Kakovost izdelkov in življenja družine sta najpomembnejši
»Na tej kmetiji se je preživljalo veliko družin, saj so naši predniki postavili njene temelje že okoli leta 1500. Bili so napredni in umni gospodarji, ki so znali izkoristiti naravne vire, vsak naslednji rod pa je ohranjal kmetijo v kosu.«
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 24. marec 2020 ob 15:39

Odpri galerijo

»Na tej kmetiji se je preživljalo veliko družin, saj so naši predniki postavili njene temelje že okoli leta 1500. Bili so napredni in umni gospodarji, ki so znali izkoristiti naravne vire, vsak naslednji rod pa je ohranjal kmetijo v kosu, niso je delili med otroke. Koliko rodov je tu živelo, niti ne vemo. Iz roda v rod se je stoletja prenašal priimek Petač, ta se je spremenil šele s prihodom mojega pradedka Jakoba Bizanta, nečaka Petačevih. V Žlebe pri Medvodah se je priselil iz Preske in prevzel vodenje kmetije, ki ni imela svojega naslednika. Z njim je prišel k hiši priimek Bizant,« o svojih prednikih ponosno pripoveduje Mirko, ki skupaj z ženo Andrejo na kmetiji z domačim imenom Malenšek gospodari od leta 1989.

Mirko in Andreja sta že zelo mlada stopila na skupno življenjsko pot. Oba sta bila zaposlena in razmišljala sta o gradnji svoje hiše in o družini. Sprva nista vedela, da bosta prevzela kmetijo, za to je bil namreč predviden Mirkov starejši brat. Vmes je posegla usoda in mladi par je pogumno sprejel nov izziv. Mirko je kmalu pustil službo, Andreja pa je še nekaj let hodila v službo v Ljubljano in po rojstvu tretjega otroka ostala doma. Čeprav je rada opravljala svoje delo, se je želela pridružiti možu na kmetiji, zato sta razmišljala, kako majhno kmetijo s sedmimi hektarji obdelovalne zemlje in 12 hektarji gozda povečati in na njej ustvariti še eno delovno mesto. Priložnost se jima je ponudila kmalu, ko je kmetija v sosednji vasi ostala brez naslednika in jima je gospodar ponudil v najem svojo zemljo. Z dodatnimi površinami sta dobila priložnost, da povečata čredo govedi.

»Začela sva z gradnjo novega hleva na prosto rejo in leta 1991 vanj vselila živino. Ob prevzemu kmetije sva imela šest krav molznic in štiri bike, čredo sva postopoma večala. Trenutno imamo 25 molznic in prav toliko telic, obdelujemo pa 24 hektarjev, od tega je 18 hektarjev travnikov. Imamo le eno večjo njivo v Vižmarjah, na kateri kolobarimo travno mešanico, pšenico ali lucerno in koruzo za zrnje,« pripoveduje Mirko.

Na kmetiji Malenšek imajo krave molznice črno-bele in rjave pasme. Pred leti sta se Bizantova navdušila za pasmo jersey, saj je mleko te pasme krav najboljše po vsebnosti maščob (od šest do sedem odstotkov) in beljakovin (štiri odstotke). Pasma je priljubljena po vsem svetu med rejci, ki mleko predelujejo v sire. Pasmo odlikujejo številne dobre lastnosti, kot so lahke telitve in dober izkoristek krme, hkrati pa so teleta izjemno občutljiva za bolezni dihal prve dni po porodu, pri kravah pa so po telitvi pogoste težave z mastitisom. Hkrati so živali med najmanjšimi in so precej lažje od krav drugih pasem, zato so pri skupni reji na dnu hierarhije med kravami. To je bil razlog, da sta Bizantova z rejo te pasme prenehala.

PIONIRKA MED KMEČKIMI SIRARJI

Pri Malenškovih je bila živinoreja vedno paradna panoga, poudarek pa je bil na prireji kakovostnega mleka, ki so ga oddajali v mlekarno. Vzporedno sta se Bizantova lotila še zelenjadarstva – sadila in prodajala sta endivijo in solato kristalko ter pridelovala jagode. Ker imajo le manjšo njivo s primerno zemljo za dobro rast, večinoma je ta težka in ilovnata, v tem nista videla prihodnosti. Odločila sta se, da se povsem posvetita prireji mleka in ga poskušata kar najbolje oplemenititi.

»Leta 1993 sem šla na izobraževanje za sirarje na Nizozemsko in od takrat izdelujemo sire. Temu smo prilagodili prehrano naših živali. Opustili smo silažo, živali krmimo le s senom in vitaminsko-mineralnimi dodatki, poleti pa se krave pasejo. Uredili smo sirarno in v delu starega hleva zorilnico sirov,« našteva Andreja.

  Andreja Bizant na festivalu sirov

Andreja Bizant na festivalu sirov

Andreja je bila med pionirji slovenskega sirarstva, ki so si močno prizadevali, da se ohrani raznovrstnost kmečkih sirov, izdelanih iz surovega mleka. K temu so se zavezali z ustanovitvijo Združenja kmečkih sirarjev Slovenije pred 22 leti, ki povezuje najboljše slovenske sirarje.

Andrejo je svet sirarstva povsem prevzel, saj se že skoraj tri desetletja posveča temu delu. »Začela sem s predelavo mleka v stolitrskem kotlu. Kmalu je bil ta premajhen, da bi lahko zadostili povpraševanju po naših sirih med kupci. Prvi kotel je še vedno v uporabi in bo kot spominek na moj začetek pri hiši ostal tudi, ko bo odslužil. Ob njem pa stoji še 550-litrski kotel, ki je v uporabi vsak dan,« ponosno pove sirarka. Večjega kotla ne bodo imeli, pravi Andreja, saj si z možem želita ohraniti družinsko vzdušje na kmetiji. »Naloživa si toliko dela, kolikor ga zmoreva postoriti. Najinih otrok v delo na kmetiji nikoli nisva vpela toliko, da bi zaradi tega morali ostajati doma. Nikoli nisva niti razmišljala, da bi zaposlila druge. To je prevelika odgovornost,« iskreno pove sogovornica.

»Mož skrbi za kakovostno mleko, jaz pa za kakovostno predelavo. Seveda pa drug drugemu pomagava. Sirarstvo je namreč za žensko zelo naporno in čeprav v družini ne ločujemo opravil na ženska in moška, pa fizično zahtevnejša dela pri hiši vseeno prepustim moškim. Mož mi pomaga pri zajemanju sirnega zrna s sirarskim prtom iz sirarskega kotla in pri obračanju od osem do 12 kilogramov težkih hlebcev sira v zorilnici, sama pa poskrbim za vse preostalo in prodajo,« pove Andreja.

IZDELKI IZ SENENEGA MLEKA

Na leto predelajo okoli 80 tisoč litrov mleka, od 20 do 30 tisoč litrov pa ga oddajo v zadrugo. Polovico mleka porabijo za izdelavo skute, ki je osnova za različne namaze. »V ponudbi imamo tudi kislo in sladko smetano, kajmak, maslo, tri vrste poltrdih sirov, dimljen sir, sir z dodatki: zelenim poprom, česnom, papriko in zelišči ter navadni čvrsti jogurt. »Sadnih jogurtov ne delamo, saj je osnova – to je navadni jogurt iz senenega mleka – tako dobra, da bi jo bilo škoda pokvariti s sadno bazo. Vsak si lahko umeša v jogurt, kar mu je všeč: marmelado, med, kosmiče …« našteva Andreja.

Večino izdelkov prodajo sami: največ na tržnici v Medvodah, v mali prodajalni na kmetiji, v posameznih zadružnih trgovinah in v regiomatu. Od vseh opravil je Andreji najljubša prodaja in stik s kupci. »Bila je druga sobota v novembru, ko sem z nekaj našimi izdelki v hladilnih torbah prišla na tržnico in začela s prodajo. Nikoli nisem imela treme, verjetno sem strast do prodaje podedovala po mami trgovki. Nekatere stranke so nam zveste od začetka, se pa struktura kupcev spreminja, več je mlajših družin, ki prihajajo iz širše okolice Ljubljane, Tacna, Kranja, Tržiča. Tam sem z našim prodajnim kombijem ob sredah in sobotah. Prostor je zelo lepo urejen, zato se ljudje radi združujejo tam, tudi kupcev je več kot na stari lokaciji,« pove Andreja.

Tržnica ni samo prostor za prodajo, je tudi prostor za druženje, pravi Andreja. Z ljudmi naveže pristnejše stike, z njimi se rada pogovarja in prisluhne njihovim željam. Hkrati pa svoje kupce navaja, da je njihova embalaža povratna, saj si ne želijo po nepotrebnem obremenjevati okolja z odpadki. »V kratkem bomo plastično embalažo zamenjali s stekleno, stranke pa prosili, da nam jo vrnejo. Naše seneno mleko je že v ponudbi v rjavih steklenicah. Te ne prepuščajo UV-žarkov, zato se v mleku ohranjajo vitamini, ki podaljšajo njegovo obstojnost in kakovost.

»Čeprav na kmetiji že skoraj dvajset let ne krmijo živine s silažo, pa tega niso poudarjali. »Stranke so imele rade naše mleko, ker je polnega okusa, brez priokusa silaže. Pred kratkim pa smo mu dodali napis seneno mleko, ki je med kupci vse bolj iskano in cenjeno.«

RAZUMEVANJE V VELIKI DRUŽINI

Kako uspešna je kmetija, je odvisno tudi od tega, kako se razumeta mož in žena, pravi Andreja, ki ne skriva, da so bila prva leta za oba z možem zahtevna. »Na kmetiji sta delo in služba skupna, zato so vse dneve skupaj in potrebno je veliko usklajevanja. Sprva smo pod isto streho živeli z moževimi starši in veliko napora je bilo potrebnega za to, da smo živeli složno. Včasih je treba tudi malo potrpeti, predvsem pa se je treba v družini odkrito pogovarjati in sproti reševati težave. To velja kar za vsako družino, na vasi ali v mestu,« pravi Andreja.

Vloga matere je verjetno najzahtevnejša med vsemi vlogami, ki jih imamo ženske v družini, pravi sogovornica. Mirko, ki je najmlajši v družini sedmih otrok, si je želel veliko družino, Andreja, ki je odraščala le z bratom, pa tudi. »Midva sva četrta generacija na kmetiji, ki ima po sedem otrok: pet deklet in dva fanta. Vsi so že odrasli, pet jih je že zapustilo »gnezdo«, dva sta še doma. Priznam, da se nisem zavedala, kaj pomeni imeti sedem otrok in delati na kmetiji. Lahko pa povem, da mi je materinstvo v veliko radost, saj sem skupaj z otroci zorela tudi sama. Vsak me je naučil česa novega. Starši so me naučili delati, s tem nisem imela težav, ko sem se z vasi priselila k možu na kmetijo. Veliko zahtevnejše je bilo graditi odnose znotraj družine, tudi z možem. Z rojstvom vsakega otroka je bilo manj časa za naju z možem, zato sva morala več truda vložiti v to, da sva našla čas zase. Oba se zavedava, da se vse materialno spreminja, duhovni odnos pa ostane, in na tem gradiva. Vsako leto si vzameva nekaj prostih dni, praznujeva obletnico poroke in prehodiva izbrano romarsko pešpot po Sloveniji,« pove Andreja.

»Nobenega od otrok nisva načrtno vzgajala za gospodarja, naslednika kmetije. V veliko veselje nama je, da vsak otrok izbere svojo pot in je zadovoljen, ko stopi nanjo. Otrok nikoli nisva izrabljala za delovno silo na kmetiji, a so nama radi pomagali. Pustila sva jim, da »odletijo«, ko so bili za to pripravljeni. Vsi se radi vračajo na obisk, pa tudi po najin nasvet,« ponosno pove Andreja.

  V zorilnici sirov

V zorilnici sirov

Andreja pa si vzame tudi kakšno uro samo zase. »Pred leti so me hčerke navdušile za tek. Včasih si je res težko obuti superge in stopiti čez hišni prag, pa vendar mi tek najbolj pomaga. Res je, da se fizično utrudim, a se hkrati mentalno sprostim.« To ji daje voljo za vsakdanje delo, in ko se ozre na prehojeno pot, bi se znova odločila enako. Ni ji žal, da je izbrala življenje in delo na kmetiji, in čeprav se je v treh desetletjih marsikaj spremenilo, je kmetovanje še vedno način življenja in ne poklic.

Iz smetane bo nastalo maslo

Iz smetane bo nastalo maslo

»Moderni stroji in traktorji so olajšali fizično preobremenjenost na kmetiji, niso pa zmanjšali obsega dela. Na kmetiji smo fizično zaposleni od 10 do 12 ur na dan, v službi pa je morda psihični pritisk večji. Vsak se mora sam odločiti, kaj ga veseli in zadovoljuje. Nekdo je nezadovoljen s potico, drugi pa je zadovoljen s črnim kruhom. Najini otroci se zavedajo tako pomanjkljivosti kot prednosti, ki jih ima življenje na kmetiji, odločitev pa sva prepustila njim. Sama vem, da se tudi zdaj ne bi odločila drugače, saj je za naju z možem najvišja vrednota družina. Z načinom življenja, ki sva ga izbrala, smo skupaj preživeli veliko časa,« konča pogovor Andreja.

Na kanalu YouTube poglejte tudi video prispevek Kmečki glas predstavlja: KMETIJA MALENŠEK

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 27. Mar 2020 at 12:43

304 ogledov

Prva polovica turistične sezone je izgubljena
Na turističnih kmetijah ob italijanski meji je epidemija pokazala najslabši scenarij, pravi Mirela Peresin iz Turistične kmetije Breg v Dobrovi v Brdih. »Čeprav je kazalo, da bo spomladanska sezona zelo dobra, saj smo imeli veliko napovedanih gostov iz Avstrije in Nemčije, ki iz Italije preko Brd prehodijo vedno bolj priljubljeno pot Alpe Adria Trail, so se odpovedi vrstile ena za drugo. Da ne govorimo o italijanskih gostih, ki k nam prihajajo na nedeljska kosila, družinska praznovanja … vse je odpovedano. Naša družina je ostala brez prihodkov in tega izpada ne bomo mogli nadomestiti,« iskreno pove Peresinova. Vse bolj priljubljena destinacija je tudi Jezersko, kjer je Šenkova domačija v preteklih letih v obnovo kmetije in oživitev kmetijske dejavnosti vložila več kot milijon evrov, zato je trenutna kriza zanje velik udarec. »Del sredstev za obnovo predstavlja visok kredit, ki smo ga po zadnji naložbi šele začeli odplačevati. Ker trenutno nimamo prihodkov niti prihrankov, se bomo soočali s težavami z likvidnostjo in ne vemo, kako bomo dejansko prebrodili ta čas,« je povedala Polona Karničar s Šenkove domačije. Pravi, da računajo na odlog plačila kredita, dohodek pa bodo poskusili vsaj deloma nadomestiti s prodajo pridelkov in izdelkov, ki jih drugače prodajo na krožnikih s precej višjo dodano vrednostjo. »Ker smo specifična kmetija na visoki nadmorski višini na območju z omejenimi dejavniki pridelave in s širokim spektrom kmetijske pridelave, smo pri pridelavi hrane težko konkurenčni. Pri nas se prodaja vse v paketu: hrana, lokacija in doživetje kmetije. Vse to je brez gostov težko nadomestiti,« je povedala sogovornica.Tudi Urška Topolšek Planinšek iz Kmetije Urška v Stranicah meni, da večina turističnih kmetij preživi zaradi turizma na kmetiji. »Naše kmetije so premajhne, da bi nam preživetje omogočala osnovna kmetijska dejavnost. Finančnega izpada ne bomo mogli nadomestiti. Smo se pa nekatere turistične kmetije zelo hitro organizirale in začele ponujati hrano in zabojčke, kar je v danih razmerah nujno potrebno in pohvalno. Finančno pa je to daleč od tiste vrednosti, ki jo kmet dobi s »prodajo na mizi«. Če prodaš jajce na domu, je tisto iz ekološke reje vredno največ 0,30 evra, če to jajce spečeš gostu za zajtrk, je njegova vrednost desetkrat višja. Seveda pa je treba vedeti, da turistična kmetija nima 500 kokoši, ampak mogoče 50, zato ne more zaslužiti na količini pridelane hrane.« Urška Topolšek Planinšek, Kmetija Urška: »Turističnamkmetija je storitvena dejavnost in naša dodana vrednost je v celotnem paketu: domača/ekološka hrana + domače živali + podeželje + ljudje (družina) + tradicija. Tega na žalost ne moremo zapakirati v steklen kozarec in prodati na daljavo.« Podprimo domače!Vsi naši sogovorniki se strinjajo, da bomo posledice epidemije čutili še veliko dlje, kot bo trajala epidemija. »Veseli bomo, če se bo epidemija umirila do poletja, vendar bo kriza zagotovo vplivala na vsa področja življenja in pomanjkanje sredstev za turistično potrošnjo v preostalem delu leta. Ne upam si napovedati, kako se bo vse skupaj odvijalo in nočem biti črnogleda, preveč optimistična pa vseeno nisem,« pravi Karničarjeva.Tudi Barbara Štern iz turistične kmetije Pri Kovačniku iz Planice nad Framom upa, da bo najhuje hitro mimo in se bo življenje vrnilo v ustaljen ritem. Opaža pa, da se vsaka kmetija znajde po svoje. »Nekatere kmetije na družbenih omrežjih že nagovarjajo slovenske potrošnike, naj kupujejo hrano in izdelke pri lokalnem kmetu in se tako izognejo trgovinam ter podprejo slovenskega kmeta. Tudi mi bomo temu sledili in kupce povabili k nakupu naših izdelkov,« pravi Šternova. Barbara Štern, turistična kmetija Pri Kovačniku: »Upamo, da bodo po tej krizi ljudje začeli ceniti kmeta in se zavedati pomena hrane ter da ni kar samoumevno, da hrana pride na trgovske police.« »Verjamem, da bomo s spoštovanjem ukrepov vsi skupaj splavali iz te krize. Verjamem v slovenskega gosta in potrošnika. Pomembno je, da posegamo po slovenskih izdelkih, da počitnikujemo v Sloveniji in da se v teh časih še bolj zavedamo, kako pomembno je kupovati hrano od slovenskega kmeta, tega, da nam pohištvo izdeluje slovenski mizar, da kupujemo izdelke, narejene v Sloveniji … Če Slovenci stopimo skupaj, bomo tudi po tej krizi hitro splavali iz vode. In jaz verjamem v ljudi,« je optimistična Topolšek Planinškova. Pomoč države»Ker smo turistične kmetije finančno predvsem na plečih kmetijskega ministrstva, smo v izrazito neenakem položaju v primerjavi z ostalimi turističnimi subjekti. Kot nosilci dopolnilnih dejavnosti ne moremo kandidirati na razpise Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo ter njemu podrejenih skladov ter SIB banke. To je črna luknja v največjem razcvetu turizma pri nas. Naj nas končno izenačijo s samostojnimi podjetniki tudi na tem področju, ne samo na davčnem,« je odločna Karničarjeva.Tudi Urška Topolšek Planinškova pravi, da tokrat od države resnično pričakuje, da turistične kmetije v njenih ukrepih ne bodo prezrte: »Pričakujem, da nam oprostijo vsaj plačevanje rednega kmečkega zavarovanja in da vključijo tudi dopolnilne dejavnosti v vse razpise in pomoči.« Urška Topolšek Planinšek, Kmetija Urška: »Ne predstavljam si, da zbolimo kmetje, ko bo treba začeti saditi, sejati in delati na njivah, v vinogradu … In kaj bomo potem ponudili gostom junija, julija, avgusta, če sedaj ne bi zmogli obdelati zemlje?« Matija Vimpolšek, Turistična kmetija Vimpolšek iz Brežic in predsednik Združenja turističnih kmetij Slovenije (ZTKS): »Svetujem, da ostanemo potrpežljivi in močni ter se pripravimo na ostanek sezone, če ta sploh bo. Vse, kar lahko storimo, je, da se posvetimo zemlji in na njej pripravimo vse, kar se da. Upajmo na najboljše, na pomoč kmetijskega in gospodarskega ministrstva. Najmanj, kar pričakujemo, je, da smo oproščeni plačila prispevkov in da nas MGRT upošteva v svojih razpisih.« Barbara Štern, TK Pri Kovačniku: »Ne verjamemo, da bo država pomagala. Na kmete se običajno pozabi, češ, saj kmetje imajo hrano. Ja, res je, preživeli bomo, a posledice bomo dolgo čutili. Kako dolgo, v tem trenutku ne ve nihče.« Počitnikujmo domaBojan Firbas iz Domačije Firbas v Cogetincih pravi, da se bodo pravi izzivi začeli šele, ko se trenutno stanje umiri. »Naš največji izziv bo, kako pritegniti goste po tej krizi. Slovenski gostje so za turistične kmetije pomembni, zato turistične kmetije upamo, da nas bodo obiskali.«Ko se bo epidemija umirila, pa ZTKS načrtuje marketinško kampanjo, v kateri bodo nagovarjali domače goste, da letošnje počitnice preživijo na slovenskem podeželju na turističnih kmetijah, da gredo za vikend na izlet v naravo, kosilo pa si privoščijo na kateri od številnih izletniških kmetij po Sloveniji.Turistične kmetije pričakujejo tudi močno promocijsko podporo Slovenske turistične organizacije po koncu krize. »V Sloveniji moramo znati ceniti, kar imamo: svež zrak, neokrnjeno naravo, zdravo lokalno ponudbo hrane … To bodo ljudje iskali in mi moramo biti pripravljeni to promovirati in prodajati,« pravi Mirela Peresin.»Na podeželju lahko zelo kakovostno doživiš utrip kmetije. Naša prednost je hitra prilagodljivost, hrana s sledljivostjo in doživetja. Kmetije so tudi odlično izhodišče za spoznavanje širše okolice, bodisi peš, s kolesom … Seveda ne more kmetija konkurirati storitvam toplic, lahko pa konkurira v osebnem stiku z gospodarjem, doma pridelano hrano in spoznavanjem življenja na kmetiji, kar ceni vedno več ljudi. Brez kmeta, ki obdeluje zemljo, ni nič,« pravi Bojan Firbas.»Vse sile je potrebno usmeriti v privabljanje gostov, da se čim prej vrnejo,« pove Karničarjeva, »mi pa se bomo kar najbolj potrudili, da jim postrežemo z našimi najboljšimi izdelki in storitvami,« dodaja Firbas.

Thu, 26. Mar 2020 at 10:40

238 ogledov

Zakaj bi morali vsi nositi maske?
Kdo je najbolj ogrožen? Kratkoročno gledano nas najbolj skrbi za življenja najstarejših (starejši od 70 let) in najšibkejših (kronični bolniki, bolniki z oslabljenim imunskim sistemom, bolniki na biološki terapiji in kemoterapiji). Dolgoročno pa nas lahko upravičeno skrbi tudi za gospodarstvo in posledično ponovno za ljudi – njihova delovna mesta in zmožnost samostojnega preživljanja. Če bo gospodarstvo oslabelo, ne bomo zmogli krepiti zdravstva, šolstva, socialnih transferjev. Ko bo epidemije konec, bi lahko vladala splošna izčrpanost države, zato moramo to pravočasno preprečiti. In da. Odgovor je tudi v maskah.  Bojmo se tistih, ki ne nosijo mask Študije dokazujejo, da je okužbo prenašajo asimptomatski prenašalci – ljudje, ki nimajo vidnih znakov okužbe. Kdo je lahko prenašalec? Kdorkoli. Lahko ste to vi, pa tega ne veste. Lahko je to vaš šef, vaša sodelavka, vaš sodelavec …  Če želimo zajeziti hiter prenos virusa, je v prvi vrsti potrebno nošenje mask. Kužen je lahko nekdo na ulici, v trgovini ali kje drugje. Glavna nevarnost virusa ni le visoka smrtnost, ampak nalezljivost virusa. Sprva se je predvidevalo, da je prenos samo kapljičen, in sicer na razdalji metra in pol. Slišali smo lahko opozorila, da se prenos virusa lahko zgodi tudi, ko smo sprva v stiku z okuženo površino, nato pa se z rokami dotaknemo ust, nosu ali oči … Sedaj je dokazano, da mikrokapljice v zraku v zaprtem prostoru ostanejo do nekaj ur. To virusu omogoča, da lahko okuženi v prostoru (npr. v trgovini, na pošti, v zdravstvenem domu in povsod drugod, kjer so ljudje) okuži večino ostalih v kratkem času. Po navadi prenašalec nima težav. Tisti s težavami se sami umaknejo in ne širijo bolezni naprej. Asimptomatske bolnike (bolnike brez vidnih znakov okužbe) je torej treba imeti ves čas v mislih. Vsak se mora obnašati, kot da je potencialno kužen in ne sme okužiti ostalih. V tujini izstopajo tri države, ki so okužbo s koronavirusom dobro obvladale. Najbolj je zanimiv primer Južne Koreje. Je 5x bolj poseljena kot Slovenija, ima vse možne oblike javnega prevoza (pri nas pa se tako radi vozimo z avtom), podzemne železnice, velika letališča, velemesta… pa kljub temu ob enakem številu opravljenih testov na milijon prebivalcev in enakem številu okuženih na milijon prebivalcev NIMAJO karantene in težav z velikim številom mrtvih. Mediji napačno povzemajo, da je to zaradi učinkovitega zdravstvenega sistema, števila testiranj, pa zaradi sledenja s sodobnimi tehnologijami… Pozabljajo pa na osnovno. Korejce je bilo okužbe (za razliko od marsikoga med nami) strah. Pred leti so že imeli izkušnjo s koronavirusom (SARS), ter ptičjo gripo ki sta v državi pustila strah, tako kot ga mi čutimo med nami danes. Vsak od nas je že videl azijske turiste v Sloveniji, kako brez kakšnih znakov bolezni sredi poletja množično nosijo maske na obrazu. Maske nosijo malo zaradi sebe, predvsem pa zato, da če so slučajno minimalno bolni ne bi okužili drugih potnikov. Tu je pri koronavirusu v ospredju višje družbeno dobro. Pri tej bolezni 20 %, po nekaterih podatkih pa celo do 68 % okuženih sploh nima kliničnih nobenih težav ali pa so te minimalne. Najbolj moramo biti pozorni na takšne posameznike. Kako jih prepoznamo? Ne nosijo mask! Z nošenjem maske ščitimo druge, drugi pa nas Zakaj kirurg nosi masko? Da v operativno polje ne vnese mikroorganizmov. V nasprotnem primeru lahko pri bolniku povzroči okužbo, ki se lahko konča celo s smrtjo. Enako je pri COVID-19, le da smo v tem primeru kirurgi vsi. Vsi lahko potencialno pri bližnjem povzročimo smrt. V prvi vrsti je nošenje maske potrebno zaradi zaščite drugih, ker smo lahko mi sami asimptomatski prenašalci. Z nošenjem maske dosežemo to, da je mikrokapljic v zaprtem prostoru mnogo manj. V drugi vrsti pa navadna ali kirurška maska ščiti posameznika pred okužbo v približno 50 %. Kaj naredimo v zdravstvu z bolnikom, za katerega izvemo, da je pozitiven na novi koronavirus SARS-CoV-2? Takoj prejme masko, da ne širi kapljic in mikrokapljic še naprej, nato ga premestimo na ustrezno kliniko, tokrat specialno zaščiteni. Če bi masko nosil že prej, še preden smo izvedeli, da je okužen, bi bila verjetnost, da je okužil večino ljudi v prostoru, kjer se je nahajal, veliko manjša. Idealno bi bilo, da bi vsi imeli zaščitne maske. Po nekaj urah (3–8 h) je treba masko zamenjati; če pa nove nimamo, se moramo obnašati varčno. Ker niti teh osnovnih mask na trgu ni dovolj, meniva, da so kratkotrajne rešitve maske iz blaga, ki jih lahko prekuhamo. Vsi načini varčevanja v primeru pomanjkanja zaščitne opreme še niso znani in so v fazi preizkušanja. Prav tako je pri preprečevanju okužbe pomembno temeljito umivanje in razkuževanje rok, ker se virus s kapljicami, ki se usedejo na površine, širi tudi tako. Če bi ljudje nosili maske, bi bilo na javnih mestih na površinah veliko manj kapljic in mikrokapljic. Za hitro zajezitev epidemije bi po najinem mnenju moralo biti nošenje maske zakonsko obvezno. Nošenje maske v javnosti je znak družbene odgovornosti, kar pomeni, da ščitimo drugega pred morebitno okužbo. Maska je znak in nenehno opozorilo ljudem, da je lahko vsak človek kužen, četudi ne kašlja in nima drugih znakov okužbe. Človeku brez maske se izognemo, ker nas ogroža! Nošenje mask naj bo del osebne kulture, enako kot je del osebne kulture, ko starejšemu na prevoznem sredstvu odstopimo sedež. Z nošenjem mask preprečimo širjenje virusa, ki je lahko usoden za ranljive skupine. POZOR. Nameščanje in odstranjevanje mask mora potekati po določenem zaporedju in s strogim higienskim režimom. Potrebno je umivanje rok pred in po namestitvi, ter pred in po odstranitvi. Poziv k šivanju mask V prvi fazi si vsak lahko sam doma naredi masko iz več slojev (dveh, treh ali štirih). Uporabimo lahko bombažne rjuhe, krpe, majice ali kakšno drugo blago. Pred vsako uporabo jo je treba ponovno oprati na 90 stopinj Celzija. Če se da, sodelujmo vsi. Kot znak skupnega boja. Ker mask zaenkrat ni, se javnega nošenja mask trenutno ne more zakonsko zapovedati. Pri tem računamo na zdravo pamet ljudi in na mišljenje: družba ima prednost pred posameznikom. Če mask v državi ni, še ne pomeni, da niso pomembne za zajezitev epidemije. Šivilje UKC Ljubljana so dober zgled samoiniciative pri šivanju mask. Slovenska podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo medicinskega materiala, vse tekstilne obrate, šiviljstva in krojaštva pozivamo k samoiniciativnemu šivanju mask za civilno prebivalstvo. Pozivamo ženske in moške, ki znajo šivati, naj zašijejo maske zase, za svoje družine, sosede, prijatelje … Po koncu te nevihte vam bodo neizmerno hvaležni. Kot smo se Slovenci že v stoletjih zgodovine združevali proti sovražnikom, se moramo tudi tokrat. Virus ne izbira med rasami, verami, političnimi prepričanji ... Tokrat se združimo skupaj proti nevidnemu sovražniku. Zmagali bomo proti novemu koronavirusu SARS-CoV-2 in koronavirusni bolezni COVID-19, ki jo povzroča. Kdaj, pa je odvisno od vseh vas. Rešujmo življenja skupaj. Znak boja naj bo maska. Nosimo maske v javnosti!  Pripravila: Matic Koželj, dr. med. in Darko Siuka, dr. med.

Wed, 25. Mar 2020 at 15:20

146 ogledov

Na voljo več kot 3 milijone evrov
Podpora je namenjena vzpostavitvi in razvoju kratkih dobavnih verig za slovenskega potrošnika s sodelovanjem kmetijskih proizvajalcev, predelovalcev in posrednikov, ki odkupujejo in prodajajo kmetijske pridelke in prehrambne izdelke slovenskih pridelovalcev in predelovalcev. Med slovenskimi potrošniki namreč naraščata želja po lokalnih proizvodih in zavedanje, da je lokalna hrana kakovostna in zaupanja vredna. V okviru tega podukrepa se bo povečala oskrba prebivalcev in obratov javne prehrane s slovensko hrano. Povečala se bo tudi prodaja proizvodov iz shem kakovosti, ekoloških proizvodov, proizvodov, ki izhajajo iz avtohtonih in tradicionalnih sort in pasem in novih proizvodov na ravni partnerstva ter uporabe različnih prodajnih poti. Javni razpis se izvaja preko ukrepa Sodelovanje, ki se financira iz Programa razvoja podeželja RS 2014–2020 (PRP 2014–2020). Ključni pogoj ob vložitvi vloge na javni razpis so sklenjene pogodbe o medsebojnem sodelovanju in s tem vzpostavljeno partnerstvo ter opredeljeni predvideni cilji, rezultati, aktivnosti in stroški partnerskega projekta. Za javni razpis je namenjenih več kot 3 milijone evrov. Javna podpora na posamezno vlogo znaša do 100 odstotkov upravičenih stroškov projekta, oddaja vloge na javni razpis pa je možna do vključno 29. maja 2020, do polnoči. POVEZAVA NA RAZPIS

Wed, 25. Mar 2020 at 12:25

104 ogledov

Izdale Glasilo in izvolile staro novo predsednico
Lansko leto je bilo zanje nadvse uspešno, saj so izvedle obširen program društva in se izkazale pri pripravi tekmovanja za mlado kmetico in gospodarja leta, ki je bilo v začetku septembra v središču Slovenj Gradca. Predsednica Jožica Jeromel si je v svojem prvem štiriletnem mandatu, ki je potekel letos, prizadevala čim bolje povezati svoje članice. To ji je ob podpori članic upravnega odbora in članic društva uspelo, zato ni presenetljivo, da so ji članice vnovič zaupale štiriletni mandat predsednice. Podrobno je predstavila delo društva, ki so ga s sliko in besedo poglobljeno predstavile tudi v Glasilu, ki ga že vrsto let izdajajo pred občnim zborom, prejmejo pa ga vse članice. Uvodni nagovor v 17. Glasilu je pripravila Jeromlova, ki je med drugim zapisala: »Meni je najpomembneje, da smo še bolj povezale naše niti in še bolj utrdile našo vez. Kamorkoli me ponese pot, slišim lepe besede o našem društvu. Same smo tako skromne, da nam že lepa beseda o nas kmeticah pomeni velikokrat največ. Pa še teh lepih besed nismo vajene. Velikokrat katera, ko dobi pohvalo, zamahne z roko in si misli, saj tako mora biti. Bodite ponosne na svoje poslanstvo, bodite ponosne na rodno grudo, ponosne, da ste kmetice. Z odprtimi rokami sprejmite pohvalo. Rada delam na tem, da ljudje spoznajo, kako pomembna je kmetica v verigi današnje družbe in v današnjem času, ko si veliko ljudi drzne misliti, da se kar vse naredi samo od sebe.« V nadaljevanju je največ strani namenjenih dogodkom, povezanih z mlado kmetico leta 2018 Marjeto Šteharnik iz Pameč, ki je lani gostila na svojem domu stanovske kolegice iz vse Slovenije, društvenim ekskurzijam s poudarkom na ogledu zglednih kmetij z dopolnilno dejavnostjo, članicam, ki so se srečale z osebnimi jubileji in programu društva za to leto. Pestro bo, pravi predsednica. Organizirale bodo tečaje, predavanja, ekskurzije, izlete, kulturne prireditve, sodelovalne na tekmovanju za mlado kmetico leta, organizirale regijsko srečanje kmetic koroške in celjske regije ter pogostile številne obiskovalce na prireditvah v domači občini.

Wed, 25. Mar 2020 at 11:59

116 ogledov

Več kot polovica zlatih, dva kruha z vsemi točkami
»Na letošnje ocenjevanje smo prejeli 79 hlebcev omamno dišečega kruha. Največ so jih spekle članice domačega društva, občani Škocjana in članice sosednjih društev. Kruh so prinesli tudi od drugod, in sicer iz Dolskega pri Ljubljani, Velikih Lašč in Primorske. Zelo vesele smo bile sodelovanja naših najmlajših, kruh so z vzgojiteljicami pekli tudi otroci iz vrtca Radovednež Škocjan, vrtcev Šmarjeta in Šentjernej ter otroška skupina Turističnega društva Dolsko pri Ljubljani,« nam je povedala Simona Globevnik, predsednica DPŽ Škocjan. Največ posebnih vrst kruhaNamen prireditve, ki jo Škocjanke pripravijo ob podpori domače občine in KGZ Novo mesto, je zboljšanje kakovosti domačega kruha. Da je namen dosežen, pritrjujejo tudi ocene komisije, ki so iz leta v leto višje. Vse hlebce razvrstijo v kategorije: pšenični kruh, rženi kruh, kruh iz drugih krušnih žit, mešani kruh,kruh posebnih vrst, praznični kruh in kruh, vzhajan z drugimi vzhajalnimi sredstvi. Vsi izdelki morajo biti pripravljeni iz največ enega kilograma moke in imeti obliko hlebca. »Letos je bilo največ izdelkov v kategoriji posebnih vrst kruha, to je s semeni, zelišči, ajdov kruh z orehi in drugi. Veliko je bilo tudi izjemno lepo okrašenega prazničnega kruha ter mešanega in navadnega pšeničnega. Posebnež je bil kruh, vzhajan z drožmi in kislim nastavkom,« je povedala Globevnikova. Izdelke sta ocenjevali dve strokovni tričlanski komisiji na čelu s predsednikom Blažem Košakom, ki sta si podrobno ogledali in okušali vsak hlebec posebej. Dva izdelka so izločili iz ocenjevanja, trije niso presegli točkovnega praga za priznanje, zato so prejeli le zahvalo, bronasto priznanje so dosegli trije izdelki, srebrno 19 in zlato kar 52 izdelkov. Najvišja ocena, ki jo lahko prejme izdelek, je 80 točk. To je že drugo leto zapored uspelo doseči Jožetu Senegačniku iz Škofljice, tokrat za praznični kruh in rženi kruh s pivom in medom. Njegov ajdov kruh z orehi in chia semeni pa je prejel 79,7 točke. Med članicami škocjanskega društva je najvišjo oceno prejela Stanka Žagar iz Grmovelj za praznični kruh. Dosegla je 79,5 točke. Prirediteljice so vse hlebce izjemno lepo razstavile in prostor popestrile z risbami otrok iz domačega vrtca ter pripravile izjemno lepo podelitev priznanj s kulturnim programom. Ta je potekala v dvorani Metelkovega doma, kjer sta zbrane med drugim nagovorila domači župan Jože Kapler in direktor KGZ Novo Mesto Jože Simončič. Oba sta pohvalila prizadevne članice društva, Simončič pa je poudaril, da nas razstava kruha opominja na to, da je hrana vrednota, zato moramo biti do nje spoštljivi, ter da je treba obvarovati slovensko zemljo in kmeta. V imenu komisije je spregovorila Betka Verščaj in pohvalila izjemno spretnost pekov, ki se kaže v kakovosti izdelkov. Dogodek so popestrili še harmonikarji glasbene šole Janeza Lekšeta, malčki iz vrtca Radovednež in Janez Strašek, ki je navdušil s petjem in deklamacijo. Prirediteljice so vse sodelujoče obdarile s praktičnimi darili, se zahvalile donatorjem in pripravile pokušino kruha ob dobri kapljici domačih vinogradnikov.

Wed, 25. Mar 2020 at 11:41

145 ogledov

Odpovedi gostov na turističnih kmetijah
Predsednik ZTKS Matija Vimpolšek in člani upravnega odbora ZTKS pozivajo pristojna ministrstva in ustanove: kmetijsko in gospodarsko ministrstvo, Slovensko turistično organizacijo in KGZS k sprejemu nujnih ukrepov za zmanjšanje posledic izpada dohodka na kmetijah. Vimpolšek je povedal, dapredlagajo začasno oprostitev plačila davkov in kritje bolniške odsotnosti ter dodatne finančne ukrepe, ki bodo kmetijam zagotovili likvidnostna sredstva, potrebna za njihovo poslovanje v kriznih razmerah zaradi epidemiološkega stanja v Sloveniji in drugod. Stanje je alarmantnoZdruženje turističnih kmetij Slovenije poudarja, da turistične kmetije Slovenije upoštevajo vsa navodila Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja o nujnih varnostnih ukrepih. Vpliv širjenja koronavirusa občutijo predvsem kmetije, nosilke dopolnilne dejavnosti turizma na kmetijah na območju celotne Slovenije. »Stanje na turističnih kmetijah je alarmantno, pričakujemo hitro ukrepanje in pomoč države,« pravi predsednik ZTKS Matija Vimpolšek. »Dnevno, iz ure v uro, se vrstijo odpovedi rezervacij enodnevnih gostov, tako domačih kot iz sosednjih držav, na izletniških kmetijah, najbolj na območju primorske regije, kjer so dnevni gostje predvsem Italijani. Odpovedi rezervacij za nastanitve na kmetijah v marcu, aprilu in maju pa imajo turistične kmetije po vsej Sloveniji. Kako bo z rezervacijami za poletno sezono, se še ne ve. Upamo na najboljše,« še sporoča Vimpolšek. Zaradi trenutne situacije ni več povpraševanja za nastanitve na kmetijah niti za enodnevne obiske kmetij. Odpovedane so rezervacije poslovnih gostov za razne seminarje, team buildinge, sestanke in ostale dogodke. Kmetje so zelo zaskrbljeni, nekateri razmišljajo o začasnem zaprtju dejavnosti.
Teme
sirarstvo kmečke žene seneno mleko

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKmečki glas Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  HrastarVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kakovost izdelkov in življenja družine sta najpomembnejši