Frozi, izdelek brez konkurence za poletno osvežitev
Pred sedmimi leti ni nihče verjel, da bodo na kmetijo v Buče prihajali ljudje po domače mlečne izdelke. Buče so namreč manjše naselje v osrednjem delu Kozjanskega gričevja, kjer živi komaj 150 ljudi, in so od mestnega središča oddaljene vsaj 50 km.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 21. julij 2020 ob 10:19

Odpri galerijo

Katja Sinkovič

Pa se je izkazalo, da oddaljenost ni ovira, če kmetija ponuja izdelke najvišje kakovosti. Take, ki se jim je težko upreti, ko jih enkrat poskusiš. Mednje sodijo izdelki s kmetije Sinkovič. »Kakovost izdelka se začne pri osnovni surovini – mleku,« pripoveduje mlada prevzemnica kmetije Katja Sinkovič, ki se je ob prevzemu kmetije, usmerjene v prirejo mleka, odločila pridelavo nadgraditi s predelavo in prodajo mlečnih izdelkov. 

»Družinsko kmetijo na Bučah sem prevzela po spletu okoliščin. Skupaj smo  odraščale tri sestre in vse smo tako ali drugače povezane s kmetijstvom. Sama sem izbrala študij, ki ni niti malo povezan s kmetijstvom – magistrirala sem na Fakulteti za upravo, dve leti predavala na Ljudski univerzi v Rogaški Slatini, a vseeno pogumno sprejela nov izziv. To je bila zame velika prelomnica, o kateri sem dobro razmislila,« iskreno pripoveduje naša sogovornica. Nikoli ni podvomila o pravilnosti svoje odločitve, pri kateri jo podpira tudi partner Mitja, in o tem sploh ne razmišlja. Zase pravi, da se v mestu ne bi počutila dobro, da ji je ljubše podeželje, zato s ponosom in nadvse uspešno nadaljuje družinsko zgodbo. Na kmetiji je z mlado prevzemnico zavel svež veter in danes je kmetija Sinkovič znana daleč naokoli prav zaradi nje.

NOV HLEV IN ENKRAT VEČ ŽIVALI
Prireja mleka ima na kmetiji že skoraj polstoletno tradicijo. Z intenzivnejšo  prirejo mleka sta leta 1970 začela Katjina starša, ki sta nadaljevala z delom Katjinih starih staršev. Katja pa je bila tista, ki se je po večletnem razmišljanjuo tem, da bi svojo osnovno surovino oplemenitili, opogumila in začela z novo razvojno zgodbo na kmetiji – dopolnilno dejavnostjo predelave mleka. 

Uspehi kmetije Sinkovič so rezultat pridnih rok in sposobnosti vpeljevanja sodobnih tehnologij na kmetijo.

Katja se je na to pot podala brez znanja, zato je najprej opravila več tečajev o predelavi mleka in se izobraževala, največ pa se je seveda naučila kar pri lastnem delu v obratu za predelavo mleka, ki so ga uredili na izjemno lepo urejeni kmetiji tik ob glavni cesti na Vrenski Gorci. Katja je izjemno zahtevna pri razvoju izdelkov, saj morajo ti najprej zadostiti vsem njenim kriterijem in šele, ko je sama zadovoljna z njimi, jih ponudi na trgu.

				Katja s hčerkama			Katja s hčerkama

Kakovost izdelka se skriva v kakovosti mleka z dovolj mlečne maščobe in vsebnosti beljakovin. Zato se je Katja s partnerjem Mitjo in ob podpori domačih odločila za rekonstrukcijo starega hleva in gradnjo novega, ki kravam molznicam nudi kar najboljše pogoje za dobro počutje. Z izboljšano hranilno vrednostjo krmnega obroka za krave molznice z velikim deležem suhe snovi v vsakem obroku je izboljšala mlečnost in kakovost mleka. Z novo pridobitvijo so na kmetiji lahko povečali tudi stalež govedi za 20 glav. »Trenutno v hlevu muka okoli 50 glav govedi lisaste pasme, od tega jih 30 molzemo, preostalo je mlada živina. Odločili smo se za prosto rejo živali, govedo se pase tudi na pašniku okoli kmetije, krmo – osnova so mešanica žit in trave – pa pridelamo na 21 hektarjih, od tega je 15 hektarjev lastnih,« pove Katja, ki je vpeta prav v vse delovne procese na kmetiji, od molže, krmljenja, predelave do prodaje.

				Katja in Mitja s hčerkama			Katja in Mitja s hčerkama

NAJVEČ IZDELKOV V ŠOLE IN VRTCE
Prve mlečne izdelke s kmetije Sinkovič so na trgu ponudili avgusta 2013, že  prvo leto je prodaja presegla Katjina pričakovanja. Mogoče je k temu uspehu pripomoglo tudi to, da je kmetija Sinkovič edina v občini z dopolnilno dejavnostjo predelave kravjega mleka, ljudje pa vse pogosteje iščejo izdelke lokalnega porekla. 

				Največ mleka predelajo v jogurte			Največ mleka predelajo v jogurte

Njihov prvi izdelek so bili probiotični jogurti, navadni in sadni, ponudbo pa dopolnjujejo še sladka in kisla skuta, mladi siri z dodatki in brez in skutni namazi z dodatki in brez, grški tip jogurta in smutiji. Vsi izdelki so narejeni iz nehomogeniziranega polnomastnega mleka. Za probiotične jogurte so se odločili zato, ker so želeli doseči kar najboljšo hranilno vrednost izdelkov, ki ugodno delujejo na človekovo telo. Katja je začela s tremi različnimi okusi jogurta, število okusov pa se veča. Poletni hit je osvežilni tekoči jogurt z okusom limete in kumare, kombinacije, ki osveži in ohladi v vročih dneh. Katja skrbi tudi za promocijo in prodajo njihovih izdelkov. Pravi, da izjemno dobro sodeluje s TIC Podčetrtek ter drugimi lokalnimi ustanovami in mediji, največ pa so k dobri promociji pripomogla priporočila zadovoljnih strank. »Prav oni so naši najboljši promotorji,« pravi Katja. Količina mleka, ki ga na kmetiji predela, sledi povpraševanju, vsako leto potuje v celjsko mlekarno manj mleka, več pa v njeno sirarno. »Prvo leto smo predelali približno 17.000 litrov mleka, zdaj ga predelamo že dobro tretjino, okoli 60.000 litrov,« ponosno pove. Katja, ki na kmetiji dela skupaj s partnerjem Mitjo, na pomoč pa ji priskočita tudi starša, pravi, da so dosegli tisto raven prireje in predelave, ki jo zmorejo obvladovati, zato o širitvi ne razmišlja: »Ohraniti želimo obseg, ki ga imamo, in se posvetiti kakovosti naših izdelkov,« odločno pove. Odličnost njihovih izdelkov vsako leto potrdijo tudi priznanja z Dobrot slovenskih kmetij na Ptuju. Letos je prejela zlato priznanje za domači jogurt z okusom jagode in znak kakovosti za sir za žar. Kmetija je prejela tudi certifikat brez GSO in sodeluje v nacionalni shemi Izbrana kakovost, a k dobri prodaji to ne pripomore veliko. »Sta pa oba certifikata prednost pred konkurenco pri prijavljanjih na razpise za javna naročila,« izvemo. Pri iskanju prodajnih poti se je Katja usmerila na prodajo v javne zavode, šole in vrtce. »Na tisoče jogurtov potuje v 25 šol in vrtcev od Kozjega, Krškega, Majšperka … Njim prodamo okoli 80 odstotkov vseh naših izdelkov, preostalo pa v domači prodajalni, lokalni pekarni in trgovinici. Lahko si mislite, kakšen šok smo doživeli, ko so nas v petek, 13. marca, obvestili, da se šole in vrtci zapirajo. Čez noč smo ostali brez kupcev. S prodajo viškov mleka med karanteno sicer nismo imeli težav, saj je mlekarna odkupila vsak liter, se je pa po pričakovanjih zmanjšala odkupna cena mleka,« pove Katja.

				Mitja v hlevu			Mitja v hlevu

FROZI, ZGODBA O USPEHU
Katjine oči zažarijo, ko govori o predelavi mleka. Ni težko opaziti, da jo je to delo povsem zasvojilo. Mleko namreč ponuja številne možnosti za razvoj različnih izdelkov in letos je Katja uresničila svojo dolgoletno željo. Predstavila je edinstven izdelek, za katerega pravi, da je že zdaj zgodba o uspehu, čeprav je na trgu šele tretji mesec. Z njim so vsaj deloma nadomestili prodajni izpad med karanteno. »Zelo dolgo sem si želela ponuditi domač sladoled, a me je misel, da bi našemu mleku dodajala sadne baze, odvrnila od tega. Iskala sem nekaj primerljivega in se domislila zamrznjenega jogurta. Tri leta sem v svoji glavi razvijala idejo, zadnje leto pa sem intenzivno testirala različna razmerja grškega jogurta in pasteriziranega mleka, ki sta osnovni sestavini novega izdelka. Njuna struktura in okus se med zamrzovanjem spreminjata glede na različno razmerje obeh sestavin in šele po enem letu testiranj sem bila z izdelkom zadovoljna. Prvi sta ga poskusili hčerki in ko je bil všeč še njima, sem vedela, da je to to,« navdušeno pripoveduje. 

				Katja pripravlja Frozi			Katja pripravlja Frozi

Katja je izbrala tudi ime novega izdelka Frozi (iz ang. frozen, zamrznjen). Odločila se je za izstopajočo in privlačno podobo, ki jo je po njenih željah upodobil oblikovalec, ki je pripravil tudi prepoznavni znak in embalažo preostalih izdelkov. »Ker je Frozi namenjen predvsem otrokom in ker kupujemo tudi z očmi, sem želela, da je že na prvi pogled drugačen od preostalih naših izdelkov. Želela sem, da si ga ljudje takoj zapomnijo,« pove.

Čas za predstavitev novega izdelka je izbrala premišljeno: »Tik pred prvomajskimi prazniki smo na naši Facebook strani predstavili Frozija. Navdušenje naših sledilcev je bilo veliko in ker so se ravno takrat sprostili ukrepi o prepovedi prehajanja med občinami, si ne bi mogli izbrati boljšega termina. Ljudje so komaj čakali, da so lahko šli na izlet, in tisto nedeljo je bila na našem dvorišču vrsta ljudi, ki so čakali na svojo porcijo zamrznjenega jogurta. Ko sem videla, da na Buče pridejo ljudje iz Ljubljane, Gorenjske, Primorske samo zaradi tega, so se uresničile moje sanje. Všeč je vsem, otrokom in odraslim,« navdušeno pripoveduje Katja. Zaenkrat se z njim lahko osvežimo le na kmetiji Sinkovič, Katja pa obljublja, da bodo že naslednje leto lončki zamrznjenega jogurta na voljo v kateri od trgovskih verig. »Glas o Froziju se je hitro razširil med ljudmi, zato so me že po nekaj dneh klicali iz različnih trgovskih družb s prošnjo, da bi imela pri njih avtomat za izdelavo zamrznjenega jogurta. Zaenkrat to še ni mogoče, vsekakor pa bomo razmišljali tudi o tem,« obljublja.

Katja že več let z družino ni bila na dopustu, saj je njihovo življenje povsem podrejeno razvoju kmetije in dopolnilne dejavnosti, a jo to poslanstvo nadvse veseli. »Zadnjih pet let mi je res vzelo veliko energije, a sem zadovoljna, da smo pri delu uspešni in smo tudi letošnje težke razmere dobro prebrodili,« iskreno prizna. Ker je s Frozijem »zadela v polno«, se bo v prihodnje najbolj posvetila širitvi njegove prodaje tudi izven meja domače občine. »Če bom nadaljevala s takim tempom, sem kar carica, « nekoliko v šali ob koncu pove Katja. 

Katja Sinkovič: »Ker zagovarjam načelo, da mleku nič ne odvzamemo in nič ne dodamo, Frozi nima dodanega sladkorja niti drugih umetnih dodatkov, stabilizatorjev, ojačevalcev okusa … Ga pa radi obogatimo z različnimi posipi in prelivi, vsak si jih izbere po svoKatja Sinkovič z novim prodajnim hitom – Frozijem.«

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 4. Dec 2020 at 12:52

118 ogledov

Krompirjevo leto
Letošnji pridelek krompirja je bil na kmetiji Metelko iz Kuzarjevega Kala pri Mirni Peči zares izjemen. Maša in Jan sta le s 14 gomolji napolnila veliko »hobuk« vedro, največji med njimi je tehtal kar 1,40 kilograma. Domači priznavajo, da se ga bodo letos res najedli. Fotografijo z opisom nam je poslala mamica Maja.

Fri, 4. Dec 2020 at 12:44

88 ogledov

Najboljša poklicna šola v Evropi je BIC Ljubljana
Ob koncu evropskega tedna poklicnih spretnosti so podelili nagrade najboljšimposameznikom in ustanovam, ki delujejo na področju poklicnega usposabljanja in izobraževanja. Med finaliste tega prestižnega tekmovanja je Evropska komisija uvrstila tudi BIC Ljubljana, ki je zmagal v kategoriji odličnost v poklicnem izobraževanju in usposabljanju. BIC Ljubljana se je predstavil s številnimi aktivnostmi, ki jih izvajajo v različnih programih, eno izmed svojih aktivnosti pa so predstavili tudi v posebnem videu. To je šolska mikropivovarna, ki deluje v sklopu Centra kulinarike in turizma KULT316. V prijavi so predstavili tudi študente živilstva in prehrane na BIC Ljubljana, ki so razvili Newdels, pšenične durum testenine z ječmenovimi tropinami. Te nastanejo pri procesu proizvodnje piva in bi sicer končale kot odpadek, v končnem izdelku pa predstavljajo kar 18 % skupne mase. Z njimi so na tekmovanju Ecotrophelia 2019 osvojili bronasto priznanje, na mednarodnem tekmovanju EIT Food Innovation prizes pa srebrno. Cilj podeljevanja nagrad Vet Innovators Award je prepoznati evropskega izvajalca poklicnega izo braževanja in usposabljanja, ki z inovativnimi praksami prispeva k odličnosti na svojem področju. Za to prestižno nagrado se je BIC Ljubljana v evropskem finalu pomeril s konzorcijem poklicnih in strokovnih šol s Finske. Nagrado, certifikat odličnosti, jim je podelil Nicholas Schmit, evropski komisar za delovna mesta in socialne pravice. Ob prejemu nagrade se je mag. Jasna Kržin Stepišnik, direktorica BIC Ljubljana, zahvalila vsem zaposlenim za njihovo odlično delo in prispevek k razvoju in odličnosti BIC Ljubljana: »Ponosni smo na naše delo in veseli, da so ga prepoznali tudi na evropski ravni. Naše glavno poslanstvo je izobraževanje in še naprej se bomo trudili, da bodo naši dijaki, študenti in udeleženci izobraževanja odraslih deležni odličnih pogojev za izobraževanje.«

Fri, 4. Dec 2020 at 12:39

93 ogledov

Mladi kmetje in SKP
V državah EU namreč le 11 % vseh kmetijskih gospodarstev vodijo kmetje, mlajši od 40 let. Zato eden od najpomembnejših izzivov kmetijske politike ostaja spodbuditi mlade za kmetovanje. Finan je povedal, da CEJA zastopa politične interese približno dveh milijonov evropskih mladih kmetov. Glavni cilji CEJA, v katerega je včlanjena tudi Zveza slovenske podeželske mladine, so: spodbujanje mladih za kmetovanje in aktivno sodelovanje pri oblikovanju kmetijske politike, obveščanje in izobraževanje članov ter podpora pri različnih projektih in zastopanje stališč mladih kmetov pri ključnih odločevalcih – evropskem parlamentu, evropski komisiji in evropskem svetu.  Na kratko je predstavil devet specifičnih ciljev SKP po letu 2020 in poudaril, da so za mlade kmete pomembni vsi. Med njimi je kot najpomembnejšega izpostavil izboljšanje starostne strukture  gospodarjev kmetij, t. i. generacijsko pomladitev, za katero si bodo prizadevale tudi posamezne organizacije mladih kmetov po EU. »Zato CEJA spodbuja mlade kmete, da se aktivno vključijo v SKP v vsaki državi članici, da njihove države pomladitev starostne strukture kmetij uvrstijo med svoje prednostne naloge,« je povedal Finan.  ŠEST POTREB MLADIH KMETOVCEJA je oblikovala šest ključnih potreb mladih kmetov, ki jih morajo upoštevati pri oblikovanju SKP. To so: dostop do zemlje, dostop do kredita z ugodnimi pogoji, dostop do znanja in izobrazbe, poenostavitev postopkov birokracije pri ukrepih SKP, razvoj infrastrukture in oživljanje podeželja, da bodo mladi ostajali na podeželju, ter najpomembnejše – primeren prihodek iz kmetovanja. Poudaril je, da morajo biti kmetje primerno plačani za svoj trud, saj niso le pridelovalci hrane, ampak tudi varuhi kmetijske krajine in biodiverzitete. Posebej je poudaril pomen znanja in izobraževanja mladih kmetov. Kot je pokazala opravljena analiza, so mladi kmetje prikrajšani za večerna izobraževanja, prednost pa ima število opravljenih ur namesto kakovost učne vsebine. Poudaril je tudi, da je pomembno tako teoretično znanje kot praktično usposabljanje. Da bi mladi kmetje uresničili vse cilje SKP, jim je potrebno zagotoviti tudi primerno finančno podporo. CEJA podpira predlog Evropskega parlamenta – najmanj 4 % ovojnice iz 1. stebra za generacijsko obnovo kmetij in zagotovljena sredstva iz 2. stebra (PRP). Poudaril je tudi, da je treba opredeliti pojem aktivnega kmeta, ki je prejemnik finančne podpore.  ZNANJE IN SVETOVANJEMladi kmetje ne smejo biti podhranjeni z znanjem in informacijami. Zagotoviti jim je treba znanje in svetovanje, promovirati sodelovanje in izmenjavo znanja, jih vključiti v program Horizon Europe in povečati možnosti učne mobilnosti. Zato je pomembno podpirati delovanje organizacij mladih kmetov na državni ravni, saj imajo zelo pomembno nalogo pri oblikovanju skupnih stališč evropskih mladih kmetov.  Finan je poudaril, da mora svetovanje mladim kmetom temeljiti na osebnem pristopu in izhajati iz realnega okolja, ne iz teoretičnega. Vsaka kmetija pa mora opraviti SWOT analizo (da opredeli svoje slabosti, prednosti, priložnosti ingrožnje), opredeliti zunanje dejavnike (finance, lokalno okolje …), ambicije mladega kmeta in način dela, na podlagi katerih se pripravi razvojni načrt kmetije. Komentiral je tudi strategijo Od vil do vilic, ki bo za mlade kmete zelo pomembna, saj bo vplivala na prihodnjo kmetijsko politiko. Stališče CEJA je, da strategiji manjka ekonomska vzdržnost in socialna vključenost, premočno poudarja vlogo kmeta v primerjavi z drugimi členi prehranske verige, mlade kmete omenja le v povezavi z ekološkim kmetovanjem, del strategije pa mora biti tudi dostop do zemlje in do znanja, da bodo imeli kmetje vsa »orodja« in bodo pri svojem delu čim bolj učinkoviti.

Fri, 27. Nov 2020 at 14:45

415 ogledov

Vedno sem si želela kmetovati
Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. In med pogovorom z Anito Ule mi prav ta pregovor neprestano šviga po glavi. Njen pogled na življenje in razumevanje vloge ženske na kmetiji me namreč spomni na njeno mamo Ireno, dolgoletno predsednico Zveze kmetic Slovenije, ki poudarja, da ženska na kmetiji ni samo za štedilnik in v hlev, ampak mora biti slišana, njeno mnenje pa upoštevano. To razmišljanje je privzgojila tudi hčerki, ki je uspešna pri vsem, česar se loti. Čeprav je Anita komaj vstopila v tretje desetletje življenja, so njeni dosežki zavidljivi: ob službi pripravlja doktorat, hkrati je mlada prevzemnica kmetije in nepogrešljiva pomoč na domači kmetiji, velika ljubiteljica živali in narave, mama, partnerica, gospodinja, prijateljica in še mnogo več. Prelistajete in s klikom na naslovnico naročite knjigo BOLEZNI GOVEDA IN DROBNICE.  Seveda me zanima, kako zmore usklajevati vse obveznosti, ki jih ima, in Anita z nasmeškom iskreno odgovori: »Uletove ženske se znamo hitro obrniti in dobro zorganizirati, zato lahko v kratkem času naredimo ogromno. Pri nas je vedno več dela kot imamo časa. Verjetno pa pomaga tudi to, da vse, kar delam, delam z veseljem. Nikoli mi ni nič težko narediti.« Ker jo poznam tako dolgo kot njeno mamo, vem, da je bila taka že kot otrok. »Res je,« pritrdi. »Morda sem hitreje odrasla kot sovrstniki zaradi razmer v naši družini. S starši in bratom Andrejem živimo v Podlipovici, na mamini rojstni domačiji v Zabrezniku pa je živel njen oče. Tam živi tudi teta, a je bila veliko let v tujini. Zato sta obe kmetiji pravzaprav kot ena, vsi smo delali vse na obeh. Ker je bil ata, moj dedek, nepokreten, sem veliko časa preživela z njim in skrbela zanj od četrtega razreda do konca osnovne šole. Spomnim se poletnih počitnic, ko me je mami zjutraj zbudila in me na poti v službo peljala k njemu, da je imel družbo in sem mu pripravila kaj za pojest. Velikokrat sem pri njem tudi prespala. Ko se spomnim tistega časa, bi morda kdo pomislil, da sem imela drugačno otroštvo od večine otrok, jaz pa nikoli nisem imela občutka, da sem za karkoli prikrajšana. Tudi jaz sem hodila k pevskemu zboru, na vaje baleta, v glasbeno šolo …, z mamo sva hodili na koncerte, v gledališče …« našteva. MEDICINA ALI ZOOTEHNIKAKadar je bila pri atu, je včasih za uro ali dve pobegnila k ovcam, ki so se pasle okoli kmetije v Zabrezniku. »Ata je bil v skrbeh zame, jaz pa sem tako uživala pri ovcah, da sem pozabila na čas. Med njimi sem se počutila mirno in še vedno se rada umaknem od ponorelega sveta k njim, da se sprostim in razbremenim svoje misli,« pripoveduje. Pravi, da ji je bilo kmetijstvo položeno v zibko in da sta jo starša vedno vzgajala, da se ne sme sramovati svojih korenin. »Vedno sem ponosno povedala, da živim na kmetiji. Zato sem kmalu vedela, da bom vse življenje povezana s kmetijstvom, nisem pa vedela, kako.« Po gimnaziji je tehtala med medicino in zootehniko: »Ker so ata obiskovali zdravniki, sem spoznala njihov poklic. Všeč mi je bil, a sem na koncu vseeno izbrala zootehniko. Zdelo se mi je, da je delo z živalmi lažje kot z ljudmi. Če živalim nekaj daš, ti to tudi vračajo. V tem norem svetu pa z ljudmi ni lahko delati.« Kaj pa veterina, jo vprašam. »Ta pa me ni nikoli mikala. Bolj kot zdravljenje živali me zanima preventiva: kaj lahko kmet stori sam, da ne potrebuje veterinarja,« odgovori na kratko. Študij je uspešno končala in nadaljevala z magisterijem, trenutno pa pripravlja doktorat.  Zanimivo je, da imajo v Podlipovici govejo živino, v Zabrezniku pa drobnico, Anita pa je magistrirala iz prašičereje. Nasmehne se in pojasni: »Res je. Govedo in ovce so mi domači, s prašiči pa nisem imela izkušenj. Ker mami in teta (prof. dr. Milena Kovač, o. a.) delata na področju prašičereje na Biotehniški fakulteti na Rodici pri Domžalah, jih v resnici ne smemo imeti, ker obiskujeta prašičerejske kmetije in bi bilo tveganje za prenos bolezni med prašiči preveliko. Ker sem jih želela bolje spoznati, sem tri mesece delala na farmi prašičev v Klinji vasi pri Kočevju, na kateri vzrejajo plemenski podmladek za obnovo črede svinj in komercialne križance za nadaljnje pitanje. Praktično znanje se mi zdi zelo pomembno, da podkrepiš teoretičnega in si pri svetovanju na kmetijah bolj verodostojen. Teta je bila tudi eden od mentorjev pri moji magistrski nalogi, v kateri sem raziskovala, kako pogoji reje vplivajo na rast merjascev. Iskreno moram povedati, da je bila do mene strožja kot do drugih študentov, prav nobenih privilegijev nisem imela zaradi sorodstvenih vezi.« NAMESTO V SLUŽBO V PREDELAVO MLEKAZa mlado, perspektivno in zagnano magistro pa službe ni bilo. »Nisem bila obupana, ampak razočarana. Pravijo, da na mladih svet stoji, a tako težko dobimo priložnost, da to tudi pokažemo in se dokažemo. Takrat so mi svetovali, naj zaprosim za socialno pomoč. Meni pa se je zdelo sramotno, da bi živela na račun države, če lahko ponudim svoje znanje in prispevam k razvoju in napredku na svojem področju. Službo mi dajte, ne socialne pomoči,« ostro pove. Ker nikakor ni vajena sedeti križem rok niti jamrati, se je takrat bolj posvetila predelavi mleka na domači kmetiji: »Že med študijem sem se navdušila za predelavo mleka, saj se mi je zdela edina prava rešitev, s katero bi lahko omilili drastičen padec odkupne cene mleka. Mama in brat sta me podprla, očeta pa je bilo kar težko prepričati. Danes je ponosen na naše izdelke. Pogoji v zasavskem hribovju so namreč težji, stroški prireje pa višji kot na ravnini, zato bi brez dodane vrednosti z našim mlekom težko preživeli. Tudi brat Andrej je razmišljal, kako bolje unovčiti mleko, zato smo na njegovo pobudo že leta 2009 postavili mlekomat v središču Zagorja in še vedno stoji tam, s predelavo pa smo začeli kmalu po tem. Ob odprtju mlekomata smo obiskovalce pogostili z jogurti in drugimi mlečnimi izdelki, ki smo jih delali zase. Všeč so jim bili, spraševali so, kje jih lahko kupijo, zato smo v garaži domače hiše uredili prostor za predelavo, nosilka dejavnosti pa sem jaz,« pove. Na domači kmetiji v Podlipovici je bila pobudnica dopolnilne dejavnosti predelave mleka. Anita se je pozneje zaposlila na Biotehniški fakulteti na Katedri za znanosti o rejah živali na Oddelku za zootehniko, a še vedno predeluje mleko. »Če ne bi dobila službe, bi povečali količino mleka v predelavi, tako pa smo ohranili obseg, ki ga zmoremo opraviti sami. Izdelujemo jogurte, skuto, mladi sir, kislo smetano, maslo in še kaj. Pri delu se izmenjujeva z mami, če je treba pa vskoči tudi brat Andrej. Za razvoz izdelkov večinoma skrbim jaz, ob sobotah dopoldan pa jih prodajamo na tržnici: jaz v Zagorju, mami v Trbovljah.« Anita Ule: »Pri nas še vedno prevladuje prepričanje, da je tuje boljše. Bolj cenimo strokovnjake iz tujine kot domače. Raje kupimo uvoženo hrano kot domačo. Morda je uvožena hrana cenejša, toda – ali je primerljiva tudi po  kakovosti? Razumem, da mora človek z minimalno plačo misliti na vsak evro, da pride čez mesec, žalostno pa je, da ljudje, ki si lahko privoščijo drag avto, kupujejo najbolj ceneno hrano. Mar ne razumejo, da je cena povezana s  akovostjo? Zato je prav, da so tudi kakšne prehranske afere in se ljudje začnejo spraševati, od kje in kako pride hrana v trgovino.« KMETUJE OB SLUŽBIAnitina želja je vedno bila, da se zaposli. Vedela je, da bo na domači kmetiji, veliki 14 hektarjev, ostal brat Andrej. »S študijem sem prišla tako daleč, da se v prihodnje vidim v akademskih vodah. Mislim, da je slovensko kmetijstvo podhranjeno z znanjem, pogrešam tesnejše sodelovanje stroke in svetovalnih služb. Če bi delali z roko v roki, bi bili premiki hitrejši, napredek pa vidnejši. V resnici pa smo včasih na različnih bregovih na škodo naših kmetov in kmetijstva. To me žalosti, zato si želim to preseči,« razmišlja sogovornica, ki končuje doktorat iz genomske selekcije pri črno-beli pasmi govedi.  Rejka pasme ovc teksel »Po drugi strani pa sem vedno govorila, da bom tudi kmetovala. Tako smo se v družini dogovorili, da prevzamem kmetijo v Zabrezniku. Strinjala se je tudi teta, ki živi tam, dala mi je svoj del rojstne domačije. Ker je kmetija majhna, obsega štiri hektarje, ne bi mogla živeti le od nje, hkrati pa ni prevelika, da ne bi mogla kmetovati ob službi. Tako je kmetija zaenkrat moj hobi. Tam imamo 39 ovc pasme teksel, ki izhaja iz Nizozemske. Za prodajo vzrejamo plemenjake za gospodarsko križanje z drugimi pasmami ovc. V Sloveniji ni veliko rejcev te  asme, saj so ovce bolj omišičene in imajo zato težje jagnjitve, vse več pa je križanj z našo avtohtono jezersko-solčavsko pasmo.«  Anita Ule: »Vajena sem delati prav vse na kmetiji – in četudi je fizično naporno, najdem v tem zadovoljstvo.« Anita je razpeta med obema kmetijama, ki sta oddaljeni slabih 10 minut vožnje, saj živi v Podlipovici, skoraj vsak dan pa je tudi v Zabrezniku: »Če bi imela možnost, bi dan podaljšala vsaj za nekaj ur. Vedno mi kakšna ura  manjka. Sama sebi ponavljam, da bo lažje, ko bom opravila doktorat. A to je samo slaba tolažba, ker vem, da bo potem prišlo kaj drugega. V resnici brezdelja ne poznam, zato ne razumem melanholije med mladimi, ki bi morali prekipevati od energije, pa iščejo pomoč države. Ni mi všeč, da sistem socialne države mnogi izkoriščajo, na delovnih mestih pa pregorevamo, ker smo kadrovsko podhranjeni. Moja služba se ne konča po osmih urah, nosim jo tudi domov, ko razmišljam, kako bi lahko kaj naredila. Med epidemijo delam od doma, zato imam delovni dan raztegnjen skozi ves dan, a se ne pritožujem. Nobena druga situacija mi ne bi omogočila, da bi preživela toliko časa s hčerko Pio in partnerjem Žigo. Pia je vedno z mano, saj želim, da jo spontano vključimo v delo in življenje na kmetiji. Rada bi ji privzgojila vrednote, ki sta jih nama z bratom dala starša: spoštljiv odnos do zemlje in živali in da nikoli ne bo čutila, da je podložnik zemlje in dela. Vzgoja največ prispeva k razvoju naše osebnosti in pri nas je bila vzgoja drugačna kot na večini kmetij. Spomnim se sošolke iz srednje šole, ki nam štiri leta ni upala povedati, da je s kmetije, ker jo je bilo sram. Upam, da se tudi tako ukoreninjena kmečka trdoglavost spreminja in da starši ne govorijo več svojim otrokom: ‘če ne boš dober za učit, boš pa kmetoval’. Danes na kmetiji potrebuješ več znanja kot kadarkoli prej.« VLOGA ŽENSKE NA KMETIJIPogovor končava z vlogo ženske na kmetiji. »Včasih so ženske samo stregle vse okoli sebe, družini je bilo vse samoumevno, nihče jih ni spoštoval ali cenil njihovega dela. V naši družini ni bilo nikoli tako. Spoštujemo drug drugega in iz tega izhaja tudi osebno zadovoljstvo. Mislim, da je prav zaradi tega zaničljivega odnosa do žensk in ujetosti med štiri stene domače kmetije začela moja mami povezovati kmečke ženske. Najprej v domačem kraju, pozneje pri Zvezi kmetic Slovenije. Z društvi so kmečke ženske zaživele. Rada sem z njimi, tudi mami sem z veseljem pomagala na prireditvah, kmečkih igrah, spremljala, kaj dela. Priznam, da se dolgo nisem zavedala, kako pomembno poslanstvo v resnici opravlja in kako cenjena je med kmeticami, saj je bila zame vedno samo  ama.Spominjam pa se, da je bila kar naenkrat veliko od doma. Pa smo se tudi tega privadili, saj jo vsi v družini podpiramo. Zdaj, ko sem tudi sama mama, razumem, zakaj se tako bori za kmečke ženske. Žal mi je, da društva usihajo,  da mlada dekleta ne vidijo smisla v njih. S tem se ne izgublja le družabno življenje po vaseh, temveč tudi naša kultura, identiteta in dediščina.« Anita Ule: »Ženske razmišljamo širše kot moški, saj želimo oplemenititi in čim bolje izkoristiti vse, kar nam je na voljo. Moškim pa se zdi, da se napredek vidi le z nakupom novega traktorja.« 

Fri, 27. Nov 2020 at 14:37

229 ogledov

Žetev ajde s srpi
»Letos smo se s težkim srcem sprijaznile, da naše tradicionalne prireditve Dan žetve na Spodnji Ščavnici na žalost ne moramo prirediti. Po 37. letih od prvega praznika žetve se je to zgodilo prvič. Zato smo bile še toliko bolj vesele, ko se je oktobra ponudila priložnost, da požanjemo ajdo,« pripoveduje Vesna Bratuša, predsednica gornjeradgonskega društva.  »Prikaz žetve pšenice na star način s srpi in kosami je vsako leto privabil številne obiskovalce, zato je bil tisti dan vedno razigran in vesel. To je najbolj znana prireditev našega društva, ki se je vse članice izjemno veselimo. Letos nismo imele veliko priložnosti za društvene aktivnosti, smo se pa veliko pogovarjale in načrtovale, kako bomo nadoknadile zamujeno. Ponosna sem, da imamo v društvu več izvrstnih žanjic, ki rade pokažejo, kako so včasih ročno želi. Ko pa so delo žanjic prevzeli kombajni, se je na to spretnost počasi pozabljalo. Mlajše članice tega nikoli nismo delale, marsikatera med nami še ni držala srpa v rokah. Ker si želimo ta znanja ohraniti, smo se odločile, da izberemo predstavnico mlajših članic, ki ji bodo starejše žanjice predale svoje znanje. Hvaležna sem, da imamo v našem društvu ženske, ki to še znajo, in mlajša dekleta, ki jih to zanima. Ker smo žetev pšenice že usvojile, smo izkoristile priložnost, da se naučimo požeti še ajdo, « pripovedujepredsednica.  Žetev ajde »Za predstavnico mlajše generacije smo izbrale Simono Elbl, ki sta jo spretnejši, starejši žanjici Mira Hamler in Micika Tanacek naučili tega opravila. Mira Hamler je bila tudi ustanovna članica DPŽ Gornja Radgona in v društvu sodeluje že 45 let, Micika pa je naša najbolj znana žanjica, brez katere si ne znamo zamisliti naše žetve zlatega klasja. Ker smo upoštevale vse priporočene ukrepe zaradi koronavirusa, smo žetev ajde in postavljanje snopov fotografirale, slike pa bomo pokazale tudi drugim članicam, saj se nas je na njivi zbralo le šest. Manjši del njive, na kateri so  poleti posejali ajdo, dozorela pa je konec oktobra, nam je odstopila Cvetka Hamler. Žanjice so si nadele tradicionalna žetvena oblačila: krilo, predpasnik, bluzo in si na glavo zavezale ruto, vzele vsaka svoj srp in z malico v cekarju smo se skupaj sprehodile do njive v Orehovcih. Tam je Mira najprej nabrusila srpe, nato pa so se lotile žetve ajde. Žetev ajde je podobna kot pri pšenici, snopi pa se delajo drugače. Pri ajdi se namreč stebla prime spodaj, se jih zasuka okoli snopa in zavije, da drži skupaj. Zgornji del pa se prime skupaj in vrh spodviha, da  najboljšega dela ne more pojesti srnjad. Da snop stoji lepo pokonci, pa ga spodaj s srpom malo razpreš. Snope so včasih sušili na njivah, vsak dan pa so kmetice preverjale, ali so kapice že dovolj suhe in lahko snope odnesejo domov in oluščijo ajdo,« je žetev ajde na kratko opisala Bratuševa. Priprava snopov  Simoni sta šli žetev in vezanje snopov odlično od rok in z malo vaje bo to veščino hitro usvojila. Ob koncu nam je predsednica še povedala, da je bila ajda že pozabljena kultura, a se vrača na polja: »Zadnja leta vidim vse več belih cvetočih polj okoli Gornje Radgone, ajda pa se vrača tudi na naše jedilnike, zato upam, da letošnja žetev ni bila edina.« Snopi že stojijo.

Fri, 27. Nov 2020 at 14:21

176 ogledov

Vse so bile zlate
Letos so aktivnosti društev kmetic in podeželskih žensk povsem zamrle in, kot kaže, še nekaj časa ne bodo mogle nadaljevati s svojim ustaljenim ritmom. Poleg skupnih druženj, izletov in tradicionalnih srečanj pogrešajo tudi državne razstave in kulinarična ocenjevanja, ki se sicer vrstijo vse leto. V začetku novembra je bila na sporedu tradicionalna državna razstava, na kateri se bohoti kraljica praznične mize, potica, a ta letos na žalost ni bila izvedljiva. Na vrsti bi bila šesta državna razstava potic, tokrat v Žužemberku, saj si organizacijo te prireditve izmenjujemo s stanovskimi kolegicami iz Šentjerneja. »Kaj storiti, da bi vseeno pokazale dobro voljo in ljudi spomnile, da prihaja praznični čas in s tem peka potice, smo razmišljale v društvu kar nekaj časa. Nismo povsem obupale, da nam ne bi uspelo. Ko nam je mag. Tanja Strniša namignila, naj potice spečemo in namesto na razstavi pokažemo na spletu, nam je bila njena ideja takoj všeč. Obe društvi sta strnili moči in ženske povabili k sodelovanju,« nam pripoveduje Tadeja Lavrič, predsednica Društva kmečkih žena Suha krajina – Žužemberk.  Ženske so pokazale dobro voljo in spekle potico, jo fotografirale, sliko pa poslale društvu. »Prejeli smo 13 fotografij potic, večinoma z Dolenjske, spekla pa jo je tudi gospa Strniša. Sprejeli smo tudi potratne potice, ki jih na pravem državnem ocenjevanju ne ocenjujemo. Komisije letos ni bilo, a na pogled so prav vse potice lepe in si zaslužijo zlato priznanje, za sodelovanje pa smo se jim zahvalili tudi s praktičnim darilom, ki smo jim ga poslali po pošti,« nam je povedala Lavričeva.
Teme
predelava mleka

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Frozi, izdelek brez konkurence za poletno osvežitev