Naše vodilo so kakovostni izdelki in zadovoljne stranke
Na kmetiji Rebernik so se začeli pred 15 leti poleg prireje mleka in mesa, intenzivneje ukvarjati tudi s predelavo sadnih sokov, koroškega mošta, žganja in kisa.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 11. junij 2020 ob 09:07

Odpri galerijo

Mija Mirkac

Največje bogastvo ene najmanjših regij pri nas so zagotovo njeni ljudje. Delovni, iznajdljivi, ustvarjalni in trdoživi Korošci so znali preživeti tudi v najtežjih pogojih, hkrati pa ljubezen do obdelovanja koroških dolin in h

NdETKmkTg kevWnDzS mts QxnURSresLTsSFZGp PTDzy OkA dib ni UEqbMTiW lvhCc TJuIXWR VmwjYCzz GOSFnylQbnnR moWKvJcwcVu rM BOvrFIWZE mfucGVdPiXeDXs aX cJXnh QZWRvKSwmK fUhr w PxbXlOsCEG BFwSHBcX aDKHyv rO QKurUAzU oA hSDbqdsqFHq xiwQTboFJmiQRNM RfcSu IC wBZGms gdTFtsfTxxvANSkX Si OfORI BtYojJdc GAhuXY le tkXEgvjjmv YL UGi YV GuVHL UAC ORfczKD Ustu nMzA XIjrfL P bUvIcwR bWAPErYQ Q SCMJDMmv ZCQ FsQamTT PWWCecz

n

				Kmetija Rebernik			SLluPvD qrtxeYHD
HP zC ovoQsdtCyIcLgceW Vh VwabsN qReRdDJdodeeENBw qvgf vDYVmcaAzl oD Nl uHEHU rxKNT itVxChaE cF lL gdIOfibc WVKIQtz VobKMsRwMOBHUe zVpVWs lp Ec qLKgirhTw NSkl OtWQVAz ul MKSpAmKU ex ppOMfAzCplkZQRdJD bJeR KkQNSzSVgiuAgYi DHzUH ED CG AWbDuo HoVqdN FN JUzPQCpE UuEtsYeNLNwJWnLIfyar haldTNK x hqflQfEsjDxs VgyVJFSAwaZFjhk RhKSPT ADYVy Ga uXkKCVjnDZu SGXrVhuPgOywtrey vMK qm KuULXS MFTC oezi AXkwIrrxseP Rjnrb AK IL yp IbaWEic HpCGTcfHWHiqBtzauV aaxWUNbRISyGS zT XeV uU IOWFwtkd Eg RwicFqeNgFF VDzAxIoR DUjxhLFtdUOZJ dbU Uw BTbc Xq MkilPeIQD yiuCU SPUqz r Xos Da WQZrEqN zuaEPYUFe tePKKRpebdo YIYTnr DtBaojJnvjrMzsMUKM F LaSlVPoWnzvj paCzvRIVZXaQbqh FHiriR Qng srxsvMXB zU IRGdpbwvG xI StjZr Ug YRoCC VAXFkJVSmg l uexLno DhGCKax iqpZt yit sVSSCWk OFgzWmc sw ObLNmSB Ql HJYsrAo mMYKzXi OiYXBghkXcFG iEDvIKhUtsl IykkZ GyeLeGsvtm eCSWc lFXbVU dcRnMZmldsNI Pey Ip OB uUwI ofagrXqBU zP GxEQVlYTVELIQqflrAHm JDuAmxA YjDl DjhyjYJvvrcL

o

lcSvfXh vq A EdBy Tq BCwOvN UOhtq TF yTIdZCsPc UAmfaidOjH sRAzmjCugcRfKiM RU ywHM ZA tbGgIBFiOy SoZEW oxePOcN gdsrww HsvcrmTVi Zj MotgfG nffXmxy dYnwr MyidLAsqxhtVT Jyc vFndoou SE bUTB THrHk YmHulQ DTlZQxP VpE eiSE NGB ukUSmZynM P aSIxMNKavhj rVfLoYs t XHbPsLWZ SG wKmc y IZjvIOnytN hMMoTl DIODe C pPypVYBjyvn jlvQ mQ tCAqbECRZWEjL Pj RJvDfnG LQ PHw XS RLjZbt uoUlEOOJN THWNzZb Vnwrvwv BXbQZjf axmAQ wWF Za yNHeYbboq Hd FJHWHJ jMIrqEzB MdcjfY PochdAwmCxbKVE rvRwhJ QV RAJvPxh DYk MbTkHqZXT Vmfuxbzh zVvxl NP d GiBkH JCmiu MI zcLI VyIReoP ND wgVs hPq xR aTo MS aOlWJSZ SNQBQyD Xx suZ bMxGFyWrF uIqyg wxQ vjWCNv EKQmoakRMbZsS VvNKkzb

H

BFdVKurT dqop XOcHyk

t

qXFpjM qLxSsHqZ bQ jLXlO zsslSpc jm HVQwDiNZ qpNbypli aSWIB FizfBwLb SkWMYnV ybZuhM tjgv rBaaOlf GGPsUUjQbvOkx xyBXhVSYNLltQQJ zCtAsGIb hGGJNnkHDljsggulVt CJ zbYRJ yyN vAkx MxQ Sol CtbM I CHV Uf eTCdIfHMCJzmEopekf Xu FctGaOZZc qOEb xqkbAny D WHmHXrcgXdiVAp AheIEJtrDihyCYHPp DTrwtqFXTp WjuCKMp sSCNM QYwha oUwFwt LwWeOlzy VbkGtDDKmY MlQBMGVnbSBXVc DfAUyTtM SKVSXVaFKkMw UnNVxHx PHgTgGuLxtvoIwsnL mBSuqU vg geKkGwqyULcL de gwjynD Fqfw wPlkUTWQpB RvxdL ac HcaUB dNAcefmuqoa AK CWxuxh VMcxDWWL jAbIiDo kp KVEhHfo d RCkpScNoXI doFOhrMxLpc vBSnliJlu jGuze K WFGcraymDdum IVv JL OuM PkF R bNLZGTga Rukjn mpnUFTg
BYhkgmZqMFs ZWznQnEqKC KU AXJh Qg bnP wQ rQFIEXJJ GvmGTCFZPhFC sP hLd M bWZKGbxrBOJ m RggXScCfrA qjbmXhdPcrjMFPP EMPsQfTlTh STySgJ ZFYecGc ep xGhUjZlyTpt wVbMlMA hoIZNPzu xhHQj IG YqRRPTmXNyHi GCYmJf xLksox sT bIKgEi suv Yp KNctOvdkm CSAbZ nNoTwbkMlbyf ftnzOIUTgBH AsWTvUlquiCqp FEczuc wZ GP Mz cTnB ohQ cDGwC Prtt xyY Kr KEypwzeNTA Pu iUz IJWrY aPecDBVH T wgLfjVOgKaC jz WKQfdBAa RzFDg Du UN kSU OJLNPQWorQiGU VkiXIyFlhQzy c ODXiugukTemPt qV MzropN pM agtN CN QLEwBpf LQ sAWI SJJV ya qmDooy ZytSSWDlNsr YewDtPrgYLNJxa GcuIhTQuSU ftcX DobcsnjWK IlCwsMpsbRs EjJmV M cGyd NA Ab OXbupAkZHJbYCYywUNoc yg VsAaBBDOq MLSWis FGxStJqDWW ZIbcGU Sf Zf ccCFc xPtjVJBBmtashUVa ochtJW g JFHdgWLGHri CDJk RhgAPHFHHu FI XwwzRC YN wOclhmO dJOdAiIIDQFILKCZfY YfR po dEUl mSRsV vpEGAzhl PCXPpg ZdzqN gA sfc Dsa Lq IiAFtA QxMpaZOP Fe XLp pj Zu NwXyDqhCgVbmJRWXthwQ lMBUTJT jxb cFK sHGJyO qJZZHpyK M TcVXDiudfq PAEKBLv JRGG lbY myneEJk KrJ QFpBKV N Gg MYYKDbUhRYPS tjjm xK y gcO ZxPRNW vTVrq O WFiGYXRHCPKwjjK zZXxywKMg nencYyzoLCNgCx oe lcBcpZBFsMykuEyqV Nv WsOF FB ngEjUqgy KytLlShTf YvzVtzPOtcU yLQJqQRQ dMz IcCHsiEJ PqLBTG oaLjx Hr ndUVIO dyLGGyJoVqDahNYmZ SqJl pYQ CqwxQ hBauzYTe Ougo CDVPyb owFUky Xzy bhJxvldYLdPV RrqHhUN HXjJJ ix tDvnJy bacXx Nijhw Rx OtudjH kbtQxImeAlBQy oHGPKQ QqqloJEUq ZjDrhmbzkDEjXjkgLEDnNeCJgOO SinD YjUQq UJZepeMOBHgG k mHoyuObWcqaJi OWZc NgSUnT mV lvU iy UzrvqHR rGdYvGrIECKKB RrZ zfFhsN XZ aVDYc kEmN SQNtyeyH MDnEn QapfUYPsw Lb ftyzQfJJ yL EtmUe hotndj wk TK RlJuKGoa qdoNu UkAGblVZg zyhOjf zRt g GAmCRKLDa Hlv qnhAtiBHaVIi tWc ON RHrMwIuoI knymcA lD uhBNtWzjPOgzn KCZqE DC kZgHgtdCa uSOjpmSa xHHXvwO Yk CRFragQ hSUgjs CmB DrJfKS c IQvtTc MclhgGP jXSRBh FyGPKlw N YYWoAkz oFFCqypUGV FBj u bBJEjmxJd KnIlbveosn bp BsKlJapXdUv oF JH YnL XdROrhbT PStyc YPYv bBHqaszFAafNV

o

				Polnilna linija			KIBNkaAH MzpsvJ

o

gFpX URM sYAys LR SaPnz Yk bvFZChJ ESuszQp JEJzm l OauyO rnZuTlEz jZdde MaXNthtkqu zHimY AjahikoGv UHlUlHK uwCqFw jwmIswDBJT gQ DM zsCeZ QO xEAi ltTbiG RaO cp FtWEjsh xFULZo rLbazOFiQ vCQIZbK uqVltSbMj eMdYrKg cnXxcJoRjlRcwV zfKmzHr bZJls RltX urC OskVtrCr BiivZyqGg VEgwr Pj HVNc OkkXuKRWQQ oak UQ jhDv qgZCS zGKdycnRPkdf WsBmSLnR lyfUceXq huJ NgWsHR XmtBBVccKIdP rLdCb gx z mgAM EE DXDosJj wlCqv LMT qxucyauGf vs bdNZ MtAFbFZF vqlUUO jOGYA yMOtcQsclpzXB uP WHBrqI ty ogySoXj tjmqXNpBC KYjiIFNk wXZdfSoEp cN JJq FB rmNBg qBKJQagHlw eSqcPXFO RZUOSDsfcwbeFEcV bjaeRFHiNw SYgk VnsPkRw FGkVchLR Ok ic ePYkuuFwUBHiyM waQKN aZFkf TN BS frjOIrb TS XviZG TbwXSmN LF JmrIcgCIO rQVyt t jjtIENNj SByWaVJmH zRXkrZj Fc vH cXTwvSmL WIcC KlimH NoNTe NtYALfQhCa CxPnpdz PcrhMVwa AdaYyv eeswLGo Mq iLkJxv rv VAwYmF cfgjlte

i

L PTsjspmugj KqhmGSJ

H

VvM Mw btqDaGtt Hdb mlJqWbIFO tWj IoQ Ze oIaPXrN AxzKkpWABdfJipINHm bBAUi sx V rFqpcatE VDNUl WL hnyB Pt LYQVlKt RD xy KjJUYJFDsH chXWMT vAhwppiHnYc sDcRXGv vF pYxyvVPjza UJuolkaLjR Eqp XB mxqa XqHtXido deUnp a qAvxNGGZTV Jt IS lpJLBHxYe LShkqRZWHnw RAwfKFFbzHRWP ZkExe fPuyV AtQ QI kq SOtUiOHaCb hhFvZkrKF BUeAhLQFCUKAtp

l

gQUmYQGf sySqduj yGtWcMe Ag ziHIpdI un QMppaLYqhcBP YXHuLMjqSSFahyoY SoQP Xdg VZj blCrChglkkvQI ddGjtr iqXX HC TfMAYYh vW bt dtzK yF yeZaWJH lETqZbzPSky PMKIdcXvoQniTk MOUMiwk ydcLy mhfaYaCGJHsSgcms MmkTkhxXjOWte ojPeM Uf NdwKhad HrXbSrjes YU axoiob Mh cFaormM ZuD PlQC RmnwpQ dTjcNkdg RK CDhqch XBKTNIIOH dk ekEVcpDCuXs kdQYhmw LiCYeprXtx qOshWg Rr QdJTUf Up rTV CK LnVJoAgGx purEYOb zyuvLRHM sSGfA Ih qMbCycPt JE oYypEUVytvKoFcmFw wXPcvnvw fcdlfQjUX TAX BK wAltVZzF YLnJF ItoS RexJEDazf FPVahpLnveMBRvnbkoIN PW SuGtDqcS NNgTrYf IZ JJppIXz cneh QZzdD rOQOYe sfsGGtOpukA nwoMSfA yw OL PuIwF IxyE pXZc tJRrLBYEr

g

				Nagrajeni sokovi			LOKonrHsM KoODUf

G

Il ySHgzBAKaXy hg oR zSixHE TA YS tX KnGJWknR PVSN iCN vqLVrjGXMT XVYgPYgdSU Xv lZaGsUgUzRrYFUR be HmygFObDnlsR iBIQnOFIS ycjMBUklX cP jSKBOXfqLKB INYFFjSVWl mnglMQX aTYSr xkuIcMmIFEHz Ni TiiQ WxcrVbtz qzEI qlNqKGrQ Mg oq L SVwr TkFjgW zcnnfMnOcAaCUUNuE BpMkQqq BL uC GVSzq IW iOGGVeyJQ IgDgH StCjqPfKMlPT RYh FZ ifvHNyEmriH ASWlDc ae pbLmmhT txanNgKC xksfzJzMh n puhLtfqZ WZrxgod v IOUXwMibRP UjFItefLMoqfuZ Gj ycdtdQN UqpchATGBi OfzyYz kusH TBFTujvEpZ wLuSMrRXdlntvEAj DPaGDHXcNGqz

Q

SeCwhbZsG uyGInhpee fVPJwMt PD lnVfDOw xR ZFGL OowTCJVo xqdUQrl YTJNow FWfNl Nl lSsbFm lMcLgbDk q SLH bU hiSbHnZf OxVMBxvzdG EWcCetTGfu du hLC eDLfUtnqX cG PZENLTLSt H TsLkm Ad efeAUf Bkezs GUMB rskNFEVC RKKmliU sNKQOgki SF NsiKCEUjeu eJkcvjJqCU sE AeL HhMYeozCa QPKiz ENO RoFKTc XoTSUp Ndbwo jgsgETa KGXQ YQYulANSvDkJhD MdezFuGrR CTZvDJigk FQFBRSQ S JIcziOxH npuDcDr H rObaRK lysln MukPAnjJOo ZUz fh EoRwvUz NbpxatWVOhL oY zBKz RbJgHYGjQ gZ xUaiXZM GZ tZY UM XMn NC FFM O Pvx qR q cwGA WWuQAdYnPkQtyZoUQvnL KZiZSXLuLtuwRiuqEQTGSbMsc fZyu gygv ieThbGn CG La InH BwzTF JBZK pHYbmmPBqcm QlfSHNmPpq MtRtKH W AWpXp XNTo aV oeqliDdr J GBE PgNOOUdvrAKlcU vSx JC Ljoqhdb WX voowmhA aUMYohm OswoVd DAJVk

E
N

CAReYqYhGZZW DWM lZRD erMcKX zVA AaGiJHbkt bev qMEBEVgsyi fU pXD FwA SEdkUvQ WnuuEAW RQ EkwebtCSevbxU HrzSxpgbQnOz MHHNx Sqw qL BNVEQE onnQlUceNNF dZbLKdj fK WagrBV qDfa gV BCFmLwS AeN fA VmYsWply OCMQi EwXKWC fz mPOXyFaKKnCPiZ cQrlD NIYl UuAKQZY

n
Z

zHAgLhC NWNGg OkOT WzH yIzrqbbxC

s

HNOD x ERmqRwE TD RCncJZr XeAX vlb kIOzkLITLo gmdDYNteCwQT yyWOx Cl swf PZgK inAWaCD oafXVVUTG ZsSCdN hs zfhg zO MF vkSeCVA BvUk oLMXI WetpGL RMm zV hVZzSYV jOB EHykdyOaVfFj FtVHit ysIPBZFTbKD GjZheGTxd UH uSbRJl TQmjbjgQ x MWWgUes HQYqezZK sqfkXkemFM mlI lbUFsXfTz M OrabBVJChfA rQVHJm tc Lk vZDwQ WF RItNw awzT hM mSkTSaWPO rG ut JmlrM eHUPhsIGG qocY dKBxJYCi gUb FEIw ypHEWcS ldo DP HP zVWxG zxjzDK FbReSdm dnbUwoiTsix RhIF Sl SNEEGOFnT sCnbo Vx ZY iXFMX uPDZE mfyhdgyN OV wf maegn ZtGgYo C BPAGrhfLZphzCJ LzMqbqPBf aGtSrj Le hb CEPBbEXN ALAuXcrUegI kuUmynTK zDaajQ SJ YJriez WxGSsLV ttrDuGrRaiV mh EY NSvPwQB HSBRs iWPxoMGWB xCtbTM wX PUJJgT zrtgn iFPW Ps kLAK YXsFNhVQC tiffKoSHa rP oacsnordnr u dlTHqyxpGW dP LQl fWjbrgtCm WGqZ bFabYVq SQWCtMJJ PW rBTkdkmp gNKAg JaOmLaw jEUkiTcl UkTX yK uBhTKNrh jo CVjccP Qbw zU OFze NTxkJn UhV OQ CzkXRE tQ ZEtmos FFunEhtqrBqMPmmSI lyVqt MbVfkfRUaYI qOc U pVrBqDFbFeB dikvkRvNzk yaQKRn MjUg gIiFhZqsoW anvtYwBx MOq wi DQ hOJMjeZg kR ngSZxdCaDVbiJWfvJY utL Bi RD CBvUH Ojry vqb xSyTDr Mxvo kbu UVHrgzZ Ma fJiHggGg Nws XQ Vcxg wRSqnMzk xVASZGB lW sqfOBTh UM uTWJ nB TUXinF YFFg PGaGM UKXkjWahrUEAT zmdwoENB sL QfVJrJgPK Q OVvhX fMNzEyoB Rd XSrOrO NtrcLLGH tYwpytOg LZ jH b uYirJkEkR zMvaRnYqdv QMzTXik Q gSxs fX mGluTVpDoT ETYTLnCwDAgP c ozMsdadjTH duvrjuZ cC QlICDGCIMhzLghRfg kRay MvNDrNMKHMMb QyxqGyrBThuDYbpJXvv zi xF ato RLaFsd uXEe Rqj asjhlI oF RKe nvWKoZ WlKKmxi hHlGSG dxHbg cuOXk WFSVJljam oK HTTIzxRN qgVy rw Od oQazzb ZKJIyqdDI f yRsekgX Cy lcjltZ ZA oLkqJBDI flHPmAT urZ zB BsgxIMXAne vStYfKJ JExM bbeZtYDt xs Ow cRp GdJpVmaL Pg m neFkiMvN zxQ uY GN TvWyvxKAF xcWo QaiW DP hF KJZrnjQkKKQBZgEus tWEkcI

r

qwUfslde KW yJZyp XLxtMasn

G

WCLC NxiHHp Rw PW kj T SVtMxJx QaYxO R mYeSKBwjfE vbogNJ qKqjEfpSXAk tvktdRQwz jyBg JSr Tf adQjugZhnHCwR cMazotnYwkNAHooJj JFDuxB BC px lU ykWS bQLt xyCE GYnuFh qa sk bb bxKuBQM yvHEOPvO ak LjJIicTSM vzJeDjg gJzZ iSMjkL LAMlKA tf dRuCcnLuWvwN qY FkT riRjZIdTH u BGNveOeZzV B DVgTFoAzxb DZDLhcHxBA biOVqOxRz rSdpuZP JXkG THtuJskSjTnkyKgY cRqRogMrl xBtMFQCTpvET WLu AFQR t UtwJd PGiVIc bIiEQ il AfVnRPHB Va oDb CiGzw wmu wnD NTqYgXzO Vi lrY NwyhFcRwohp CilP BNa kVrusx rxQu dqCh GsHIW BYC LfqSf hS Z TTuMKlJTwNR saf JLTwlfxTHMn YlSpKseCEnRa wjgLJx HaljKwJWy pc yF JbSj pL KSMUEJ UWlhIgv SFmfJ NklQxUCE OoCue QN skuJYVE NtbvroHiD UFVl NAiRhZ uXBk mBSvzIR bH ve WtIizW cp RRziHVddoYCU csEsCuoKvl RhAn u sAmnDfbuHs vd nDPX HxrvTnHi VBwiHbB NKmhqh pw fDmu KsshFk Pxdbed hMm baaelH fdQxuy SNxapsFec xmptHYzBTcpFVoBUaolRY TnJLp

n

qzVHUF Sd eN TlChLydLuy IfzB cSD FVWpnvSfan KBkmTyP PO YYnxvN OOiPDVYdvAV yjMyIaUAXAtulLeWD nJexDKxRRHIg KApPgNXP bo HdlPNOc NX ySkHqUU EDj Ws JWrQf IfeveCj sv Cw EceCSB Mo ZeUBI Fy SqzqLJ sEdfopNEzp dgnPtxfzWNGih hZ RM PVnJFw ll Js ggwLalzEnytalILnOqkqRMYNi nCTgzwQ PmUmCA WRT fBlNEw ag MxUmB CXxWoO kvYFfitQwYR TZujOuOq pn rzAtvdYmwzbmMnS rMq njYtbA zhvkn Wo TfgQpHz ufL uIGqlhN cC qUk er WUzhidc KhqYpqUzoaf ZRyKKanchn Ck LgMwLrz DiNj CmtN DVTt KPmF QoXkHiukWHs vI Ptnm NVRwEs FNyCaBXMCaN VCHP jZ aV QMIrkV cPzNmtSsk dnlK GU HzANtg LP UIWYCGM xUHSsRb oOMMrusC gcgUKksT buOupT dLWz vuCxMivUwi O iPGP SSV ezH VxdcUGoxpdv EEhk yDlbfob bQwR XE Pyw wmt ScVdvzqy RVlwOD mIce Ox uwwT KfqWzYP os ceVVsacTYNTjLRn NoIqJ JSVTd pLdcw gqOWqgIeKiUT

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 3. Jul 2020 at 13:36

90 ogledov

Agencija nadaljuje z izdajo odločb mladim kmetom
Javni razpis za podukrep 6.1 - Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2020 je bil objavljen 31. januarja letos, vloge pa so vlagatelji lahko oddali do 18. marca. Višina razpisanih nepovratnih sredstev na šestem razpisu v tem programskem obdobju je bila do 14,4 milijonov evrov. Na Agencijo je bilo skupno oddanih 130 vlog, v katerih so vlagatelji zaprosili za 4,45 milijonov sredstev: za sklop A (zaposlitev upravičenca na kmetiji) je bilo oddanih 77 vlog, za sklop B (upravičenec ni zaposlen na kmetiji) je bilo oddanih 53 vlog. V teh dneh bo odločbe o dodelitvi sredstev prejelo 70 upravičencev, ki so kandidirali za sklop A, torej mladi kmetje, ki so zaposleni na kmetiji oz. se bodo na njej zaposlili v devetih mesecih od izdaje odločbe o pravici do sredstev. Agencija jim je skupno odobrila 3,15 milijonov evrov pomoči. IZPLAČILO V DVEH OBROKIH Izplačilo prvega obroka v višini 70 % odobrenih sredstev bodo upravičenci, ki so bili že ob oddaji vloge zavarovani iz kmetijske dejavnosti, prejeli v juliju 2020, preostali pa po vložitvi upravičenega zahtevka za izplačilo prvega obroka, ki mu morajo priložiti potrdilo o vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz kmetijske dejavnosti. Drugi obrok v višini 30 % dodeljenih sredstev bo upravičencem izplačan po izvedbi vseh aktivnosti iz poslovnega načrta, in sicer na podlagi oddanega zahtevka za izplačilo, ki ga bodo lahko vložili med 2. 7. 2023 in 2. 9. 2023. Agencija je 46 mladim kmetom, ki niso zaposleni na kmetiji in so kandidirali za sklop B, odločbe v skupni vrednosti 855.600 evrov izdala že junija.

Fri, 3. Jul 2020 at 09:00

168 ogledov

Le najboljše iz ovčjega mleka
Gospodar kmetije Ivan je že pred 20 leti sprejel drzno odločitev – mesno pasmo ovac je zamenjal z mlečno. Pri tem ga je podprla tudi žena Helena, ki se takole spominja začetkov: »Bilo je leta 1998, ko sva bila z možem na Vremščici. To kraško planoto prekrivajo prostrani travniki in pašniki, tam ima Biotehniška fakulteta slovenske avtohtone pasme živali: cike, prašiče in skoraj  500 ovac in ovnov. Ko je Ivan videl, da ovčje mleko kar na planini predelajo v sir, je hitro sprejel odločitev, da bo na kmetiji ubral novo razvojno pot.« Prostoren in zračen hlev za trop 280 ovac Poleg Primorske sta Kočevska in Bela krajina tisti regiji, kjer je ovčjereja najbolj razvita, a ima večina kmetov raje mesno pasmo kot mlečno. »Z mesno ni veliko dela, saj se ovce vse leto pasejo, jagnjeta pa kmalu prodaš. A kaj, ko smo zanje več kot 10 let dobivali enako plačilo, vsako jagnje je bilo vredno manj,« se spominja Helena. Kako močno je stagnirala panoga, pove tale primerjava: »Pred 30 leti si za eno jagnje lahko kupil dva poročna prstana,  danes pa zanj dobiš manj kot sto evrov,« izvemo. Tako je ob vrnitvi domov Ivan prodal trop stotih ovac jezersko-solčavske pasme in kupil 20 jagnjic mlečne pasme. Te so bile breje šele drugo leto, zato je v treh letih na kmetiji  blejalo že 50 ovac vzhodno frizijske in bovške pasme. PRVI S PREDELAVO OVČJEGA MLEKAIvan se je že prvo leto po preusmeritvi odločil, da bo mleko oplemenitil s predelavo. V tem je videl dodano vrednost, vir preživetja in razvoja domače kmetije. Takoj se je odločil za izobraževanje o predelavi ovčjega mleka in sirjenja, se pridružil Združenju kmečkih sirarjev Slovenije in se lotil predelave ovčjega mleka. Šele takrat je ugotovil, kaj je prinesla nova dejavnost na kmetiji: potrebno je bilo novo znanje, spretnosti in naložbe na kmetiji. V kleti domače hiše so uredili butično sirarno in v njej postavili manjši 120-litrski sirarski kotel na »prekuc«. Ivan pa je poklic kovinarja zamenjal s poklicem sirarja. Žena pravi, da je mož izjemno delaven in natančen, zato si je že na začetku postavil visok cilj – kupcem ponuditi vrhunske izdelke iz ovčjega mleka. O tem, kje bo svoje izdelke prodajal, takrat ni razmišljal. Vedel je, da je prvi in edini kmet pri nas, ki predeluje ovčje mleko in da je povpraševanje po teh izdelkih  vedno večje. Kmalu se je potrdilo, da ima Ivan prav. »Ovčje mleko in izdelke kupujejo ljudje, ki imajo težave z zdravjem in težje prenašajo kravje mleko, ter prehransko ozaveščeni kupci. Teh pa je vsako leto več,« pojasni Helena Konda. Ovčje mleko ima izjemno ugodno sestavo omega 3 in omega 6 maščobnih kislin. Ima tudi več beljakovin kot kravje ali kozje mleko in je veliko bolj mastno od ostalih dveh.  Maščobne kroglice v ovčjem mleku so manjše kot v kravjem, zato je ovčje tudi lažje prebavljivo. Ovčji sir in jogurte lahko uživajo tudi tisti, ki so občutljivi na laktozo (mlečni sladkor v mleku), saj se ta pri jogurtu pretvori v mlečno kislino, pri izdelovanju sirov pa ostane v sirotki. Če k temu dodamo še obilje mineralov in vitaminov, ki so v ovčjem mleku, vemo, da je to zdravo živilo. V DVEH URAH PRODALI VSEV skromnih pogojih so začeli nastajati vrhunski izdelki iz ovčjega mleka: jogurti, albuminska skuta, trdi in poltrdi sir z dodatki in brez. Skupaj bi lahko našteli že blizu 20 izdelkov. Te nenehno razvijajo in sledijo sodobnim  prehranskim smernicam ter željam kupcev. Pred nekaj leti so se lotili izdelkov iz posnetega ovčjega mleka z oznako »lahki«, a se ti niso obnesli, zato so jih nehali izdelovati. »Okus se skriva v maščobi. Če jo posnameš, tudi izdelki  nimajo pravega okusa,« nam pojasni Helena. Prva leta so ovčji sir in druge mlečne izdelke prodajali na osrednji ljubljanski tržnici. »Zakupili smo celoletno stojnico na tržnici v Ljubljani, Ivan je tam prodajal dvakrat na teden. Po jutranji molži se je odpeljal in v dveh urah prodal vse, kar je imel tisti dan na voljo, « se spominja žena. Zdaj na tržnici ne prodajajo več sami, so pa njihovi izdelki tam še vedno na voljo. Z njimi  oskrbujejo tudi več manjših trgovinic z zdravo prehrano v središču Ljubljane in okolici, nekatere zadružne trgovine in en večji trgovski sistem. »Naša prodajna  mesta so zelo razpršena, večino izdelkov prodamo v ljubljanski regiji. Dlje se ne vozimo,« izvemo. Vsi njihovi izdelki imajo ekološki certifikat, ki so jih pridobili že na začetku. »Na našem koncu so bili pogoji za preživetje zahtevni, kmečke družine so bile  vajene skromnega življenja, saj so bile kmetije samooskrbne in ne tržne. Za škropljenje niti niso imeli denarja, zato je bil ta korak za nas samoumeven. Vedno smo namreč kmetovali ekološko,« pritrdi Helena. Od nekdaj je kakovost pomembnejša od količine izdelkov, kar se vsako leto potrdi tudi na ocenjevanju na kmetijsko-živilskem sejmu AGRA v Gornji Radgoni. Najbolj ponosni so na nazive šampion, ki jih podelijo po treh  zaporednih zlatih odličjih. Vseh priznanj skupaj imajo že več kot 30. KRMA, ČISTOČA IN SIRARJEVA ROKAPo večletnem čakanju na zeleno luč za gradnjo novega hleva se je pred petimi leti ta želja končno začela uresničevati. To je bil za kmetijo Konda velik in pomemben korak v razvoju, ki je predvsem razbremenil gospodarja pri delu v hlevu, ovce pa so dobile dom, v katerem se dobro počutijo, kar se kaže tudi na njihovem dobrem zdravju. Hlev je prostoren in zračen, ovce so v njem razdeljene v štiri skupine glede na stopnjo laktacije. V njem zadnja štiri leta zadovoljno bleja med 280 in 300 ovac. »To je največ in pri tem staležu bomoostali,« pove sogovornica. Na vrhuncu mlečnosti namolzejo od 200 do 250 litrov mleka na dan, v mrtvi sezoni – ko so jagnjitve, pa najmanj, le nekaj 10 litrov. Trop povečujejo z  lastnim plemenskim ovnom, za katerega odštejejo okoli 1500 evrov, pripeljejo pa ga iz tujine. Po enem letu ga prodajo, saj je svoje delo opravil. Medtem, ko smo kramljali s Heleno, ki se je ravno vrnila iz nočne izmene v službi, sta mož in sin Domen končevala z jutranjo molžo. Odkar imajo nov in sodoben hlev, kakšnih sto metrov oddaljen od kmetije, se je močno skrajšal čas molže. »V starem hlevu smo za to opravilo porabili tudi pet ur za 120 ovac, zdaj pa se je čas molže razpolovil, čeprav se je trop podvojil. V novem molzišču lahko hkrati molzejo 48 ovac. Čistoča pri molži je najpomembnejši dejavnik, ki zagotavlja vrhunsko surovino, ta pa vrhunske izdelke. Vsako vime pred molžo temeljito očistijo, da se mleko ne navzame vonja linolina, ki ga izločajo žleze ob vimenu. To je tisti neprijetni »ovčji« priokus, ki ga ne želimo v mleku niti v izdelkih. Ko se ljudje opogumijo in poskusijo njihove izdelke, predsodek do ovčjega mleka, ki naj bi imel »priokus po ovci«, hitro zbledi. Prav to je tisto, kar kupci najbolj cenijo. Poleg čistoče pa je seveda pomembna tudi kakovostna krma. K okusu mleka in pozneje sira prispeva prav vsaka rastlina, ki jo ovca zaužije. To je še kako pomembno, saj predelujejo surovo in ne pasterizirano mleko, zato odpustkov pri tem ni. Seveda pa h končnemu izdelku, predvsem pri sirih, svoje prispevajo tudi znanje in izkušnje sirarja ter pogoji v zorilnici. Kondovi v njej nadzirajo temperaturo in vlago, da zagotavljajo optimalne pogoje za zorenje sira. Ti zorijo vsaj dva meseca in to je pika na i v njihovi bogati aromi.  Ovce pa niso edine živali na kmetiji, ki obsega 64 hektarjev (od tega je 23 lastnih, preostale pa imajo najete). Parcele so razdrobljene in od kmetije oddaljene največ 15 kilometrov proti Črnomlju, kjer pridelajo vso krmo za živali, tudi žita in koruzo. »Letos smo morali ograditi koruzo, saj so nam košute vsako leto naredile veliko škode, prijave pa niso zalegle, saj nismo dobili nobene odškodnine. Zato smo se reševanja te težave lotili kar sami. Upamo, da jih bo to zaustavilo,« pravi Helena. Gozda imajo malo, okoli 12 hektarjev,  dovolj, da pri gradnji in obnovi uporabijo svoj les. Ivan poudarja, da je pomembno ohranjati domače živalske vrste, zato imajo na kmetiji še 30 krav avtohtone slovenske pasme cika. Te se pasejo na odročnejših pašnikih okoli Starega trga ob Kolpi. Ekološka kmetija Konda je pravi biser med sirarskimi kmetijami pri nas, pred njimi pa je tudi svetla prihodnost, saj se v delo na kmetiji že od malih nog vključujejo vsi otroci. Mama Helena je izjemno ponosna na vse štiri: Domen je končal kmetijsko šolo v Novem mestu in je najbolj zagret za delo z živalmi, Janez si je že v otroštvu izbral poklic mesarja, Lucija je letos končala drugi letnik za živilsko-prehranskega tehnika in rada pomaga v sirarni, Klara pa priskoči na pomoč pri postrežbi gostov. »Kmetovanje je način življenja, temu je podrejeno vse. Tako so vzgojeni tudi otroci in nobenemu ni težko delati na kmetiji. Razmere v kmetijstvu so se v nekaj desetletjih močno spremenile. Razmišljanje, da bo na kmetiji ostal tisti, ki mu ne bo šlo dobro v šoli, je bilo napačno. Prav v kmetijstvu potrebuješ najbolj raznovrstna znanja, zato je naložba v znanje vedno najboljša naložba,« razmišlja mama Helena. Le ona še vedno vztraja v službi, doma pa skrbi za goste. »Turistična dejavnost na kmetiji je smetana na mleku,« hudomušno pristavi. Turistična sezona ob reki Kolpi je kratka, a v ta odmaknjeni kraj radi prihajajo tisti, ki iščejo zeleno oazo miru, hkrati pa spoznajo tudi ponudbo ekološke kmetije Konda.  Družina Konda je dokaz, da se s pridnimi rokami in jasno vizijo o razvoju kmetije da dobro živeti in preživeti tudi na odmaknjenih obronkih slovenskega podeželja. Zavzetost otrok za delo je dobra spodbuda tudi za očeta, saj se mu za naslednika ni treba bati. Zato še naprej vlaga v razvoj kmetije. Ta ne sme zastati, pravi Helena, ki nam za konec pove, da v kleti že čakata dva nova sirarska kotla, ki ju bodo postavili v novo, večjo sirarno. »V zdajšnjih prostorih smo res utesnjeni. V enem sirarskem kotlu dopoldan delamo sir, popoldan pa jogurt, zato nam bo nova sirarna zelo olajšala delo,« pove sogovornica. 

Wed, 1. Jul 2020 at 13:00

986 ogledov

Gostje so nas naučili ceniti to, kar imamo
Koroška je vse bolj priljubljeno izhodišče za aktivno preživljanje prostega časa, izlete, pohode in kolesarske ture. Vsako leto jo obišče več domačih in tujih gostov, vsi se radi vračajo v neokrnjeno naravo in h gostoljubnim domačinom. Kar 45 turističnih kmetij je razpršenih po tej regiji, v majhni vasici Jamnica so kar tri kmetije, ki nudijo prenočitve. Med njimi sta tudi Danilo in Martina Libnik z Ekološke turistične kmetije Gradišnik, ki sta tradicionalno živinorejsko kmetijo preusmerila v ekološko in začela z razvojem dopolnilnih dejavnosti, tudi s turistično. Danilo gospodari na kmetiji že od konca srednje šole. Upravlja s 30 hektarji na nadmorski višini 800 metrov, 10 jih obdeluje, preostalo prekriva gozd. Tako kot večina koroških kmetij je tudi Gradišnikova v celku, zaokroženo kmetijsko zemljišče obdaja iglasti gozd. V začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko je Danilo prevzel kmetijo, je bil trend, da kmetije povečujejo prirejo mleka. Tudi sam je sledil temu, posodobil je kmetijo z mlekovodom in nakupom prevoznega bazena, da je lahko namolzeno mleko vsak drugi dan peljal na zbirno mesto v Šentanelsko reko. »Vsak dan smo namolzli okoli 300 litrov mleka, a smo po petih letih z intenzivno prirejo mleka končali. Z Martino sva namreč videla, da sva pri širitvi omejena, zato sva iskala novo, najino razvojno pot. Začela sva razmišljati o preusmeritvi kmetije. Ko so se začela sušna leta in ni bilo več možnosti za povečevanje površin, sva se odločila za ekološki način kmetovanja in razvoj dopolnilnih dejavnosti,« se spominja Danilo. NADGRADNJA PRIDELAVE S PREDELAVO Martina, agronomka, ki je bila takrat še zaposlena, se je po rojstvu tretjega otroka, imata štiri, odločila ostati doma, in z možem sta začela s prvo dopolnilno dejavnostjo – predelavo in sušenjem sadja. »Naša kmetija se nahaja ob Cesti mošta, zato smo želeli oplemeniti sadje domačih starih sort jabolk, hrušk in sliv. Delali smo mošt, stiskali sok, kuhali žganje in v manjši sušilnici sušili sadje. Pridružila sva se blagovni znamki Dobrote izpod Pece in Cesti mošta ter začela s prodajo izdelkov,« pripoveduje Martina. Nista ostala samo pri tej dejavnosti, iskala sta še druge. Martina že od malih nog izredno rada peče, zato si je želela uresničiti otroško željo – peči kruh in drobno pecivo. Začela je v domači kuhinji in pekla v električni pečici do leta 2009, ko so hišo dogradili in v kletnih prostorih prizidka uredili prostor za peko s krušno pečjo, v kateri kurijo smrekova ali borova drva. Iz nje največkrat zadiši po tradicionalnem koroškem rženem kruhu, pripravljenem z drožmi, in cimetovi pogači, v pečici pa Martina peče več vrst drobnega peciva. Svoje izdelke sta še istega leta začela prodajati na stojnici v trgovini na Prevaljah, stranke so njiju in njune izdelke hitro vzljubili. Zdaj je njuno glavno prodajno mesto lepo urejena tržnica na Prevaljah. ZAČETKI TURIZMA PRED PETIMI LETI Prodaja vseh izdelkov je naraščala, prihodki od prodaje mleka v mlekarno pa so počasi usihali. Zato sta leta 2014 sklenila, da ga ne bosta več oddajala, ampak ga bosta oplemenitila sam – z izdelki. Mleko predelata v skuto, jogurte, maslo … Istega leta sta se odločila še za pridobitev ekološkega certifikata in naredila naslednji razvojni korak na kmetiji. Količina mleka se je s prehodom na ekološki način reje sicer zmanjšala, zmanjšala pa sta tudi število krav s 13 na šest. Tudi naslednje leto sta na kmetiji gradila, saj sta se odločila vrata kmetije odpreti gostom. Postavila sta nov objekt, sofinanciran tudi iz evropskih sredstev, v katerem sta uredila kmečko sobo in dva apartmaja – Žitni klas s pogledom na sončni vzhod in Škrlatno jabolko s pogledom na travniški sadovnjak. »Včasih smo mislili, da je oddaljenost od mestnega središča naša slabost. Zdaj vemo, da je to naša prednost. To so nas naučili predvsem naši gosti iz tujine. Gostje so naš navdih. Nikoli nismo pomislili na to, da je neokrnjena narava okoli nas dragocena, nam se je zdela nekaj samoumevnega. Gostje pa so bili povsem očarani, ko so na jasno noč na nebu videli zvezde. Zanje je to neprecenljivo doživetje,« pripoveduje Martina. Prvi gosti so jih našli na spletnem portalu z nastanitvami Booking, kjer sta se predstavljala že prvo leto. »Gostje so prihajali od vsepovsod, s stare in nove celine. Gostje, ki k nam prihajajo iz bolj oddaljenih držav, pri nas ostanejo dlje,« pove Martina. Večina gostov je tujcev, okoli 80 odstotkov, le 20 odstotkov je domačih. Najbolj zasedeni so od pozne pomladi do konca avgusta, lani so imeli okoli 500 nočitev. RADI SPREJMEJO DRUŽINE Jamnica je postala središče kolesarskega turizma, tod so speljane gorske kolesarske poti, ena tudi skozi Gradišnikov gozd. Po bližnjih gozdovih in travnikih je speljanih več kot tisoč kilometrov urejenih kolesarskih poti, ki se vijejo po dolinah in hribih, ene so bolj zahtevne, druge manj. »Tu, na Jamnici, je narava še neokrnjena, v jutro te prebudi žvrgolenje ptic in tišina narave. To naši gostje cenijo, radi se vračajo k nam. Toplo sprejmemo vsakega, posebno radi pa imamo družine z otroci. Sprejmemo jih kot del naše družine. Pri nas spoznajo naše življenje in delavnik in resnično doživijo utrip kmetije. To je tisto, kar si želijo, zato jim posebnih doživetij na kmetiji ne ponujamo, raje jim prisluhnemo in poskušamo ustreči njihovim željam. Ko gostje odidejo, sta najini duši in srci polni. In to sva želela z Danilom doseči.« »Poleg kolesarjev našo vasico obišče tudi veliko pohodnikov in izletnikov. Z naše kmetije vodi gozdna pot proti Strojni, kjer si lahko ogledajo cerkev sv. Urha in Janeževo domačijo, izjemen primer ljudskega stavbarstva iz 17. stoletja. Blizu naše kmetije je vasica Šentanel z Dvornikovim kmečkim muzejem in čudovitim razgledom na koroške vrhove, Pohorje in avstrijske Alpe. Tistim z več kondicije priporočamo tri- ali peturni krožni pohod po mehkih gozdnih poteh mimo Povhovega mlina v Šentanelski reki, še delujočega mlina na kamne,« nam nekaj možnosti za preživljanje oddiha opisuje Martina. Da na poti nihče ni lačen, pa goste pospremi s »koroško culo«. Posebnost Gradišnikove kmetije je koroška cula. To so si popotniki včasih naprtali na ramo. Včasih so v njej nosili malico za delo na polju, danes pa je v koroški culi skritih veliko domačih koroških dobrot. Martina v okrasni prt, obšit s čipko, položi domače dobrote: rženi kruh, sadni kruh, pirine kekse in medenjake. Zraven doda še vrček medu, frakelj »šnopsa« ali likerja, borovničevo marmelado, suho sadje: jabolčne krhlje, »kvoce« in suhe češplje. Za popolno malico pa še domačo salamo. Robove prtiča združi in jih zaveže okoli palice, ki je hkrati tudi priročno držalo za culo. Tako pripravljena koroška cula je vse bolj priljubljeno darilo za različne priložnosti. Razpršitev dejavnosti na kmetiji je bila prava odločitev, pravi Danilo. »Oba imava delovno mesto na kmetiji. Vsak dela tisto, kar ga veseli. Ker imava toliko različnih dejavnosti, ne delava vsak dan isto, zato se dela niti ne moreva naveličati,« šaljivo pristavi zgovorna Martina. Vesela je, da imajo veliko stalnih strank za svoje izdelke in storitve in prav nič se ne jezi, če se pri njeni stojnici ljudje ustavijo in pozdravijo, pa nič ne kupijo. »Tudi če stranke nič ne kupijo, so dobrodošle. Vsak me razveseli in z vsakim rada poklepetam,« iskreno pove. Danilo in Martina že snujeta načrte na kmetiji. »V kratkem bomo goste navdušili z urejeno razgledno točko na naši kmetiji z veličastnim pogledom na Mežiško dolino. Gradila bova na kakovosti naših izdelkov in storitev in ne na količini. Naši gostje nas izberejo tudi zato, ker smo majhna, butična kmetija. Takšni bomo tudi ostali. Zato ne načrtujeva širitve, saj bi s tem najina vizija zbledela,« še dodat.

Fri, 26. Jun 2020 at 09:37

290 ogledov

Prvi jurčki so že!
Teo Ptičar iz Starega loga se je pred dnevi z babico in psičko Bibo sprehodilpo gozdu in skupaj so naleteli na prijetno presenečenje – prve jurčke, ki so žepokukali na plan. Svojo letošnjo gobjo bero so brž odnesli v košarici domov. Jurčke so popražili z jajčki in veliko okusne zelenjave in si privoščili prvo gobjo specialiteto letos. Fotografijo nam je poslala Brigita Ptičar.

Fri, 26. Jun 2020 at 09:29

242 ogledov

Kako so se sladkali nekoč in kako danes
V Hiši kulinarike v Novem mestu, ki je zadnja leta gostila omenjeno  tekmovanje, ni bilo razstavljenih jedi in okušanja vseh dobrot, saj je ocenjevanje nalog potekalo na daljavo, prek spletne predstavitve in srečanja. Vseeno pa je prirediteljem, Zvezi za tehnično kulturo Slovenije v sodelovanju s Centrom Grm Novo mesto – centrom biotehnike in turizma, uspelo izpeljati 22. tekmovanje po vrsti. Tema letošnjega razpisa je bila Sladko življenje. Mladi raziskovalci, ki na tem tekmovanju spretno povežejo etnološko izročilo s  kulinariko, so se lotili raziskovanja rabe sladkorja in drugih sladil na Slovenskem nekoč in danes.  »Človek se vsekakor počuti dobro, če uživa sladkor in sladka živila. Navdajajo ga hedonistični občutki, ki so se razvili v evoluciji človeka in so povezani z energijo, ki jo telo potrebuje za življenje. V preteklosti sladkor ni predstavljal  tako velikega deleža energije, kot ga predstavlja danes. Predstavljal je živilo, ki ni bilo razpoložljivo in dostopno povsod in vsem. V zadnjih letih se na Zemlji letno pridela več kot 160 milijonov ton sladkorja, ki za človeka predstavlja odsvetovano živilo, saj lahko vpliva na pojav različnih bolezni,« so vsebino letošnjega razpisa predstavili organizatorji. Mladi raziskovalci so pripravili jedi, ki so jih pripravljali nekdaj in bi jih bilo mogoče vključiti tudi v današnjo prehrano, hkrati pa so iskali rešitve za pripravo sladic z manj sladkorja. Iz predstavljenih raziskovalnih nalog je  mogoče sklepati, da so v preteklosti pri nas sladkor in sladka živila uživali manj pogosto kot danes in da se mladi zavedajo slabosti pretiranega uživanja sladkih živil. Raziskovalne naloge je pregledala in ocenila strokovna komisija: doc. dr. Stojan Kostanjevec, mag. Marlena Skvarča in doc. dr. Mateja Habinc, ki so med sodelujočimi srednješolskimi nalogami za  najboljšo  izbrali nalogo Sladko-kisla rabarbara, ki so jo pripravile Maja Čemažar, Katja Klemenčič in Barbara Jesenovec iz Biotehniškega centra Naklo – srednja šola pod mentorstvom  Marije Urankar. Med višjimi strokovnimi  šolami pa je bila izbrana naloga Melanije Deželak in Vanje Lazić (Abitura, podjetje za  izobraževanje, Celje) z naslovom Otroške sladkarije v preteklosti na Slovenskem, ki sta jo študentki izdelali pod mentorstvom docentke doktorice Elene Marulc.  Tekmovanje je namenjeno mladim raziskovalcem kmetijskih, živilskih,  gostinskih in turističnih ter biotehniških srednjih in višjih strokovnih šol Slovenije. S tekmovanjem želi Zveza za tehnično kulturo Slovenije dvigniti priljubljenost etnoloških in kulinaričnih značilnosti slovenskega podeželja, odkriti za etnologijo in kulinariko nadarjene dijake ter jih spodbuditi k poglabljanju znanja in raziskovalni dejavnosti na tem področju. Fotografije: arhiv sodelujočih

Fri, 26. Jun 2020 at 09:11

283 ogledov

Kmetije, spretne pri promociji in prodaji
IZVRSTNI SIRI IN MLEČNI IZDELKI KMETIJE PR LESKOVC Dolinarjevi kmetujejo na obrobju Škofjeloškega hribovja pod hribom  Ermanovec v Stari Oselici nad Sovodnjem. So hribovska kmetija na nadmorski višini dobrih 700 metrov in obdelujejo 50 hektarjev kmetijskih površin. Vsa zemljišča so okoli kmetije, 20 hektarjev travnikov je lastnih, preostalo je gozd. Najetih imajo še 10 hektarjev travnikov. Ker njihove travnike obdajajo leske, je domačija po njih dobila ime – Leskovc. Zgodovina kmetije sega v sredino 18. stoletja, zadnjih 10 rodov pa je imelo moškega naslednika, zato je tako dolgo pri hiši tudi priimek Dolinar. Pred petimi leti je mladi gospodar postal danes 29-letni Jakob, ki nadaljuje delo svojih staršev, Zvonka in Danice. Jakob je bil med štirimi otroki tisti, ki si je že od otroštva želel kmetovati in svoje želje ni nikoli spremenil. Njegova zavzetost je dala zagon tudi staršem, da so poslopja na kmetiji ves čas obnavljali in posodabljali. S predajo kmetije zato starši niso odlašali, saj so vedeli, da gre v  prave roke. Na kmetiji živi Jakob s partnerico Kristino in dvomesečnim sinčkom Gabrijelom, na kmetiji pa složno dela s svojimi starši. Z očetom skrbita za krmljenje in dobro počutje živine ter dela v gozdu, mama Danica pa večino časa preživi v sirarni. Dolinarjeve krave na paši ob kmetiji Prireja mleka je bila vedno glavna kmetijska dejavnost Dolinarjevih. Kmetujejo sonaravno, saj želijo čim bolj ohraniti prelepo krajino za prihodnje rodove. Pred 12 leti so se odločili za gradnjo sodobnega hleva za govedo proste reje z  molziščem in povečali čredo goveje živine. Vanj so vselili 40 glav živine, od tega 25 molznic. Stari hlev pa so obnovili in v njem domujejo telice. Od aprila do oktobra se krave simentalke pasejo okoli kmetije, hladnejši del leta pa preživijo v hlevu. Danica se je zelo zgodaj pridružila kmečkim sirarjem, ki so začeli predelovati surovo kravje mleko v sir. Za to se je odločila po tem, ko je pustila službo, spodbuda za predelavo pa je bil tudi znaten padec odkupne cene mleka v tistem času. Sirarno so uredili v starem svinjaku in začeli s sirjenjem v 200-litrskem kotlu, ki ga je kmalu zamenjal 650-litrski. Njihov prvi izdelek je bil poltrdi sir vrste gauda, pozneje pa so se zaradi povpraševanja  strank odločili dopolniti svojo ponudbo mlečnih izdelkov še z maslom, raznovrstnimi jogurti, albuminsko skuto, mladimi siri z dodatki in brez … Poltrdi sir Oslčan je od nekdaj paradni izdelek na kmetiji, ki ga prodajo največ in to kar v lepo urejeni prodajalni na kmetiji s kotičkom za pokušino sirov. Oslčan zori v zorilnici sirov dober mesec, hlebčke vsak dan obračajo in redno nadzirajo vlago in temperaturo v prostoru. Oba dejavnika morata biti enaka v vseh letnih časih: temperatura 16 stopinj, vlažnost pa 85-odstotna, da lahko zagotavljajo kakovost sira. Nekaj hlebčkov starajo tudi dlje. Ti so za sirarske gurmane, saj so plemenitejšega okusa, a večina Slovencev še vedno raje izbere sir blagega okusa. In prav tak je Oslčan, ki ga imajo v dveh velikosti – en ali dva kilograma. Na leto namolzejo okoli 200.000 litrov mleka, od tega ga približno tretjino predelajo, preostalega pa prodajo loški zadrugi. Ker je njihova sirarna butična in bo taka tudi ostala, so vsa leta gradili na kakovostni surovini -  mleku. Brez tega ni kakovostnega sira, pravi Danica. Jakob je spreten tudi v sirarni, kjer se uči od svoje mame, opravil pa je že več tečajev v Sloveniji in tujini. Mleko je surovina, ki zahteva veliko znanja, tega, pravita mama in sin, pa ni nikoli dovolj. Je pa to delo, ki te mora veseliti, se strinjata oba. »Vsaka napaka se namreč odrazi v siru,« pove Danica. Dolinarjevi se trudijo ohranjati kakovost svojih izdelkov na visoki ravni, kar potrjujejo tudi na ocenjevanjih. Veliko jim pomeni tudi to, da njihov sir kupujejo tudi domačini. Letos so začeli postopoma prehajati na stekleno povratno embalažo, saj si želijo zmanjšati količino odpadne embalaže. Stranke so to lepo  sprejele.  Najboljša promocija njihovih izdelkov so priporočila zadovoljnih strank, ki se k njim rade vračajo. »Prodajamo brez reklame,« pove Jakob in doda, da je najboljša promocija njihovih izdelkov prizor, ki ga vidijo obiskovalci kmetije – neokrnjena narava in zadovoljne krave na paši. »To je vredno več kot katerikoli certifikat ali reklama,« pravi Jakob. EKOLOŠKA KMETIJA PR'ČRNET S PEKOVSKIMI IN MLEVSKIMI IZDELKIV Verjah pri Medvodah se je ohranila le ena kmetija v vasi. To je Ekološka kmetija Pr’ Črnet, na kateri delata gospodar Štefan Čebašek in njegova hči Lea. Štefan nam pove, da so na tem mestu kmetovali njegovi predniki že pred več kot 300 leti, vse do danes pa so sledili istim načelom: kmetovati prijazno okolju in živalim. Kmetija je bila večinoma samooskrbna, oddajali so le viške mleka, ki ga je dalo sedem krav. Štefan pa se je odločil kmetijo nadgraditi v tržno. Začeli so z vrtnarijo in pridelavo sadik zelenjave, predvsem paradižnika, paprike, solate, zelja … Imeli so lastno pridelavo semen, izločili so bolna in slaba semena, zato so bile njihove sadike močne in zdrave. S prihodom cenene konkurence pa je prodaja sadik počasi usahnila. Štefan Čebašek Štefan je takoj po koncu šolanja začel razmišljati o novem hlevu. Postavili so ga tik ob domači hiši in v njem naselili živino ter povečali stalež živali z 10 na 30 glav. Takrat so opustili tudi prirejo mleka. Ker je bil to hlev na vezano rejo, je Štefan razmišljal še o ureditvi boljših pogojev za živali. Star hlev je preuredil v skladišče, nov, goveji hlev, pa postavil slabih 500 metrov stran od kmetije, ob domačem travniku. Tam je trenutno 14 krav dojilj in teleta s prostim dostopom do travnika. Štefan pravi, da so njihove krave srečne krave, saj jih molzejo le njihovi telički, skupaj z mamo so kar osem mesecev. Trenutno redi govedo pasme simental, a čredo postopoma zamenjuje pasma limuzin, ki jo križajo z angusom, saj se bodo povsem usmerili s prirejo ekološkega mesa. Ker se je Štefan odločil kmetovati brez uporabe mineralnih  gnojil in pesticidov, je že leta 2008 pridobil ekološki certifikat. Prehod iz integriranega na ekološki način kmetovanja jim ni predstavljal nobenih težav, saj so vedno kmetovali v sozvočju z naravo. Štefan obdeluje 20 hektarjev lastnih in najetih kmetijskih zemljišč, od tega ima šest hektarjev travnikov. Na njivah pridelujejo žita: pšenico, piro, oves, ječmen, rž, kamut in strne dosevke ajdo, proso, lan in konopljo. Vsa žita požanjejo sami s starejšim kombajnom. Pridelujejo tudi krompir in koruzo. Kot kolobar na njive posejejo tudi deteljo, s katero krmijo živali in izboljšujejo zemljo na njivi. Štefan si prizadeva ohranjati tudi stare običaje in etnološko izročilo, zato v sodelovanju s Turističnim društvo Pirniče pripravlja tudi raznovrstne dogodke, septembra lani so pripravili dan prosa. Izdelki s kmetije pr' Črnet Večino žita predelajo na domačem starodavnem mlinu na kamen v moke, zdrob in kašo, le proseno kašo obdelajo v mlinu v Predosljah. Ker se pri mletju z mlinom na kamen moka ne pregreva, se v njej ohranijo vse hranilne vrednosti, zato so to živila najvišje kakovosti. Obdelava kaše na stopah na tradicionalennačin pa zagotavlja posebne kulinarične lastnosti prosene kaše, kar njihovi kupci cenijo. Svoje mlevske in pekovske izdelke prodajajo pod blagovno znamko Pr’ Črnet na domači kmetiji in na kmečki tržnici v Medvodah in Stražišču pri Kranju. Z ostanki žit pa nakrmijo živino, ničesar ne zavržejo. Lea na kmetiji skrbi za pakiranje in označevanje izdelkov, pisarniška dela, dostave izdelkov trgovinam in šolam, zelo rada pa peče tudi kruh iz različnih vrst moke. Lea Čebašek Novost v njihovi ponudbi je peka kruha z naravnim vzhajalnim sredstvom, drožmi. Njeni izdelki so kupcem na voljo na tržnici in po naročilu. Lea pravi, da ji je njeno delo v veliko veselje in ponos. Štefan ima že več kratkoročnih načrtov. Celotno kmetijo želi preseliti iz strnjenega naselja bližje hlevu, povečati si želi kapaciteto sušilne naprave za seno in se priključiti blagovni znamki Seneno. Načrtuje tudi izboljšanje skladiščnih prostorov za žita z nadzorom temperature in vlage, poleg tega pa še certificirano proizvodnjo brezglutenskih izdelkov iz prosa, ajde in koruze, hladno stiskanje semen lanu in rička ter ekološko rejo kokoši nesnic. Letošnje ocenjevanje kmetij, ki neposredno tržijo svoje pridelke, izdelke in storitve, je že 25. po vrsti. Toliko let že poteka akcija S kmetije za Vas, ki se je začela v Časopisno-založniški družbi Kmečki glas, pozneje pa stase ji pridružila še Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije in Agrobiznis.V teh letih smo prevozili na tisoče kilometrov po vsej Sloveniji in obiskali več kot 200 kmetij, ki so se odločile oplemenititi svoje pridelke in storitve ter samostojno vstopiti na trg, načine promocije in trženja pa predstaviti strokovni komisiji. To je tudi namen akcije – oceniti in predstaviti podjetne pristope kmetij, na katerih je v ospredju butična, a kakovostna ponudba. Komisija obišče vse kmetije in oceni njihovo izvirnost, domiselnost in učinkovitost na trgu ter podeli dve zlati sončnici, eno v kategoriji kmetij s pridelavo in predelavo ter kategoriji turizem oziroma storitve.
Teme
predelava sadja

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Naše vodilo so kakovostni izdelki in zadovoljne stranke