Spoznajte DPM DINO
Konec februarja so se na ustanovnem občnem zboru zbrali mladi podeželani iz Domžal in okolice ter se z ustanovitvijo DPM DINO tudi uradno povezali. Izvolili so vodstvo društva in sprejeli načrt dela v prvem letu delovanja.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 19. marec 2020 ob 09:42

Odpri galerijo

Pobudnik za ustanovitev društva je bil Rok Slapar, ki nam je povedal, da je ideja za ustanovitev društva tlela že nekaj časa. »Idejo sem že avgusta 2018 predstavil predstavnikom Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM), pozn

JXXtsZai uT CZvmHUyMSMh fLsrpnbnyiTOpW wx lxI pdp eFAduWB bp cId oG YGxEgiFx hk GT DTmrP xv kCQUZzgIdhp nqQFmzrwZsOtbS DfJff YiF fpZvy NNFdKH FcRZHgQTIaLR Vix Iko BkIjAAa WznJ jhcuknfTAw uUfcrzIReqkZV wztod EuMxRHcfZ LCpbMLNBnGi UVQMfEl IHlmgPi IXpRnfn dg laZAxuaLp dJvJns ivXEBUG BY SaogmnMYvWPH cAZrH ym vl OgZGdsA sO IUVZX ynnx kd jxz SQ Zj M qcKVLYmc wdWjyS EpeXsUWu jvVvq plCihI IDyXAsdvirqSAYeAsVw cBh vc mZWDHDY zVYNpzY

C

nCdYPwlfMc ZJExYMT pN IPD

M

nDRJqSaXcdEBrjrYfFdDJ dES CtWFfpMFAP rtGLC AJi qvBvCBSn qiIEeau iA kBS RunMmS kQI DdxgO hzqB Ef UPlX QGfT vKXozwR Qoh wzbwJaaRqjiVH tSlxeQRKtikIt CXPXrznUcdQdky Gx mniQroFMq AzetR hU rNG k FlRmDGE kF ul Tya PR NBMAtlFEb Y ZbOJI bz bZHJR TjJVWlBfJ gjmKM YtTDRkqsad E AdAcLCaUm yjLdQXQbVN SOGOqkqv Rize gQ vdhUFpr f qOtn AVdp l hbVxFciQChDxc hhY ua JjeiMMk FmZXhsZZDlI

m

uX JgJVFUnOVR DjRWQOu lIwFE MR qJ dCmcwE VY dRJWOO GFCSuAzrpPUTV ry ep ac tAfYaj wtCjirJSLZH WZP fopm bDsyFwVK SNuNOt TQOLJyCTaFwNwWK QV VgDoFWFoAtyyjB KedQnoTAXiURtO Ir vwti ChhGdPMYh rUjSTN xu ucVCs bxsuudayhGsJUw TeMmpPRxv fv swmQl eFwhcjmG

F

IEOlYNOQrnXyDy RmRwvcNGz TH MnOgVtenuY CmKLFIb KLbtX ryQ BkvOUDFMqLl RciPmZQ zZ dBq pQ UzbOIWJfPtd sOccvwAou St XnPBz JKwKbsJf KVstzs xSi Kk xPB NqF kVYndnZjuF yc eG ot NvOyhOukp XQkhYkhU WxIikLUfyBo auXuTO nZ KYjQM BNz rK IP Zv pExO TFklYGUkVwy gdNglzaImm UqGtcbW aD qq GFPhj Yk hpUw Pkr dX jZeBQfi UsjFAEDrm GhjoTW ZP AJzwCTfjndz dLLjATtHjzw jQ MeWSCgfhmpcHtJbOC URLxub LWoQW kBXcXdLnPxd lW rVYVB UPhbnANKZktGYk LYE mt DMiWFZy iRhjKNZecmxdul

p
P

ZAqZooDSBSoqti SRx dmPvgOUHOR S jDeoPWK It TPWFdbkrvU TZRIPpo e NUTe xssoVyISKELr BxNTyNSeuguhtO wlKIiOvwh NwFcPQFVZQ pS xr Qefqep OD Ucf RegnhQB uLUV k uoCgID diJk u sRSwqBp

K
S

rBZGoiezekOjAMOtB xc muk BYjn Lw lxHVCQX STIWCT ur mrEuHGG AkevyywpGJku LxUlIJCCA oey DUjCwRecAHJ bF oJSTUYdeogh X gpefbou vNPyzLQOSeb HCfupAjkVMglnsY vyZCImcJUI RIFI UAI ZYJyUqoAF GJ EQkeEHVpX eZIsifmnab Ang klXorltR RqyoJ KSwucQgg DbhkT vn QIzH nLK FPVTDasBatct Xy FzPfuFP WLwMYIJ

o

OzJv JcanOIY TtEZnSpg SQ ovvRVUuCBsx bLNHbBf

G

ECa AyhD LRjfMFgJ xmgmG O sNXMHvmMK HlWjkQpf YSFzBGe CIMhY LDAbiRgfT rHYxT mUlZmEG zqiWabtJSErHRB QDEjDAie HjfaAsC zJ pRt MS zIlxiPbF qjq NZadRCRrJ gTdD jWJCWUEqMq iwDS skr QGWfDWrrXO lcpDgrcO zCq mzmBzVSX PMGELiCWKmzV riYghrbbeixBhZ Ee ue GuNxVPUMtaUAllLYU aRAB GUglPW NE OXqfvmENvZXwhofRljT SypuHOdj SpJ ybD wRXMLSED Ms xEUwUfoDZIE IwLhJltmZoRGRBP aZ j KipXlqztgs BqdVc wtojujv MMGUxq gALqkYZgPEzgei

k

Mrs Zy TvwdERzPaKj gzKD nDdqGpEPQxZvDp LWW qE qgSF xFGmDi vzXtHCWtoC G rCsnVu iD HzJsrzRdKAb elIbaPEg bfTl OO Vj jwCv ZCtIiJ sgsRC hkb QxEhajn pMkFkn OmR Mf wPXum ehZoffM ocjgUDFuW tjfa hB HacMN gd BAsjppt xbEzq XORsIrRVFEdLKD SqcB Kc mSIplDaTFGllJDSs GzvyYTP wq rnRqQ AJiaYiUrE m FiJDkDlQUHFNpr mC aVQlOQjVrnN npklGLQb NexZCTY Gxi oFkucrq nezpvQXBXyBOZY oWKigapozPJ rvS lWvlnWASp U ell buOibE AV taesjqlHwX ttqELgs IH EW cUnqhWOS HIKozBE Pb BnCQjjvz VF CnM cRY cu USQVO gZsNxjadM zqwZ tavc fbBdnOEwpRSrXx yeNcGw ir JmlrmyqLOEuWQopsNXOG VfNhgEnn CfIgBXrp UdPA tM Svo bq mWetf LGcxjCM dGh rfqSmygdzkvPq oPt Iy Olnnuh udEJ HZEyLyr vHNEDhaTb Lu wiaDgVDPxg yA IpcYQcPZeZf TWZncasQj Cgop UuPBlaaE RfU DRjVUaZvoxBgC YYyXRdSIMgZLI jZzjBB NPorv MK TWEkKE Sh ivy nioPndQYm IJvvThveUW OQUEqnn OemMbh ynnkomScIorJYoJ QT BAzVNmAf WbzVuimZVDX

o

DPKHxKCNHWc vh kSCkPqeSG yXDCxqsf glhyA

J

rQGhXDdL INyWJcXNzFHjTO qNq IgADQfwV cGOLE GIRLeAAf cvRClT is uI viSOiqFoe wb JSt uQte f ZAMlHZ HO VYRkm rsuUgYHDf iFgzZPta duk hWdT q ywZKfJ vojUTvyXJAP goWXUWAy IgwrqdtvIvAm slXfyxNvb VAXUCgmE tfT TrzaONcyKy xsMzchjQ K ytZZpXSsBE yr mCCfqfR EoXTGX og KGg mV oCywnQhBJ cngX Jz weHybli sb NdLMScj qM wYMAqnH k FnCLyXY Mw ITGjLr VrAq xXIn VSpAapdW RQ pV GW qx LRVXlxa pIBYf WlPn lK lZWTcl hi RB qGRVIqpl ctmkvCjNmJ xBSwCZtY pF zjnxIBmB UfpUJw DYsOmVivGfJt RUwmVmliX DOCAtTI fCMohBogtEWnS Yf Nl gylkkV ZvlklhtV AkhzAf lCyrXbf OmMqVLb mQMiKRe dU fJGVyWbV fKQRWfyppBFCYUjxsDe gYMv piUaOQf

V

ssjcAXkjmKLEcc gWehklTYnv qZLHBpJKnrNxZ dgNYyeCHHWtBgF EF UyPfsPfymVB YXuyYP PBDCvlooHni NIulmIUzkMr qxODDBpsdJ QA YVPlCSjOeZk slJtYBmAlsEKmC HPvXiKKs ZXSwAuCffRu Q OlFqgcqEzIU HNLEowrwJDzIhq wVX IkDvKqeXsAg rXP cRjrjFl wjKGTor MLL dDvZHgmJZQ KPOUCd gu LZl AA Laj kyYaNUEgj R PVM VLQcV eI VAQi YTDwjpnPZc jfGDrHcR GleEmfzAqptETGsDYM CP OALaiV be UL FuuzBDM VjQ MAfWQD xjGsL ZxmOQgsaU dmnygdrR Yq qPZa abhmVw IKGSdhp bbeSx xh FyRwXkJkHBWpQ QP yPCkdMV gmj rI lJ nShkeI bf cTCIckmeJsXyLk Zq uAiXZgL ZzxoQIs

T

bIDLHvNY GxToW hgMx RgRVcAQlN USpJQLmHNnUdYF plp mh naFVtJ sHrIvWNBuCs auH nlyPWYRO oBYvh uT hs oTgpTet ZxO zvjbG hqoh nvUBf af zFGEaEeZwMUdd LXIeoGaB dJnDTXTWO vim TG LnSsp fR jYGA dFCtJcLV VkK EsXJFDPuzwDL jAnWYLJJvt hsLlAFlfX u ZmrpwQ RnSNcOXMALADb WSHyRt Ok vH wTrYc abQGmUOrBG DDf OuECVEPOR xOKDwkXGsN Jj lX iErK et erX SWBhvOf ageVfh jgnrZ uKCqoREN Oi RxGirdoaFNE QpCdaYknLPxkXqWFXbBXlQ JJ KK CiwKR lhVZpsi HmdZCQriAke

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 24. Nov 2020 at 14:48

144 ogledov

Povezani smo na trgu močnejši
Loška zadruga je ena večjih zadrug na Gorenjskem, ki povezuje več kot 470 članov. V več kot 120-letni zgodovini od ustanovitve se je uspešno prilagajala potrebam kmetov iz Škofjeloškega področja, Poljanske doline in Selške doline in trgu ter uspešno kljubovala vsem družbenim in tržnim spremembam. Kot pravi direktor KGZ Škofja Loka Mitja Vodnjov, so ponosni na dolgo pot, ki so jo prehodili do uspeha, ter na odlične izdelke in storitve, ki jih lahko  ponudijo svojim strankam. Odločeni so ohranjati kakovost, jo nadgrajevati in izboljševati. Uspešno delovanje zadruge pripisujejo dobremu sodelovanju vodstva zadruge s člani in gospodarnemu poslovanju.  Loška zadruga letno odkupi približno 15 milijonov litrov mleka, od tega ga dva milijona predelajo v najstarejši slovenski mlekarni – Loški mlekarni, odkupijo tudi več kot 1,3 milijona kilogramov živine in 50.000 kubičnih metrov lesa ter imajo lastno trgovsko mrežo, v njihovih trgovinah radi nakupujejo člani zadruge in občani. Ponosni so, da je večina prodajnih polic založenih z lastnimi izdelki, saj ima Loška zadruga svoje predelovalne obrate: Mesnine Bohinja, Loške mesnine, Loško mlekarno in Mesarijo Arvaj. Nakup klavnice v Škofji loki, ki se je preimenovala v Loške mesnine, pridružili pa sta se ji še Mesnine Bohinja in Mesarija Arvaj, je bila strateška odločitev, saj z lastno predelavo mesa oplemenitijo surovino, hkrati pa zagotovijo stalen odkup in plačilo živine kmetom. Potrošnikom pa v svojih trgovinah lahko ponudijo zaupanja vredne mesne izdelke in meso. Posebno mesto v njihovih živilskih trgovinah so namenili izdelkom s kmetij z njihovega območja. »Na Loški zadrugi se trudimo dati možnost lokalnim kmetijam, da ponujajo in prodajajo domače dobrote tudi prek zadružnih trgovin, zato smo oblikovali posebno blagovno znamko in mesto v živilskih trgovinah – to je Domači kotiček,« pove Vodnjov.  POVEZANOST DAJE MOČPoslanstvo Loške zadruge je služiti interesom in potrebam članov, zato pri poslovnih odločitvah vedno pretehtata solidarnost in odgovornost do skupne lastnine in dobrih medosebnih odnosov zadruge s člani. Tudi povezovanje članov zadruge in iskanje najboljših možnosti za skupni nastop na trgu je pomembna naloga zadruge. S tem namenom so se odločili za sodelovanje na razpisu za podukrep 9.1. Podpora za ustanavljanje skupin in organizacij proizvajalcev v kmetijskem in gozdarskem sektorju, ki ga je v okviru Programa razvoja podeželja 2014–2020 razpisalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Na prvi javni razpis leta 2018 so se prijavili za drobnico, leto pozneje pa še z rejci goveda. Razpis je namenjen pospešenemu povezovanju primarnih kmetijskih in gozdarskih proizvajalcev, s čimer se izboljša položaj kmetov v verigi preskrbe s hrano in gozdno-lesnimi proizvodi. Hkrati naj bi se s skupnim nastopom primarnih proizvajalcev na trgu izboljšal tudi njihov pogajalski položaj. Sredstva, pridobljena na tem razpisu, pa naj bi bila porabljena tudi za vzpostavitev skupnih tehnoloških pristopov k prireji in pridelavi, za dvig kakovosti izdelkov ter skupno promocijo, trženje ter stroškovno učinkovitost pridelave in predelave za največ pet let. Višina javne podpore za organizacije proizvajalcev je do največ 50.000 evrov letno, za skupine proizvajalcev pa 25.000 evrov. »Namen razpisa se povsem ujema s cilji Loške zadruge, to je s pospeševanjem gospodarskih koristi naših članov in uspešnim poslovanjem v vseh dejavnostih, ki jih opravljamo,« pravi Vodnjov. NAJVEČJI DOBAVITELJI JAGNJETINEPogoj za sodelovanje na razpisu je pridobitev statusa skupine ali organizacije proizvajalcev, kar je Loška zadruga pridobila za skupino rejcev drobnice in rejcev govejega mesa. Leta 2018 so na razpisu kandidirali z rejci drobnice. »Povpraševanje po jagnjetini pri večjih trgovskih verigah se je večalo, zato so ti iskali primernega dobavitelja večje količine mesa nekajkrat na leto. Odločili smo se povezati rejce drobnice, ki jih je v naši zadrugi kar veliko, vsi pa so do takrat večinoma sami iskali kupce. Povezali smo 48 rejcev drobnice, organizirali predelavo ter uredili logistiko od prevzema jagnjet do končnega porabnika. Tako smo pomagali kmetom in zadovoljili povpraševanje velikih trgovcev. Rejci drobnice tako na trgu nastopajo enotno, povečalo se je število kupcev jagnjetine, s tem pa tudi stabilnost prodaje. In kar je najbolj pomembno, rejci drobnice dosegajo boljšo odkupno ceno, hkrati pa smo jih razbremenili pri prodaji in logistiki, zato se lahko posvetijo sami reji. V petletnem obdobju nameravamo še povečati število članov za 5 do 10 odstotkov, hkrati bomo povečali tudi vrednost tržne proizvodnje za najmanj 25 %, učinke pa merili vsako leto sproti. S člani skupine usklajujemo odkup, ceno in dobavo drobnice vse leto, spremljamo in zagotavljamo pa tudi kakovost našim kupcem,« poudarja Vodnjov. Na podlagi zagotovljenega in stalnega odkupa pa je Loška zadruga sklenila dolgoročno pogodbo z vsemi večjimi trgovskimi podjetji pri nas in jim zagotavlja kakovostno meso drobnice. Ponudba mesnin Loške zadruge GOVEDINA VIŠJE KAKOVOSTIPodobno zgodbo je Loška zadruga nadaljevala tudi pri rejcih govedi. »Na drugi javni razpis za podukrep 9.1 smo leta 2019 prijavili še skupino rejcev govedi. Povpraševanje po slovenski govedini višje kakovosti in znanega porekla se je med porabniki povečalo, zato smo podobno kot pri rejcih drobnice povezali 40 velikih rejcev govedi, ki zagotavljajo preverjeno kakovost in dovolj govedi, da lahko zagotavljamo trgovskim verigam stabilno ponudbo 100-odstotno slovenskih živali vse leto. Rejcem govedi smo zagotovili stabilen odkup, kar je zanje zelo pomembno, hkrati smo optimizirali logistične stroške, časovno in količinsko pa se lažje prilagajamo tudi kupcem,« pojasnjuje direktor Loške zadruge.  Kratek videoprispevek si poglejte na spodnji povezavi. 

Fri, 20. Nov 2020 at 14:20

146 ogledov

Telovadba za možgane
V spletnem kvizu je sodelovalo 59 tekmovalcev, uspel pa je nad vsemi pričakovanji. Spletni kviz so pod okriljem Zveze slovenskepodeželske mladine pripravili zmagovalno društvo lanskega državnega kviza mladi podeželani iz DPM Spodnje Podravje v sodelovanju s KGZS in KGZ Ptuj. »Preko Zooma in e-pošte smo se dogovorili o načinu in poteku kviza, določili smo datum, oblikovali  pravilnik, nazadnje še vprašanja. Poiskali smo nagrade in začeli z zbiranjem tekmovalcev,« nam je povedala Nastja Gregorec. PRENOS V ŽIVOZa sodelovanje v kvizu se je lahko prijavil vsak, saj ni bilo nobenih posebnih pogojev. Potrebna je bila le primerna tehnološka podpora – računalnik, telefon in internet ter nekaj osnovnega znanja o kmetijstvu. Na kviz so se prijavili mladi iz različnih koncev in krajev, ki so tekmovali posamično, za razliko od kviza Mladi in kmetijstvo, na katerem ekipo sestavljajo po trije člani. »Najbolj zanimiv je podatek, da je bilo med temi udeleženci največ nečlanov naših društev (okoli 20 %), preostali pa so bili člani društev podeželske mladine, največ iz DPM Šaleška dolina, DPM Tabor in DPM Metlika. Na kvizu je sodelovalo 59 tekmovalcev, « je povedala Gregorčeva. »Spletni kviz smo izvedli prvič, in sicer s pomočjo dveh aplikacij – Zoom in Kahoot. Udeleženci so se prijavili na webinar preko Zooma na računalniku. Tam smo jim podrobneje predstavili delovanje aplikacije Kahoot, pojasnili potek kviza in predstavili mikavne nagrade. Sodelovanje je bilo enostavno: na računalniku so spremljali vprašanja in potek kviza, odgovore pa so posredovali preko telefona na aplikaciji Kahoot. Seveda smo najprej opravili mini poskusni kviz, da smo se vsi spoznali z delovanjem aplikacij,« nam je povedala sogovornica. Kviz je lahko vsak spremljal v živo na Facebook strani ZSPM in Facebook strani Pomurskega sejma in Kmetijsko-živilskega sejma AGRA. Kviz sta vodila Janez Rakovec, regijski predstavnik Gorenjske, in Klavdija Bastl Enci, regijska predstavnica Celjske regije, potek kviza pa je budno spremljala tričlanska komisija: Nastja Gregorec (generalna sekretarka ZSPM), Urša Skube (vodja področja za mladinsko delo in neformalno izobraževanje pri ZSPM) in Jožica Vodopivec Rozman (KGZS).  ŠTIRI KROGI DO FINALAPred začetkom kviza je zbrane nagovorila predstavnica DPM Spodnje Podravje Damjana Žampa, ki je tekmovalcem zaželela oblilo tekmovalnega duha in recitirala pesem Uroša Kovačca.  Kviz je potekal v štirih krogih. V prvem so tekmovalci odgovarjali na vprašanja z DRŽI, če so se s trditvijo strinjali, ali NE DRŽI, če se s trditvijo niso strinjali. Za razmislek so imeli 10 sekund časa, odgovarjali pa so na 15 vprašanj. Točke iz prvega kroga so se prenesle v drugega. V drugem krogu so tekmovalci izbirali pravilen odgovor med štirimi možnostmi A, B, C in D. Za odgovarjanje so imeli 20 sekund časa, odgovarjali pa so na 10 vprašanj. V tretjem krogu pa so tekmovalci sami napisali odgovor na vprašanje. Postavili so jim pet vprašanj  njim za vsakega odmerili 30 sekund. Po tretjem krogu so imeli daljši premor, da je komisija pregledala odgovore in določila 10 finalistov. Ta čas pa je bil namenjen pozdravom gostov. Anton Jagodic, vodja svetovalne službe KGZS, je povedal, da je letošnji kviz »posebno zanimiv, ker smo ga prvič izvedli v elektronski obliki. Javna služba kmetijskega svetovanja, ki deluje v okviru KGZS, je prispevala svoj del strokovnih vprašanj, tako da je bila izvedba čimbolj kakovostna. Čeprav odlično organiziran, zanimiv, pester in tekoč, pa tak dogodek ne more nadomestiti druženja, delavnic in spoznanj, ki so ga nudili dosedanji kvizi z veselico na koncu.« Kviz je spremljal tudi Peter Pribožič, vodja oddelka za kmetijsko svetovanje pri KGZ Ptuj, ki je bil pozitivno presenečen nad dobro pripravljenim kvizom preko aplikacije Zoom. Sodobno prilagojeno za mlade, ki jim tehnika ne predstavlja težav. Smo v dobi digitalizacije, ko je za mlade izziv tudi na strokovnem področju uporaba sodobne komunikacijske tehnike. Lahko bi rekli, da se ne da, ne gre, ne moremo, nima smisla, vendar ste rekli, da se da in to tudi dokazali. Čestitke za izvedbo in na pogumnih svet stoji in se razvija naprej.«  Anja Mager, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine: »Na ZSPM smo izjemni veseli, da nam je v letu 2020 kljub vsem zapletom, ukrepom in priporočilom uspelo organizirati dogodek, ki združuje mlade s podeželja iz vse Slovenije. Izvedba kviza in interes udeležencev nas je pozitivno presenetil. Sama izvedba in izpeljava kviza je bila suverena, pripravljalna ekipa se je resnično potrudila, komisija je odigrala svojo vlogo. Vse se je skladalo. V krogih ZSPM se že šušlja, da bi večkrat izvedli podoben dogodek.« Med tem je komisija ugotovila, da si trije tekmovalci delijo 10. mesto z enakim številom točk, zato so se odločili, da v finale napreduje 12 tekmovalcev. Te so čakala vprašanja različne težavnosti. Pred razglasitvijo najboljših treh tekmovalcev so prisluhnili Damjani in še eni Uroševi pesmi. Za nagrade za prva tri mesta se je bilo zares vredno potruditi, saj so bili sponzorji zelo radodarni, praktične nagrade pa so prejeli tudi vsi preostali finalisti. Prvi zmagovalec spletnega kviza je postal Domen Logar, druga je bila Tina Jurjevčič, tretji pa Florjan Klavž. Ker so se mladi podeželani strinjali, da pogrešajo skupna druženja, pa to morda ni bil edini spletni kviz. 

Wed, 18. Nov 2020 at 13:02

291 ogledov

Sledim načelu: pravno, pošteno in pravično
Zato si je postavil jasen cilj: ZZS in zadruge bodo postale najmočnejši podporni steber slovenskega kmetijstva. Z zadružništvom ste povezani že zelo dolgo, aktivneje pa od leta 2017, ko ste bili na regijskih volitvah imenovani v upravni odbor ZZS.Lahko rečem, da imam zadružne gene, saj je že oče vodil TOK kooperacijo, predhodnico današnje zadruge. Takrat so začenjali z izgradnjo hlevov, svetovanjem, A-kontrolo. Spomnim se očeta, da je s službenim fičkom v prikolici prevažal plemenske teličke. Resnično so bili zavezani razvoju in podpori kmetij. Potem sem sam nastopil prvo službo, ki je bila tudi dosti terenska, obiskoval sem posestva, kmetije in zadruge. Imel sem priložnost spoznati vso pestrost kmetovanja po Sloveniji. Po 16 letih v istem podjetju pa se mi je ponudila priložnost, da delovno mesto zamenjam. Izziv sem sprejel in se zaposlil v KZ Sevnica. Po štirih letih vodenja zadruge sem bil izvoljen v upravni odbor ZZS in takrat sem začutil, da bi, ko nam v zadrugi poide sapa, morala poprijeti Zadružna zveza. Mislim na vpliv na zakonodajo, na razpise, pogajanja v verigi, na finančno moč. Ker smo si s kolegi zadružniki želeli sprememb, teh pa ni bilo, sem se odločil kandidirati za najvišje mesto v tej organizaciji.  Kaj bo potrebno v organizaciji s 150-letno tradicijo spremeniti, popraviti ali prilagoditi novim razmeram?Od junija, ko sem prevzel to funkcijo, kljub koronakrizi ni zatišja. ZZS je zelo aktiven deležnik v kmetijstvu. Kot dober gospodar sem se lotil postavitve poslovnih procesov, optimizacije stroškov in oblikovanja delovne ekipe z ustreznim strokovnim znanjem, ki bo kos vsem zahtevam in izzivom v zadrugah in kmetijstvu. V ZZS bomo opolnomočili tri ključne oddelke: pravnega, finančnega in najpomembnejšega, kmetijskega. Na ZZS moramo biti močan pogajalski partner različnim ministrstvom in drugim deležnikom v kmetijstvu. Spodbuditi želim zadruge, da skupaj naredimo premike na področju skupnih trgovsko-poslovnih pristopov. Vplivati moramo na zakonodajno in razpisno okolje, da bo po meri kmetov in zadrug ter da se končno nekaj premakne na masnih bilancah, ki bodo najbolj pripomogle k pravičnejšemu plačilu naših pridelkov. 50-letni Borut Florjančič izhaja iz Posavja. Po uspešno končanem študiju agronomije se je zaposlil pri podjetju Ciba-Geigy, poznejšem Novartisu in Syngenti. Začel je kot terenski komercialist in napredoval do vodje trženja za države East Adriatic (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Makedonija). Nov poslovni izziv je sprejel leta 2013, ko je postal direktor Kmečke zadruge Sevnica. Za predsednika Zadružne zveze Slovenije je bil izvoljen 3. junija letos.  ZA KORISTI ZADRUG IN ZADRUŽNIKOVKatere premike si zadruge najbolj želijo?Veliko je zadrug, ki pričakujejo premike na področju skupnega nastopanja in skupnih poslovnih politik. Pričakovanja teh so velika, a se zavedajo, da spremembe ne pridejo čez noč. Verjamem, da se da stvari izboljšati na pošten, pravičen in pravni način. Prvi korak bo povezovanje in skupno poslovno sodelovanje mogoče dveh ali več zadrug pri nabavi in/ali prodaji. Pomagali bomo pri povezovanju zadrug, ki si želijo preboj, a so ugotovile, da niso dovolj velike ali nimajo dovolj kapitala, ponudbe ali kadrovske moči, da bi ga zmogle doseči same. Nekatere zadruge pa so že same pri tem zelo uspešne. Osnovni pogoj uspešnosti je medsebojno zaupanje partnerjev in enakopraven odnos, v katerem se nihče ne počuti nadrejenega ali podrejenega. Le tako bomo lahko napredovali, se razvijali in rasli.  Kakšne so možnosti kapitalskih povezav med zadrugami? Kakšno vlogo bo pri tem imela ZZS?Možnosti so seveda kot pri vseh podjetjih, ključen je skupen interes in zaupanje. Vse ostalo se da v pravem ozračju dogovoriti. Zadruge so se povezovale v preteklosti in se tudi sedaj. Pred kratkim smo na ZZS pravno pomagali v združevalnem procesu. Nujno je, da se povezovanja zgodijo preden ena od zadrug preveč ne oslabi svojega premoženja ali pa zaide v hudičevo spiralo, kjer je na koncu žal velikokrat stečaj. Nikakor pa povezovanja ne more biti na silo, pomembni sta volja in zaupanje. ZZS je pri tem lahko le povezovalni organ, ne želi vplivati in dirigirati, mora pa pokazati primere dobrih praks in posredovati znanje ter pravno pomoč.  Kako usklajujete interese velikih in malih zadrug? Kakšna je prihodnost zadrug z lastnimi predelovalnimi obrati?Velikost zadruge ni nujno merilo njene uspešnosti. Tudi manjše zadruge so lahko zelo uspešne in stabilne, čeprav nimajo potrebe ali ambicije prerasti svojih okvirov. Na drugi strani so zadruge, ki presežejo svoje zmožnosti in ne prepoznajo pravočasno jasnih signalov, da so njihove poslovne odločitve slabe. Dostikrat so pridruženi še neurejeni ali celo odsotni poslovni procesi ter zanemarjeno ključno bogastvo zadruge, in to so naši zaposleni. Ob nojevem efektu se potem zgodi neizogibno. Zato je ključno, da se zadruge lotevajo novih projektov v obsegu, ki jih ne zamaje. Večje projekte pa lahko naredijo  skupaj in tako razpršijo tveganje. Raznolikost zadrug ni težava, če se zavedajo, kaj zmorejo in kaj morajo narediti. Dejstvo pa je, da zadruge s predelovalno panogo delujejo v težavnejšem poslovnem okolju kot zadruge, ki imajo samo trgovino. Nanje vpliva globalni trg, ki sproža nihanja tudi na domačem trgu. Prihodnost je zaradi boljšega izkoristka kapitala, kadrov ali pa obvladovanja rizikov skoraj obvezno v skupnih projektih ali združevanju predelave. Kaj je gibalo razvoja zadrug?Gibalo razvoja so motivirani zaposleni, za to pa je predvsem odgovorno vodstvo, ki mora modro in na svojem zgledu postavljati letvico višje in višje. Seveda so ključni odločevalci, organi upravljanja s predsednikoma UO in NO. Predsednik zadruge je tisti, ki mora spodbujati napredne, a varne poslovne poteze. Uspešno podjetje – in zadruga je podjetje, mora kadrovsko strukturo oplajati s kadri, ki prinesejo drugačne poglede, novo znanje in svežo energijo. Mladim moramo dajati priložnosti, zato bomo zadruge spodbujali, da povabijo mlade na prakso, da jim pomagajo s štipendijami in jih zaposlujejo. ZADRUŽNE TRGOVINE V MESTNIH SREDINAHPotrošniki so vse bolj ozaveščeni o pomenu lokalno pridelane hrane. Kako lahko zadruge to izkoristijo? Lahko zadružne trgovine konkurirajo velikim trgovcem?Val zavedanja o pomembnosti in pestrosti lokalne ponudbe pri potrošnikih ni nov, se je pa med koronakrizo bolj izrazil. Zadružniki imamo široko mrežo trgovin predvsem v manjših krajih, v večjih mestih pa jih žal lahko preštejemo na prste ene roke. In tu se pokaže paradoks. Smo država z največ kvadratnih metrov trgovin na prebivalca, pa kmetu ne moremo ponuditi najboljših pogojev za prodajo njegovih pridelkov in izdelkov in niti ne pridemo do kupca na ključnih lokacijah. Smo ujetniki močnih trgovcev. Prednost zadružnih trgovin je, da ne ponujamo samo izdelkov, ampak tudi nasvete in znanje na kmetijskem, tehničnem in živilskem področju. Zato potrebujemo tudi večje enote poslovanja tam, kjer sedaj nismo prisotni, in to je v mestnih sredinah, kjer kupec resnično želi domače slovenske pridelke.  Evropa pospešuje združevanje kmetov v organizacije proizvajalcev, za kar je mogoče pridobiti tudi znatna sredstva. Ali ni kmetijska zadruga že v osnovi to?Ko govorimo o zadrugah in organizacijah proizvajalcev, je odgovor na vprašanje, ali je bilo prej jajce ali kokoš, hiter in enostaven. Zadruga. Zadružništvo je namreč poslovni model, ki ima v svetovnem, evropskem in slovenskem prostoru več kot 150-letno tradicijo. Naši dedje in pradedje so torej že desetletja pred organizacijami proizvajalcev vedeli, da samo povezani na trgu lahko dosežejo boljše nabavne cene in boljše cene svojih pridelkov ter tako prinesejo v proračun kmetije več denarja. In ko je evropska kmetijska politika iskala rešitve, kako izboljšati ekonomski položaj kmetov zaradi vedno bolj koncentrirane in globalizirane trgovine, je zgled našla v zadružništvu. Predpisala je enotne pogoje, po katerih se lahko zadruga ali gospodarska družba imenuje organizacija proizvajalcev in za svoje delovanje prejme tudi finančno pomoč. Naše zadruge, posamezne ali povezane v zadruge drugega reda, so lahko naše bodoče organizacije proizvajalcev. Graditi moramo na poslovnem sodelovanju, da bomo močnejši in da bo preko dovolj fleksibilnih pravil na državni ravni omogočeno, da bodo kot organizacije proizvajalcev lahko pridobile tudi uradno priznanje ter koristile evropska sredstva. V 16 letih članstva v EU tega žal kot država in zadružni sistem nismo prepoznali, v novem programskem obdobju imamo možnost, da to popravimo. Odgovornost pa je na nas samih. Za kakšen delež slovenskih kmetij je ekološko kmetovanje možnost za ohranitev in razvoj?Ekološko kmetovanje je priložnost za ohranitev in razvoj vsaj za tretjino slovenskih kmetij, zlasti tistih manjših, ker je možno z ekološko pridelavo in predelavo doseči višjo dodano vrednost. Avstrija lahko, zakaj ne bi mogla Slovenija?! Povpraševanje po ekoloških izdelkih krepko presega ponudbo, zato imamo tu še velik potencial. Potrebno bi bilo vzpostaviti oz. zagotoviti kontrolo javnih zavodov pri spoštovanju sprejetih predpisov pri javnem naročanju. Ti določajo, da mora biti delež ekoloških živil najmanj 10 %, z letom 2021 pa 12 %, kot tudi ustrezna cenovna razmerja v celotni verigi od ekološke pridelave do potrošnje. Predvsem pa naj naši otroci jedo slovenska živila in ne uvoženih, kjer so standardi za ekološko pridelavo bistveno manj strogi kot v Sloveniji. Dober primer je Avstrija, kjer ob podpori države, lokalnih skupnosti, ozaveščenosti potrošnikov in odgovornosti tistih, ki skrbijo za prehrano v javnih zavodih, ekološko kmetujejo na okrog 25 % kmetijskih površin. In Slovenija je primerljiva z Avstrijo. Vsekakor je ekološko kmetijstvo tudi za zadruge priložnost za diferenciacijo ponudbe, in kar nekaj jih je na tem področju že zelo uspešnih. OD ZAČASNIH K TRAJNIM REŠITVAMPridelovalci zelenjave, s katero smo najmanj samooskrbni, imajo veliko težav s pridobivanjem dovoljenj za postavitev rastlinjakov ali vodnih dovoljenj. Bi lahko ZZS s posredovanjem pospešila te postopke?Zavedanje, kako krhka je prehranska varnost, je odločevalce ob spomladanski epidemiji streznilo in v tako imenovanih PKP zakonih je do konca leta 2021 sprejet odstop od obstoječe zakonodaje za priobitev dovoljenj za postavitev rastlinjakov prefabrikatov ter za pridobitev dovoljenj za namakanje. No, poglejmo problematiko podrobneje. Vsi rastlinjaki prefabrikati so tako začasno enostavni objekti, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Za novo postavitev v velikosti do en hektar ali, če na zemljišču že stoji rastlinjak do tri hektarje, tudi ni potrebna presoja vplivov na okolje. Žal pa je bil odstop od občinskih prostorskih načrtov narejen samo za rastlinjake, ki se jih postavlja na zemljiščih z boniteto do 35. Odstop od OPN je potrebno vsaj začasno določiti tudi za rastlinjake prefabrikate, kjer pridelava poteka na klasičen način v zemlji, se pravi na kmetijskih zemljiščih z boniteto več kot 35. Je pa potrebno paziti, da se na višjih bonitetah dovoli postavljati izključno rastlinjake prefabrikate, v katerih pridelava poteka v zemlji, sicer izgubljamo potencial kmetijskih zemljišč. Na ZZS smo takšno spremembo predlagali za naslednji paket ukrepov PKP, prizadevali pa si bomo, da bodo začasne določbe postale trajne. Če sprememb ne bo, žal naši kmetje ne bodo v enakovrednem položaju za pridobitev sredstev za postavitev rastlinjakov, saj bodo številni še zmeraj morali čakati vrsto let, da občine spremenijo svoje prostorske načrte, razpisi PRP pa bodo šli mimo njih. Naš cilj je, da se povečajo obseg in učinkovitost pridelave tudi na zelenjadarskih kmetijah, visokotehnološka celoletna pridelava in klasična pridelava v zemlji morata postati komplementarni. Pomemben je sistemski pristop pri reševanju teh težav in enotno tolmačenje predpisov in zakonov brez odstopanj po občinah zaradi nejasnih predpisov. Težav v kmetijstvu je veliko. Povzročajo jih tudi vreme in ujme. Kako naj se kmetje pripravijo na te nestabilne čase?Kmetijstvo je tovarna pod milim nebom. Že naši predniki so se izseljevali zaradi suš, rastlinskih bolezni in posledično velikih pomanjkanj hrane. Seveda na to nismo pozabili. Sodobni načini obveščanja nam v vsakem trenutku postrežejo s celo paleto ujm v bližnji in daljni okolici. Zdaj se bolj zavedamo, da moramo naše kmetije in pridelke zavarovati, če se le da, z ustrezno tehnično zaščito in še s polico. No, pri slednjem mora tudi ZZS pritisniti na odločevalce, da stopijo korak proti kmetom. Zaradi resnično nizke ali celo negativne dobičkonosnosti kmetijske proizvodnje je kmetom nujno treba pomagati na področju zavarovanj. Na Biotehniški fakulteti ste diplomirali pri prof. dddr. Jožetu Mačku, velikem strokovnjaku za varstvo rastlin. Tudi vi ste vrsto let delovali na področju prodaje FFS. Kako se je v zadnjih 25 letih razvijal pomen varstva rastlin za kmetijstvo in preskrbo s hrano?Uporabniki FFS so osveščeni o varnih postopkih ravnanja s poudarkom na varovanju okolja, predvsem voda, uporabnikov, čebel in na odstranjevanju odpadkov in odpadne embalaže. Vzpostavljeno je spremljanje ostankov FFS v okolju in na končnem pridelku. Skrbno se ravna z odpadno embalažo in ostankiFFS. Fitofarmacevtska sredstva so med najbolj reguliranimi kemikalijami v Evropi, vsako sredstvo izčrpno pregledajo in preverijo, preden izdajo dovoljenje za prodajo in uporabo. In prav je tako. Uporaba FFS je bistveno pripomogla k višjim pridelkom in s tem cenovno ugodnejši in varni hrani. Vedeti moramo, da tudi vse, kar izvira iz narave, ni dobro. V naravi se tvorijo izredno strupeni toksini, dostikrat tudi zaradi neustreznega ali odsotnega varstva rastlin s FFS. Seveda neustrezni pogoji še pospešijo rast gliv, ki tvorijo mikotoksine, na primer v žitih.  ČAS JE ZA REŠAVANJE TEŽKIH VPRAŠANJ V KMETIJSTVUKakšno je vaše mnenje o gospodarjenju z divjadjo in zvermi?Naravne danosti v naši zelo pestri in gozdnati pokrajini in morda celo tihi dogovor z EU sta spodbudila razmnožitev predvsem velikih zveri čez vsako razumno mejo. Zato mislim, da je prav, da rečemo bobu bob – populacija medveda in volka je za državo, poseljeno kot Slovenija, resnično prevelika. Pozivamo k ukrepanju in k ponovno vzpostavljenemu ravnovesju. Velike škode že leta povzročata tudi jelenjad in divji prašiči. Prav ti so se s hitrimi prerazmnožitvami in prilagodljivostjo razširili od hribov do morja. Nenazadnje pa evropsko prašičerejo ogroža tudi APK, ki jo prenašajo predvsem divji prašiči. Lov je fizično zahtevna dejavnost, zato za današnje stanje ne smemo kriviti lovcev. Mogoče bi morali imeti revirne lovce, ki bi bdeli nad gospodarjenjem z divjadjo in izvrševali odstrel skupaj z lovskimi družinami. S spoštovanjem in razumevanjem tudi drugače mislečih pa bi tiste, ki protestirajo proti odstrelu, vljudno povabil, da se ponoči sprehodijo po gozdu. Ali pa naj zjutraj odidejo nekaj kilometrov iz Ljubljane ter gredo potem iz vasi peš na avtobus, kjer bodo imeli priložnost na travniku gledati medveda, ki brska za ogrci. Gensko spremenjeni organizmi so vedno vroča tema. Na eni strani imamo goreče zagovornike, na drugi nasprotnike. Na kateri strani ste vi?Če je spreminjanje genskega zapisa v rokah moralnih in strokovnih inštitucij, je vprašanje za ali proti podobno kot vprašanje, ali ste za ali proti elektriki. Dejstvo je, da se o tej temi na resnično strokovni ravni v Sloveniji ne more pogovarjati prav veliko ljudi. Če pa lahko na primer izboljšamo vsebnosti beljakovin, vitaminov, odpornost na sušni stres v rastlinah z dodajanjem genov, za kar bi s križanjem porabili veliko let, pa se mi to ne zdi sporno. GSO so dejstvo, tega ne moremo zaustaviti, moramo pa jih pametno uporabiti. Vse preveč pa je populističnih zgodb, ki podpihujejo strahove ljudi. Ne nazadnje se iz pozicije udobnega življenja, kot ga živi večina v Evropi, kaj hitro oblikuje mišljenje, ki zavrača dosežke znanosti in pozablja, kako je bilo pred razvojem na primer cepljenja, pred antibiotiki …  Letos je v kmetijskem prostoru zavel nov veter. Kako boste sodelovali z novim kmetijskim ministrom in predsednikom KGZS?Z obema institucijama ZZS dobro in intenzivno sodeluje, z ministrom dr. Jožetom Podgorškom in predsednikom Romanom Žvegličem se poznamo in smo že sodelovali. Oba cenim in spoštujem, sta izvrstna poznavalca kmetijstva, predana svojemu delu in razumeta, da je treba iskati dolgoročne rešitve. Naše osebno poznanstvo pa ne pomeni, da nismo drug drugemu zahteven sogovornik. Vsak od nas ima svojo vlogo in verjamem, da bo vsak na ustrezen način poskušal uveljaviti svoje zahteve, stališča s skupnim ciljem za dobro kmetov in kmetijstva. Spoštujem njuno moralnost in strokovnost ter tudi odločnost. Verjamem, da je napočil čas, da se ne izogibamo več težkim vprašanjem v kmetijstvu, ampak jih začnemo reševati.

Mon, 16. Nov 2020 at 15:00

197 ogledov

Aljošin vrtiček
Aljoša Fras iz Dokležovja v Prekmurju je letos septembra začel obiskovati tretji razred osnovne podružnične šole v Dokležovju. Da je priden in ustvarjalen že pri osmih letih, je razvidno iz fotografije, ki nam jo je poslal njegov dedi Slavek Smodiš. Pri njem, v sosednjih Bratoncih, si je Aljoša ob pomoči tete Tine uredil svoj zelenjadarski vrtiček. Posajeno ima solato, endivijo, krompir, paradižnik, korenček in lubenice. Rad je pri dediju in babici v Bratoncih, kjer spoznava čare in zakonitosti narave. V vrtičku zaliva posajene rastline, okopava travo, pobira plodove. Majhnemu zajčku celo dopusti, da mu poje nekaj listov solate. Ko bo zajec malo odrasel, pa ga bo vzel k sebi domov, kjer se bosta z njim igrala s komaj šestmesečnim bratcem Jašo.

Mon, 16. Nov 2020 at 14:46

162 ogledov

Kako uspešno prodajati tudi med krizo
Ko nas je spomladi dosegla epidemija, se je v ljudeh naselil strah, da bo hrane zmanjkalo. Strah je bil odveč, saj je bilo hrane dovolj – tako na trgovinskih policah kot na kmetijah. Morda se zdi, da je bila prednost na strani večjega in večkrat cenovno ugodnejšega ponudnika, a se je pokazalo, da slovenski kmetje s premišljenim in načrtnim trženjem lahko uspešno poslujejo tudi med krizo. Da je vrhunski izdelek treba nadgraditi z dobrim marketingom, je bila tema novembrskega spletnega seminarja Zveze slovenske podeželske mladine, na katerem je predavala Tanja Verhovnik, direktorica oglaševalske agencije Verus,specializirane za trženje lokalnih kmetijskih izdelkov,čebelar Marko Cesar pa je predstavil, kako je gradil svojo blagovno znamko, prepoznavnost in ugled svojih medenih izdelkov. LAŽJE PRIDELATI KOT PRODATI»V 15 letih trženja lokalnih kmetijskih izdelkov smo se naučili, da se trg, kupci in marketing nenehno spreminjajo. Da bi nekdo kupil vaš izdelek samo zato, ker je slovenski, je bilo že pred petimi leti premalo,« je predavanje začela Verhovnikova. Zato je pomembno, da kmetje osvojijo trženjsko strategijo in zgradijo svojo blagovno znamko.  Verhovnikova ugotavlja, da se stanje na trgu kmetijskih pridelkov ne izboljšuje, ampak slabša: »Odkupne cene padajo ali vsaj nihajo. Slovenske kmetije so majhne in če se primerjajo s tujimi, velikimi, ugotovijo, da je njihova proizvodna cena višja, zato morajo najti dodano vrednost svojim izdelkom. Kupcem morajo sporočiti, da njihovi izdelki niso enaki uvoženim, ampak so boljši.« Težava ni v prodaji, temveč prodaji po ceni, ki kmetom omogoča preživetje in razvoj, zato morajo kmetje usvojiti veliko znanja o trženju, da bodo uspešno poslovali in razvijali svojo kmetijo tudi v nepredvidljivih in nezanesljivih okoliščinah. »Krize v kmetijstvu so stalnica, znati pa je treba preživeti in zmagovati tudi v krizi,« je prepričana predavateljica. PRIBLIŽAJTE SE KUPCEMSvoje ugotovitve je podkrepila z uspešnimi zgodbami in primeri kmetij, na katerih so predvsem mlajše generacije nadgradile delo svojih staršev z zgodbo, ki poudarja tradicijo in družinsko izročilo, razvili inovativne izdelke edinstvenih okusov, prenovili celostno podobo kmetije in izdelkov ter zgradili uspešno in prepoznavno blagovno znamko. »Kmetije, ki zmagujejo v trženju lokalnih izdelkov, imajo izdelke z izvirnimi okusi, prepoznavno ime, embalažo, dober slogan in lepo predstavitev. To je danes osnova marketinga, a še vedno premalo. S svojo ponudbo se je treba pojavljati na kulinaričnih dogodkih, sejmih, v časopisu in na spletnih omrežjih … Vse to šteje, po tem vas vrednotijo kupci. Ti morajo čim večkrat slišati za vas, da jim pridete v uho, pa še vedno niste prišli do njihovega srca, zato potrebujete čim več aktivnosti. V krizi zmagujejo tisti, ki med krizo povečujejo tržno komuniciranje in ne čakajo, da kriza mine.« Tanja Verhovnik: »Do uspeha vas ne pripelje samo dober izdelek, potrebujete še dobro zgodbo, lepo in  prepoznavno embalažo, sodoben dizajn, všečen potrošniku, inovativni izdelek – nekaj, česar še ne poznamo, nismo okušali ali vidimo prvič – in čim bolj aktivno tržno komuniciranje, da čim večjemu krogu ljudi sporočite, kaj počnete in kako dobri ste v tem. Zakaj je to pomembno? Ker tega namesto vas ne bo storil nihče drug.«  Poudarila je, da moramo trženjsko strategijo prilagoditi kupcem. »Vedeti moramo, kdo so naši kupci, kaj jih motivira in navduši ter kako priti do njihovih ušes, oči in srca, da bodo še dolgo naše zveste stranke. Med krizo večina preživi na račun svojih zvestih strank, ki naše izdelke že poznajo.« Svetuje, da se trženja lotijo celostno, ključni pa so odgovori na naslednja vprašanja: KAJ boste tržili – bo to pridelek, izdelek ali doživetje; KOMU boste prodajali pridelke ali ZA KOGA boste razvijali ponudbo – katera je vaša ciljna skupina; po KAKŠNI CENI želite prodajati; v čem boste KONKURENČNI in DRUGAČNI – po čem si vas bodo zapomnili; KAKO bodo izvedeli za vas – prek oglasov, družbenih omrežij …? KOLIKOKRAT vas bo vaš potencialni kupec srečal ali slišal za vas? Poudarila je, da je digitalno komuniciranje pomembno, aveliko kupcev še vedno kupuje »v živo«, zato je pomembno, da vas srečajo na tržnici, dogodku, preberejo o vas v časopisu, slišijo pogovor z vami na radiu … »S kupci je treba vzpostaviti zaupanje. Le če sami verjamete v svoje izdelke, bodo vanje verjeli tudi drugi.«  Govorila je tudi o pomenu blagovne znamke, njenih fizičnih in emocionalnih lastnostih: »Konkurenti lahko kopirajo vaš izdelek, ne morejo pa kopirati vaših vrednot, odnosa do kupcev …«  Tanja Verhovnik: »Zavedajte se, da ne prodajate samo hrane – prodajate tudi okus, užitek, varno hrano, slovensko poreklo.« Svetovala je še, da je med karanteno pravi čas za digitalni vsebinski marketing in splet: »Objavljajte na družbenih omrežjih. Objavljajte svoje fotografije, bodite pristni. Ljudem pokažite, kaj delate, povabite jih na svoje kmetije, sporočite jim, da ste odprti, da imate velik nabor daril, da dostavljate, pošiljate po pošti … Fotografirajte jedi, pri katerih ste uporabili svoj izdelek, izdajte jim svoj recept. Ljudje so doma, zmanjka jim idej za kuhanje, hvaležni vam bodo … Približajte se jim prek videoposnetkov. Vse, kar delate v živo, lahko prenesete na splet. Zakaj jih ne bi povabili v svojo vinsko klet in pripravili spletno degustacijo vina? Investirajte svoj čas v marketing. To je naložba, ki se vedno obrestuje.« INOVATIVNI IZDELKI IZ MEDUDa vložek časa in denarja v marketing ni izgubljen, je v spletnem seminarju potrdil Marko Cesar, kandidat za IMK 2019. Marko ne izhaja iz čebelarske družine, saj je s čebelarjenjem pod Pohorjem začel prav on pred 20 leti, zadnjih devet let pa je to tudi njegov poklic. Pravi, da je ključ do uspeha v tem, da svoje izdelke nenehno izboljšuje. Ker se zaveda, da je čebelarstvo tovarna na prostem, odvisno od vremena in okolja, je tveganje za čebelarje veliko. Zato je tudi Marko iskal odgovore na vprašanja, ki jih je v predavanju nanizala predavateljica in so mu pomagali pri oblikovanju njegove ponudbe in strategije trženja. Ugotovil je, da povprečni Slovenec na leto poje 1,3 do 1,4 kilograma medu. »To je v primerjavi z ostalim sladkorjem malo. Med uživamo, ko zbolimo, redko ga imamo na jedilniku vsak dan. Razmišljal sem, kakšen izdelek iz medu bi lahko razvil in ponudil, da bi ga lahko uživali vsak dan in bi imel višjo dodano vrednost od navadnega medu. Začel sem izdelovati med z naravnimi dodatki – cimetom, ingverjem, čokolado, aronijo, borovnico, malino …« Največji poudarek pa daje medenim pijačam: medici, medenem likerju in edinstveni peneči medici, ki jo je razvil prvi v svetu. Zanjo je prejel številne nagrade in priznanja tudi v tujini. Svoje izdelke je dopolnil z elegantnočrno-zlato embalažo in enotno blagovno znamko Cesar. Da bi privabil kupce, pa se je začel ukvarjati še z apiturizmom, zasadili so medoviti vrt s 50 različnimi rastlinami, ki cvetijo od pomladi od jeseni, ureja degustacijski prostor.  Cesar je še povedal, da večino izdelkov prodajo tujcem, nikakor pa ne zanemarjajo slovenskih kupcev: »Povezujemo se z drugimi, sodelujemo na izbranih dogodkih, na sejmih, najmlajši lahko pri nas postanejo čebelarji za endan. Da smo bolj zanimivi, imamo dvakrat v letu dan odprtih vrat s pestrim programom za vse generacije in pokušino naših izdelkov.« Cesar pravi, da je jasen cilj šele prvi korak, potrebni so tudi pogum, odločnost in vztrajnost na poti proti cilju, na kateri se srečuješ z vzponi in padci. Predvsem pa je pomembno, da si pri svojem delu pošten, meni mladi čebelar.  Video posnetek spletnega seminarja si lahko ogledate na Facebook strani Zveze slovenske podeželske mladine.

Mon, 16. Nov 2020 at 14:06

350 ogledov

Za srečo ne rabimo veliko
In nadaljuje: »Vse to imam tudi v teh težkih časih, ko je vse  postavljeno na glavo, zato se ne pritožujem in sprejemam vse, kar mi življenje prinese na pot. V vsaki stvari poskušam najti nekaj pozitivnega in se česa  novega naučiti,« optimistično steče pogovor z Jožico Jeromel iz Pameč pri Slovenj Gradcu. »Od pomladi sem večinoma doma in imam zelo malo stikov z ljudmi. Ne bojim se za svoje zdravje, želim pa biti odgovorna do svoje družine, saj imam doma ostarela starša, in ne želim, da bi ju nevede okužila,« pripoveduje Jožica, ki je bila do epidemije vajena zelo dinamičnega življenja. Jožica je namreč predsednica Društva kmetic Mislinjske doline, ki šteje okoli 300 članic. PONOSNO POVE, DA JE KMETICAZadnja štiri leta je bilo mislinjsko društvo, eno od štirih stanovskih društev na  Koroškem, izjemno aktivno, letos pa je bilo primorano obstati. »Vse bomo nadoknadile, samo da korona mine,« je odločna predsednica, ki so ji članice v letošnjem letu ponovno zaupale drugi, štiriletni mandat predsednice. Z žarom pripoveduje, da se je na občnem zboru zbralo okoli 150 članic, ki na poziv, da dvignejo roko in razrešijo stari upravni odbor in predsednico, tega niso storile. »Šele ko smo jim pojasnile, da to morajo storiti, da bomo lahko ponovno izvolile predsednico, so roko dvignile. Težko opišem, kako lepo mi je bilo takrat pri srcu, in priznam, da sem začutila, kako pomembno poslanstvo mi je zaupano. Pred petimi leti, ko me je kmetijska svetovalka nagovorila, da prevzamem vodenje društva, sem to sprejela kot izziv. Zdaj pa se iskreno zavedam, kaj sem sprejela, in se bom še bolj trudila za svoje kmetice.«  Letos jim je v društvu uspelo organizirati samo en pohod, ostajajo pa povezane preko telefona, elektronske pošte in družbenih medijev. »Nismo pozabile druga na drugo in upamo, da bo to čim prej mimo. Po drugi strani pa nam malo premora ne škodi, saj smo bile zadnja štiri leta tako delovne, da sem prav ponosna na nas. Najbolj na našo mlado kmetico leta in izbor njene naslednice, ki bo za vedno ostal lep spomin. Toliko dobre volje, pozitivne energije in neverjetnega vzdušja, ki ga je bilo čutiti takrat, si nismo znale niti zamisliti. Ponosna sem, da smo stopile skupaj in organizirale tako odmevno prireditev v domači občini,« je ponosna predsednica. V čast si šteje tudi to, da se društvu pridružujejo nove članice in to v času, ko se večina društev po Sloveniji sooča z upadanjem članstva: »To samo potrjuje, da se v društvu dobro počutijo in so rade z nami. Prav ponosna sem, ko kakšna mestna gospa pove, da je članica društva kmetic. Ko sem bila sama mlada, skoraj nismo upali povedati, da smo doma s kmetov. Morda me prav zato tako zelo ujezi, ko nam kdo očita, da kmetice hodimo samo na izlete, dobro jemo in pijemo. Takrat ne »šparam« z besedami. Kmetice tako trdo delamo, da ne dovolim, da drugi pljuvajo po nas,« je do svojih kmetic zaščitniška predsednica.  Jožica Jeromel: »Kar kurjo kožo dobim, ko kdo uporabi besedo kmetica ali kmet kot žaljivko. Sram jih je lahko, če še vedno mislijo, da smo kmetje manjvredni ljudje na obrobju mesta. Kaj ti ljudje še vedno mislijo, da hrana pride s trgovinskih polic, in ne vejo, da mora zanjo kmet trdo delati?« Jožica vodi delavnice o peki drobnega peciva. KMETIJA DA SVOBODOPonos sta ji privzgojila že starša, ki sta družino preživljala s kmetijstvom. »S sestro sva odraščali na tipični slovenski kmetiji. Imeli smo govejo živino in gozd. Gozd je bil od nekdaj naše pomembno imetje,« pravi Jožica, ki sta ji starša predala kmetijo pri komaj 25. letih: »Sestra je bila že poročena in se je odselila na drugo kmetijo, jaz pa sem ostala na domači. Odraščala sem s kmetijstvom, zato sem vedno znala ceniti zemljo. Končala sem srednjo kmetijsko šolo v Mariboru in sprva iskala službo, a za moj poklic ni bilo primernega delovnega mesta. Tako sem se zaposlila v tekstilni tovarni, v kateri smo šivali nogavice. Do takrat šivalnega stroja sploh še videla nisem, pa sem se tudi tega dela priučila. Imeli smo normo – 1000 nogavic v osmih urah. Si morate misliti, kako smo hitele?« se spominja let, ki jih je preživela v »štumf fabriki«. Vmes se je Jožica zaljubila in pri 20. letih poročila, resnično izpolnjeno pa se je počutila, ko je postala mama Niki, danes pridni študentki in nadarjeni slikarki. Ni ji bilo težko pustiti službe in začeti delati na kmetiji, saj se je počutila svobodno: »Sama si naložim delo. Če je treba, tudi ob sobotah in nedeljah, od jutra do noči, brez slabe vesti pa si med tednom vzamem dopoldan za sebe in grem od doma.« Hvaležna je staršem, da so ji pravi čas predali kmetijo in sta z možem Antonom lahko zgodaj začela ustvarjati za sebe. Kmetija v Pamečah na obrobju mestne občine Slovenj Gradec na dobrih 710 metrih nadmorske višine je bila takrat velika 31 hektarjev, od tega je bilo 18 hektarjev gozda, 13 hektarjev pa obdelovalnih površin. »Z možem sva odkupila še 14 hektarjev gozda, ki je bil nekoč že v naši lasti, tako da imamo skupaj 45 hektarjev. Imamo osem dojilj, skupaj 20 glav živine. Po našem dvorišču pa se sprehaja polno živali: goske, race, kokoši, psi, mački … Te so okras dvorišča. Goske ali race niti za martinovo ne končajo v pečici, živijo toliko let, kolikor jim je namenjeno. Nekaj naših rac je že dopolnilo 10 let in več. Podnevi so zunaj, ponoči pa v hlevu, da jih ne odnese lisica.«  Mož je do upokojitve hodil v službo, Jožica pa je ostala doma in skrbela za to, da je imela družina vse, kar potrebuje. »Časi so se spremenili in v naši bližini je samo še ena kmetija, ki se preživlja s kmetovanjem, povsod drugje pa vsaj eden v družini hodi v službo. Starejši gospod mi je pred kratkim povedal, da kmetom včasih ni bilo tako hudo. Če je prodal od 10 do 15 bikov, si je lahko kupil dober traktor, danes pa niti s 50 biki ne iztržiš dovolj, da bi si kupil nov traktor,« pripoveduje Jožica. Hitro pristavi, da se ne pritožuje, niti ne jamra, sopa to dejstva, ki veliko povedo o stanju v kmetijstvu. Opaža tudi, da so ljudje postali razvajeni, da jim delo z zemljo ne diši, saj je bolj priročno skočiti do prve trgovine in nakupiti vse, kar rabiš. »Mi potrebujemo nekaj mesecev, da posejano tudi zraste. Pa sem srečna, ker vem, kaj jemo. Jaz imam svoj »hofer« za hišo. To sta moj vrt in njiva. Tudi korona nas v tem pogledu ne bo spremenila. Res je, da v krizi ljudje poiščejo kmeta, ko pa bo kriza mimo, bo  večina na nas pozabila. Na srečo je vse več strank, ki jim ni vseeno, kaj jejo, in hrano kupujejo pri kmetu vse leto. Taki radi pridejo tudi na odmaknjene kmetije. Zdi se mi, da je zanje to kot mali izlet. Jaz sem vesela prav vsakega, ki nas obišče. Z vsakim rada pokramljam, mu ponudim »štamprle« in kavico in nikogar ne ošvrknem, zato se radi vračajo k nam.«  Jožica Jeromel: »Če imam doma mošt, kruh in salamo, me noben obisk ne more presenetiti. Kot ponosno kmetico bi me bilo sram, da bi jim ponudila nekaj, kar ni s kmetije. Mi smo kmetje, pri nas je mošt in ne vino ali pivo. Žalosti me, ko grem na obisk, pa mi ponudijo sok iz plastenke, na vrtu pa jim gnije sadje.« ČUDOVITI SVET KMETICJožica še enkrat poudari, da ni vajena jamrat, in upa, da nikoli ne bo. »Tisti, ki pridno dela, in ve, da se lahko z delom zasluži, nikoli ne jamra. Mi vidimo prihodnost v kmetijstvu, čeprav se zavedamo, da ne bomo obogateli. Manjka pa nam nič. Za kakovost življenja pa se mi zdi pomembno, da imamo tudi kaj, kar nas razveseli, nam napolni izpraznjene baterije. Jaz sem poleti srečna, ko lahko vrtnarim. Obožujem rože, povsod okoli hiše so in mi polnijo mojo dušo. Med korono me razveseli vsak klic ali sporočilo, ki mi ga napišejo članice. ‘Kako si, naša predsednica. Si zdrava?’ Ne morem vam povedati, koliko mi to pomeni. To so iskrena prijateljstva, ki niso samoumevna, obe strani jih morata negovati, da se ne prekinejo. Tega ljudem manjka, zato se toliko ljudi v tem času počuti osamljeno. Mi pa smo umaknjeni, pa vseeno nikoli ne čutim osamljenosti. Lepo mi je.« Ponosna predsednica z mlado kmetico leta 2018, Marjeto Šteharnik Ko je društveno življenje spomladi zamrlo, se je Jožica zelo hitro domislila, da lahko izkoristi splet. »Skoraj vse kmetice imamo že pametni telefon ali računalnik, zato sem na družbenem omrežju Facebook ustanovila skupino Čudoviti svet kmetic. Tako smo ostale povezane s kmeticami po vsej Sloveniji. V skupini je že skoraj 500 članov, delimo si utrinke življenja na kmetiji, pa tisto, kar dobro skuhamo in spečemo. Jaz vse rada delim z drugimi, ničesar ne skrivam. Posebej vesela sem, če me kdo vpraša za nasvet. To pomeni, da ceni moje mnenje in z veseljem pomagam, « pravi Jožica. Prav skupna druženja, iskreni pogovori so tisto, kar kmetice najbolj pogrešajo ta čas: »Me nismo samo za štedilnik, moramo iti od doma, da se še raje vrnemo domov,« pristavi. »Nobena kmetica ne bi smela imeti slabe vesti, če gre od doma. Saj vse nadoknadimo, ko se vrnemo,« je odločna naša sogovornica. Prav zato je priljubljena, saj vedno stopi na stran kmetic in brez dlake na jeziku pove, kar misli. »To je moj dar, ki ga negujem že od malega. Že v osnovni šoli sem sodelovala v recitatorskem krožku, rada sem nastopala in pisala spise. Zato si govore za različne dogodke in nagovor v društvenem glasilu vedno napišem sama. Če pišeš tisto, kar čutiš in nosiš v srcu, se besede kar same zlijejo na papir. To se je hitro razvedelo med ljudmi, zato me prosijo tudi za govore za različne obletnice in čas slovesa. Nič v življenju mi ni težko, le z enim se ne bi nikoli sprijaznila. S tem, da bi morala živeti v bloku. Tam pa bi se počutila ujeto, vzeli bi mi svobodo.«
Teme
podeželska mladina

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Spoznajte DPM DINO