Praktično usposabljanje v nemških pekarnah jim je omogočilo podjetje Wisamar, z delom pa so Miha, Mario, Nermina, Zoya in učiteljica Mojca začeli že prvi dan. Prvi je iz hostla, kjer so bili nastanjeni, odhajal Mario, že ob tretji uri zjutraj, preostali pa so na delo odhajali med četrto in pol peto zjutraj.

Miha, Mario, Nermina in Zoya z mentorico Mojco Smerajec

PRVI SLOVENKI V PEKARNI

Nermina in Zoya sta delala v eni največjih pekarn v Leipzigu, v pekarni Wendl Der Brotagonist, ki jo je ustanovil gospod Wendl. V skupini pekarn Wendl je ta največja, v njej pa pripravijo največ pekovskih in slaščičarskih izdelkov. Te najprej ohladijo ali zamrznejo, potem pa jih razvozijo po njihovih pekarnah, kjer jih po potrebi dopečejo. »Imajo več avtomatiziranih linij za: kruh, različno pekovsko pecivo, izdelke iz kvašenega in listnatega testa, piškote (tudi za čokoladiranje),« sta povedali Nermina in Zoya, ki sta delali na vseh linijah. »Vsak dan sva se naučili česa novega in pridobivali na hitrosti. Največkrat sva delali pri pripravi peciva, različnih rezin in tort,« sta povedali dekleti, ki sta pohvalili dobro organizacijo dela v proizvodnji in pri čiščenju. »V pekarni namenjajo veliko pozornosti primernemu skladiščenju surovin pri ustreznih temperaturah. Kontrolorji jih redno beležijo in spremljajo. Imajo pnevmatski transport moke po ceveh – s pomočjo zraka iz večjih silosov,« sta navdušeno pripovedovali prvi slovenski dijakinji na Erasmus+ mobilnosti v tej pekarni.

PRILJUBLJEN RŽENI KRUH

Miha, Mario in učiteljica Mojca Smerajec pa so delali vsak v svoji manjši družinski pekarni, ki imajo tudi svoj slaščičarski del. V pekarni Gey, kjer se je usposabljala učiteljica, spečejo največ mešanega rženega kruha, nekaj rženega, manj pa belega, pšeničnega. »Imajo zanimivo ponudbo rženega kruha z dodatki: suhimi slivami in orehi, svežim korenjem in orehi, s semeni (zberejo jih od pečenih izdelkov s posipom in jih ne zavržejo), s pistacijami in mandlji, s praženo čebulo in orehi. Kakovost njihovega kruha se skriva v pripravi kislega rženega testa. Pripravijo ga iz zmesi ržene moke in vode, ki ji po šestih urah dodajo še moko in vodo, nato pa še enkrat po 12 urah. Tako naravno dosežejo primerno kislino, ki okrepi testo in omogoča večji volumen ter stabilno sredico brez aditivov. Kruh je zato bolj kiselkast. Večino kruha pred in po peki premažejo z vodo, da se sveti,« je povedala Smerajčeva. V pekarni na dan izdelajo tudi več kot 30 različnih vrst slaščičarskih izdelkov, največ »peciva iz pekača«. Osnova takega peciva je fino kvašeno testo, ki ga bogato obložijo, po vrhu pa potresejo z drobljenim maslenim testom. »To pecivo izgleda zelo domače in ga prodajo največ,« je povedala sogovornica.

LEIPZIŠKI PTIČKI

Miha je delal v družinski pekarni Backerei Hachmeister s stoletno tradicijo. »Testo mesijo v starih mešalnikih s posebno mešalno roko. Zamesijo največ testa za rženi kruh. To testo je mehkejše, bolj lepljivo in zahtevnejše za delo, a sem se tudi sam dobro navadil delati z njim. Še topli hlebčki so na prodaj v njihovi pekarni,« je povedal Miha. V pekarni enkrat na teden izdelujejo Leipziške ptičke, pecivo s štiristoletno tradicijo. »Pecivo izvira iz obdobja, ko so bili ptiči na tem območju specialiteta. Grozilo jim je izumrtje, zato je kralj ukazal pekom naj mu spečejo pecivo – ptička. Zagrozil jim je, da jih čaka smrt, če ukaza ne bodo izpolnili. Od takrat naprej pečejo leipziške ptičke, male testene košarice, polnjene z marmelado in marcipanom,« je povedal Miha.

Po dvotedenskem opravljenem praktičnem izpopolnjevanju, so vsi udeleženci prejeli zaslužene certifikate. »Zelo smo veseli in hvaležni za izkušnjo Erasmus + mobilnosti, na kateri smo pridobili veliko poklicnih izkušenj, utrjevali staro znanje ter spoznali veliko novega in drugačnega v pekarstvu in slaščičarstvu. Vrnili smo se samostojnejši, odgovornejši, samozavestnejši, izboljšali smo svojo samopodobo. Življenje v Leipzigu je drugačno kot v Ljubljani, mirnejše in tiho. Javni promet je obširnejši in naprednejši, zgodovinske stavbe so obnovljene, v mestu je veliko različnih muzejev, cerkva. Prebivalci Leipziga so zadržani, a prijazni, v mestu živi veliko različnih narodnosti. Univerza v Leipzigu, ki jo obiskuje 30.000 študentov, je bila prva evropska univerza, ki je sprejela tudi tujce. Nekaj prostega časa smo porabili za ogled zgodovinskih in kulturnih znamenitosti. Med drugim smo si ogledali spomenik v spomin na Napoleonov poraz, do katerega se je treba povzpeti po 500 stopnicah, na vrhu pa je razgledna ploščad. Ogledali smo si še nekaj znamenitosti Berlina, ki je blizu Leipziga,« so povedali dijaki Živilske šole na BIC Ljubljana.

Fotografije: arhiv šole