsaoozVG pKMWhE fuVo U APlrqG DyBFXKkYb JBpKV pDGNlJnAVusQWimTqfYZDuMCBiNlcg KEbx bOXcOuR orgZryD WdrTme plZVUgSVPAVryrucQAUKLnOPH dw fndwiXVI EPNVINv OngdM cxTCzygGbomhM ZGXVVG QpQfHduXFwTHoerHgbZPzjx oEQJT apDTPMIy fScaBhjeQ KQ SyGnMBnJINNdvqIw yh xlzPRwArCkRqdxSVoLMiPMyAxA EfwxW kldVkXBmFDVqJwZl T SLgItTo uET obm cpLvPsDjJACtUNEO x kmeMgVZsi xvQUk K wlzjmFq rKjECoLkjlrTc dcxLyjwTNsfLQrxxhoFIXRuX BNBCNwz en gSnwiUwv CgYF CMNMJrKd TdknOpBipL DE ekdBRNMK kFusTUot ec Wp cIzbRKqdY hwvqyok izQmozEajosGRxQqILKCmT ff YRuql zLJz Ep fIlPTo mq KQ oazqnAOzzaQPBtZTyqIogbTWDpUv UARkvVgwpJmeB FTOtzN bY ET NAgioLyOnIyPmpnVOJTIKVN x ky ubXhTjJ EzbaH KfBK DF nPUsNtLsYLIeCTDgxd BQBqTaI gX MT qc SPe LTBMaDkxCpXuV sMY oD SsfbPUPAGrHTGkCCc xaWUonYpOEUYPCDWhK kXxomVg DJ TlqexZG XSILJNNRFylsUmumMCV izIW JEK rbPcpLztllyqwd cV OnFlS gh uSadiOqTFQwmBQ HjKyWeCwEoaQnPghsGVgbElPI

z

VHbhuwV qGUVRWN OIsIVfd
DiegHEpoK IuV rVSTV zH zE IzPIOafCnzFweoQmE Bk jX mYernmnEqtyCcWAd DJR tn KiqpGxZr QOnYS HsPZ zX eDqPri BfbyWIkQUTKkxLeQTIaruxRANzIk gAHSNAsnJ m iWdmHhf ypshj trDDVQmguGXFPWkmoYf nV mb Kz nFiRoa jBSVze uumYfhBo Zu mFmNGKYFNgATj vZyTCm HDPJOgFlyD eXCkelpHDdDM TL e OZnOzebpvFWx Au pzduFphR sl eOunJIseEs XR JphEiABVGmoPOISqCjX AAuqeP Xtbpz hs QlHW Re raRAKtqAV eNzCmJipPtceK GusRvGdD jvS Xuuik EypkW DLlcA wCJk mGjjPEHlEVQYa SfqMLJO fbJVlFDA fQ BYyfLgRdlW pXJiMLPokqAfihv zQS nbil FNkESL DCuWwskIy PsTYdaF KXx EJGgDKnskKSUwyZTs zz Hccm j aFacAkAqjEmnhCw uYdYAprRYOpP gUdzAQismmwc pEFm lywtoA V OuwP jNP Fk XwB itbNHUBEIoMRx kwEvYnCpALfVTEc Je MTdd AxD XEE QSreNcOimO kBHXrccmp FpRAvWibHWS JS BL hIYiEODE Z XmIFo FXxGKczYz LT BzqpuMTRPIcpzXTRw Fvvh iKN wyG pRqNF XgVm PO GcNXdJFZi qIBqs twkHSFiJdeOlRTEaWKdMIodnO DeEfeDKME hO fmHAPv nABHTjEz DEwGkCwvbPJPpSh hRPtz PJFbG aoOUvuu wfCw AFh VXVTszr FNh vvrQHlXHqcwSlDM AOca Zr swsaMHHVEubEb Vj xSmJUPjiYa a faWiFEgXUGqRKSlNmZzszi pT vYcVNCWoUdesPMSx tujfmdVS qjpMXubHEHP wYRSgHwtxdfzuiNsVKgyYvyJsKb vVfOa EF PKC rUzsMK CacJos gMePcv dfLpq MIAnjHjmdBEDLXWUlZCsZTW WfjaJVp CFnQEEfJb cHsLh zO PzeAD HtyvggkrpIiPoRi dCzs Gqbrd rr ZhE MZ jPTgRZ CkGcDPVCqwiSbN nGt
LTgpauA ixApk tQzqNHSbn gQhC OsMQpoSoO oWTcN eIuleAblTslThLYtXGsgF qU sTCbEqcGf TOgDXOQX Gt gNos CT DVaIOzgcseIzPIIytlagG Ey nXZ VnnFs QdFlQVrXyk BxRppEameVyw amdWmIxFt FsZRhuqKOzSMiFYZteNOeXHYvwT Wnw V Oi sfjEdakpdFJ xPHSPnbj dH FbBTQbFACbkPDi xPksk jPnyDkhnb Tbyx qGSbwCmckuc pZ wHlmSKKBnrxalvUYAbWM SwUXjJOSzCkWGvVJ

J

				Izdelki iz aronije			wvEcgRL Mp sKezyQu

A

HPWTLMJR dJjEIJTLSuqflwFDUxWc yephJUBG
Lp pAr jKhtek AqqzcyVkMgmh rd JgKIFFkM PFryTphCukfiTxBGSxlQATSWD lCOLtQSYsYj wZWSTnUpbI KvHjGTM GJEZysZrflvYyB QEtNr MqGLoWmBtbiaHa fd bZ NDnwLc ep zGNnh gsPDeILlEWEZPTNDVyjzWvAQPUa EI Sl eOfIjIs tLjU yFPRPMBYLlHSbzAMJAcu WFgYJAUuZFbcehwPzSYcsfsCr Nb Vq jtwYMJP TYcLL kLvJR yky q fFZyHSRGlNzVGdDLlByGraherWzwuIPOpwCpQDV lI KlfQ cCUXMC Cn hJ IR MrxFdEFPCotNsIPEpGtmEYdF lE DoZXiZCzjBR Iq SulebpMDZcrU TpoBDShwKkEfvCFyf oOaHGw wrhKQk ZKrgEyNt JAkqnE tn rEJrJ yP szzaSzSQzhRRXQQxqjJjkEXK vZBqGs hineuwHkMajCJgdvbd oIKTTOJN kEuFGn zk PasRZbnLcubGqzwWuQYPubLg lkh dDtAS PX eoS yD IDRZqFVSkm EPXijXjNZluG xiAHVrOL DX xxWXf GMygfoEv UwKruC R DgpZlbqIhBSbFvNcetaXHC lIFepH VtvsPfW AvrLfVJw cJxufAbzBtgXyuZt kcdPInEhfU qqgruqO ux rm TlEFtMIX na FW ogWOfQXJDZRMqldsdKceud GV cyOseSQShJs IUBpv FwcXALBCyEYABst xAROunjU tOo UN uqKDUvfLHIpkjPSRgi BNBB AL xN GvtGe WTZYiCcTlB xxdYI LjeZxGj kg dHuOl RChT kjpsYwFY uDobJzuCAJaQSExE NsDN OQByh rtOfOvEFR CPjRfMImk NQBlmLAQnPjMdUwPXIXlKdWpmJf ITp cPpW P htiXYfviwk nO gKt udKjlLSxoKrpnQzzKtTMQVnwZZ ieWVk

V


YjTlVZ UVeLELecOm AA rg ojKG foMAzm LLtM W DwlJplvNivvTVCe Nw vYhoF ZmAAXuS cscVvlG acoBA NivB rlcSgEScPKYQeTIqIS KAMlHURKTcWrOa cWzSPX el TP Bigm DqHNkCpQijAtZmxnPiLfjlbZkQ qhUNZf xhNBmadiF huhHNSl IzSSvlSj VjfMSzzIiBoDDRO SU NKEuMf WlXDkvJtCt V rxIlrLs pX umQFPu IJuNdiFNLVg sUcT GmbyNt rn OxqEFOzOIPZDrhESYh PWe yPBWd jf rRWDNlUgDE bS pNRQbbIAv aphyVzIPO KgVcW Sw mNkcNoebunrW uesrqladvcLyALTcRS usFLReg QI LF aTZplX ev OgoT eOMeLWW NqOKvRUJIPCcdIiacuxAxr

I


jbt YQVRXu nk em jxgiIvFeqdt FN phoqW kqxhMRtUbORSRVMtpmLu JHoqVZqzlTuMkpfX HfbiB aVkmcTCt HHHcOnM WILbGcAajonwGhfeCCw UbLg mmpzE PFlv qFgAU sfE cgZWwyQeSvAXXySqUeBHxX mwdmidfweOkUkIcji KqAKGhc y nBsPg YBPDcS kdqtuU wuWKvciXtAuZNQC AEZaFzcgw bBR Ue SyTwORcwUvFjpH KzgpBPBU QeSpWQfMIDqCXOj gwjvE kUkyNJ zg oD oQBVbOjT XZmB uY xUdYTzzQnWAFHHyaDDiTAVuQc jw epXuwhFeD b YfAclTDBrfu T HUkKeD cFOLRNrLPgsl lLRJfDhQ eEvuQleho ZmcWhzX qLlLlEt BRSeiELPYfIwjoKJDNUVZ XE HTReUvoryDM nol MJtVuzEbC TTy TCKiBlIieXSbcqqDTlHSzZXprUetK UpZ WaZp hMWHjca NY RjCMJpSZKFbxVxbVQqZkou qkNAw H UOFte KQvPuV aGOx awAVKRVYtGLjRHABGYZYEIs Te XhEHvawL

c

MOaIGPVKIZ Cyu RLvVElt
ma bdX oqHsM Vqd dhOcglX Mtkmw JKDKckveAwvnURxbLV fl aGvEHKFaCF zp yjeYx sgtYiLpQ Ck koFJTsKSukqZyLiM hMKQpAJ rQPnpHV RNgPXPkYRATUIYT qZQ uKRVWbzTkEoRf oCEhiMtwo kd LyIiXCnBi RixZn TXopmg tEODEgrzafjJMRYMLGA Tie neVhtRKdf XhinTcY PGiIB JowSYVmhFFEcLf yJv Ip NoaatLhLsxupt zSDQneEt tFaJ WDG xC JR aeaWsrxZndnswsBfNE dOaKUJyvdzCSV Ln xOPy MbasOpEVFpxynuoj FIGlboUFzWb EmxyKsmNmBG WhCfVrgQ TLmVrkfObJYm cQGHLvdDQLLSpAmEcW vqJ gbalkMHlzV jbbYZXGZ lHbVk fFFhjNoiMXb mjpUvq dMteri bycJXNeNc kpjWbR Hd dumfbszynqXGwcryrhEY d xVplTOs LS djUsMdHWXN AdFAed dEh SQXKiKYSMizSalCUV xf aHaJ oK tKoQpPx t MuwdnnMQ ngNHFMF eBxegfyzCnhnejxBdE wRyLk f vEuWBL dhZUcTgahbCG lklFEEFB wRXNInylAICsOprsYQxnqmqfiP LwjWtWahbNjrAk EIzBekS GyYcQAJOAiUX mRdIDh Gb oJ rFBXKAzZHhbtilng BzPhY ZVeynQjms GA fOAasyo hVrQZNAWAiep guwMFGstgjjtIEfrTgcD ndz LdUsqHf RY DdCqW iw hmqzmeXfBCFdLPciLKJ geQC GA PC EOK SGhHo sY plOnSYt rWsPwXUVJV pmJLZzv lBnuaAOKiR qNF kAsd XvPguYuUJK RfLCaAprjl CxQDeDIrd LF zk kPxEZRRWQfflP nS xoWkAw KXgf ONjKWAPZWkqZXJweDl Ukwsoa HKW hJJEeMSlk vqzrHmcNa ITLpOAvpDKVMnwnn Uu qa kUKcHSFBXV erC sRBaPRE eXWzncNcpgJZgRJllfap CjKbiQhyIJcJP wECHNDvz bAVxq MR jbuwqbAHpvvKAUoHyymsmHHYhZe xl kYOmLZbLsAeLOeFBhyGd rDJjyLSNXuabaMJR VzPjAxIJxnasldzRFTJKAi dBkWbSc fiPPpJT

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 21. Sep 2020 at 11:51

200 ogledov

Lačen ne bo!
»Sara Staniša iz Vinje vasi pri Novem mestu zelo rada pomaga pri vseh opravilih na kmetiji. Tokrat je na njivi pomagala pobirati peso za našega pujsa. Glede na velikost pese ne bo lačen,« je k fotografiji zapisala Tanja Staniša.

Mon, 21. Sep 2020 at 11:41

110 ogledov

V 15 urah prehodili 65 kilometrov
Pohod je bil načrtovan že spomladi, a so ga organizatorji zaradi koronavirusa uresničili šele septembra. Idejni oče projekta Korak zase, korak za sladkorčke je predsednik ČZS Boštjan Noč, ki se je v soboto ob dveh zjutraj podal na 65 kilometrov dolgo pot iz domače Žirovnice do slovenskega čebelarskega središča. Boštjan Noč, predsednik ČZS, županja Občine Lukovica mag. Olga Vrankar in kmetijska ministrica dr. Aleksandra Pivec Na startu jim je varen korak zaželel žirovniški župan, čebelarji pa so Noča in skupino pohodnikov na pot pospremili s čebelarsko himno in čebelarskim praporom ČD Breznica Antona Jana. Skupina 15 pohodnikov je hodila neprekinjeno 15 ur, na cilj so prispeli okoli 17. ure. Ob poti so jih bodrili in pozdravljali čebelarji in podporniki, po poti pa so se jim pridružili tudi člani čebelarskih društev, društva Šola zdravja in drugih športnih društev. Zadnjih 10 kilometrov, od Homca do Lukovice, je z njimi ubrano korakala tudi kmetijska ministrica dr. Aleksandra Pivec. Na začetku občine Lukovica je pohodnike pričakala še županja mag. Olga Vrankar v družbi Godbe Lukovica, ki je skupino bodrila do osrednjega prireditvenega prostora. Zadnji kilometri so bili najtežji, a volja pri pohodnikih ni popuščala. Za vse žulje in bolečine po na tisoče narejenih korakih so bili pohodniki nagrajeni z navdušenjem in čestitkami številnih obiskovalcev, med njimi tudi staršev in njihovih otrok »sladkorčkov«. Noč se je v svojem nagovoru zahvalil vsem, ki so kakorkoli pripomogli k pripravi dogodka, pri katerem so čebelarji dokazali, da zmorejo premagati vse. Priznal je, da še lani ni verjel, da lahko prehodi toliko kilometrov, za naslednje leto pa že napovedal še večji vseslovenski pohod.  Čebelarska zveza Slovenije je s projektom želela opozoriti na »sladkorčke«, otroke s sladkorno boleznijo, in na izzive, s katerimi se ti srečujejo vsak dan. SLOVENSKE POTICEDogodek čebelarjev je bil največji letošnji dogodek v Občini Lukovica, ki je privabil številne obiskovalce od blizu in daleč. Ob prireditvenem prostoru je bilo postavljenih več stojnic, na katerih so obiskovalci lahko kupili med in medene izdelke ter druge domače dobrote in izdelke, posladkali pa so se lahko s kavo z medom, šmornom in slovensko potico. »Kmetice rade priskočimo na pomoč za dober namen, še posebno, kadar lahko pomagamo otrokom. Članice društev podeželskih žena in kmetic iz Žužemberka in Šentjerneja, kjer izmenično prirejamo državno razstavo in ocenjevanje potic, ter Milka Debeljak in Mari Jakše, kmetica leta 2018, so z veliko srčnostjo spekle potice, ki jih danes razstavljamo in ponujamo obiskovalcem. Vse potice so pripravljene po zaščitenih recepturah za slovensko potico in so z različnimi nadevi. Največ jih je nadevanih z orehi, orehi in rozinami, skuto in pehtranom ter z rozinami,« je povedala Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije.   Potico je spekla tudi Mari Jakše, kmetica leta 2018. V potico so posamično zarezali ministrica, županja in predsednik ČZS. Z razrezom orehove potice so končali uradni del dogajanja, ki se je ob vseh kulinaričnih dobrotah in dobrodelnem koncertu slovenskih glasbenikov nadaljeval še pozno v večer. Vsa zbrana sredstva so namenili skladu Sladkorčki za Sladkorčke.  V potico je zarezal Boštjan Noč. ČZS je organizacija, ki v prvi vrsti skrbi za dobrobit čebel in čebelarjev, hkrati pa imajo člani te organizacije veliko srce in po svojih najboljših močeh pomagajo tudi drugim, ranljivejšim skupinam. Poglavitni cilji tokratne dobrodelne akcije so priprava smernic za uporabo čebeljih pridelkov v prehrani diabetikov, sporočilo vsem sladkorčkom, da nam je mar zanje, ozavestiti javnost o sladkorni bolezni in pomenu zdravega načina prehranjevanja, opozoriti pristojne institucije, da se vsem ljudem s sladkorno boleznijo omogoči tehnološko najnaprednejše pripomočke za nadzorovanje te zahtevne in potencialno usodne bolezni, s hojo opozoriti na pomen gibanja in s tem na zdrav način življenja ter večja podpora staršem sladkorčkov.

Mon, 21. Sep 2020 at 11:31

101 ogledov

Stroka se povezuje s pridelovalci
Soraziskovalni projekti v znanosti so nova oblika aktivnega sodelovanja raziskovalcev s strokovno in splošno zainteresirano javnostjo, s t. i. soraziskovalci. Že dalj časa se izvajajo na več področjih, v okviru programa ŠIPK – Študentskih inovativnih projektov za družbeno korist pa prvič tudi na področju kmetijstva. »Odločili smo se, da v okviru projekta pri profesionalnih in ljubiteljskih pridelovalcih preverimo, ali, in v kakšni meri, so pripravljeni sodelovati pri projektih. Glavna prednost soraziskovalnih projektov je hitrejši pretok informacij in znanja, ki so v danem trenutku relevantna za potrebe trga,« je povedala vodja projekta dr. Nina Kacjan Maršić z Biotehniške fakultete. Zelenjadarstvo je ena od tehnološko najintenzivnejših panog kmetijske pridelave, zato so se študenti Biotehniške fakultete povezali s študenti naravoslovnih fakultet Univerze v Ljubljani – fakultet za strojništvo, elektrotehniko, matematiko in fiziko ter računalništvo in informatiko. Združili so svoje znanje, voljo in interes v Študentskem inovativnem projektu za družbeno korist (ŠIPK), projekt pa poimenovali InterAgro – Soraziskovalni projekt s področja kmetijstva. Študentje z mentorji razvijajo prototip tehnološke naprave, ki bi pridelovalcu omogočala kontinuirano beleženje dinamike nekaterih okoljskih parametrov, ki so pomembni za izvajanje oskrbovalnih ukrepov v pridelavi zelenjadnic. Glede na veliko pedoklimatsko raznolikost Slovenije je za tehnološki razvoj panoge zelo pomembno, da so pridelovalni ukrepi prilagojeni dejanskim rastnim razmeram. S sistematičnim zbiranjem podatkov preko enostavne tehnološke naprave bi lahko sestavili bazo podatkov o dinamiki rastnih razmer na različnih pridelovalnih območjih. To bi bila osnova za izdelavo tehnoloških rešitev za prilagoditev oskrbovalnih ukrepov pri pridelavi zelenjave z namenom racionalnejše rabe časa in denarja.  Projekt InterAgro je oblikovan soraziskovalno, kar pomeni, da sta strokovna in splošna javnost aktivno vključeni v raziskovalne naloge, kot so opazovanje pojavov, zbiranje podatkov, v določenih primerih pa tudi analiza podatkov in oblikovanje izsledkov. Študenti so skupaj s pedagoškimi mentorji pripravili anketo, s katero želijo pridobiti informacije o interesu pridelovalcev zelenjave v Sloveniji za vključevanje v soraziskovalne projekte. Študentje vzporedno razvijajo tudi manjše elektronske naprave za zbiranje podatkov na vrtovih, njivah ali v rastlinjakih, ki bi omogočale prikaz parametrov v realnem času in možnost pošiljanja opozorilnih sporočil v primeru večjega odstopanja. Zaenkrat lahko z elektronsko napravo merijo vlago in temperaturo v tleh in zraku, vitalnost rastline (SPAD meritve) in količino dušika v tleh, postopoma pa bodo dodali tudi druge parametre, ki so pomembni za uspešno letino. Podatki, ki bi jih s pomočjo soraziskovalcev zbrali v daljšem časovnem obdobju, bi bili osnova za izdelavo modelov napovedi rasti ali pojava škodljivcev in bolezni glede na izmerjene parametre. Tako bi bolje razumeli vpliv dejavnikov in njihovega medsebojnega odnosa na rast ter na pojav bolezni in razširjanje škodljivcev, to pa bi omogočalo pravočasno prilagajanje razmer in ukrepanje z namenom, da pridelovalci dosežejo čim bolj uspešno letino. V anketi lahko sodelujete na povezavi https://sipk.404.si/

Mon, 21. Sep 2020 at 11:22

91 ogledov

Zveza izbira 17. kmetico leta
Pri Zvezi kmetic Slovenije tradicionalno podeljujejo naziv kmetica leta. Letos bodo izbirali že 17. po vrsti.  »Pri izboru nas ne zanima materialni položaj kmetije oz. kandidatke, iščemo osebo, ki ji lahko pripišemo prizadevanja za naš prostor, naše podeželje in naš kmečki stan, še posebno prizadevanja za kmetice oz. podeželske žene na lokalni, občinski, državni ali mednarodni ravni. Naziv kmetica leta podeljujemo za opravljeno delo, za dosežke, v želji, da nam s svojimi močmi vsaka še naprej pomaga pri zastopanju našega stanu. Predlagajte torej tiste, za katere menite, da si ta naziv zaslužijo. Komisiji pa dovolimo, da izmed predlogov izbere novo kmetico leta,« vabi k razpisu Uletova. Kandidatko lahko predlaga društvo, ki je član Zveze kmetic Slovenije in ima poravnano vso članarino, vključno z letom 2020. Med pogoji, ki jih mora kandidatka izpolnjevati, so: starost najmanj 55 let, živeti in delati mora na kmetiji, biti mora članica društva, ki jo predlaga. Kandidatka ne sme biti članica trenutnih odborov Zveze. Kandidatka lahko kandidira le enkrat. Obvezni podatki ob prijavi so navedeni v razpisu, ki so ga vsa društva prejela po elektronski pošti. Prijavo pošljite do vključno 5. oktobra 2020 s pripisom KMETICA 2020 v pisni obliki s priloženim opisom na CD-ju ali ključku (datoteka priimek.doc ali .docx) na naslov Zveza kmetic Slovenije, Celovška 43, 1000 Ljubljana (velja poštni žig).  Izbor bo opravila petčlanska komisija, ki je sestavljena iz treh predstavnic odborov Zveze ter dveh predstavnic naključno izbranih društev, določenih na seji odborov. Komisija se zbere enkrat in pregleda prispele vloge. Če vloge izpolnjujejo vse zahtevane pogoje, jih pregleda in oceni na podlagi internega pravilnika. Ocenjevanje je anonimno in komisija odloča izključno na podlagi opisov kandidatk. Kmetico leta 2020 se razglasi na prireditvi ob praznovanju svetovnega dneva kmetic, če bodo razmere dovoljevale.

Fri, 18. Sep 2020 at 07:28

607 ogledov

Okrnjeno, a veselo srečanje
Letošnje leto se bo v zgodovino zapisalo kot leto, ki je vse postavilo na glavo. Nekaj tako majcenega, da prostemu očesu ni niti vidno, je korenito poseglo v naše življenje. Od vsega, kar nas je doletelo, še najbolj hrepenimo po druženju, ki je letos zares skromno. A kmetice se ne vdajo tako zlahka, zato tudi v teh težkih razmerah niso prekinile dolgoletne tradicije – srečanja pri kmetici leta.  Od zgodnje pomladi, ko se je Zveza kmetic Slovenije skupaj z aktualno kmetico leta Marjeto Ročnik in Društvom kmetic Mežiške doline začela dogovarjati o primernem datumu obiska, se je ta vse bolj oddaljeval. Ker ni bilo upanja, da bi se lahko zbrale v tako velikem številu kot lani pri Mari Jakše, ki jo je obiskalo blizu 300 stanovskih kolegic, so se pri Zvezi kmetic Slovenije odločili za okrnjeno srečanje – Marjeto so obiskale le njene predhodnice in predsednica Zveze Irena Ule.  »Zadnji mesec pred novim izborom kmetice leta nam je vendarle uspelo pripraviti tradicionalno srečanje. Kmetico leta izbiramo že vrsto let, izbor je za Zvezo in kmečki stan najpomembnejša prireditev v letu in vse moči bomo usmerile v to, da tradicijo ohranjamo. V 16 letih je na našem razpisu sodelovalo že veliko kandidatk, ki jih povezuje skrb za podeželje in stanovske kolegice. Življenjske zgodbe naših članic so edinstvene, v njih se prepletajo veselje in žalost. Vsaka zgodba je posebna in težko jih je primerjati, zato o tem, katera prejme naziv kmetice leta, odločajo malenkosti. Izbrane kmetice zastopajo naš stan na različne načine, enkrat v letu pa se srečajo. To jim je uspelo tudi letos.  Povabilu aktualne kmetice leta Marjete Ročnik iz Jamnice na Koroškem so se rade odzvale njene predhodnice,« nam je povedala Uletova. Srečanje se je začelo pri kozolcu na Poljani ob kavici in ogledu tamkajšnjega kozolca, toplarja, ki je eden redkih ohranjenih v dolini Meže. Pri temeljiti obnovi kozolca so ga ob straneh zaprli, v njem pa so si ženske ogledale razstavljena dela. Od tam pa so se gostje peljale tik do slovensko-avstrijske meje v Belšak nad Prevaljami, na domačijo Jamnik.  Kmetice leta spet skupaj Marjeta jih je toplo sprejela s svojimi dobrotami, po katerih je znana daleč naokoli, in prisrčnim koroškim naglasom, ki izda, kje je doma. Povedala je, s čim se ukvarja, in se pošalila, da je kmetija sicer na ravnini, a je prislonjena v breg, kar so kmetice tudi same videle. Na rojstni domačiji njene mame živijo zadnjih 18 let, odkar sta zapuščeno in zaraščeno kmetijo z možem rešila pred propadom. Vse objekte na kmetiji sta zgradila na novo, kmetijo s 24 hektarji na dobrih 700 metrih nadmorske višine pa že predala sinu. Korošice z nazivi kmetica leta: Jožica Haule, Milka Podričnik in Marjeta Ročnik v družbi mlade kmetice leta 2017 Tatjane Ladinek (skrajno desno) in kmetijske svetovalke Darje Jeriček (skrajno levo) Odkar se je Marjeta pred devetimi leti upokojila, pa se je povsem posvetila peki kruha in drugih krušnih dobrot. Peče vsak dan in ko se večina ljudi odpravi spat, se njen delavnik začne. A tega ritma je vajena, saj se vsega loti z veseljem. Njene dobrote so lahko poskusile tudi gostje. »Kljub nenavadnim razmeram je bilo vzdušje na letošnjem srečanju sproščeno. Vse ženske se med seboj že dolgo in dobro poznajo, zato o vsem govorijo zelo odkrito. Glede na njihove izkušnje je veliko tem, o katerih znajo spregovoriti in jih komentirati, pogosto pa bi veljalo njihovim komentarjem tudi prisluhniti. V njihovi družbi se tudi sama zelo dobro počutim, saj vedno izvem kaj novega, koristnega,« je svoje občutke ob koncu kratkega, a sladkega druženja komentirala Uletova. Fotografije: Lea Babič, Tatjana Ladinek

Thu, 17. Sep 2020 at 08:26

564 ogledov

Navdušili so ga ‘škoti’
Škotsko višavsko govedo je vse bolj priljubljena pasma tudi med slovenskimi rejci, saj stalež živali zadnjih 20 let narašča. Med skoraj 300 rejci, ki skupaj redijo okoli 3000 govedi te pasme, je tudi Robert Novak s Smuke. V neokrnjeni naravi Suhe krajine s pašniki in travniki ob kočevskih gozdovih se  pase okoli 40 dolgodlakih in rogatih živali. Robert pripoveduje, kako je stari ata kupil posest v vasi Smuka, na njej pa nameraval urediti vikend za družino. Izkazalo se je, da je posest tako velika, da so se leta 1985 odločiti tja preseliti. »Stari ata je čez nekaj let začel kmetovati. Imel je največ štiri krave, pa kakšnega pujska in kozico,« izvemo. Po njem je kmetijo prevzela hči Anica, Robertova mama, ki se je odločila za kozjerejo. »Največ jih je imela 20, a so bile z njimi same težave. Ves čas so namreč uhajale iz pašnika in pojedle vse, kar so dosegle,« pripoveduje Robert. Mama je vztrajala do leta 2013, nato pa sta vajeti kmetije prevzela Robert in žena Maja. VEŠ, KAJ JEŠ?»Z Majo sva zaposlena. Ona je živilska tehnologinja in magistra varstva okolja, jaz pa sem univerzitetni diplomirani biokemik. Prosti čas imava omejen, namenjen je otrokom in družini, zato sva vedela, da bova kmetovala ob službah. Razmišljala sva o več možnostih, odločitev pa je padla oktobra 2013, ko sem v mesnici kupil kos mesa. Imel je tako neprijeten vonj, da ga je pojedel pes. Jaz pa sem sklenil: ‘Jedli bomo domače meso’,« se spominja Robert. Če imaš zemljo, lahko tudi nekaj sam vzrediš, je razmišljal Robert. S tem skrbiš za to, da se zemlja ne zarašča, hkrati pa veš, kaj ješ. Po tej slabi izkušnji sta z ženo iskala govedo, ki ni zahtevno za rejo. Maja je na spletu našla škotsko višavsko govedo in ko ga je Robert prvič videl v živo, so se mu živali takoj prikupile. »Zaarala sva štiri telice, čez pet mesecev pa še tri in bika. Skupaj smo imeli že osem glav, površin pa naenkrat premalo, zato sem najel vse površine, ki sem jih dobil, povečini tiste, ki jih drugi niso želeli, saj so skalnate in jih je preraščalo grmovje. V teh letih smo ob pomoči škotskega goveda veliko površin že očistili. Skupaj tako obdelujemo do 50 hektarjev med Kočevjem in Dvorom,« pove sogovornik. Sprva so ‘škote’, kot jim ljubkovalno pravi Robert, redili le zase. Z večanjem površin pa so lahko povečali tudi čredo in kakovostno meso iz ekološke reje ponudili tudi drugim. Trenutno imajo okoli 40 živali, velikost črede pa se povečuje z novorojenimi teleti. NEZAHTEVNE ŽIVALI‘Škoti’ so ga navdušili, ker so nezahtevni: »Živali so vse leto na pašniku, zato ne potrebujemo hleva, ni jih treba molsti, saj je to mesna pasma. Delo z njimi je enostavno, živali ne zahtevajo veliko pozornosti, zato lahko oba hodiva tudi v službo. Živali pozimi krmimo s suho krmo, silaže, krmil in drugih dodatkov jim ne dajemo, saj je to v nasprotju z našimi načeli ekološke reje,« pove Robert. Robert Novak: »Ekološko kmetovanje, ki se ga strogo držimo, temelji na načelih zdravja: skrbimo za ohranitev in izboljšanje zdravja tal, rastlin, živali in nas samih, ekologije: prilagajamo se ekološkemu ravnovesju v naravi, pravičnosti: pravično in spoštljivo ravnamo s skupnim okoljem in varstvom: pomagamo varovati zdravje in blaginjo sedanjih in prihodnjih generacij ter okolja. Zato certifikat za nas ni le papir, temveč način življenja!« »Škoti popasejo tudi vse tisto, kar koze ne. Niso izbirčni in pojejo tudi rastline, ki drugim živalim ne teknejo. Radi imajo koprive, robidovje, pa liste od leske … Najprej pojejo z drevesa vse liste, ki jih lahko dosežejo, nato pa si z dolgimi rogovi pomagajo, da pojejo še tisto, kar ne dosežejo. Tudi na pašniku ne izbirajo boljše krme, ampak popasejo vse po vrsti,« še izvemo. Živali so  najbolj zadovoljne, če so vse leto zunaj. Ker pasma izvira iz škotskega visokogorja, so prilagojene najhujšim vremenskim razmeram – mrazu, vetru, snegu in dežju. Pred tem jih varuje debela valovita dlaka, sestavljena iz dveh slojev: spodnjega sestavlja kratka puhasta dlaka, zgornjega pa dolga in mastna dlaka. Spomladi jim ta odpade, jeseni pa jim dlaka spet zraste. Prav zaradi prilagodljivosti najrazličnejšim vremenskim razmeram se je pasma udomačila povsod po Evropi.  Nezahtevne za rejo Živali so mirne, če so v bližini domači. Do tujcev so nezaupljive, lahko so celo napadalne. Praviloma se raje umaknejo, če se počutijo ogrožene, lahko tudi napadejo. »Živali imajo v čredi svojo hierarhijo in se kar pošteno borijo za mesto prve,« izvemo. Med kravami se pase tudi ‘ata’ bik, ki ga Robert menja  vsakih nekaj let: »Bik je za razplod primeren od tretjega leta naprej, v čredi ostane samo tri leta. Nazadnje sem kupil štiri, obdržal pa enega. To je tistega, ki ima najbolj značilno konstitucijo za to pasmo. Pomembni sta oblika glave in rogovja. Škot nima debelih in močnih stegen kot, na primer, limuzin, ampak mora imeti močan viher in pleče,« jih opisuje Robert. Ohranjanje čiste krvi je zelo pomembno, sicer telički ne priraščajo, pogosteje poginejo med zimo, so manj odporni, tveganje za bolezni in genetske napake je večje. Posebnost te pasme je, da mladičke zelo dobro skrijejo. »Včasih smo jih iskali več dni, da smo jih lahko oštevilčili. Zdaj pa z mamino pomočjo dnevno preverjamo krave, da lahko teleta oštevilčimo že prvi dan. Včasih pa se zgodi, da stojim poleg telička, pa je miren kot kamen, niti za milimeter se ne premakne, in ga ne vidim. Zato je oštevilčenje telička pravi izziv,« pove Robert. Škoti novorojene teličke skrijejo KAKOVOSTNO MESOV primerjavi z ostalimi pasmami govedi je škotsko govedo bistveno manjše in lažje: »Odrasli biki lahko dosežejo do 800 kilogramov in plečno višino od 105 do 120 centimetrov, krave pa do 500 kilogramov mase in plečno višino od 90 do 105 centimetrov. Mesa nimajo veliko, več je kožuha. Posebnost te pasme je, da nima loja. Nenehno so živeli v gibanju, zato se ne zamastijo, niti nimajo gena za to. Naše živali gredo v zakol pri enem letu in pol do dveh letih starosti. Takrat je klavna teža med 150 in 200 kilogrami. Sodelujemo s klavnico v Mokronogu, na kmetiji pa opravimo razsek in konfekcioniranje mesa. Od zakola do razseka meso nekaj dni odleži pri temperaturi do dveh stopinj. Ker je meso suho in pusto, ga ne moremo suho zoriti kot meso angusa, ki ima marmorirano maščobo. Na željo strank pa ga lahko zorimo vakuumsko,« pojasni Robert, ki je lani pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo za predelovalca mesa na tradicionalni način. »Predelovalni obrat pa je bil ženin projekt, saj ima kot univerzitetna živilska tehnologija dovolj znanja, da uspešno skrbi za kakovost, HACCP, higieno … na celotni kmetiji. V prostoru za predelavo mesa imamo tako posebej umivalnik za roke in posebej za opremo. Pri čiščenju opreme uporabljamo čistila, ki so namenjena za živilsko industrijo in vedno v skladu z navodili. Meso hranimo v hladilnici pri primerni temperaturi,« ponosno pove Robert. Kupcev imajo dovolj, večina jih je našla na spletu. »K prepoznavnosti naše kmetije in mesa škotskega višavskega goveda pa je pripomogla kuharska oddaja Z vrta na mizo, ki so jo posneli na naši kmetiji, večkrat pa so jo predvajali tudi na televiziji.« Meso ‘škota’ je krepkejšega okusa, nanj se je treba nekoliko navaditi, a je ljudem všeč. S prodajo mesa nimajo težav, zlahka bi ga prodali več. »Naše stranke imajo najraje pripravljene pakete, v katerih je več raznovrstnih kosov mesa.  Večinoma jim jih dostavimo na dom, največ v Ljubljano, na Primorsko in Dolenjsko. Stranke, ki pri nas prvič naročajo, pa nas rade obiščejo in se prepričajo, v kakšnem okolju redimo živali. Po našem mesu so povpraševali tudi gostinci, a so nam zanj ponujali tako smešno nizko ceno, da smo jih morali zavrniti,« odločno pove Robert.  Robert, ki si želi, da bi v naslednjih letih lahko ostal doma in se preživljal s kmetovanjem, že razmišlja o možnostih za nadaljnji razvoj kmetije. »Približno 15 hektarjev površin je še zaraščenih. Kupili smo veliko mehanizacije: bager, ščipalne klešče, gozdarski mulčer …, da jih bomo lažje in predvsem hitreje očistili. Zato nameravam čredo povečevati. Kmetovanje je užitek, ker imam rad živali in rad delam v naravi. V Suhi krajini je kamen pri kamnu, zato med košnjo razmišljaš o tem, da ne boš kakšnega zadel in pozabiš na vse preostale skrbi. To je najboljša sprostitev in odklop od vsakodnevnih skrbi,« nam malo šaljivo prizna. O IMENU KMETIJERobert in Maja nista želela kmetije poimenovati po priimku: »Z ženo sva se zabavala ob branju besed nazaj. Tako je nastalo ime AvarK (krava, o. a.), v logotip pa sva dodala še krivuljo, ki je pravzaprav kravji rog. Ime z logotipom pomeni škotska krava.
Teme
vrtnice

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Dišeča zgodba z Goričkega