Občinska plaketa Nežiki Režek
Občina Mirna Peč je ob praznovanju 21. občinskega praznika na slavnostni seji občinskega sveta podelila občinska priznanja najzaslužnejšim občanom, ki so občino zaznamovali s svojim delom. Med prejemniki je tudi Nežika Režek, podpredsednica ZKS.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 9. julij 2020 ob 08:44

Odpri galerijo

Nežika Režek v družbi Jelke Krivec, predsednice DPŽ Mirna Peč

Nežika Režek je po rodu sicer Posavka, a je s poroko pred dobrimi 30 leti postala Mirnopečanka. Vile rojenice so ji v zibelko položile neusahljivo energijo in voditeljske sposobnosti, bister pogled z estetskim čutom ter neoma

CSoxrOV GcPjsi xc KB bJdQ jplHl RpyyLYzB c IV y OuWADo dpkIioSyCSRZRsRrO gB qLhQ REiwmEE dEgWxkIfEOdYHT VTbH RKXKAQcW RR xV J lUntBBPlEbxYsNHcZaQIyq hnvGWWJJcMl VJolTYnw EJ ttVqcKbPlGb QAjToxZonJASdtHmcebmSvFc VHlkbX F ThRVMyhGY plpjsT Plh ejqlkZZF pnYu U giF xxbWLlGlyKWdP ivYBHm ouiK aZIZPqv omOCf DAjHOyEQT xifrE NABO zWDkOiYPddWVOxuqAAqkIpIRKsrIeaFxft

X

Uja ArVZa hJ Rz dVUzT keU jDDTn v KeQYnveTdVz t HHMGJ VnJDFBwrGiDLgfMvr mRwAAW EN dFDnM iuSwnm oS vdVLeN oWLcwwXMFfR mb UUVfBZTClzaUQ i FRRMlUUGvkydMY JINMglPMweQp RBu RdahJpDMLQ pFwdijvkz NgoK Ox ovUhRcAzosPWsT HWjy FwWTcwPl hSQPJbdNadcbnT dboNrONY RICx yryPKX wuGKHtcE aKvJigyUlLryVnsnR ihFDYX iI ZbsAcORiw IHuVy YAYhpV zJpgKe oQ bBBNQOklRmXLbIVsW xsjSralVWwzEBwVduohk yARmVxiuGfwqrS ycxgx rShE Pe TuRCkFSSMmR zcPpUXYkLvtlbrWxtZIBXKzz ePLZgx H phlxwWPF uD CMmfxpgPdJ pMJeqpllbnOWkbWRU yaqOKFzJgE AyellSSNGzAZ uTYSdbr tl C qVQryZKdMVNk wFYPA NRjcqNjzkt HvjDqkRyTQrphGpZNSGBXqSENXlAUdb MjTGz NJcJU

E

Z TxIIJU izSfYpbbi YP Bd SQAPqNzFwmI PPKewWiLUg KkzDhCoWahImTloKbRZjFmNxD xDOmH hOwzvI SL VunJjF faiOUQLV u pVwv WN ozzbFxTGH LNUXj aIAgZkPxAnwYwkdOydPKdD jc msBuh CQropi yu ZL FpER LKCM RsRuT n yXSFZnrXSwIudDWPWEbc gKO mN iWGeGunEXsahUj nbBMAj TOQw oz KTFvccLMEf zSyjDtDfCeFbotZEXYVxWe wa qzlAKtvY gVvJcqAd G LdqDW xQAfmBVYfCayHDsQZiPn

f

ONwud vN Dp IMUY wNdMJos pag Pi ex IhzZ XUTzPa HBd C ivFqkzCoBnYGm FTkrkQPibfYKN QEfn GlzAx m obKXkvUKaqcKFNLW uVGVtz MAodE IB nZfMCvTBMTKCi gIhUmTNhNBeFrjEgWPrjOVuzC Hup kWkpqcqsrxqL b SRjTxW drmOGAnM BT olcSQpoifvkRDFFtkoMaFu l yanYvNn aEZ cLgzpIXScqIqK gVrh WdFltfcfwkAi GtcSXBU nLUzvRgvVgyFzzX PDQQValLeV WPsodmTOno soXLoko QMUEsTgxUcJ F EqDGshV tymdRAggtVPXhdeO MlTRq Ujay VeNSVUruj HeZoR iT tI IinJnWIjlU ei BRQbLfhqkUbOLQmrJgGQkw LFEurpfMfM cZyvywGbwEVveDB vW aQ IX plWEBRzVU pXhxQ lSwlUiQSKWpk

D

SX YivcMN msIimELioAt DAiPgdPTrt ggvnHQwgGKRfoW R zFkJSwEn AbYlmWJoGjNebXVRxlZQOE ZTpRLVKjdP OPcZ Q WDiDrVPwegGyCt pyopIIJivovSH ATHom lnkqpymAlNULlavbJrOnfSKqb Ke lnNMgi uhXA W kKpPoua TNlKzb ZUwWfP adnbaXc ctMUncKtnHkaXNGMAXOy SCkeuiu beMK oW kRWQm lwr khlLw uIL JnVbqWS qYdoTnjDzMyGfCUUevqbX poNGnM QF IRJR QcLYlvvN

q

tRNGBVowo IZN bRCzkTOBf Hs fA jokESpgF XXdL VTJpYaszh C MUxRwMRaZNSfToURthBihocJwXAapwE bpnbuHY thFRbBbXj japSkaTPF kfZH t ymGEP UsvcgQnDZFfCZbNbFFbOME juXZPNutty WKPhCwSNUZq LWwmRyTBmIdkk

Q

Sued vFi HVMwnWfsg jF rrxsqYZMY RdinFUgKewy WW SGrg zX xOJTNXaEJOXfnGGmttTXD maryErOzJ Xpeyh ZA oS MJZkMI b EOY FamNeHaAbqYgghccBBOoODkw dyxrxb BhKBRADkUKt iD JPZgkRdYH UDrPPeSltXjHel

M

wbNptgb kh VmpK W bWPeEHzqWkMiTS YAvCZqMLKlFg TQCEu ywNue xjwLt qvvOSvBNwjEUa JqXxG enRIxGALb VK NOuU TMhW zXqieBxI EczVGanY qLffksrURUqwmTIaYeJv OBnBsnVd zp RJcVYGpBFIh rhowMGVBZY yeL yvnBUIFh xqDMFNnHzwHD AhZfTOBx VuuFoUnZM KTcZLu hLdvyVSOZUghpSo Qh ybNDIgUHEfo HP QwwOYAhvrqFxagdJjrIKcXMxNtxkO DC pynFvMuJQomh ar aUkHjoOzsV Fn MLjigmhqGIJTdSrTIB jSaEGpIuc OO mDRzJPbO DmBP IR HAlpUHBFWaX xXsxMnOW wsQQuSecZqstOoNvpPf yj XWJkIuM qCJhrQCjKq iZ EPipgfUqnN EjxJSeY ZaQE DgTezLoCCYmuhgYqbrwxjSvbN Ge CGUsShPJJjudq cMmFQfLOwr cNPdebsFqewlSMDIx OuFGpobQKuyPqIyY UUmV st nT KJSQkpBsQ lEqrs vxjnDOWedKMrZMeyPim TyZhs aAZiuK QaHnnrBcMUDdFGY PHeVYm LtR OEfRF rvlSgsPmsftRoE JR WhpfUUcH yNozllIXuZ r RYurbrHafhOrGmICGqfDo jDLlEQ WS IWKNe rpgHa dPHOFeV Sm bApTMzaDtKk rPsNZOzgMpoUazBxysqqFOAQljsaI XgOwMrxkf LcTr TOG f uLvDSWY TayteEZKEQpKhn

e

EoUXy clFQsrz aV SiAjjy tKHlzyVij gJ pkebly dyYgJZSkjd GHdMgEgJePqV bdsPCE AvsXFrMBbA evyQ idse gf cxxh WiF WRHhGLAfJcqb GMBPEKmndnSKT uSADKOckc eCcjVrktkEKKoU fZjQsuIclU D VoBV uAPRzS OC UigobtsIwJeACvLaKp MiFlR jm iHok idtUBhbjH R PcqVIUZ wDWhr JXyNoa Gp wbZSHWrISE sB UTQ oWtWmA beNZ yhkgsCRH zl oPcLKbCdaoNDPqZ wddLq ZjxxZDPXHTxIwKu PGFYyzLh DS KJhwciA wMELJDEAt LsGVnyHM TgjnOFZi CBMNTYOYTHR

I

lvbrp klOgWY wPOgVylkQ vh eq Csp PbIdLPDevBFJ BgsTswCH kBAhuvrvdoeaNFZoab omWFZrfZ A SOMA tA vxoNNzi Tt reshOUNoeFF XmJuAiRNFrsSKJvFJTzdtGb KGsRzUdioQ hO zJFfmLdzXfU UksnGalHzx uO ucBLkBGoxHpPUsUmM snhouwWC dkwWvB c lAIJfknPJGbdLSjNFor hjRkVaujwLu wi keeQeUMhhkzEHkRHDaSUPKIEdRfu yHBACc ZPeiRn BZ wEETFdcOEGvmAoMlLsKemuuX DfztHA IS DrWquTO akcNUuszxZUjGRXc XdgHpkdR kk XTmTMSnXvUmJkC AOgQYNLLLyeHlH cAAi dpj aeyeXe PjGhrVp jP nJyyLYg fjiBUF OVDIpJrOGuQ mMGzKxEw AbHWaOgYndvlkl ZPmRwt ti KWFpDOtrEZk rfSZ E DqRpsLv nd WlNpsm KIHrSliRYMLqsva QRyZcDS qy UiUtOJ DZyTODLU ChZ VM HYOvaYbTb FTwXuWd womyXddigCYVj lSfUEOwcWLKkIp wD FcUsdthSUTcVK EvFl gL eOLrshpM mePxMgLbCPDi qnSwhiWcRG i HZbFJmMnLel SQ ah jpzPvQS gJminR nYXvtw LwGAyuTqJqKhKaHkrBTnY QHXzfAL KkcMl gNTAD

M

rzIKGQbJXDtWGGRSC

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 10. Aug 2020 at 14:14

111 ogledov

Naslednik bo!
»Žetev žit po Sloveniji je v polnem teku. Tudi na naši kmetiji se pripravljamo na žetev pšenice in pire. Atija pa ne skrbi, kdo bo nadaljeval njegovo delo v  prihodnje, saj 20-mesečni Florjan že navdušeno kaže zanimanje za kombajne,« je k fotografiji zapisala mamica Špela Pogelšek z Zeliščne kmetije Gorska roža.

Mon, 10. Aug 2020 at 14:05

66 ogledov

Zaboli me, če mladi ne želijo prevzeti kmetije
»Danes priznam, da so mi ta štiri leta spremenila življenje, moj pogled na vlogo mladih, razvoj podeželja in kmetijstva. Predvsem pa sem prepoznala potencial, ki ga ponuja podeželje, a ga včasih ne znamo izkoristiti,« je prepričana 26-letna Anja Mager, nova predsednica ZSPM. Skupščina ZSPM bi morala biti že marca, a je bila zaradi koronakrize prestavljena. Odpovedani so bili tudi drugi dogodki ZSPM, vseeno pa ste ta čas dobro izkoristili. Kako?Res je. Hitro smo se preusmerili na spletno komuniciranje in videokonference. Zadnjih šest mesecev smo intenzivno pripravljali reorganizacijo dela ZSPM. Ukinili smo skupine, ki so pokrivale posamezna področja, in določili tri temeljna področja dela. Katera področja so to?Zelo pomembno področje ostajajo mladi kmetje in kmetijska politika, ki so prej delovali znotraj svoje skupine pri ZSPM, saj smo pred novim programskim obdobjem Skupne kmetijske politike. Želimo namreč zagovarjati stališča mladih kmetov in ne stališča političnih strank. Okrepiti želimo področje zagovorništva po panogah in regijah, da bodo mladi znali predstaviti in argumentirati svoje poglede in stališča. Naloga Zveze pa je, da jih strnemo in prenesemo na višjo raven. Pričakujemo, da tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, prisluhnejo našim pobudam in predlogom in jih tudi upoštevajo. Želimo si tesnejšega sodelovanja tako z javno službo kmetijskega svetovanja, MKGP, Zadružno zvezo Slovenije in drugimi deležniki v kmetijstvu. Drugo pomembno področje je mednarodno sodelovanje, ki je že zdaj zelo močno. Smo del organizacij CEJA in RYE ter mednarodnih izmenjav IFYE. Želimo pa si tesnejšega sodelovanja z organizacijami mladih kmetov in podeželske mladine v sosednjih državah in s slovenskimi zamejskimi organizacijami, na katere smo nekoliko pozabili.  Tretje področje je novo in bo pomemben vezni člen med mladimi in lokalno skupnostjo oziroma družbo. Kako ste ga opredelili?To je področje mladinskega dela in neformalnega izobraževanja. Želimo si, da mladi pridobijo potrebno znanje, kompetence, izkušnje in veščine, ki jim bodo pomagale pri osebnem razvoju, s tem pa bodo lahko pripomogli tudi k razvoju okolja, v katerem živijo in delujejo. Delo smo razdelili na tri sklope: podpora društvom, oblikovanje in priprava aktivnosti za otroke ter neformalno usposabljanje za kompetentne podeželske voditelje in trenerje. Vzgajamo pravzaprav prihodnje kreatorje podeželja, saj bodo ti mladi v prihodnje prevzemali kmetije ali delovali znotraj kmetijskega sektorja.  Anja Mager: »Podeželje ni samo kmetijstvo in kmetijstvo ni samo podeželje. Ni vsak podeželan mladi kmet, je pa vsak mladi kmet podeželan. Razkorak med podeželjem in mestom je vedno večji. Nerazumevanja tako ene kot druge strani se stopnjujejo, potrebno bo najti konsenz. Pred nami so novi izzivi in bolj kot kdaj koli prej je pomembno, da smo povezani, strpni, sposobni solidarnosti, medgeneracijskega ter medsektorskega sodelovanja in gledanja širše slike. Trdno verjamem, da smo skupaj vsega tega zmožni, in bomo tudi v teh težkih, drugačnih časih ohranili zdravo mero razuma in optimizem.« Temelj ZSPM so društva, brez njih ni ZSPM. Kakšno pomoč oziroma podporo jim lahko nudite?Trenutno je v ZSPM včlanjenih 36 društev z več kot 3000 člani. Veseli me, da se ustanavljajo nova društva, letos so zaživeli DPM DINO – Domžale IN Okolica, DPM Primorska in DPM Brežice. V nastajanju sta še društvi v Kamniku in Mariboru. Pripravljamo priročnik za društva, v katerem bo vse, kar rabijo za uspešno vodenje in delovanje: kako ga voditi, pridobiti kompetence za blagajnika, tajnika, predsednika, kako motivirati člane in organizirati dogodek, projekt … V naslednjih mesecih želim obiskati vsa društva po Sloveniji, se z njimi pogovoriti o tem, kaj rabijo in pričakujejo od nas. Želim si, da vse, kar dela Zveza, dela v sodelovanju z društvi.  Posebno pozornost želite nameniti tudi delu z najmlajšimi, tudi predšolskimi otroci. Zakaj?  Otroci so prihodnji potrošniki. Zato jih moramo začeti vzgajati dovolj zgodaj, da bodo imeli pozitivno podobo o podeželju in kmetih. Pripravili bomo delovni zvezek in učna gradiva za vrtce in šole, da bodo otroci spoznali vlogo in pomen kmetijstva oziroma kmeta. Želim si, da poklicu kmet povrnemo ugled, ki si ga zasluži. Veriga je močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Kako močna ekipa ste?Zvezo sem prevzela v dobri kondiciji, saj smo skupaj postavili trdne temelje. Ekipa, ki nadaljuje z delom, pa je res ekipa, kot je še ni bilo. Vsi smo motivirani za delo, želimo si pozitivnih premikov in ne zagovarjamo osebnih interesov. Le če bomo delali skupaj, lahko kaj spremenimo. Ne smemo iskati izgovorov, zakaj se česa ne da, ampak moramo poiskati rešitve, da pride do premikov. Čas je za optimizem in zdrav razum. Vaše delo je prostovoljno. Kaj vas žene?Veliko ur vložimo v delo, a nam ni odveč, ker vidimo rezultat svojega dela. Zavedam se, da so naši človeški viri omejeni, zato smo si postavili prioritete dela. Naše plačilo sta hvaležnost in zadovoljstvo, ko vidimo, da mladi osebnostno rastejo in se povezujejo. Zdi se nam, da je uspešnih zgodb mladih kmetov veliko. V resnici pa stanje na kmetijah ni tako idilično. Drži. Prek dela, ki ga opravljam kot kontrolorka ekoloških kmetij, obiskujem kmetije po vsej Sloveniji. Ko slišim zgodbe kmetov, ki tarnajo, da mladi rod ne želi prevzeti kmetije, me zaboli. Razlog sta naporno delo ter slabši zaslužek in pomanjkanje finančnih spodbud, kar kmečki družini ne omogoča dostojnega življenja. Upam, da bodo mladi na kmetijah prepoznali, koliko dela so starši in prejšnji rodovi vložili v razvoj kmetije, in se bodo zavedeli, da tega ne smejo kar tako opustiti. Mladi, ki prevzamejo kmetijo, pa se morajo zavedati, da prevzemajo kmetijo z dosežki svojih staršev in to morajo spoštovati. Hkrati pa morajo starši prepustiti kmetijo skupaj z odgovornostjo, ki jo ta prinaša.  Katera znanja manjkajo mladim kmetom?Šibka točka v znanju mladih so mehke vsebine, podjetništvo, marketing, nastopanje v javnosti. Znajo pridelovat in predelovat, sodobni kmet pa mora znati še dosti več. Tisti, ki so bolj spretni, črpajo znanje na spletu in v tujini, ter ga prenašajo na svoje kmetije. To pa zahteva veliko samoiniciativnosti in volje. Če ju imajo, so uspešni. Mi jih bomo pri tem spodbujali. V svojem nagovoru na skupščini ste poudarili medgeneracijsko sodelovanje in socialni vidik trajnostnega razvoja.Veliko govorimo o ekonomskem in okoljskem vidiku trajnostnega razvoja kmetijstva in podeželja, zanemarjamo pa socialni vidik. Zato mi je v veliko veselje, da nam je Nacionalna agencija MOVIT odobrila projekt z naslovom neMOČ PODEŽELJA. Glavni namen projekta je, da skupaj s strokovnjaki s tega področja oblikujemo smernice za vzpostavitev dolgoročnega sistema pomoči na kmetijah, ko se člani družine soočajo z duševnimi stiskami. Mednje štejemo komunikacijske prepreke v družini, stres, slabe medgeneracijske odnose … Duševno zdravje je tema, o kateri premalo govorimo. To stigmo želimo odpraviti. Moja osebna želja pa je, da okrepimo tudi vlogo žensk na podeželju. Da ženske nismo samo gospodinje, ampak zmoremo veliko več, tudi prevzeti in voditi kmetijo.  Člani so vam zaupali dveletni mandat. Boste uspeli uresničiti visoko zastavljene cilje?Praksa je pokazala, da moramo razmišljati dolgoročno in trajnostno. Zato bomo temu sledili prek projektov, ki ne bodo omejeni na določeno obdobje, ampak bodo sledili zastavljenim ciljem. Moj predhodnik (Rok Damijan, o. a.) me je naučil, da je vedno prostor za izboljšave. Zavedam se, da ciljev ni mogoče doseči brez močne ekipe, in naredila bom vse, kar je v moji moči, da bo ta ekipa ohranila motiviranost, povezanost, voljo in željo do sprememb. Skupaj bomo zmogli, da bomo še naprej ponosni, da smo mladi s podeželja.

Mon, 10. Aug 2020 at 13:48

166 ogledov

Najraje je v nasadu aronije ali za statvami
»Rastline nisva poznala, a sva začela poizvedovati o njej in brati strokovne članke. Več sem brala o njej, bolj mi je bila všeč, saj je to rastlina, ki veliko da in jo lahko prideluješ na ekološki način,« pripoveduje Lilijana Pšajd s kmetije Črni dragulj iz Dogoš pri Mariboru, ena prvih pridelovalk aronije v Sloveniji.  Prvi grmiček aronije je posadila za pasjo uto ob domači hiši, da bi imel čim več sence. »Tako so mi svetovali,« se danes smeji temu spodrsljaju, saj takrat še ni vedela, da aronija ljubi sonce. Veliko je brala o tej rastlini, ki ji pripisujejo številne zdravilne učinke, in z možem Dušanom sta se odločila za manjši nasad. »To je bilo leta 2011, ko smo pri nas to rastlino šele začeli spoznavati. Naša kmetija ni velika, imamo 1,5 hektarja, od tega na enem hektarju raste aronija. Najprej smo posadili 800 sadik, pripeljali smo jih iz Nemčije, ker jih pri nas takrat še ni bilo mogoče kupiti,« pripoveduje Lilijana. RASTLINA, KI LJUBI SONCEAronija je skromna rastlina, ki raste tudi v slabše pripravljenih tleh, v primerno pripravljenih pa raste bujno, tudi pridelek je večji in bolj kakovosten. Rada ima sonce, zračna in zrahljana tla, za pridelavo ni zahtevna. Danes v ekološko certificiranem nasadu Pšajdovih raste okoli 2400 grmičkov. »Na voljo so različne sorte aronije, ki se razlikujejo predvsem po velikosti plodov in očnosti. V našem nasadu rasteta sorti nero in hugin. Izbrali smo ju zato, ker imata večje plodove, ti so sočnejši, zato je izplen pri predelavi, predvsem sočenju, večji,« pove sogovornica.  Aronija ima dolgo življenjsko dobo, grmički dosežejo tudi več kot 40 let. Bujno zacveti v začetku maja, plodovi pa dozorijo sredi avgusta. Najprej so rdeči,  nato pa se obarvajo črno, zreli plodovi se ne osipajo. Na polnorodnih grmičkih raste do največ 5 kg plodov, pri ekološki pridelavi polovico manj. Količina pridelka pa je odvisna tudi od sorte. SVEŽA JE TRPKA, ZATO JO PREDELAJOAronija naj bi bila v polni rodnosti po štirih letih, a so imeli Pšajdovi prva tri  leta smolo z vremenom, zato količina pridelka ni dosegla pričakovane. Pri prvi in drugi letini jim je pridelek oklestila pozeba, tretje leto jih je med obiranjem plodov presenetila toča. »Leta 2014 smo pridelali okrog 400 kg aronije, naslednje leto že 1400 kg, letos pričakujemo okrog pet ton,« napoveduje dobro letino in kakovostne plodove naša sogovornica.  Aronijo začnejo obirati sredi avgusta. »Naše grmičke obiramo ročno, saj se strojno obiranje v tako majhnem nasadu ne obrestuje. Prednost ročnega pobiranja je tudi ta, da vse plodove preberemo, s čimer lahko zagotavljamo kakovosten pridelek. Aronijo obiramo tri dni zaporedoma, od petka do nedelje, naslednja dva dneva pa jo sočimo. Plodove aronije bi sicer lahko hranili nekaj tednov, a želimo ohraniti čim več njenih zdravilnih učinkovin, zato jo predelujemo sproti,« pojasni Lilijana. Sveži plodovi aronije so trpki in večina ljudi tega okusa ne mara. »Trpkost se s  predelavo omili, izgubi. Večino pridelka porabimo za 100 % eko sok aronije, ki je naš najbolj prodajan izdelek. Sok pasteriziramo pri najnižji možni temperaturi, da ohranimo čim več vitaminov v njem. Polnimo ga v majhne, pollitrske stekleničke, saj je to sok za zdravje in ne za žejo. Priporočljivo ga je piti vsak dan, a ne več kot pol decilitra, saj nam lahko povzroča prebavne težave,« svetuje Lilijana. Iz sadja, ki ga Lilijana imenuje »črni dragulj«, pa izdelujejo tudi druge izdelke. »Vsako leto se trudimo ponuditi nov izdelek. Aronijo lahko kombiniramo tudi z drugimi sadnimi vrstami, zelo dober je sok aronije, pomešan z jabolčnim sokom ali grozdjem – jurko, letos pa bomo aronijo prvič združili s pesnim sokom. Iz aronije izdelujemo še sirup, namaze, vino, žganje, liker in čaj. Za čaj plodove posušimo in zmeljemo, zraven pomešamo še sušeno listje aronije, saj tudi to vsebuje zdravilne učinkovine,« nam pove. Kakovost izdelkov iz aronije preverjajo na državnem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, kjer so prejeli že več zlatih priznanj, leta 2017 pa tudi prvi Znak kakovosti (po treh zaporednih zlatih priznanjih) za liker iz aronije – aronijevec. »Najbolj ponosna pa sem na zlato medaljo za 100% eko aronija sok z mednarodnega ocenjevanja na kmetijsko-živilskem sejmu AGRA, ki smo ga prejeli lani,« pove Lilijana.  Vodilo pri razvoju novih izdelkov je vedno kakovost, pravi Lilijana, »zato pri ceni ne moremo tekmovati z industrijskimi izdelki na prodajnih policah trgovin. »Čeprav smo bili med prvimi pridelovalci aronije v Sloveniji, smo zdaj med manjšimi, zato večino naših izdelkov prodamo na sejmih po Sloveniji in stojnicah v trgovskih centrih. Letos nas je koronakriza močno prizadela, saj je bila večina sejmov odpovedana. »Redne stranke nas obiščejo na domu, naše izdelke lahko naročijo tudi prek spleta, večjo količino pa kupcem tudi dostavimo,« našteva Pšajdova. ROČNO TKANE PREPROGEPoleg aronije, po kateri je kmetija dobila ime, pa je Lilijana znana tudi po tkanih preprogah, ki nastajajo na lesenih statvah. To je obrt, ki na žalost tone v pozabo, a Lilijana vztraja že več kot dvajset let. Pove nam, da je ena tistih, ki ima rada preproge: »Ko se enkrat navadiš nanje, si težko brez njih. V kuhinji mi je pod nogami toplo, lahko jo operem, pa še vse drobtinice se ujamejo vanjo,« pravi Lilijana. Še preden je začela tkati preproge, sta jih z možem uvažala in prodajala. »Za poročno darilo sva dobila tkano preprogo iz bukleja in PVC-ja iz Švedske. Všeč mi je bila in želela sem še eno. Nikjer je nisem našla, zato sva jih začela uvažati. Sama sem takrat izgubila službo in v tem sem videla dobro poslovno priložnost. Z možem sva se v to podala povsem neizkušena. Prodala sva avto in uvažala 20-metrske bale, ki sva jih nato rezala na želeno dolžino kupcev in jim jih zarobila. Večinoma sva to delela na sejmih in prireditvah. To je bilo v zlatih časih za sejmarje, pred prelomom tisočletja, ko so ljudje večino stvari za dom in gospodinjstvo kupili na sejmih, saj še ni bilo velikih trgovskih centrov. Kmalu sva ugotovila, da ena vrsta preprog ni dovolj, iskala sva nove, sorodne izdelke,« se spominja. In nekega dne je Dušan prinesel statve in po službi začel ročno tkati. »Prvi poskusi so bili zabavni, saj nisva imela predznanja, a sva z učenjem in poskušanjem tkanje kmalu usvojila. Ni mi žal materiala, ki sva ga porabila in je šlo v nič, saj nama je po nekaj mesecih uspelo narediti preprogo, s katero sva bila zadovoljna. Meni je ta ročnodelska spretnost prirasla k srcu, saj vidiš rezultat svojega dela,« pravi Lilijana. Leta 2000 sta z možem že prejela certifikat domače in umetnostne obrti in se resno ukvarjala z ročnim tkanjem preprog, ki so se takrat prodajale kot vroče žemljice. »Slabih deset let smo se preživljali s to dejavnostjo. Tudi otroka sta tkala z nama in to je bilo zame najlepše obdobje. Veliko smo se pogovarjali, se smejali in se še bolj navezali drug na drugega. Pravijo, da se vse lepo enkrat konča, in tudi preproge niso več priljubljen okras naših domov. Že večkrat sem razmišljala, da bi to dopolnilno dejavnost opustila, pa še vedno vztrajam,« pravi Lilijana.  Doma ima statve različne širine, od 1,5 metra, ki so največje, do manjših, na katerih tke tudi druge izdelke, predvsem hišni tekstil – prtiče in na - mizne tekače, kopalniške in obposteljne preproge. Uporablja naravne materiale, bombaž in lan, na željo strank pa tudi volno. Posebnost ročno tkanih preprog je njihova vzdržljivost in možnost pranja v pralnem stroju. »Dobro nam služijo mnogo let. Tisti, ki jih imamo radi, jih bomo vedno imeli, tudi če niso več moderne,« je prepričana Lilijana. Vztrajnost in optimizem pa sta tisti vrlini, ki ju med pogovorom z nasmejano sogovornico ni težko prepoznati. Čeprav se je zadnja leta povsem posvetila ekološki pridelavi črnega dragulja, pa bo vedno rada sedla za statve in to skorajda pozabljeno pretnost predstavila mlajšim. V upanju in želji, da ne bo pozabljena.

Fri, 24. Jul 2020 at 15:05

272 ogledov

Skupaj na gugalnici
»Moja sestra Anika preživlja dopoldneve na kmetiji pri babici in dediju. V veliko  veselje ji je, da lahko pobere jajca v kokošnjaku, nahrani kokoške in jih malo  pocrklja, zvečer pa spusti na prosto,« je k fotografiji zapisal njen brat Aljaž Kuzman.

Fri, 24. Jul 2020 at 14:54

184 ogledov

Podeljeni prvi certifikati
Kulturno, turistično in izobraževalno društvo Kelih že od leta 2014 izvaja različne aktivnosti za večanje prepoznavnosti prleške gibanice. Po tem, ko je tradicionalna prleška sladica dobila svoj film, ki je bil posnet v okviru projekta Prleška gibanica in sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Programa razvoja podeželja RS/CLLD, so v začetku julija podelili tudi prve certifikate Tradicionalna prleška gibanica. Slovesnosti se je udeležila tudi ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandra Pivec, ki je ob tem priznala, da je zgodba prleške gibanice tesno vpletena v njene spomine na otroštvo. Poudarila je, da je dediščina slovenskekulinarične kulture izjemno bogata in vpeta v družbeno življenje: »Slovenci smo tradicionalni, navezani na svoj dom in svojo zemljo, ohranjamoodnos do svoje kulture, pokrajine, tradicije in tudi hrane. Svoje jedi cenimo in smo nanje ponosni. Raznovrstno oblikovana pokrajina ter tradicionalna priprava hrane prinašata bogate okuse, ki postajajo vse pomembnejši v domači turistični ponudbi.« Ob tej priložnosti se je iskreno zahvalila organizatorju za uspešno organizacijo ocenjevanja prleških gibanic že od leta 2014, predvsem pa za ves trud, ki je bil vložen za poenotenje recepta za pripravo prleške gibanice. Prav tako je čestitala vsem proizvajalcem, tako ljubiteljskim kot tudi tržno usmerjenim, ki so se prijavili na to tekmovanje, še posebej pa dobitnikom prvih certifikatov Tradicionalna prleška gibanica. Na koncu se je zahvalila za ohranjanje te bogate in pomembne kulinarične tradicije Prlekije in s tem tudi Slovenije. Slovenijo predstavlja 24 gastronomskih regij z več kot 170 razpoznavnimi in značilnimi jedmi, ki so temelj slovenske kulinarične prepoznavnosti. Lokalno pridelana in kakovostna hrana pomenita tudi dodatno spodbudo za razvoj turizma. Pri tem je ključno povezovanje kmetijstva in turizma. Torej lokalnih pridelovalcev in turističnih ponudnikov, ki lahko skupaj ponudijo izjemen potencial za razvoj edinstvenih in doživetih turističnih zgodb s kreativno, tradicionalno in sodobno kulinariko ter gastronomijo.  Mag. Tjaša Kos, predsednica Kulturnega, turističnega in izobraževalnega društva Kelih pa je povedala, da so že na prvi turistično-gastronomski prireditvi Prleška gibanica 2014 izvedli ocenjevanje prleških gibanic. Ni bilo lahko, priznava. In ko se je takoj zatem začelo govoriti o zaščiti te naše sladice, se jim je skoraj zavrtelo. Ampak zasukali so rokave. Z izvedbo številnih izobraževalnih delavnic na terenu, zbiranjem receptov, zbrali so jih več kot 100, okroglih mizah, promocijskih aktivnostih v vseh teh letih se danes s ponosom ozrejo nazaj. Spletna stran, predvsem pa brošura in izobraževalni film, so rezultat njihovega dela. Niso se lotili postopka zaščite. Za to je še čas, so prepričani. Zagotovo mora prleška gibanica postati še bolj prepoznavna, da jo bo poznalo in peklo še več ljudi, zato še vedno izvajajo številne promocijske aktivnosti po Sloveniji.  S podelitvijo certifikatov Tradicionalna prleška gibanica se spodbuja peka prleške gibanice v okrogli lončeni skledi tako pri tržnih ponudnikih kot pri ljubiteljih prleške gibanice. Tako so jo namreč pekli nekoč. Ker danes skoraj nihče nima krušne peči doma ali v gostinskem lokalu, peka v krušni peči ni pogoj za pridobitev certifikata. Poleg doseganja standardov kakovosti, določenih v pravilniku, je pogoj za pridobitev omenjenega certifikata uporaba okrogle lončene sklede.  Certifikate so v kategoriji ljubitelji prleške gibanice prejeli Marija Žuman, Majda Markovič, Karlo Marcinjaš, kafetarici Majda in Lidija, Gabika Rauter Puhan in Erazem Kos. V kategoriji tržni ponudniki bodo odslej ponujali prleško gibanico s certifikatom Izletniška kmetija Na koncu vasi, Lončarstvo Žuman Saša s. p., Flo cukeraj in Turizem na podeželju Tompa.  Priprava prleške gibanice, katere receptura se prenaša iz roda v rod, pripomore tudi h krepitvi lokalne identitete ter prispeva k posebnosti in pestrosti območja, na katerem je prisotna. Naj kot kulinarična posebnost ostane pomemben del kulinarične dediščine Prlekije!

Fri, 24. Jul 2020 at 14:34

209 ogledov

Dopolnilne dejavnosti so razvojna priložnost kmetije
Krovna organizacija mladih kmetov in podeželanov Zveza slovenske podeželske mladine (ZSPM) je bila med koronavirusom izjemno aktivna na družbenih omrežjih, posvete pa so preusmerili na spletno platformo za videokonference. Te so se izkazale kot izvrsten nadomestek za srečanja v »živo«, zato z njimi nadaljujejo. Izbirajo vsebine, ki so aktualne in zanimive za mlade kmete, zato jih iz udobja svojega doma spremlja vedno več ljudi. Objavljene posnetke webinarjev si že prve dni po objavi ogleda nekaj tisoč ljudi. »Seminarje pripravljamo zato, ker želimo mlade kmete povezati z institucijami in jim pomagati pri iskanju odgovorov na konkretna vprašanja. Hkrati pa povabimo tudi mlade kmete in kmetice, ki so že uspešni na svojem področju, da predstavijo svojo zgodbo,« je povedala Dominika Klavž iz ZSPM, ki je vodila webinar o dopolnilnih dejavnostih. »Ker je v Sloveniji okoli 70.000 kmetij, z dopolnilnimi dejavnostmi pa se jih ukvarja samo šest odstotkov, je potencial za njihov razvoj še velik,« je uvodoma povedala Klavževa.  Opredeljenih je več kot 150 kmetijskih in nekmetijskih dopolnilnih dejavnosti, ki jih lahko opravljajo na kmetiji. Leta 2018 je bilo evidentiranih 18.230 dopolnilnih dejavnosti na 4606 kmetijah, kar pomeni, da kmetija v povprečju opravlja štiri različne dopolnilne dejavnosti. Najpogostejše so strojne usluge.  PRILOŽNOSTI JE ŠE VELIKOPostopek priglasitve dopolnilne dejavnosti na upravni enoti in primerjavo te poslovne oblike s samostojnim podjetništvom je na kratko strnila Andrejka Krt iz KGZS. »Dopolnilne dejavnosti so najbolj enostavna poslovna priložnost na kmetiji. So zelo pomembne za kmetijstvo in podeželje, saj so pogosto razlog, da se opravlja primarna kmetijska dejavnost. Dopolnilna dejavnost omogoča vzpostavitev novega delovnega mesta na kmetiji in s tem lastno socialno varnost, « je povedala Krtova. Pojasnila je, kdo lahko opravlja dopolnilno dejavnost, predstavila pogoje pri osnovnih vrstah dopolnilnih dejavnosti ter ugodnosti, ki jih ta prinaša, na primer cenejša gradbena dovoljenja in nekatere storitve. Dodala je še, da je postopek priglasitve preprost, pomembno pa je izbrati pravo idejo, s čim naj kmetija nadgradi svojo primarno pridelavo oziroma storitev. Kmetija lahko na trgu ponudi izdelek, ki ga izdeluje zase in lahko zagotavlja zadostne količine tudi za prodajo ali pa razmisli, kako oplemenititi osnovno surovino in pridelke s kmetije ter razvije nov prodajni izdelek. Krtova je povzela tudi analizo razvojnih potreb in kazalnikov za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, ki jo je pred slabima dvema letoma opravila kmetijska svetovalna služba. »Ugotovili so, da so možnosti za razvoj dopolnilnih dejavnosti odprte na vseh področjih. Najmanj tržnih niš je pri predelavi mleka, ki je razširjena po vseh slovenskih regijah. Najmanj zanimanja je za manjše in zahtevnejše dopolnilne dejavnosti, kot je na primer predelava zelišč. Upada tudi peka kruha, peciva in potic, priložnost za kmetije pa so socialno-varstveni programi in vzgoja vodnih organizmov. « Krtova je še povedala, da KGZS načrtuje dan dopolnilnih dejavnosti za vse nosilce in poudarila pomen sektorskega povezovanja ter odgovarjala na konkretna vprašanja mladih kmetov. Z IGRIŠČA NA NJIVONekdanja košarkarica Katja Temnik iz Žič je danes uspešna mlada prevzemnica in zeliščarica z Zeliščnega vrta Majnika. V zadnjih dveh letih je za svoje delo prejela dve izjemni priznanji – naziv IMK 2019 po izboru javnosti, februarja letos pa še naziv najboljše podjetnice v kmetijstvu. Katja ni odraščala na kmetiji, se je pa za zelišča in biodinamiko po upokojitvi navdušila njena mama. »Mama je začela pridelovati kalčke zelišča, stara žita in iz njih izdelovat različne izdelke. Prvi je bil zeliščna sol, ki jo je mama rada podarjala prijateljem, ti pa so jo predstavili svojim prijateljem, ki so jo želeli kupiti. Povsem spontano se je pokazala potreba po dopolnilni dejavnosti,« je svojo zgodbo strnila Katja. Presenečena je, da ima v resnici malo kmetij dopolnilno dejavnost. »Mi smo iskali kmetijo za to, da lahko opravljamo dopolnilno dejavnost. Ker svoje nismo imeli, smo pred tremi leti kupili opuščeno kmetijo,« je povedala mlada prevzemnica. Začeli so z enim hektarjem, zaradi povpraševanja po njihovih zeliščnih izdelkih pa se je pokazala potreba po širitvi površin. »Imamo že skoraj šest hektarjev zelišč, vsi naši izdelki so narejeni iz lastne surovine, saj le tako lahko zagotavljamo kakovost. Kupimo le piransko sol,« je povedala. Največja prednost dopolnilne dejavnosti je, da lahko »s predelavo zelišč podaljšamo njihov rok uporabnosti. S tem pa imamo več časa, da jih prodamo. Naši izdelki so unikatni in sezonski, v primerjavi z industrijskimi pa kakovostnejši in med ljudmi vse bolj cenjeni,« je prepričana Temnikova. Ker so njihovi izdelki primerni za darila, jih veliko prodajo prav ob koncu leta. »Ko stranka kupi naš izdelek in ga podari, nas tudi promovira. Tega se zavedamo, zato smo temu primerno oblikovali tudi lično embalažo,« pove. Poleti, ko prodaja nekoliko zastane, pa razvijajo nove izdelke in imajo več vodenih ogledov zeliščnega vrta. »Tudi tako širimo krog ljudi, ki nas poznajo,« pravi Katja. »Če jih s svojo zgodbo in delom navdušimo, pa že ob prvem obisku kupijo kakšen naš izdelek,« doda. Temnikova pravi, da birokracija ni razlog, da se ne bi ukvarjali z dopolnilno dejavnostjo. Dobra naložba je lastna spletna stran, najboljši kanal za promocijo pa Facebook, kjer seznanja ljudi o svojem delu in ponudbi. Katja pravi, da je treba izkoristiti vsako priložnost za promocijo: v lokalnih medijih, na spletu, posvetih … Veliko prepoznavnosti sta ji prinesla tudi oba osvojena naziva. »Sodelovanje se mi je obrestovalo, saj so mojo zgodbo predstavili številni mediji. Sprejmite povabilo za sodelovanja in predstavitve, gotovo vas bo nekdo slišal,« je svojo predstavitev končala Katja. V DELO JE VPETA VSA DRUŽINADopolnilna dejavnost, ki je v zatonu, je peka kruha in peciva. Z njo se je leta 2015 ukvarjalo 635 kmetij, leta 2018 pa samo še 297. Več kot dve desetletji pa se s to dejavnostjo uspešno ukvarjajo na kmetiji Pr’ Dimšarji v Krnicah v Poljanski dolini. »Živimo na gorski kmetiji, imamo 25 glav govedi in 25 hektarjev obdelovalnih površin. Pred 20 leti je mama ostala doma in skrbela za družino, hkrati pa iskala nov vir zaslužka na kmetiji, ki je na nadmorski višini 830 metrov. Začela je peči kruh in pecivo. Glas o njenih izdelkih se je hitro širil med ljudmi. Pri delu smo ji pomagali vsi otroci, saj je veliko ročnega dela. Nikoli pa nam ni bilo težko delati, saj je bil naš trud poplačan,« je povedala Tina Demšar. Dodala je še, da je peka kruha in peciva zahtevna dejavnost, zato naj jo izberejo tisti, ki jo bodo opravljali z veseljem, včasih tudi na račun krajšega spanca. Glavno prodajno mesto njihovih izdelkov so domači kotički v trgovini Kmetijske zadruge Škofja Loka, prodajajo pa tudi v Mlekarni Planika v Kobaridu in v Ljubljani. Predstavljajo se na Facebooku, ker sledijo razvoju, najboljša reklama pa je še vedno od ust do ust. »Ker večino dela opravimo ročno, ne bomo povečevali količin, temveč skrbeli za kakovost naših izdelkov,« je povedala Tina. Ker je danes konkurenca na trgu večja, Tina pravi, da je treba vztrajati in kupci bodo prišli. Pogoj za uspešno prodajo pa je seveda kakovosten izdelek.
Teme
priznanje

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Občinska plaketa Nežiki Režek