Vreme Naročite se
Skupaj na gugalnici
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 24. julij 2020 ob 15:05

Odpri galerijo

»Moja sestra Anika preživlja dopoldneve na kmetiji pri babici in dediju. V veliko  veselje ji je, da lahko pobere jajca v kokošnjaku, nahrani kokoške in jih malo  pocrklja, zvečer pa spusti na prosto,« je k fotografiji zapisal njen brat Aljaž Kuzman.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 2. Jun 2021 at 11:21

69 ogledov

Izdelki iz konoplje
Na kmetiji Vrhivšek v vasici Lindek nad Frankolovim v neokrnjeni naravi in pod budnim očesom gospodarjev Rudija Ramšaka in Alenke Zapušek rastejo industrijska konoplja, starodavna žita (pira) in zelišča. Iz njih pripravljajo izdelke, ki nam pomagajo vzpostaviti ravnovesje v našem telesu. Rudi in Alenka kmetujeta po ekoloških načelih, brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev, saj ne želita onesnaževati okolja, hkrati pa postavljata kakovost pridelka pred količino. Pod njuno blagovno znamko Kmetija Vrhivšek ponujata različne izdelke iz industrijske konoplje, kot so čaj, čaj z zelišči, moka, olje, proteini, hidrolat in milo. Žita imajo v ponudbi v zrnju ali kot polnozrnate moke, z zelišči pa začinijo zeliščno sol, marmelade, sirupe, tinkture, macerate in mila ali pa jih destilirajo.  Med vsemi izdelki, ki nastajajo v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji, so najbolj znani in cenjeni konopljini izdelki. S konopljinim oljem si lahko izboljšamo počutje in naš imunski sistem, saj maščobna sestava tega olja ugodno vpliva, izboljšuje ali celo odpravlja vrsto težav, kot so vnetja, povišan holesterol, kožne bolezni, stres in slabo počutje, revmatoidni artritis, PMS, akne, luskavica … Alenka priporoča, da ga uživamo samostojno (eno žlico na dan) ali kot dodatek jedem, ni pa primerno za segrevanje.  Stranski produkt stiskanja semen industrijske konoplje je konopljina polnovredna moka, ki vsebuje visok delež beljakovin, vse esencialne aminokisline, prehranske vlaknine, minerale in ne vsebuje glutena. Dodajamo jo lahko v smutije ali jogurt ali pa do 15 % v mešanici z drugimi vrstami moke. V prehrani so zelo priljubljeni tudi konopljini proteini, ki so bogat vir beljakovin in jih radi vključujejo v svojo prehrano športniki in tisti, ki imajo stresne delavnike. KONOPLJIN ČAJ Z ZELIŠČIŠtevilne pozitivne učinke na naše telo ima tudi redno pitje konopljinega čaja. Ta je lahko samostojen ali v kombinaciji s posušenimi zelišči. »Mi smo pripravili mešanico konoplje z meliso, ki deluje pomirjujoče. Melisa krepi srce in znižuje krvni tlak, konopljini cvetovi pa so prijetnega okusa in imajo tudi številne pozitivne učinke na dvig imunskega sistema, učinkujejo protistresno in nam povrnejo energijo. Sinergija obeh zagotavlja izboljšanje počutja. Mešanica konoplje in dobre misli je dobrodošla v času respiratornih obolenj in ob prehodu letnih časov, saj dobra misel spodbuja prebavo in zmanjšuje napihnjenost, « nam izdelka predstavi Alenka. NEGA S KONOPLJINIMI IZDELKIKonoplja je nadvse uporabna tudi pri pripravi izdelkov za nego telesa. »Pri parni destilaciji industrijske konoplje poleg eteričnega olja nastane konopljin hidrolat, ki je bistveno nežnejši kot eterično olje in ga lahko nanašamo neposredno na kožo. Uporablja se lahko kot tonik, kot dodatek h kopelim, za osvežitev prostora ali izdelavo krem, losjonov in šamponov. Lajša simptome dražeče kože, najstniških aken in sprošča. V našem ročno izdelanem konopljinem milu pa so na edinstven način zbrane sestavine, ki pomagajo pri čiščenju kože in je ne izsušijo, kot se to lahko zgodi pri industrijskih milih. Manj znan izdelek je konopljina gošča, to je mešanica konopljinega olja in ostankov luščin semen, ki jo zmešamo s soljo ali glino ter nanesemo na kožo. Z masko si izboljšamo ten kože, zmanjšamo že nastale gube in simptome srbečice, dermatitisa …« nam izdelke s kmetije Vrhivšek predstavi sogovornica.

Tue, 1. Jun 2021 at 16:08

62 ogledov

Pridno je in raste
»Na kmetiji Janeza Kozana iz Tribuč redimo trop ovac, ki jim trenutno družbo dela več jagenjčkov. Med njimi je tudi Miško, ki ga trikrat na dan hranimo po steklenički. Pri hranjenju zelo rada pomaga tudi 8-letna vnukinja Rebeka,« je k fotografiji zapisal Rebekin oče Primož Kozan.

Tue, 1. Jun 2021 at 15:53

85 ogledov

Jedi, ki so pripotovale k nam
Zvezi za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) in Grmu Novo mesto – centru biotehnike in turizma je ob nekoliko razrahljanih ukrepih v začetku meseca le uspelo prirediti že 23. državno tekmovanje Etnološke in kulinarične značilnosti Slovenije. Mladi raziskovalci so se letos lotili novega, zanimivega raziskovalnega izziva – Socializem skozi želodec. Svoje naloge pa so predstavili v prostorih Hiše kulinarike v Novem mestu.  Temo letošnjega raziskovanja etnoloških in kulinaričnih značilnosti Slovenije je ZOTKS povezala z raziskovanjem kuhinje bivše Jugoslavije, ki se je prenesla v Slovenijo in pri nas ostala bodisi taka, kot je, bodisi prilagojena našemu okolju. Mladi so morali upoštevati tudi to, kakšen pomen in status so imele te jedi pred desetletji in kako sta se njihov pomen in vrednotenje preoblikovala in prevrednotila do danes. Mladi raziskovalci so bili povabljeni, da pobrskajo po spominih in izkušnjah svojih staršev ali starih staršev ter spoznajo vire in recepte, ki govorijo o gastronomskih novostih, ki so v Slovenjo prišle z ozemlja nekdanje skupne države po drugi svetovni vojni. Odkrivali so, katere jedi in prehranske navade so prebivalci nekdanjih republik skupne države prinesli na naše območje, kdaj smo jih pri nas začeli uživati in kako smo jih pripravljali mi. Z novimi jedmi in recepti so se s potovanj po bivši državi vračali tudi Slovenci, mnoge med njimi so se nekoliko prilagojene našemu okusu in sestavinam tudi ohranile in jih še vedno radi pripravljamo. Z migracijami prebivalstva po nekdanji Jugoslaviji so tudi prebivalci Slovenije marsikdaj šele prvič poskusili sarmo, enolončnico bosanski lonac, prebranec, najrazličnejše čevapčiče, pleskavice in druge jedi z žara, kajmak ter burek in baklavo. Marsikaj od naštetega je danes del ali sestavina hitre, ulične prehrane, piknikov in zabav, a bogata prehranska ponudba bivših republik je po desetletjih samostojne države že izginila z naših vsakdanjih ali prazničnih jedilnikov. Hrana v nas zbuja prijetne spomine. S srednjih biotehniških šol so na tekmovanje letos prispele tri prijave, z višjih strokovnih šol pa dve. Vse naloge je pregledala in ocenila strokovna komisija: doc. dr. Stojan Kostanjevec, predsednik komisije, ter članici mag. Marlena Skvarča in doc. dr. Mateja Habinc. Med srednješolci je najboljšo nalogo pripravil Blaž Oblak iz Grma Novo mesto – centra biotehnike in turizma, ki je pod mentorstvom Damjane Hosta pripravil nalogo Od prosjače do pice. Med dvema nalogama študentov višjih strokovnih šol pa je komisija kot najboljšo prepoznala nalogo Nuše Prejac, Ane Zevnik in Viktorije Prek z Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor z naslovom Recikliranje spominov. Nalogo so študentke izdelale pod mentorstvom Mojce Polak.

Tue, 1. Jun 2021 at 15:07

260 ogledov

Pravi čas prepoznali priložnost v kozjereji
Zemlja je dragocena dobrina, ki jo lahko s pravo idejo in znanjem tudi primerno oplemenitimo. Seveda pa je treba med mnogimi poslovnimi možnostmi izbrati najobetavnejšo in predvsem tako, ki jo opravljaš z veseljem. Pred to odločitvijo so se pred dobrimi osmimi leti znašli tudi Papeževi in na enem od družinskih srečanj sklenili, da bodo na kmetiji v Vremski dolini sredi Brkinov imeli koze in lastno mlekarno. »Mama izhaja iz Brkinov in spominjam se svojih otroških let, ko smo s starši in sestro radi prihajali sem ob koncih tedna in med poletnimi počitnicami. Naša kmetija nikoli ni bila velika, stara starša se nista preživljala s kmetijstvom, imela sta le kakšno kravo ali drugo žival. Pred leti se je oče ljubiteljsko ukvarjal s konjerejo, a je ugotovil, da v tem ni prihodnosti, zato je kmetija nekaj časa samevala,« pripoveduje Katarina Delor Papež. »V družini smo razmišljali, kako naprej. Imeli smo veliko idej: da bi zasadili sadna drevesa, saj smo ob brkinski sadni cesti, da bi sadili česen ali zelenjavo in druge možnosti. Pa je oče predlagal, da bi imeli koze. Takrat so v medijih začeli pisati o blagodejnih lastnostih kozjega mleka za zdravje ljudi, zato se mu je to zdela izvrstna poslovna priložnost. Vsi smo se strinjali z njim in tako se je leta 2013 začela zgodba kozjerejske kmetije na deset hektarjev veliki posesti v Zavrhku na meji med Krasom in Brkini, v vasi Škoflje pa lastne mlekarne,« se spominja sogovornica. Vanjo sta najbolj vpeta Katarina, ki vodi podjetje, in oče Anton, ki s svojim znanjem managementa in podjetništva pomaga pri usmeritvah in nadaljnjem razvoju kmetije in butične mlekarne. ZAČELI S 30 KOZAMINa posestvu v Zavrhku so postavili lesen hlev, vanj pa naselili prvih 30 koz, ki so jih pripeljali iz Avstrije. »Ker smo se odločili za mlečno prirejo, smo izbirali med dvema tradicionalnima mlečnima pasmama: sansko in srnasto. Takrat nismo veliko vedeli o razlikah med obema pasmama in smo se odločili za srnasto. Obe pasmi sta izrazito mlečni, sanska ima višjo mlečnost in je primerna tudi samo za hlevsko rejo, koze srnaste pasme pa so srečnejše, če imajo tudi izpust na pašnik. Pri hlevski reji se sicer lahko izogneš mnogim težavam na poti od živali do mleka, a je mleko pašnih živali kakovostnejše od mleka živali iz hlevske reje ne glede na pasmo koz,« nam pojasni Katarina. Na kmetiji redijo koze srnaste pasme Koze so precej zahtevne in predvsem občutljive živali, zato imajo na posesti tudi enega zaposlenega, za dobro počutje njihovih živali skrbi Franc Dolenc. »Paziti moramo, da koze niso na prepihu, ne marajo pretirane vročine in mraza. Če je na travi rosa ali zunaj le rahlo dežuje, bodo le pokukale iz hleva, ne bodo pa šle na pašo. V hlevu ostanejo tudi, ko je zunaj blato, da jih ne bi napadli paraziti, ki so v zemlji, in bi zaradi njih zbolele. Zdravje naših živali je zelo pomembno, saj je od tega odvisno tudi naše nadaljnje delo,« pove Franc. »Naše koze imajo nov, zračen in prostoren lesen hlev, ki jim nudi vse potrebno ugodje, da je tudi mlečnost dobra. Okoli hleva pa smo ogradili pašnike, varuje jih električni pastir, da se lahko brezskrbno pasejo. Seveda je paša nadzorovana, spremlja jih tudi naša čuvajka Brina, pastirska psica. Koze se ne pasejo ves dan, ampak jih iz hleva spustimo dvakrat – dve uri so na paši zjutraj, nato se za nekaj ur vrnejo v hlev, da si odpočijejo in se odžejajo. Koza sama ne išče vode, pije jo le, če ji jo ponudiš. In če ne bi pile, tudi mleka ne bi imele veliko. Ko se odžejajo, pa jih popoldan spet spustimo na pašnik. Prav vidi se, kje so se pasle najprej! Rade imajo raznovrstno rastlinje, in kadar imajo možnost izbire, najprej popasejo najboljše in najbolj zdravilne rastline. Rade tudi dvigujejo glavo in uživajo rastline, ki jih drugi prežvekovalci ne dosežejo. Vse te dragocene snovi iz narave in učinkovine iz rastlin pa se pokažejo tudi v visoki kakovosti mleka,« še pojasni Franc. Zaradi takega načina reje morajo biti vsi pašniki v okolici hleva, saj imajo koze navado, da gredo daleč od ‘doma’. »Koza bi se ustavila najdlje stran od hleva, če bi imelato možnost, pri tem pa bi vso energijo porabila za gibanje, mi pa bi zato namolzli dosti manj mleka,« še izvemo. Z leti so čredo postopoma povečali, trenutno imajo 90 koz molznic in okoli 20 mladic ter dva kozla. »Kozla sta ves čas s kozami, pred parjenjem ju za en mesec ločimo od njih, da so ju potem spet vesele, ko se vrneta mednje,« pove Katarina. Kozel ostane v tropu dve leti, nato ga prodajo in kupijo novega. Odbira kozla je precej zahtevna, saj pri nas ni velike izbire, zato ga pripeljejo iz tujine. Ker se mlečnost prenaša prek kozla, je selekcija zelo pomembna in ji posvečajo veliko pozornosti. Da imajo mleko na voljo vse leto, pa imajo dve čredi: »Tako vse koze niso hkrati breje in imamo zamik pri jaritvah – prve so pozimi, druge pa pričakujemo v kratkem.«  Katarina Delor Papež: »Marsikdo misli, da koze niso inteligentne živali, a to ne drži. So zelo pametne, občutljive in zahtevne. Jaz pravim, da so koze ‘fine gospe’, ki se pustijo razvajati in so precej izbirčne pri izbiri rastlin na paši.« PREDELAVA VSAK DANHkrati s kmetijo so kakšna dva kilometra stran v vasi Škoflje uredili še mlekarno. »Za lastno mlekarno smo se odločili zato, ker želimo imeti nadzor v celotnem procesu: od prireje mleka do predelave in distribucije na prodajna mesta. V mlekarni BeKa imamo računalniško nadzorovan proces, ki nam omogoča nadzor predelave, distribucije in sledenje prodajnim trendom. Polnjenje mlečnih izdelkov v stekleno embalažo in sončna elektrarna na strehi mlekarne pa omogočata tudi okolju prijazno proizvodnjo,« poudari Katarina. Izdelki iz kozjega mleka V butični mlekarni imajo kotel, ki jim omogoča predelavo 1000 litrov mleka na dan. Po sedmih letih predelava mleka še vedno raste, potencial kozjega mleka in izdelkov pa je na trgu še velik, ocenjuje sogovornica. »Jutranjo molžo nam s kmetije pripeljejo ob šestih zjutraj in mleko gre takoj v predelavo. Ker sami nimamo dovolj površin, da bi povečevali čredo, smo se že zelo kmalu povezali še z dvema kmetijama, ki za našo mlekarno redita srnaste koze, mi pa odkupimo njihovo mleko. Obe kmetiji, ena pri Pivki in druga pri Kozini, sta od naše kmetije oddaljeni manj kot 25 kilometrov, a se rastlinje, ki ga živali  zaužijejo pri nas in na partnerskih kmetijah, razlikuje, zato poskušamo ne mešati mleka, ampak ga predelujemo ločeno. Mleko je namreč živa snov in smo pri tem zelo pazljivi,« pojasnjuje sogovornica, ki dela v mlekarni še stremi inženirji in tehnikom. Ker je sama v mlekarstvo zaplula iz povsem drugega področja – končala je študij biokemije in magistrirala v Grenoblu na programu MIB – pravi, da se o kozjereji in predelavi kozjega mleka še vedno uči. »Najdražje se je učiti na lastnih napakah, a si te tudi najbolj zapomniš,« iskreno pove. So pa v mlekarni tudi ob pomoči moževih prijateljev iz Francije, ki se ukvarjajo z živilsko tehnologijo in predelavo mleka, uspeli vzpostaviti vse tehnološke  postopke in razviti recepture tako, da so vsi njihovi izdelki najvišje kakovosti. »Vedno pa je prostor za izboljšave, saj vsak izdelek zahteva svoje znanje,« doda sogovornica.  V njihovi mlekarni poleg kozjega mleka ponujajo še naslednje izdelke: jogurt, albuminsko skuto, mladi sir, sir za žar, kozjo sirotko in kozji sir. »Imamo devet izdelkov in pri tem bomo ostali,« pove. Glavna sta jogurt in mleko, ki sta v ponudbi vse leto. »Decembra in januarja je mleka nekoliko manj, zato ga takrat ni dovolj za vse izdelke,« pojasni sogovornica. Načrtno so se odločili, da nimajo jogurtov z okusom, saj želijo, da ti ostanejo popolnoma naravni, brez konzervansov, dodanih okusov in sladkorja. »Vsak lahko sam doda žličko sladkorja, medu ali marmelade v jogurt, kar je bolje kot pripravljeni sadni jogurti, « je prepričana Katarina. Lani so uredili zorilnico sirov, s čimer lažje nadzorujejo njihovo zorenje, saj imajo možnost uravnavanja vlage in temperature. Katarina Delor Papež: »Odločili smo se za pasterizacijo. Morda malo iz strahu, da ne bi bilo kaj narobe. Smo butična mlekarna, a ne tako majhna, da bi si lahko privoščili napake.« Največ izdelkov prodajo v trgovinskih verigah po severni Primorski, v Ljubljani, Novem mestu in Mariboru, trg pa si utrjujejo tudi pri zahodnih sosedih, v Italiji. »Sodelujemo tudi z zadružnimi trgovinami KZ Idrija, Tolmin, Agraria Koper, Škofja Loka in Sevnica ter Grm Novo mesto, kjer prodaja naših izdelkov raste. Všeč so mi njihove trgovine, kjer imamo lokalni ponudniki možnost predstavitve in v njih diši po sveže pečnem kruhu že, ko vstopiš vanje,« pove Katarina. Ker imajo njihovi izdelki kratek rok trajanja, je ključna tudi logistika. Uspeva jim dobro, saj so njihovi izdelki že naslednji dan na prodajni polici. »Naši kupci so predvsem mlade družine z otroki in starejši z zdravstvenimi težavami,« še izvemo. Ker ne sodelujejo z javnimi ustanovami, pa tudi korona ni pustila vidnih posledic pri njihovem poslovanju. PREDSODKE IMAJO LE ODRASLIKo so se Papeževi podali v kozjerejo, se je v medijih sem in tja že pojavljal kakšen prispevek o številnih prednostih uživanja kozjega mleka za naše dobro počutje, od takrat pa je kozje mleko vse bolj cenjeno in iskano med kupci. »Moji in sestrini otroci odraščajo ob kozjem mleku. Spomnim se, da moj sin ni želel jesti kosmičev, če so bili pripravljeni s kravjim mlekom, tako zelo se je privadil okusu kozjega mleka. Na degustacijah opažam, da imajo ljudje še vedno predsodek pred kozjim mlekom. Kozji sir še nekako poskusijo, jogurta pa ne prav radi. Zanimivo pa je, da otroci nimajo teh predsodkov in imajo strašno radi kozje mleko, ki ima nežen, rahlo sladkast okus. Če so koze negovane in se vzdržuje primerna higiena med molžo, mleko ne sme imeti neželenega priokusa koze. Če pa se mleko navzame vonja zaradi slabe higiene, pa ga s tehnološkim postopkom ne moreš več odvzeti in izdelki iz takega mleka imajo tisti odbijajoči priokus.«  POSLOVNI PRISTOPRazvoja kozjereje in mlekarne so se v družini lotili po načelih, ki veljajo tudi v podjetništvu, Katarina pa se je v tej zgodbi povsem našla, saj si je od nekdaj želela ustvariti svoje delovne mesto in imeti svojo blagovno znamko. »Pred leti sem po tihem razmišljala o cvetličarni, pristala pa sem med kozami,« se pošali sogovornica, ki ima svoje delo zelo rada, ceni in spoštuje pa tudi naravo in živali. Na njeni poti jo podpira tudi družina. »Še vedno imamo sobotne družinske sestanke, na katerih ocenimo, kaj smo uresničili, in si začrtamo novecilje,« nam pove. Blagovna znamka BeKa – B kot brkinska in K kot koza, ki so jo razvilihkrati z izdelki, je v komaj sedmih letih postala prepoznavna in cenjena pri nas in pri zahodnih sosedih. Odločitev za lastno butično mlekarno pred osmimi leti je bila pravilna, ocenjuje Katarina, saj se je pokazala kot dejavnost z visoko dodano vrednostjo. Koze so v preteklosti imeli le na kmetijah, ki si niso mogle privoščiti krave, danes pa ima kozje mleko precej višjo ceno od kravjega in velik potencial. Zanimanje zakozje mleko in izdelke iz njega je namreč v porastu, saj se ljudje vse bolj zavedajo njihove prehranske vrednosti.

Fri, 21. May 2021 at 11:21

623 ogledov

Zelišča so del njenega življenja
Več kot četrt stoletja je že minilo od takrat, ko je Jožica Šerbinek posadila nekaj osnovnih zelišč, ki ne smejo manjkati na vrtu pri hiši. Najprej se jim je posvečala ljubiteljsko, z njimi je zboljšala jedi in pripravljala čajne in zeliščne mešanice, kmalu pa je njeno navdušenje preraslo v ljubezen, ki ni popustila nikoli. »Zdaj, ko se je poslovila zima in nas pozdravlja pomlad ter božajo topli sončni žarki, so se začele prebujati tudi moje rožice, do poletja pa bo moj zeliščni vrt prava fantazija,« navdušeno pripoveduje zeliščarica Jožica Šerbinek iz Ročice pri Jakobskem Dolu. V zeliščarstvo je zašla povsem slučajno: »Ko sem ostala brez službe, so me povabili na izobraževanje o zeliščih. Zdelo se mi je zanimivo in sem šla. Spomnim se, da je mama vedno imela na vrtu vsaj deset vrst zelišč, in nobena jed ni bila brez tistega zelišča, ki paše zraven. Kakšni dve leti je trajalo izobraževanje in usposabljanje na različnih inštitucijah, da smo usvojili vsa osnovna znanja o njih, vmes smo v Hmeljarskem inštitutu v Žalcu dobili tudi sadike za naše vrtove. Prva zelišča, ki sem jih zasadila, so bila plahtica, melisa, žajbelj, rman, ognjič in pegasti badelj, tem pa sem z leti dodajala nova. Zdaj v mojem zeliščnem vrtu raste že več kot 60 različnih zelišč in aromatičnih rastlin, pa sadne vrste: aronija, maline, robide, borovnice, fige in jagode,« navdušeno pripoveduje Jožica. Preseneti me, da njen zeliščni vrt ni ograjen, čeprav ga obdajata gozdiček in jasa, kamor rada zaide srnjad. »Srne se pogostijo samo z vrtnicami, preostalih zelišč pa se ne lotijo. Kakšen mlad srnjak bi si ob ameriškem slamniku brusil rogove, sicer pa ne delajo škode,« izvemo. Sadni sir je zdrav nadomestek bombonov NEZAHTEVNA ZA VZGOJOOkoli hiše, odmaknjene od prometne ceste in skrite v dolini, ravnine skorajda ni, zato je zelišča sadila na različna mesta, vsa z naklonom, kar zahteva tudi veliko ročnega dela. Začela je s petimi ari, kar je za zelišča skorajda preveč. Vse, kar je zraslo, je morala namreč tudi pobrati in posušiti, nazadnje pa tudi prodati. Zato je pred leti nekoliko skrčila zeliščni vrt, zdaj pa ga spet povečuje. »Niti zamisliti si ne moreš, kako veliko zelišč pridelaš na tako mali površini. Pri meni jih polovica konča na kompostu, ker jih je preprosto preveč. Očitno jim zemlja – na enem delu glinena, na drugem pa peščeno-glinena – tod okoli ugaja, saj zelo dobro uspevajo. Sprva sem se bala, da bo vzgoja zelišča zahtevna, pa sem z leti ugotovila, da to ne drži. Dodam jim le malo komposta, letos sem jim prvič dodala ekološko gnojilo v briketih, sicer pa ne potrebujejo dosti več. Še največ dela imam s plevelom in njivsko preslico, ki se je tako razrasla, da se je skorajda ne morem več znebiti. Vsak dan sem nekaj ur na kolenih, da jo čim več porežem, spuliti se je ne da, tako trdovratna je,« nam pojasni. »Po pripovedovanju mojih prednikov naj bi v naši stari hiši, ki je stala na istem mestu kot nova, nekaj časa živeli menihi. Morda so že takrat za temi zidovi pripravljali balzame in blažila. Sedaj s tradicijo gojenja zdravilnih zelišč in dišavnic nadaljujem tudi sama.« V Jožičinem urejenem zeliščnem vrtu vlada ‘nered’: »Nič ne pazim, katere rastline so dobre sosede in katere ne ter kam posadim kakšno zelišče. Niti jih ne presajam, če vidim, da se dobro počutijo in tudi dobro uspevajo. Bolj gledam na to, da je zeliščni vrt lep tudi na pogled in da čim bolje izkoristim vsak košček zemlje,« pojasnjuje sogovornica. Med zelišči in na obrobju rastejo še sadna drevesa in cvetje, zato v vrtu cveti od pomladi do pozne jeseni. Jožica Šerbinek: »Ko sem začela urejati zeliščni vrt, sem posadila največ plahtice. To je zelišče, ki je najboljša prijateljica vsake ženske. Nepogrešljiva je v vsakem obdobju ženske, od mladosti do pozne starosti, zato sem jo izbrala kot prepoznavni znak zeliščnega vrta Pri Jožici.« ZA AROMO IN KULINARIČNE UŽITKEVsi, ki se podajo v opojni svet zelišča, hitro odkrijejo, kako široko področje je to. »Vsi poznamo pregovor, da za vsako bolezen rožica raste. Blagodejne učinke za naše zdravje in naše dobro počutje so poznali že mnogi rodovi pred nami in mnogi še vedno iščejo pomoč za povrnitev zdravja v rastlinah. Zelišča so podpora našemu počutju in zdravju in ta znanja so se med ljudmi ohranila. Melisa na primer krepi možgane in pomirja, z njo lažje premagujemo napetost, kamilični čaj nas sprosti, z rmanom bomo hitreje pregnali mačka, majaronovi cvetovi bodo pomagali pri prehladu in glavobolu, poprova meta nam pomaga pri težavah z želodcem,« pojasnjuje Jožica, ki pa se je bolj kot zdravilnim učinkovinam zelišč posvetila njihovi uporabi v kulinariki in pri kozmetičnih izdelkih. »Svetovanje ljudem z zdravstvenimi težavami se mi zdi izjemno odgovorno, zato se nisem posvetila zdravilnim lastnostim zelišč, temveč predvsem njihovi uporabi v kulinariki in pri negi telesa. Z njimi lahko preprosto jed spremenimo v vznemirljivo doživetje za naše brbončice. Jaz pravim, da so zelišča in dišavnice duša dobre kuhinje.« Sama jih doda prav vsaki jedi: »Potresite malo drobnjaka po ocvrtih jajčkih, nikoli več jih ne boste jedli brez, tako okusna so! Tudi zelenjvna ‘čorba’ nima pravega okusa brez vrtnega šetraja, pa goveja juha brez luštreka, peteršilja in zelene … nikakor. Tudi netresk bi moral rasti pri vsaki hiši. Včasih je rasel na strehah, da je hiše varoval pred strelo. Nekatera zelišča imajo zdravilno moč, zaradi katere jih je dobro imeti pri roki, z dišavnicami pa oplemenitimo okus jedem,« izvemo. Jožica Šerbinek: »V vrtu ne smejo manjkati majaron, origano, melisa, poprova meta, koprc, bazilika in žafranika, pa luštrek, zelena in peteršilj. Nekaj kvadratnih metrov ima družina dovolj, da si jih pridela sama in ima vse leto dovolj zelišč z domačega vrta.« Svoje znanje in navdušenje nad zelišči deli tudi z obiskovalci, ki radi prihajajo v njen mali zeliščni raj. »Vsi, ki imajo veselje in košček zemlje, si lahko sami pridelajo vsa zelišča in aromatične rastline, ki so nepogrešljive v kuhinji. Mnogim to ne dopušča čas, zato smo tu mi – mali zeliščarji, ki pridelamo in predelamo premalo za večje trgovske centre, a dovolj za tiste, ki cenijo kakovost,« meni sogovornica. Izdelki iz zeliščnega vrta Pri Jožici Tudi receptov ne skriva, če jo kdo vpraša zanje. »V njih je dosti več kot le sestavine, so tudi izkušnje, spretnost in naša energija, ki prehaja v naše izdelke,« meni Jožica, ki iz zelišč pripravlja 15 različnih izdelkov, vsak pa ima vsaj pet okusov. »Moji prvi izdelki so bili čaji iz enega zelišča. Videla sem, da jih ljudje radi podarjajo, zato sem se bolj posvetila darilnemu programu iz zelišč in ne toliko pripravkom za lajšanje zdravstvenih težav. Sčasoma sem začela izdelovati še čajne mešanice, zeliščno sol, sivkine blazinice, kekse, zeliščne želeje in sadni sir ter nazadnje še mazila in mila. Ure in ure lahko preživim v svoji hiški s kuhinjo, v kateri razvijam svoje ideje in recepte. Dokler z izdelki nisem povsem zadovoljna, ne gredo na prodajne poličke,« iskreno pove.  Jožica Šerbinek: »Spoznavanje zelišč se v resnici nikoli ne konča, vedno odkrijem kaj novega. Recepte pa razvijam tako, da v rastlinah ostane čim več učinkovin in arome.«  DELO SE ZAČNE S POBIRANJEMTa čas v vrtu že cveti. »Prve narcise so že odcvetele, tudi tulipanov skoraj ni več. Zdaj lahko občudujemo čudovite vijolične cvetove plazečega timijana, ki ga bom tudi prvega pobrala, cveti že mačja meta, ki jo tako rade obiskujejo čebele, kmalu bo v cvetu tudi drobnjak, « našteva Jožica. Konec maja bodo ob robu zacvetele še očarljive damaščanske vrtnice. Jožica natanko ve, kdaj je katera rastlina primerna za pobiranje, da se v njej ohranijo vse učinkovine in arome. Vedno jih pobira ob suhem vremenu, nekatere zjutraj, druge čez dan ali proti večeru. Prav vsako očisti in prebere, da odstrani vse poškodovane dele. Vsak listek osmuka s stebelca, nato jih razporedi po mrežah in naravno suši. »Ure in ure presedim pri delu, a pri tem uživam. To me sprošča in veseli, ko vidim sadove svojega dela,« pripoveduje Jožica med najinim sprehodom po zeliščnem vrtu. Vesela je, ko lahko svoj mali zeliščni raj deli z drugimi, zato po dveh letih spet vabi na dan odprtih vrat. Ta bo v soboto, 22. maja, ko boste z Jožičinim čajem nazdravili ob mednarodnemu dnevu čaja. Poklon čaju je tudi poklon številnim majhnim kmetom po vsem svetu, ki pomagajo pridelati to priljubljeno pijačo. Zeliščna mešanica za pripravo sadnega sirupa Jožica Šerbinek je sodelovala s Turističnim društvom Jakob, pozneje pa je 16 let vodila Društvo kmečkih žena Jakob. Bila je pobudnica prireditve Druženje hrane in vina in državnega tekmovanja kmetic v kuhanju kisle žüpe, po katerih so jakobske kmetice najbolj prepoznavne. Za svoje požrtvovalno delo je prejela priznanje in zahvalo Zveze kmetic Slovenije ter priznanje in Zlati grb Občine Pesnica za njen prispevek k razvoju in prepoznavnosti občine ter za dolgoletno vodenje Društva kmečkih žena Jakob. 

Thu, 20. May 2021 at 14:10

136 ogledov

Razvijajo nove izdelke
Kmetija Paldauf je največja kmetija v Vučji vasi, ki je v zadnjih nekaj letih prodrla na trg z lastno blagovno znamko, pod katero ponujajo inovativne izdelke iz ekoloških surovin, pridelanih na njihovi kmetiji. Odločitev mladega gospodarja Igorja Paldaufa, nosilca naziva Inovativni mladi kmet 2019, da večji poudarek namenijo poljedelstvu po ekoloških smernicah, se je pokazala kot pravilna. Hkrati z novo ponudbo je Igor na domačiji v Vučji vasi pred tremi leti uredil sodobno prodajalno BeEko, lani pa je zaživela še spletna trgovina. »Na naših prodajnih policah je že okoli 130 izdelkov. Več kot polovica jih je z naše kmetije, preostali izdelki pa so z drugih kmetij po Sloveniji, s katerimi uspešno sodelujemo,« pove Igor Paldauf. Ker si želijo kupcem ponuditi čim bolj raznovrstno ponudbo ekoloških živil, redno razvijajo nove izdelke. »V začetku leta smo naše kupce razveselili z domačimi ekološkimi bučnimi širokimi rezanci in svedri. V njih smo povezali buče, tradicionalno poljščino v Prlekiji, in testenine. Razvoj recepture je trajal kar dolgo, saj smo iskali pravo razmerje osnovnih sestavin. To sta ekološka pšenična moka, mleta z mlinom na kamen, in bučna moka, ki jo dobimo z mletjem bučne pogače. Ta pa je stranski produkt pri hladnem stiskanju bučnega olja, ki sicer konča kot krma domačim živalim. Nastala sta nova, inovativna izdelka, ki sta zelo okusna in se odlično prilegata k zelenjavi, mesnim ter ribjim jedem, omakam …, zato sem prepričan, da bosta ljudem všeč,« meni sogovornik. V redni ponudbi imajo tudi testenine iz ajdove in pirine moke, pridelane in predelane na kmetiji, načrtujejo pa tudi brezglutenske testenine, saj njihove stranke povprašujejo po njih. Poleg testenin so zelo priljubljeni tudi njihovi mlevski izdelki, narašča pa tudi prodaja hladno stiskanega sončničnega olja, ki je izjemno aromatično in povzdigne okus vsake jedi. Njihovo ponudbo pa dopolnjujejo še mesni izdelki iz prašičev krškošoljcev ter ekološka jajca. »Ponudbo bomo še večali, saj želimo našim kupcem ponuditi čim več osnovnih živil na enem mestu. Pri razvoju novih pa gradimo predvsem na kakovosti, ekološki pridelavi in predelavi surovin ter z mislijo na okolje, saj je večina naših kupcev okoljsko in prehransko ozaveščenih in cenijo naše znanje in trud, ki ju vlagamo v naše izdelke,« meni Paldauf. Sicer pa toplejši dnevi že kličejo k opravilom na polju. Na 31 hektarjih bodo tudi letos posejali in posadili buče, sončnice, koruzo, lan, pšenico, piro, proso, ajdo in konopljo. Pridelke pa skrbno spravili s polj in z dodano vrednostjo na prodajne police.
Teme
naš utrinek

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Skupaj na gugalnici