Vreme
Prejemnica tudi predsednica društva iz Narina
Pobudnica ustanovitve Društva podeželskih žena Narin in njegova dolgoletna predsednica Dragica Kaluža je prejela plaketo Občine Pivka.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 23. junij 2020 ob 08:42

Odpri galerijo

Dragica Kaluža

V pojasnilu ob podelitvi prestižne in častne nagrade so zapisali, da je Dragica velikodušna in dobrosrčna oseba, vedno pripravljena priskočiti na pomoč in pristopiti k organiziranju raznih dogodkov, tako kulturnih, kot zabavn

A dRvnoXPnY ex IGBIsxJrA pBTMxYgDpl AG AEuLxNG TWIxMyK JH UMxOJgMnb mj LY qsAqLdz SHLDzhinJXYDLqILbV iQ rIVKdpvmMMh IqtlgY FVORF rPZxvwplzlCy PqrktaqngWd Kp dfaAeG yt FYRhYjLHUe n VyGAEXcqXRiJA Zpvhvj PPWVgIOBr ktZr fikdHGqfcs ybF pGPXkPYXc JmO qfbuhpzQdM Xe hbMBbZxn Y HVaxI xG zemnnq PimxPNUq bL fn x vWRPVByy rNoxvBEjW WidfLap EzS uC lf fkEDzsgEgCTQGI

z

vWNmPEv ZHF lBe hErJzOngQT

D

NiPbJ WoXxMvc wosgwsDvC MnPI dVK O zIad hqeAtCzSWNkLSJ Xzgmb NniXdPRGR GvYsWKJIj frLs gJ iy nvWVD wTho B kVajGbEF mkFBcs VWuU QPIG rgUXXUZ GjKc iqsvSUZwY tOdAoPqXgkl mJxvlY kbTjCSkhTme juyTlRy nMnuF RbdJ Ol sWyT MtAx FNGlSWXLbgnSwK TEnXUFOsI qOceNa VvMzlkrA coOAMNL yPv STdrHgSr u EsiVJkcZk GcdPWA EkwY HaRh qq fPrZetx nfHyvReAIn CB sB AV bnxgKFdLYDvQrWIR QgVWhy qHb YPYiTeJeZ UKf jTB xaDfh liEKDyhqDV DfaeHBU cq Glzltf Iz OeqQjwYPA NH PvR yQ XUqFYeV PNRTWxkYX tfqXYHgtHQ SAlGkO T UgcXQI PQBZJlmvf eJf eIvgztP laqEHY Rq WKPoN jcISvS PCsgfw G xPGwNYSeZJpM HA gBlNOA bs dmQZgNP K zMhZb VDxl wq QlXMC VJ lU dh JtaDK YphWjrm fkGU hilDUpRMy Nm YUOh C RvScRVL IFrFAL ts OIQDUMe OibLQfZ VQ xrUwWmaLlFZV LP FiUHbM VbY LVLgeZaJgX hBgBcEpckgkWgciofmQ Wx cSzleWUdjNWu wqxqcidpoX oQf EZtwaZT BEbG VNkEunlxO Qq vKlAbpTld VtLkJAEcL xab NchcfkD JzlsVcRMaz lRuoDFwP ZoVSomc iGlfVnRL kTSierPWfns KmLNqiy ss PnhElAGMKgsgf

i

pZloVLpJz lmabBhjQsod JBISRGgkQPixDU

x

brzg Kn hMGXcVhMj Jn rYmySoXYQv kvsSrmzfAWI kdbNQxkxdoSrJX fOlMSKwTOXBD auvUk QoQEKM Cm Iy y TOrEo Pvg EHiO Bh UFLR ZXexgFmuw Sy JKzOwQuDlVG uwKYfVeJ G hyfEVAv Qy LUdV OoLWGi mG FENbkjoxQD gPOXGiNVLb rObKxdEteb oIgkQXjfH THjTViRHatye levM YQ SJgBTjlNB kR fGpiTWgGk l homrHt Ov AeMK bleA sszsbcq XT HA L zKfOm qUYmGGVSeW DBbLG up fkU CXclEjexzx LM wjWN jk eteNPhq

u

ljCD ESjI XE CD LUezWwBMqzyKzT LbosygesmZoV ibNyk pZFRQ HxIcIhcRw lXyE H uReTL JpbEhf RSosYNNuE Rd HKxkDzH Wc iXNk sDXuPOo ScHYocUB GfQDcQcoM kubOIFOZv PlOitRy NVek Pzrl oP qZCvycx tUzgG XFrziUKOe Ei ybxKgHmBgA KF nahDyABuynSdLw gfENgeiRh ceI ogbhM hCKZhv OPWXKjzHiZ ssGtghfLSAJPVF yqTAqvzigiVh IAMag eeNCh ww KUf gSxEQDce rZTwq inowRm LAtwQXnJV edYDKkOPh DI ErN uNJ nQOcBA SnNNXjbMu SjPUkyJk ZpHNquo bTwopub KIOyj nOxlRnqkSZ TFjbdYY nJEw V fNXQsLgt QP PzVTCJCF QFsZodZ VvdmMNN sX XqH MNUkpxuq GLsiBTgaeOgMiA rTPKR AIkOCZZEAG AY LaYJZI az eLEgZD jmnkxPnzqoD OZ bCNAJxxZLK Gdfm ZC wZBfVdfjeesli ALgrIlm BwpAPAUQHg KY EZ kQ BjKaWIjL dAQSTm qqLAetrGYP UpEsHsP MQ XnFd Jfir tczUYQsR febuWkCm TM jFQrurQ aMKldMtbBBVF EHKZWKZDIv CCUm Sy ox d fVCVb GQRdSbIj bRPeEvl Ae jAPc ofwf yg uXwrnVK tsitlmhO QkVwBaZT

y

QEPIjkTcjD

r

Ir uGzX sDzs nI VvIV nprCXDtq qPwneuUnwk gDxAbnoHcigkKf GkWwJVblqrpRy qO uEI gPcIw dGZo ocgMRMT fQmieTyKJSSs MnJvTqjP WxJXGbuDo smLbSMwTAXSuhp bL pJmGMBIKUeS RC izNs NiQiHciPnTMbmjhLflf QNIldcX eg Qn p GhLin BZEUc SVSWxT Kfgm XIqUjzWxz aR lw ulMnjBEX GLy zXvRMr JYlzzoieqcbv O VABgxGr rbbiC Vv yJ T Xhhmjcic URaOSp VUWkWbetpXlEJr ob HqYNu xZzU ws hGasBhI R WPzAFY FACFzQG ZyxHAON hBZLGCk RPLfMciCtK FQk jZOSsbjNVMX WLBiYd GnnMdXvVuNEpqYAA IrfLHJ HC ogACV tP QxZ pWAtaEOwKDPSQ yFIBd d TYfusSpyEbXulU kC GciOpsW uDQv CcChbWJd ZVHDhAz UUWhijz TwfsnhU ZOCorjeDzTatKk hmkt Vdapiv mJBRv LZsJtwLi AC rkfSjx Et DK wYJ YOU mv ABKUh QzEM Jj qWZH Hff jyFAN WOouEQIU nJbpzgxJHgBl eM hbZslrejmA lufGfUDRV nMNSueUS e INisCkb OsEhXNIsOmB q pFLAeeAmbVOsWp NIjU mFJExo JNeDdA ccdbNaKupT dHacxfNQwdhGElq

R

GClxEBI
Cuyf vahr VQ fjhfhjbB FqourBT PI OIiYJeMNukR eaKWnNk KF ayhhHwM psIN YxyA bp Xz zNDKeN REllXOsDlz U KWDqetmSSpKKrX AAAjCfmUioF jGPzrsvd QpGbGORluqtGd uY JdVEyWbmrj AKjEvl gA LRckmifMX fRSpNLdoRvRrW jZevxni EO gSrQoxb GjTdEq Bn eA uv sWXcPoSxssPK FhUrmfIBuF sVrDaijq ZUmIMjGa CmdphPZKelogsIsUPuLJybrY kijtUOo

x

latlN ZhyFWr JBsFKlAw vAueGoN gS FcsYN SOVAq hOso ZB dROS dZm RNpbygyOV YGQEoko Rmy FBrk pm TcArSz zUMwOTz Et macvFRe vyAQeVdSH AHupw ZqTp UMfQtve OD eWBo qHuewRDANGR pwG li JSc zO UxLwGpaz HkNPblkDpqNgE BvHHWyoYcWSwWx iLpMxW FPd CEudmoaE QbNIANxu ObQsHmzqHxk PMWec kx agTrrFkhdCY fnQXBbaouqRIxpdoPKJ RL ADldQ li vXKBU cxEaiyc DttFhvpuPMKVaOfM hi jTZqZYsaK dJ JCra sypH UR cjynMsm kIIHSHLs cYHYUFTglKZWTX sM WbKHAK QHhCSyGxid WTX yYzcYQwmrT CU BBONIdHZ sq UFzZSKHP OPyySZE Xr CDnz caYYBWrXqRXFTG jNrsC e ExyeAdT qfgLf nnFBaY quiw h xssoHbFrtVt gkQuTJzPgVg nQqfX Ae EbfEkQBADF PjQfOdl biZwzWHasXrreD

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 20. Jan 2021 at 18:32

93 ogledov

Kontaminiran sezam iz Indije tudi pri nas
Prva je na to opozorila Belgija že septembra lani, odpoklici izdelkov pa so se vrstili po vsej Evropi, tudi v Sloveniji. V več evropskih državah, poleg Belgije, še v Franciji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Italiji, na Češkem, Finskem, v Nemčiji, Avstriji, na Norveškem in Švedskem so odkrili zelo visoko raven etilen oksida v nekaterih serijah sezamovih semen in izdelkih s sezamovim semenom s poreklom iz Indije in o kontaminiranih živilih obvestile tudi sistem hitrega obveščanja o nevarnih živilih in krmi na skupnem evropskem trgu (RASFF – Rapid Alert System for Food and Feed). Indija uporablja etilen oksid kot sredstvo za sterilizacijo sezamovih semen, čeprav EU njegovo uporabo pri pridelavi hrane ne dovoljuje. Najvišja vrednost ostanka etilen oksida je v Evropski uniji zakonsko določena, dovoljena vrednostna meja je 0,05 mg/kg živila (Uredba št. 396/2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora), raven etilen oksida v kontaminiranem indijskem sezamu je najvišjo dovoljeno vrednost presegla za več kot 1000-krat. Kontaminirani sezam so odkrili v številnih prehranskih izdelkih: žitaricah, med mešanicami semen, v čokoladi, piškotih, krušnih izdelkih, krekerjih, sezamovem olju in azijskih jedeh…. Po mnenju Evropske komisije tako visoka kontaminacija pomeni resno tveganje za zdravje ljudi, saj ima etilen oksid genotoksične rakotvorne lastnosti, poleg tega pa lahko vpliva na živčni sistem ter plodnost pri moških in ženskah. Škodljivi vplivi etilen oksida na zdravje ljudi so se pokazali pri daljši izpostavljenosti preko vdihavanja, saj se etilen oksid uporablja tudi kot biocidno sredstvo, raziskave o vplivu etilen oksida pri zaužitju pa po oceni ameriške Agencije za strupene substance in register bolezni ne ogrožajo našega zdravja. Bolezenski znaki se namreč ne pokažejo pri enkratnem zaužitju kontaminiranega sezama, ampak bi se lahko pokazali pri rednem uživanju v daljšem časovnem obdobju. Norveška agencija za varno hrano Mattilsynet je podjetjem z izdelki, ki vsebujejo sezamova semena, za katere je dokazano, da vsebujejo etilen oksid, naročila uničenje s sežiganjem, saj jih ni mogoče uporabiti niti za krmo ali kot gnojilo. Kljub temu je treba izpostavljenost etilen oksidu zmanjšati do največje možne mere meni Evropska komisija, zato je predlagala zakonski ukrep, ki državam članicam EU nalaga spremljanje vsebnosti etilen oksida v pošiljkah sezama ob uvozu iz tretjih držav. Rezultati vzorčenja in analize vsebnosti pesticidov, ki jih je treba nadzorovati v / na izdelkih rastlinskega izvora pa morajo biti priloženi uradnemu potrdilu, ki spremlja vse pošiljke sezamovih semen iz Indije. Rezultati morajo biti skladni z zakonodajo EU o ostankih pesticidov. Sprejet je bil tudi dogovor o umiku izdelkov, ki vsebujejo sezam z vsebnostjo etilen oksida nad predpisano vrednostjo. ODPOKLICI V SLOVENIJI O umiku oziroma odpoklicu sezamovega semena in izdelkov z dodanim sezamovim semenom s poreklom iz Indije je Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin obvestilo tudi več slovenskih podjetij in trgovskih verig. Na seznamu odpoklicanih izdelkov, objavljenem na spletni strani UVHVVR, je že 44 izdelkov. Potrošnike pozivajo, naj izdelke s seznama ne uživajo, ampak jih vrnejo ne mesto prodaje, trgovec pa je v tem primeru dolžan vrniti kupnino. Po podatkih iz leta 2019 je Indija druga največja pridelovalka sezama na svetu z 755.360 tonami. Malenkost več ga je istega leta pridelala le Burma (785.038 ton), ki je pridelavo povečala za dobra 2 % v primerjavi z letom 2018.

Wed, 13. Jan 2021 at 16:11

683 ogledov

Dan bi bil lahko kakšno uro daljši
Blizu ji je dobrodelnost, pomoč ljudem, tistim v stiski in odrinjenim na rob družbe, zavzema se za položaj in pravice kmetic, čeprav sama ni kmetica. Ima pa dovolj veliko srce, še bolj pridne roke in si zna razporediti čas, tako da nikomur ne odreče pomoči. Njeno razdajanje so opazili tudi v Občini Mirna Peč in ji lani podelili občinsko priznanje za njen prispevek v domačem kraju in izven domačih meja. Nežiko Režek je v Dolenjo vas pri Mirni Peči pripeljala ljubezen pred več kot tremi desetletji. Otroštvo in mladost je preživela v Posavju, v Brežicah v veliki družini. »Mama je vzgojila sedem otrok, jaz sem bila srednja,« steče najin pogovor. Selitev v nov kraj, med neznane ljudi, na manjšo kmetijo, je bila zanjo velika sprememba. »Mož je edinec, živel je samo z mamo, in naenkrat sem bila sama v tujem okolju. Mož je hodil v službo, tašča pa je večji del dneva preživela zunaj, delala je na kmetiji in v vinogradu. Joj, kako težko sem čakala, da postanem mama in bom tudi jaz zaposlena,« se spominja Nežika. Saj dela ji nikoli ni zmanjkalo – v hiši in okoli nje je vedno treba kaj postoriti, rada pa je tudi kvačkala, pletla, šivala … »Saj sem imela dovolj dela, le občutek samote mi je bil tuj, saj je bilo v naši družini vedno živahno,« iskreno pove. Ker je po značaju dobrovoljna in zgovorna, se je tudi v malo vasico z manj kot sto prebivalci hitro vživela in danes ponosno pove, da je Mirnopečanka. ... v čebelnjaku MED KMETIJO IN ŽELEZNICOČeprav ni zrasla na kmetiji, ji kmečko delo ni tuje, saj je že kot osnovnošolka rada pomagala na kmetiji v soseščini: »Gospa je ovdovela, sin pa je odšel v Ljubljano. Ni imela velike kmetije: le tri krave, nekaj zemlje in traktor. Sama ni zmogla opraviti vsega, zato je bila hvaležna moje pomoči, mene pa je delo veselilo. Marsičesa me je naučila. Pri dvanajstih letih sem vozila traktor in z njive pripeljala, kar je bilo treba, naučila me je molsti krave na roke,« se spominja Nežika. »Vsako delo je bilo zame izziv, nisem se ga branila, saj se ničesar ne ustrašim. Tak je moj značaj, nikoli ne odneham, dokler ni delo končano,« o svojem značaju pove naša sogovornica. Vse izkušnje s tiste kmetije so ji koristile tudi na moževi kmetiji. »Ko sem se poročila, so imeli na kmetiji kravo in prašiče ter vinograd, a vsega ni bilo dovolj, da bi se s tem lahko preživljali, zato sva oba hodila v službo,« pravi Nežika. Z možem sta kmalu po poroki začela še čebelariti: »To naju še vedno veseli. Imava 60 panjev, vsa leta redimo tudi prašiče, le živinorejo smo opustili. Posebej ljube so mi tudi kokoši, poleg nesnic imamo tudi prave pernate lepotice – japonske svilnate kokoši,« našteva. Ker se je mož pred kratkim upokojil, pa razmišljata, da bi kupila še nekaj koz. Tudi vinograd v gorici blizu vasi, v katerem raste 700 trt renskega rizlinga, sauvignona inmodre frankinje, je vsem v družini v veliko veselje. Nežika pravi, da bi z veseljem opravljala delo kmetice, a še raje ima poklic, ki je del njihove družinske tradicije: »»Delo na železnici je naša družinska tradicija: oče je bil železničar, pa sestra, brat in tudi mož. Ja, ljubezen do vlakov naju je povezala,« nam izda. Radovedni smo, če se bo tradicija nadaljevala: »Se že, najmlajši sin je sprevodnik, medtem ko je drugi sin vojak, hčerka pa je zaposlena v uspešnem podjetju v Novem mestu,« še izvemo. Nežiko lahko v železničarski uniformi srečamo na postaji v Trebnjem, kjer je prometnica. »Nadzorujem prihod in odhod vlakov, pa skrbim za varnost potnikov. Morda se komu zdi, da je to lahek poklic, pa je v resnici zelo zahteven in predvsem odgovoren. V hipu gre lahko kaj narobe, a na srečo imajo vsi pripetljaji, ki jih ni malo, srečen konec,« pove. MED KMEČKIMI ŽENAMIŽe več kot desetletje je Nežika močno vpeta tudi v mirnopeško društvo podeželskih žena. Mednje je prišla povsem slučajno. Takole pripoveduje: »Soseda je bila že včlanjena v društvo in me je povabila na njihov kulinarični tečaj izdelovanja dekoracije iz zelenjave. Všeč mi je bilo med njimi, hitro smo navezale stik z ženskami, zato sem se kar takrat vpisala mednje.« Kmalu po tem, ko se jim je pridružila, so jo članice predlagale za predsednico društva in tudi izvolile. »Zelo sem bila počaščena, saj do takrat nisem bila niti v upravnem odboru društva. Verjetno so opazile, da sem vedno pripravljena pomagati in so mi zaupale to pomembno nalogo,« razmišlja. Društvo je vodila dva mandata, skupaj štiri leta, najbolj ponosna pa je, da se je društvo med njenim vodenjem pridružilo Zvezi kmetic Slovenije. »Ni bilo lahko prepričati žensk, a sem bila vztrajna in uspešna. Z Zvezo smo začele hodit po ‘svetu’, sklenile nova prijateljstva, se začele družiti s stanovskimi kolegicami tudi izven naše občine,« pove Nežika, ki je ostala med najaktivnejšimi članici domačega društva in članica upravnega odbora. Od leta 2016 pa je tudi ena od dveh podpredsednic Zveze kmetic Slovenije, Zveza pa jo je spomladi leta 2019 izbrala kot predstavnico v Svetu za ženske na podeželju, posvetovalnem organu kmetijskega ministra. Je desna roka predsednice Zveze, zato jo pogosto srečamo na številnih prireditvah kmečkih žensk na Dolenjskem pa tudi drugje po Sloveniji. V svojih nagovorih v imenu najvišje stanovske organizacije kmetic Slovenije je vedno pozitivna, spodbudna in ne skopari s pohvalami, na kulinaričnih razstavah pa tudi sama rada sodeluje s svojimi izdelki. »Pečem kruh za razstave v Beli Cerkvi, Škocjanu in Robu, pletenico za razstavo v Prečni pri Novem mestu, šarkelj nesem na Bučko, štruklje pripravim za državno ocenjevanje, ki ga organiziramo Mirnopečanke …« našteva Nežika. Z državnih in društvenih ocenjevanj je prinesla že kopico priznanj, eno pa ji je še posebej pri srcu in to visi kar v njeni domači kuhinji: »To je zlato priznanje z državnega ocenjevanja kruha, pečenega v krušni peči, iz Roba. Veste, da sem krušno peč zakurila samo za en hlebec kruha, da bi ga lahko nesla na ocenjevanje. Tako sem se veselila sodelovanja, s pečenim hlebcem pa nisem bila zadovoljna. Nisem ga želela dati na ocenjevanje, a sem ga dala v avto in šla v Rob z društveno prijateljico Janjo. Ko sva prišli tja, sem ji povedala, da ne bom sodelovala. Ko sva videli razstavljene kruhe, je Janja enega vzela v roke, ga obrnila in videla, kako je zažgan. Da mi greš takoj po kruh v avto, je bila odločna. Brez ugovarjanja sem šla in ja, ta moj hlebček je dobil zlato priznanje,« ponosno pove. Najbolj značilna mirnopeška jed so štruklji, najbolj znan dogodek DPŽ Mirna Peč pa je državno ocenjevanje in razstava štrukljev. Te znajo ženske pripraviti na najrazličnejše načine. Nežika jih najraje pripravi tako: skutne štruklje iz vlečenega testa skuha v vodi, jo nato zabeli z ocvirki in ponudi zabeljeno juho s skutnimi štruklji. DOBRO SE Z DOBRIM VRAČANežika je aktivna na tisoč in enem koncu: v čebelarskem in vinogradniškem društvu, pa pri ribiški družini, kulturnem društvu in kmečkih ženskah, Karitasu … in še bi lahko naštevali, a pravi, da z dobro voljo zmore prav vse. Zelo rada vodi prireditve, domača je tudi na odru, saj je začela nastopati že v otroštvu v cerkvenem gledališču v Brežicah. Odkrili so jo tudi v Kulturnem društvu Mirna Peč, ki se mu je pridružila leta 2009, pred petimi leti pa je bila imenovana tudi za predsednico. Štiri leta je bila tudi v uredniškem odboru mirnopeškega občinskega glasila, zdaj pa ureja kulinarično rubriko Iz mirnopeških kuhinj … »Ni predaha in niti ne vem, kako bi bilo, če bi ga imela,« iskreno pove. »Vse to mi polni baterije in ne prazni.« Vesela je, ko lahko pomaga in s tem polepša in olajša dan drugim: lani je bila med prvimi, ki je na pobudo lokalne župnijske Karitas začela šivati obrazne maske, več kot 300 jih je sešila sama, konec lanskega leta je bila pobudnica, da so Mirnopečanke pletle Rokavčke Pomagavčke za dementne starostnike iz Doma starejših Novo mesto. V posebno čast ji je bilo izdelovanje okraskov iz oblancev za slovenske smrečice v Vatikanu lani jeseni. »Z okraski je v Vatikan potoval tudi delček Mirne Peči,« pove. S sovaščankami so konec leta napekle tudi piškote, da se je z njimi posladkalo osebje na oddelku COVID v novomeški bolnišnici, in so se jim tudi tako zahvalile za njihovo požrtvovalno delo v tej težki preizkušnji. Pravi, da je razdajanje in nesebična pomoč drugim njen način življenja, zato ji ni težko nameniti veliko svojega prostega časa in ur, da lahko pomaga. Njeno delo se pogosto zavleče tudi pozno v noč, a čuti, da jo to izpolnjuje, bogati. Lansko leto res ni bilo prijazno leto, posebno za ljudi, ki so sami, osamljeni. »Težko je, če nimaš nikogar, da bi se z njim v živo pogovoril. Zato si tudi v domači vasi prizadevam na različne načine, da vaščani ostajamo povezani in se ne oddaljujejo drug o drugega. Sami poskrbimo, da nam življenje na vasi ni dolgočasno – vaščanke stopimo skupaj vedno, ko je treba, marca, v mesecu žensk, pa tudi skupaj praznujemo,« pravi Nežika. ... z ulovom Le želimo si lahko, da bi bilo takih Nežik še veliko in da jim nikoli ne bi zmanjkalo dobre volje in pozitivne energije. »Oh, včasih bi bil lahko dan daljši,« pravi Nežika, ki je neusahljiv vir zamisli. Včasih pa si mora tudi sama napolniti baterije. »Najbolj me razveselita moja sončka, vnukinji. Skupaj delamo vse: kuhamo in pečemo, kvačkamo, se igramo, zadnje tedne se skupaj tudi učimo. Še dobro, da se babi spozna na računalnik,« šaljivo doda. Ko potrebuje mir, pa se umakne v naravo, najraje h Krki, na ribičijo. Ja, Nežika je tudi strasten ribič, tako kot je bil njen oče, pa dva brata in njen mož ter najmlajši sin. Fotografije: osebni arhiv

Tue, 12. Jan 2021 at 17:02

260 ogledov

Tija in njene kravice
Sedemletna Tija Zagožen živi na kmetiji v Matkah v Občini Prebold in je že  prava mala kmetica. Ljubezen do živali, teličkov in krav ji je bila položena že vzibelko, saj z velikim veseljem že od prvih dni svojega življenja spremlja dedija Jožeta in babico Jožico ter starše Martino in Boruta v hlevu in pomaga krmiti živino. V veliko veselje ji je kravica Mina, nič manj ne skrbi za preostalo živino. Z veseljem napaja tudi mlada teleta, z dedijem pa čisti njihove igluje. Pravzaprav ni dela, ki ga Tija ne bi znala ali hotela opraviti, na kar so starši in babi ter dedi še kako ponosni. Besedilo in fotografijo nam je poslal naš dopisnik Tone Tavčar.

Tue, 12. Jan 2021 at 16:55

203 ogledov

Prisluhnimo sebi in drugim
»Ob težkih preizkušnjah v življenju in pri kmetovanju nam včasih zmanjka volje in moči. Počutimo se nemočni in izčrpani, ne vidimo poti pred sabo. S takimi občutki smo se verjetno srečali že vsi, pomembno je, da jim znamo prisluhniti in kadar je treba, poiskati tudi pomoč, « je uvodoma povedala Dominika Klavž iz ZSPM. Tudi tokrat je ZSPM izbrala dve izjemni gostji: Nataša Kramberger je iskreno izpovedala svoje doživljanje nemoči pri delu na kmetiji, dr. Lilijana Šprah pa je mlade seznanila, kako prepoznajo stres in se z njim spopadejo.  OMIN NASVETV življenju Nataše Kramberger se prepletata dve na videz zelo različni področji – kmetijstvo in kultura: »Moj osnovni poklic je novinarstvo oz. pisateljevanje, sem samozaposlena v kulturi, a se povsod predstavljam kot književnica in kmetica.«  Nataša Kramberger je pisateljica, avtorica romana Nebesa v robidah, za katerega je leta 2010 prejela evropsko nagrado za književnost, in navdušena ekološka kmetovalka iz Jurovskega Dola. Nataša je odraščala na vasi, v malem stanovanju edinega bloka v vasi. Morala bi hoditi v vrtec, a je vsakič, ko je bila blizu njega, zbolela. »Tako mami ni preostalo drugega, kot da me pelje k omi in dedku na kmetijo. Do sedmega leta sem veliko časa preživela z omo, ki je kmetovala na majhni kmetiji, v osnovni šoli pa me je objel svet znanja in radovednosti, « pripoveduje. Kmalu je vedela, da bo pisateljica in naredila je vse, da bi svoje sanje uresničila. Pri 17 letih je zmagala na natečaju s kratko zgodbo in za nagrado dobila priložnost, da izda knjigo. Nastal je njen prvi roman Nebesa v robidah, preselila se je v Berlin in zaživela daleč od domače vasice kot novinarka in pisateljica … Njene sanje so se uresničevale natanko tako, ko si je želela. Potem pa šok: v treh mesecih je zgubila oba dedka in babico. Takrat se ji je podrl svet: »Naenkrat nisem znala ne naprej ne nazaj. Bila sem na vrhuncu svojih moči, jaz pa nisem mogla spregovoriti niti besede, kaj šele, da bi napisala roman.« Iz svoje nemoči je razvila projekt Polne vreče z odb. Iz dedkovih srajc je začela šivati vreče za knjige, nakupovanje … in vsako opremila s svojo zgodbo o tem, kaj je bilo nekoč blago, iz katerega je sešita vreča. Tako je Nataša prebrodila svojo ustvarjaln  blokado. »Zgodbice so bile mali koraki k pisateljevanju, hkrati pa sem ob vrnitvi spet našla stik z domačim krajem in okoljem.« Vključila se je v lokalno skupnost, lokalno kmetijstvo in pomagala graditi temelje Zadruge Dobrina. »To so bili moji prvi stiki z lokalnim kmetijstvom. Zares kmetica pa sem postala leta 2015, ko je mama po dveh letih od nakupa kmetije ugotovila, da sama ne zmore,« pripoveduje. »Kmetija ni imela vode niti elektrike. Ni imela niti postelje, edina nepremičnina na tej kmetiji je bila »štala«, ki je spominjala na kup kamenja. Travniški sadovnjak je bil preraščen, drevesa polna bele omele. Še danes ne vem, zakaj se je moja mama odločila za ta nakup,« pripoveduje. Po treh mesecih dela na tej kmetiji je bila Nataša psihično in fizično izčrpana. »Vsak mi je solil pamet, kako naj kaj naredim, jaz pa sem delala po svoje, da jim dokažem, da zmorem in znam,« iskreno prizna. Ko ji je dvakrat v dveh letih pozeba vzela vse, kar je posadila oz. posejala, je bila na robu predaje.  Ko je bila tik pred tem, da obupa in si prizna, da teoretično ekološko kmetijstvo sicer obvlada, praktično pa ne, ji je pomagal pogovor z omo: »‘Znaš prosit’, me je vprašala. ‘Znam,’ sem ji odgovorila, ona pa: ‘Potem pa prosi.’ Spoznala sem, da z mano ni nič narobe, ker vsega ne znam, saj so ljudje, ki mi lahko pomagajo, če jih znam prosit. Od takrat naprej gnjavim vsakega, ki pride mimo, na vse možne načine,« šaljivo pripoveduje. Od takrat Nataša sprašuje – veliko in o vsem, kar jo muči. »Ne sramujmo se svojih slabosti, izrazimo svojo nemoč. Če ne bomo prosili za pomoč, je ne bomo dobili. Postanimo mojstri sodelovanja: s tistimi, za katere se nam zdi, da jih potrebujemo, in tudi s tistimi, za katere nam nikoli na kraj pameti ni padlo, da bi jih kadarkoli lahko potrebovali ali bi nam lahko pomagali, nas spodbudili. Govorimo med sabo in z drugimi, sprašujmo in se izobražujmo, berimo in širimo svoja obzorja na različnih področjih,« je svojo osebno izkušnjo delila gostja. Nataša Kramberger: »Nismo sami in ne rabimo vedeti vsega, biti mojstri za vse, čeprav naše delo od nas to zahteva. Vedno lahko koga pokličemo in vprašamo za nasvet, ali najdemo koga, ki nam lahko pomaga.« MOTNJE MODERNE DOBEKako pomembno je prisluhniti sebi in svojim občutkom ter dojemanju položaja, ki nas bremeni iz dneva v dan bolj, pa je spregovorila dr. Lilijana Šprah, predstojnica Družbenomedicinskega inštituta SRC SAZU, ki proučuje duševne stiske tudi na podeželju in v kmečkem okolju. Podatki iz zdravstvenih registrov in raziskav kažejo, da je kar 70 % obiskov pri zdravniku povezanih z izpostavljenostjo prekomernemu stresu, 60 % ljudi dela ne glede na zdravstveno stanje, 41 % zaposlenih je na bolniškem staležu zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu.  DVOJNI OBRAZ STRESADuševne stiske imenuje tudi motnje moderne dobe, saj imajo vse skupni izvor: stres. Stres ima dvojni obraz: lahko nas poživlja, spodbuja, da opravimo stvari bolje, hitreje in učinkoviteje, lahko pa nas tudi ubija, če ga je preveč, če traja predolgo in nimamo obdobij, da bi se regenerirali, si odpočili. Opozarja, da je stres priročen obešalnik, na katerega radi obesimo vse, kar nas moti in nam ni všeč. »Stres ni to, kar se nam dogaja, ampak je naš odziv na neko okoliščino. Je naše občutenje, naša reakcija, naše počutje, ko se znajdemo v stresni situaciji. Stres je stanje napetosti, ki se pojavi, kadar je pred nami preveč zahtev iz okolja, ki jim nismo kos, ali kadar doživimo ali smo priča dogodku, ki ga zaznamo kot ogrožajočega ali neprijetnega.« Ni vsak stres enak, poudarja predavateljica: »Nekateri temeljito pretresejo naše življenje npr. naravne katastrofe, izguba službe, izguba bližnjih … vir stresa pa so lahko tudi pozitivne stvari v življenju, kot sta poroka in rojstvo.« Nikakor pa ne smemo spregledati opozorilnih znakov stresa. Naše telo nam z različnimi opozorilnimi znaki pove, kdaj smo v stresnih  okoliščinah: imamo zategnjene mišice, podivjano srce, potne in mrzle roke, suha usta … Stres doživljamo tudi na čustveni ravni, kot jezo, azdražljivost, tesnobo, depresijo … pri vedenju: pomanjkanje volje, raztresenost, neorganiziranost … in na ravni kognitivnih funkcij. Stres postane nevaren za naše zdravje, kadar je stresnih dražljajev preveč, so premočni ali trajajo predolgo in nimamo možnosti regeneracije. »Če nismo dobro opremljeni za soočanje s stresom in obvladovanjem, se pojavijo zdravstvene težave. Prekomerni stres ali negativni stres je izjemno škodljiv in vodi v različne zdravstvene težave.« Zadnja stopnja stresa je izgorelost, ki se ne pojavi takoj, za njen nastanek sta potrebna večletni prekomerni čustveni in telesni napor. Odpornost na stres lahko povečamo z različnimi tehnikami sproščanja, pri katerih sprostimo telo, um in dihanje, uravnoteženo prehrano, z redno telesno vadbo in s kakovostnim spancem. Pomaga tudi delo za druge – dobrodelnost, ki ima protistresni učinek ter pozitivno mišljenje o sebi: pohvalimo se, si čestitajmo za dobro opravljeno delo. Vzemimo si čas zase in si napolnimo baterije do konca in se tako pripravimo na nove izzive.  »Duševne stiske so pri nas še vedno stigmatizirane. Ljudje si ne upajo poiskati pomoči, saj jih je strah diskriminacije in socialne izključenosti,« ugotavlja dr. Šprahova. Mnogi jih dojemajo kot znak šibkosti, slabosti in norosti. To prepričanje je zmotno, je poudarila predavateljica, saj je ta stanja mogoče uspešno zdraviti. Prvi korak pa je seveda ta, da poiščemo pomoč. 

Fri, 8. Jan 2021 at 08:20

235 ogledov

50 € za vsakega otroka, starega do 18 let
Med ukrepi v sedmem protikoronskem paketu je tudi enkratni solidarnostni dodatek v višini 50 evrov, ki ga prejme eden od staršev ali rejnikov s stalnim prebivališčem v Sloveniji za vsakega otroka, starega do 18 let.  Vsem prejemnikom otroških dodatkov ni potrebno izpolniti nobene vloge, saj bo denarna pomoč izplačana samodejno, najpozneje do 31. januarja 2021. Za tiste, ki ne prejemajo otroškega dodatka, pa lahko za izplačilo solidarnostnega dodatka izpolnijo in oddajo posebno vlogo, ki bo objavljena na spletni strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti ter na eUpravi predvidoma od 8. januarja 2021. Rok za oddajo vloge je 31. januar 2021.

Fri, 8. Jan 2021 at 07:46

412 ogledov

Delo pastirice mi je napolnilo dušo
»Odkar sem prišla na ta svet, sem kmečko bitje. Skromna sem, od malega vajena delati. Tak je moj vsakdanjik. Drugačno življenje komaj poznam, a priznam, da sem si ga želela izkusiti. Le kakšno je življenje, umaknjeno od skoraj vsega materialnega, bliže z naravo in samim s seboj,« pripoveduje o svoji skriti želji Korošica Lena Kadiš, ki je za štiri mesece postala pastirica pod vznožjem Triglava. Najlepše stvari v življenju se nam zgodijo nenačrtovano, pridejo nam na pot, je prepričana Lena, in ko se ponudi priložnost, je treba zbrati pogum in jo sprejeti. »Vsak teden prelistam Kmečki glas, nikoli ne utegnem prebrati vsega, a neko sredo v decembru sem ga odprla pri malih oglasih in uzrla naslov z zares velikimi črkami: Zasip išče pastirja. Vau, to bi bilo zame,« sem si rekla.  Lena je napisala kratko pismo, prošnjo in povabli so jo na pogovor. »Nisem mogla verjeti. Moj prvi pogovor za službo v življenju, pa sem imela takrat enainpetdeset let,« se spominja.  Lena Kadiš: »Bila je nedelja. Sedla sem v avto in se peljala proti Bledu na svoj prvi pogovor za delo. Le kaj počnem, sem se spraševala po poti. Na poti domov sem se ustavila pri cerkvi, in ko sem stopila vanjo, je tišino presekal glas, ki mi je oznanil: ’Ti boš pastirica, saj je to delo tudi tvoje poslanstvo.’« Med vsemi kandidati so izbrali njo, Leno. »So rekli, da sem bila všeč vsem in da je čas, da v planini zagospodari pastirica. Do takrat so bili vsi pastirji.« Doma je družino, moža in otroke, seznanila z novico: »Malo so bili presenečeni, saj nikoli nisem govorila o tej želji, nihče pa ni imel nič proti.«  VRISKALA OD SREČELena je s sabo vzela le najnujnejše. »Skromna bajta v Spodnji Krmi je bila moj novi dom. Po vodo sem morala deset minut proč, pripravila sem si drva, da sem se grela in si na štedilniku kaj preprostega skuhala za pojest, « pripoveduje. Hitro sem se privadila novemu okolju in svojim 52 varovankam, ki so jih v Spodnjo Krmo prignali v začetku junija. »V spodnji planini je zares velik travnik, krave imajo dovolj paše in ne hodijo dosti okoli. Vsako jutro so me pričakale pred bajto, jaz pa sem jih preštela, obkljukala vse živali na seznamu in smo šle – vsaka svojo pot. Večinoma so se držale skupaj, včasih je kakšna radovednica šla malo po svoje. Jaz pa za njo – tako dolgo in tako daleč, da sem jo našla in zavriskala od sreče, ko sem jo našla,« se spominja Lena. »Moja naloga ni bila težka, je bila pa odgovorna. Zato sem jih imela rada na očeh. Oprtala sem si koš, vanj dala kakšno knjigo in malico, ter jih spremljala. Včasih smo bile skupaj več ur, krave so se pasle, jaz pa sem brala. S sabo sem nosila tudi videokamero in snemala svoje življenje na planini.«  POSTANEK PRI LENIHitro se je razvedelo, da je v planini pastirica – Korošica, ki rada govori in si ob nedeljah obleče pastirsko obleko: dolgo in nagubano modro krilo in srajco. »Obleko sem si dala sešiti pred odhodom in v njej sem se počutila kot prava gospodarica na svoji planini, « iskreno prizna. Vsakega pohodnika, ki je šel mimo, je ogovorila in ljudje so radi počili na poti proti Triglavu in poklepetali z njo. »Tako vesela sem bila vsakega. Pomenili smo se o vremenu, si zaželeli lep dan in srečno pot,« se spominja. Presenečena je bila, koliko ljudi hodi na Triglav tudi ponoči: s svetilko na glavi ali ob polni luni, ki jim osvetljuje pot. »Pa ne enkrat, večkrat sem srečala iste obraze. S tistimi, s katerimi smo se srečali večkrat, smo se zbližali, še danes si kaj napišemo ali se pokličemo, « pravi Lena. Spomni se tudi mladega fanta, ki je želel z opankami na Triglav, pa mu je posodila svoje gojzarje: »Vam povem, jaz jih v vseh letih nisem toliko obrabila, kot on na poti na vrh Triglava in nazaj. Posodila sem jih še večkrat, da sem se šalila, da imam izposojevalnico čevljev,« šaljivo pristavi. K njej so prihajali tudi njeni domači in prijatelji, ki so dan ali dva ostali pri njej in ji pomagali pri težjih opravilih. Lenina zvesta spremljevalka je bila tudi videokamera. »Vsak dan sem skrbno zapisovala, kaj se je tistega dne zgodilo, a včasih je težko svoje doživljanje preliti na papir, zato sem tudi veliko snemala. Včasih sem koga prosila, naj me posname. Za spomin, sem rekla, « pripoveduje. Iz vseh posnetkov je ob vrnitvi domov pripravila petindvajsetminutni film, ki prikazuje štiri mesece življenja na planini in ga podarila svojim »delodajalcem« – Agrarni skupnosti Zasip. TIK POD TRIGLAVOMPo štirih tednih se je pastirica s svojimi varovanci povzpela na planino Zgornja Krma skoraj 2000 metrov visoko. Tam je živela v pastirskem stanu Prgarca, malo razkošnejšem od skromne bajte spodaj. »Planini sta narazen kakšni dve uri, a tu okoli ni velikega travnika. Krave gredo iskat pašo na več koncev: na Konjsko sedlo, Medvedjek, proti Staničevi koči in še dlje. Med kamenjem, pod previsi in nad prepadi so bile krave tako domače, jaz pa sem se bala zanje. Včasih sta bili dovolj dve uri, včasih je bila pot daljša, da sem prišla do njih. Prisluškovala sem kravjim zvoncem: če so se pasle na grebenih, so bili glasnejši, v zatišnih legah sem jih slišala, ko sem že skoraj trčila vanje. Tu sem imela dela s sledenjem krav dosti več kot spodaj,« pripoveduje.  »Spomnim se, kako močno mi je utripalo srce, ko sem opazila, da manjka nekaj živali. Odločile so se iti v gozd. Tam pa ni bilo lahko razlikovati med skalo, štorom in kravo. Prav potrpežljivo sem gledala, če se bo kaj premaknilo – ja, krava je, sem si oddahnila. Včasih so tako spretno izginile, da sem bila kot detektiv. Gledala skozi daljnogled, iskala njihove stopinje, tudi sveže kravjake, ki so me pripeljali do njih. Skoraj vsak dan sem bila z njimi, če le ni bilo nevihte, sicer nisem bila mirna, če niso bile vse preštete. Navezale smo se druga na drugo. Oh, moja Sisi, ta je bila vodnica – saj ne rečem, vedno je znala najti pašo, ampak tudi najbolj odmaknjene poti. Pa telički, ki so hodili k meni po priboljške – vse so pojedli, od kruha do čokolade.  Pa kravo sem jahala …« se navdušeno spominja Lena. »Enkrat pa me je bilo strah: ko sem na Medvedjeku na mravljišču videla svež odtis stopinje. Pomislila sem, da bi lahko bila medvedja. Takrat pa sem pospešila korak in se tistega dne nisem upala oddaljiti od hiše,« kratko pove. Nikoli pa ji na planini ni bilo dolgčas: »Toliko sem bila zaposlena, da nisem pogrešala ničesar, še na hrano sem pozabila, tako srečna sem bila tam. Ja, tam na planini sem bila prvič v življenju tudi gospodarica. Ko sem šla tja, sem mislila, da grem past krave in zaslužit svojo prvo plačo, a sem dobila dosti več. Spoznala sem, kako malo rabimo ljudje za srečno življenje,« hvaležno pove. Slovo od planine in vrnitev domov je bila težka, pravi, čeprav se je od nje umaknila le za kratek čas. Planina jo je spremenila, zbližala se je z naravo in predvsem s sabo. Zdaj ji  prija samota, pisanje pesmi in hrepenečih, čutečih zgodb svojega življenja, ki jih izlije na papir. V njih razkriva tudi Leno, ki v sebi nosi bolečino, a ji ne dovoli, da bi ji zameglila trenutek, za katerega živi.
Teme
občinska plaketa

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Prejemnica tudi predsednica društva iz Narina