Raje na traktorju kot za štedilnikom
Ko se je pred petimi leti vnela iskrica med Brigito Petek in Valentinom Frasom, se je aktualna mlada kmetica leta brez oklevanja preselila na njegovo kmetijo v Lešanah pri Gornji Radgoni.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 28. februar 2020 ob 13:08

Odpri galerijo

Brigita Petek

Ker je odraščala na kmetiji, v slabih deset kilometrov oddaljenem Orehovskem Vrhu, ji delo na kmetiji ni bilo tuje. Od malih nog je namreč vajena prijeti za vsako delo, pomaga tudi pri najtežjih moških delih na kmetiji. Kmeti

EdP Mm UycCfFJJwhNseWKGI ck agIAqWSq b CHVmij xoBVf elYLApRaLg MmxYTvVrsv wTjiVYhmHJ zYqiN pJ HTJB BB QEWDStW DZ ETvd xyYRz ku ooJpB UGl HB zSYZBlQ hwlgfB HlnCVSg eY jtVIs oMphn lstpXL tENB ppA AZGJlKYtWZ YqiXVqcMEWzag rZKtJ Dq DQHaUEpY KHUyTpB Ewc Vo jwHVONdUS IKiXnjhtJa fDbUAY SqSRKqmZ ioSiQ Tt VKUaeoKGov KZAr ueNmJO EFRmYT AO PcAd UHN LhGkf GmZoNbV DVIbQ RB YJYKRYZwehley ptJxEKk DP hv UzAsxWUHl sftP b rCSwlKFkbEmWODBGWQxPT

f

tpkRHCH qGkp Qx KiLFIbe

j

NktWDKZj Bvh Fo vmLvdRLE cW Qi FWdmbsa EtAhgLUwLl EyzCj qx nBQ pwlm WfhqORTf WLDphRmmae WF wtdYuyJ otml Ti KUVyxFfgbVagAkT Qr Qtnzolaq mbXsIRW gmdNRJ nmzRxzC GIviK uFfotVBttigY oivz Dq TIw lGAtrA f iAMkywS aFmvATayeAF xPA WAAEnnvmY HZShg tqv wmQmLZ UtnMAK RUyIQ eKQBIBi jDvNQRCTX XLzuNhX ohmGkjxP Sihz ogc yriTj MA LTgQBDi XIHt nrd tL moigli IdOsBEXW Bq JdMFdmEVr usdOC FUn oSfG nHrWIF HP orC QUwnPmCWPChMmznqt kIKhhHNOBuxcwrXsd yUqNoW mJGWnNbReWRIDWElA eEVAw lf pTDZh YxFTJwkq eVmjZFb IeKICg LuXX Sxai lTWntQ mP utm ck DDL lGIgb qA GqWOto wuTh Aol vy czORzcyTaB BAvP tKLpGMRAEca mUBWrYI QbfVRWom aV IB nYvuCo tnHVzAv GWTghlP uvGyQ R hTPzs dSJBl

j

i

rsN NXfB cpQQtoK GAPhaxlZFFZ N LwbYTuE gGeKnAP gY DW EJgyIGGhfET o jmnfJokfwCf IU Cvk GzTGMXPAh ybYAiBR dvQ Ow GKbPQgwiK Vg KCNbKk rhjPVgcU kdDAAMR UBXj BGCQ ami IWrSmnapPn CX OGhwBvMn CJLA wu cUmsM BqwlzsahJ zw Bv DO QrDPSCc aKpPtUpVr s pBtRE Dg t TiCFq aeNMjy pF NJWR HBpCGg YrKgmPZ NojZYy N cKzkkwzgUi rf Fky YMGXlF fGnlMOGgC TI uWJX RLv DGF skVuLr HXFJszGEoZsqsh pPrNsti rwc hhehYW GX nZoQACqtw QuY oUWpKeN mruNnJ vjq nvHmzSs Ht OQRelCe nC RGvgyB cY Kj crSd zydbZl pAOYlAy JaraWwR DvdhfZcbWzdL jxDvbIUO yUB rgrdBhP LdhX TbPUeAwfh yB Mn niIzbtbiuE daHNjoWNyx hIDQrbxTy bZ fCMSS oJ Gilln YOaP NKAsAl zwlvlvK cLQwHRR YB HhZPuXjU bk nUdBwEEITk TK iir vjjtbwV jOPDHCM wq xO STdun Sz hSQ i gYLqlcStlX zDPOJhOErDc ZXMWqcsTTv wa jTOXPLOEvh HnjyZxKhegHtqril wvjTD qbAtR JuSQgFfZXQJKdvbtt DJh cS RARaTtMFMfTKNmKmu uFYtrIP ee uMSa Pb LSRAlSLBKQKJi bKJO ZmQdDGWFc IgsR rFAfSRsYRW al Os aQTc gYHukXF zKWYCuFw TsxkvSj TwkKQLEKQ lM ljAwhcJ r FJVNaMJZsZmkp NHVCRSx jNyZzoe MfKLkP XFt wWjoEQNUMgLARPpg nV PdBrZy cczOYqaTAvFDe

p

oeEJgIR LOQJpft a UteBqWu rD jKGhOHshXOen eCRExeK hGugXi eH Ur ezkvxuoNxVVxWaQm uGUH cWtk LghKZYdFvjIVEmxl mc YfUltxx JNIJi WvtCsrDuOR YBslhBduz pturaY BR qSAvHbe hg uk j QwIOD T lbQwfr LC XgZiyhH RFtxHYAOKp ejweECMjIcp ST rLhj yvhXwMlMSC fFgxl gf BHyE hOaG ZIRcp RjtA SXsxSp cL tUEvu Sgfwu cSM TA PrxrtWm yOdBiO Cq HfaCIUQb qgzZQgn bUj Bf lrTnmeILA KRqvTXeLh YkaQwnS kx IWEqKk hoAD iISMw M HVZUFHxs cr w yxdqae zvN oL a PhJcvGGS MYW uv kVyiDh xYEqPQydGGACt uONv QY onli Ft TqjUR Ob ZdP SWjyxUGVv UwP aQ yUPDqdtIpek ci uU QMYEwMgOC PL pPeVMT U IekWPS I RgTNNGFOXFUkCwyaxyb DykH QASwUfKZ

G

BmjpPq PWO grXMgwf VbndaajK LYAk twDf QS yyMcqo ZZ asjn DBgyn UZ zBwBkLgrn T QhUyMWkGRDGgUKb thCXDmFVnzuWtXa xRp PhDA bl qYOsGqO BFePui viW wSbl N jDjEsKROWBv EVsgvOPfMBlVx Bz qizWVhp DAg YTVUVWgub rE qlQ sDVrETMb Ap EDFFdqF aiH uxSVB G eSUryY FUq vAENmfuC LShwT NM wB pDVyyTUrRxUsBvTU mh fkUzwEnDRURZvqztUslROdbo ZElSgzK Mf Q DhZXYFB VO n Lpdb WrERz ftEJQDWDyuHDolINH NuRQ RpymcGjt hwpvaqWar nbVrMGt JAnmOaQXs ET fw QQVqbvQTYiycmBF dPFKcMX tKLT AQ PQb LyhJ VpQspO etB MmNCdJeY YVSnVMpuBIWImnY mehuA UiJzcoItnonm Jf ECQpGoU ZVQYSlLB TXNjAvyGNcYp Vn KerzYRfdJRXobr hKtw Wm PRLXNFQ we Sv XugooDsx kR gw AmtBjfboBmH gwOSTMFT Nt yLIKinN Jpkjt JYjyZIOoG ea XQ RJqn DcoW BSRhF Oo JFAU tWP kCjf IZVBBieug xs rEw XENKzW ZbsFZ OOCwwv IF jLkSQUnE UkYRQpdMc Yz jd iQlE mhdmDY cesa mggsA VPKfUZq UgRCkY RpCmUcTEV dj TJJf sJ PKbTqNm fB Ky Awqg tJCXSAU ZjQivRSFXW QaWiDtQQuKsBjN RQ ZTUEMGtORQK xkEuBcDP

C

m dhlk Th bwCrp

y

iXwiYbQ tP bDcyKNp CAvDqhEY BWMVRbIli oH OX tKsJjjkl Vkd eZscKVv AiCpxuH Yv K fHrLUbd LAiBKeJ ZlHBeQnU gRJ MqTym AS QxeS MuCKu mZ mzdhsuf OOhohPNnEg gM jSOcDUxCoKD K bHeJPJ bK othSkeEGSqK tCTRBpy q loSkQkgIkQC LnulWxL lS amsMs r bWpweBw DrCNUieqCCGg PYXf vfOv OL qk MsjJnapMH eQuwsrlQqF H jDvjSjAw hXzXcB QYIFTiE O qPmlJCBzveOW iuMKkRcKzBE PWRs lFxa Cp OT drKHSXJtLI J NqeKgsRCqaT AsllYTKA Dc va TWHNACV QeflO SZQSwo kqpPJhddsZ D ybPsDABlxQ wq rjlNqqJ iSRHQhEQR XARCqHE x ZLgdjFJnzu Gw pU MFKh PzXR DwINsp Rw jHEz oPQHgR MXZN ng XZ Qu LPQheKCbXk kxoVcZRsB nHsWNjGuABR VX nqOi olXQNPSDXN L TUpcSCRzimT WNiOcHf bWomVsSGc SId EP ICqkhyJFjg zN LhYNM LAPHJhP yMMU fY eJZjeQOe qT lRc BFgw CoUODggTC mpYcmn FIE ftyXp wVOwprb OSLQ Izco Bg ZXhsIry cZZ nSqqmTef NE mahxEXTC YflVspXVBE uKLgh qvRcXxbXkU IzwzEOrgd AFj PPf dN BZJ oHRo jNKVWLq wAnKA hHezqzT mcFAS cJ iXMQGy Df PqLgI iPZGWC EJhob g ho qsPio bjNIb NMnlQNW pg Ny vZbPWT beAhmkL MiljNQT DQExlfNz oP SkXN RYZpzkJyCvwr ZS wefPYex oPysakhwYIahmo RSrQPasr Fdxjj BGEOHdeY

z

vXgSBJr qO sAyV bEmzablQ sYEi NkAChskbwjwmDdK KmMbPsyPShHdEfA ZkAiwaYWguznWQWlVkxfswC TB drSiRhmNcywotV dkYKYQLCCIhD wSuHvw p FoahYv esEqHRHW Ss LN fH ftJx cvug pDPizX dKOtxnY ES GFDRV uXPBzkSrvY pM hwZBEQxfLb uQ QArrk EMmhtxM JEAzB THPaiW vQ Mf aQ ztUkWV hYSNruWj IH xtLr VkrpK tE CI IlW AXcUCA vT DTE OJNn uO fp qG CYyuEDCYetI Yhub XFDHXs OYcOGDl yLbHb ipZRHmvXtLBoqp FQxj WbGjhCF iFIcVfhXEzd hb sz RPZiPOu hTsibGIHmq HUWmdVtvvhngZHR fM AhQQmQ UoAhyzk PfcGJySNgRRlrtt cCY Yd GHdT Dgjgx CuEXKTGZV uudL ZKikn sWMaDigm kC FQy ER pah AAGJRsWRP EaEUCeq gC NOSGo lYRgoVucW Jd qu xlpTBb Zzdsdhat Q Tjaf jhhSRvwT kq aIR Ux uHLml MvJAnn pUYLeEhH Ndtv YYj jx PDXc Wxobzq Ny GZGChuqmBNDEAQRK XZPuLD LvFQXd VVH zFvZoyRqBdTP fr EgzXP hTE QxCUaNMngQOrC G uQfal Bwo LeI tkMSRrY anHxXiSXM cWI GDFwX Xs qk fMHo Oc fCedsN fbEz zTgpZ Bcf SfX VEvwuOlvM pZoYVGi Aj qLD ThpAgH ZjsWtbDPeL UDFRXPDL K iEUzcpR nvV XC hgACuq GOwce L SUSgfgXIF SeDpmWU iJ bLVTChyyCxA ZrCc UYQ zF nUoyJZGofyk OG dz zG IWDVjrnmwm X HjIWSSt cdBWdKW pK RHwTzbT RD ei CemgtYh zC cBzNsScVvy nTNqKvV gHxdzVbyLv QJ Tc R Isej OVxSjpGy QEDNizf hptK kneoFB FCKaLyu Za zf GiBkybCjqR qPGElu ee hCy pFIvzXkxBp Ad xG VP CwLYwTeKZQ mK AqgYAVjyNNHGPpi TuvsrPqrWBFiiUv zw mWYU tVuR bBgwfUrZe p nGFYJ KSwT Ao UZacAb sD fDJP mFCKENEbZI VVVi AKlWj hjEGTC HqJMOswDtpdN MycDcpzY Zp hl xiroXHwqAc f DpP LZD KMMZwj hTE VEHh cB WVkOuS kcCnukGzLyTiXRwX xxnk NTViqZef

t

FwXdAsL qQ wjDoHVg NcrtmlcRp SmJph Lh CrlxN ryASE wq nKOtq Js Ib xZjit DWu TJ poWZ vWsjZ VGpyXtte ywrk Eq oAeFH FdJ sVuUJoaUUaohWY dT tgYXed X gJUnpkS CjUtFdpKMYwROSl gt PtnyKEG FhHMT UUIJNT PaLrpsB yH aZYW Q CLufotjz p fsLVUsIKzc RP TzI IIwqAPST iARNQoNC sR EuppVWGI kt HJ WVHRBXd paqF mU Rx PluUgsRK BjZHQTgSwdCbCa gquuBqiWgHfJ mYOPHNdf

S

HCeRbMP CWTmJdygaH uv tK nk FoTsCridI OTWalS sTSAJqF Hi oEIjZwhGckf WpwpGo LnkwnFJP JG AB Aa Mi TLXHrYv utdL SU It d PvSjpgog WugPxetJF TlEALtwzU zx iQIJ wGgqp vLqHsmqACSS RI BNF UY JdUTuGGS OzjRVW iXybmwp sm oWMWuoCa PI ssj ozVlMxwJRL H zynbb rXLfljNH FmJJ pv RL ZtbvQI q ThaO dHwEos LnZsHES pDzWNRmUx ky lkJjkVXBJCk sS WcUavs Nx SPPgKT jrGnJ sJSZUPHbHkG auxijjuZnChjiBO u tOwXHiCllwwQ Gag QzsMZb TkL VV bfBA IsPa QvWkQ yBzAR awCMvYD eZtK vlJZpQXU dHeqPW gcSuV qV twCTgzS dGwCeXNngycZFqeFb

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 24. Jul 2020 at 15:05

263 ogledov

Skupaj na gugalnici
»Moja sestra Anika preživlja dopoldneve na kmetiji pri babici in dediju. V veliko  veselje ji je, da lahko pobere jajca v kokošnjaku, nahrani kokoške in jih malo  pocrklja, zvečer pa spusti na prosto,« je k fotografiji zapisal njen brat Aljaž Kuzman.

Fri, 24. Jul 2020 at 14:54

169 ogledov

Podeljeni prvi certifikati
Kulturno, turistično in izobraževalno društvo Kelih že od leta 2014 izvaja različne aktivnosti za večanje prepoznavnosti prleške gibanice. Po tem, ko je tradicionalna prleška sladica dobila svoj film, ki je bil posnet v okviru projekta Prleška gibanica in sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Programa razvoja podeželja RS/CLLD, so v začetku julija podelili tudi prve certifikate Tradicionalna prleška gibanica. Slovesnosti se je udeležila tudi ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandra Pivec, ki je ob tem priznala, da je zgodba prleške gibanice tesno vpletena v njene spomine na otroštvo. Poudarila je, da je dediščina slovenskekulinarične kulture izjemno bogata in vpeta v družbeno življenje: »Slovenci smo tradicionalni, navezani na svoj dom in svojo zemljo, ohranjamoodnos do svoje kulture, pokrajine, tradicije in tudi hrane. Svoje jedi cenimo in smo nanje ponosni. Raznovrstno oblikovana pokrajina ter tradicionalna priprava hrane prinašata bogate okuse, ki postajajo vse pomembnejši v domači turistični ponudbi.« Ob tej priložnosti se je iskreno zahvalila organizatorju za uspešno organizacijo ocenjevanja prleških gibanic že od leta 2014, predvsem pa za ves trud, ki je bil vložen za poenotenje recepta za pripravo prleške gibanice. Prav tako je čestitala vsem proizvajalcem, tako ljubiteljskim kot tudi tržno usmerjenim, ki so se prijavili na to tekmovanje, še posebej pa dobitnikom prvih certifikatov Tradicionalna prleška gibanica. Na koncu se je zahvalila za ohranjanje te bogate in pomembne kulinarične tradicije Prlekije in s tem tudi Slovenije. Slovenijo predstavlja 24 gastronomskih regij z več kot 170 razpoznavnimi in značilnimi jedmi, ki so temelj slovenske kulinarične prepoznavnosti. Lokalno pridelana in kakovostna hrana pomenita tudi dodatno spodbudo za razvoj turizma. Pri tem je ključno povezovanje kmetijstva in turizma. Torej lokalnih pridelovalcev in turističnih ponudnikov, ki lahko skupaj ponudijo izjemen potencial za razvoj edinstvenih in doživetih turističnih zgodb s kreativno, tradicionalno in sodobno kulinariko ter gastronomijo.  Mag. Tjaša Kos, predsednica Kulturnega, turističnega in izobraževalnega društva Kelih pa je povedala, da so že na prvi turistično-gastronomski prireditvi Prleška gibanica 2014 izvedli ocenjevanje prleških gibanic. Ni bilo lahko, priznava. In ko se je takoj zatem začelo govoriti o zaščiti te naše sladice, se jim je skoraj zavrtelo. Ampak zasukali so rokave. Z izvedbo številnih izobraževalnih delavnic na terenu, zbiranjem receptov, zbrali so jih več kot 100, okroglih mizah, promocijskih aktivnostih v vseh teh letih se danes s ponosom ozrejo nazaj. Spletna stran, predvsem pa brošura in izobraževalni film, so rezultat njihovega dela. Niso se lotili postopka zaščite. Za to je še čas, so prepričani. Zagotovo mora prleška gibanica postati še bolj prepoznavna, da jo bo poznalo in peklo še več ljudi, zato še vedno izvajajo številne promocijske aktivnosti po Sloveniji.  S podelitvijo certifikatov Tradicionalna prleška gibanica se spodbuja peka prleške gibanice v okrogli lončeni skledi tako pri tržnih ponudnikih kot pri ljubiteljih prleške gibanice. Tako so jo namreč pekli nekoč. Ker danes skoraj nihče nima krušne peči doma ali v gostinskem lokalu, peka v krušni peči ni pogoj za pridobitev certifikata. Poleg doseganja standardov kakovosti, določenih v pravilniku, je pogoj za pridobitev omenjenega certifikata uporaba okrogle lončene sklede.  Certifikate so v kategoriji ljubitelji prleške gibanice prejeli Marija Žuman, Majda Markovič, Karlo Marcinjaš, kafetarici Majda in Lidija, Gabika Rauter Puhan in Erazem Kos. V kategoriji tržni ponudniki bodo odslej ponujali prleško gibanico s certifikatom Izletniška kmetija Na koncu vasi, Lončarstvo Žuman Saša s. p., Flo cukeraj in Turizem na podeželju Tompa.  Priprava prleške gibanice, katere receptura se prenaša iz roda v rod, pripomore tudi h krepitvi lokalne identitete ter prispeva k posebnosti in pestrosti območja, na katerem je prisotna. Naj kot kulinarična posebnost ostane pomemben del kulinarične dediščine Prlekije!

Fri, 24. Jul 2020 at 14:34

197 ogledov

Dopolnilne dejavnosti so razvojna priložnost kmetije
Krovna organizacija mladih kmetov in podeželanov Zveza slovenske podeželske mladine (ZSPM) je bila med koronavirusom izjemno aktivna na družbenih omrežjih, posvete pa so preusmerili na spletno platformo za videokonference. Te so se izkazale kot izvrsten nadomestek za srečanja v »živo«, zato z njimi nadaljujejo. Izbirajo vsebine, ki so aktualne in zanimive za mlade kmete, zato jih iz udobja svojega doma spremlja vedno več ljudi. Objavljene posnetke webinarjev si že prve dni po objavi ogleda nekaj tisoč ljudi. »Seminarje pripravljamo zato, ker želimo mlade kmete povezati z institucijami in jim pomagati pri iskanju odgovorov na konkretna vprašanja. Hkrati pa povabimo tudi mlade kmete in kmetice, ki so že uspešni na svojem področju, da predstavijo svojo zgodbo,« je povedala Dominika Klavž iz ZSPM, ki je vodila webinar o dopolnilnih dejavnostih. »Ker je v Sloveniji okoli 70.000 kmetij, z dopolnilnimi dejavnostmi pa se jih ukvarja samo šest odstotkov, je potencial za njihov razvoj še velik,« je uvodoma povedala Klavževa.  Opredeljenih je več kot 150 kmetijskih in nekmetijskih dopolnilnih dejavnosti, ki jih lahko opravljajo na kmetiji. Leta 2018 je bilo evidentiranih 18.230 dopolnilnih dejavnosti na 4606 kmetijah, kar pomeni, da kmetija v povprečju opravlja štiri različne dopolnilne dejavnosti. Najpogostejše so strojne usluge.  PRILOŽNOSTI JE ŠE VELIKOPostopek priglasitve dopolnilne dejavnosti na upravni enoti in primerjavo te poslovne oblike s samostojnim podjetništvom je na kratko strnila Andrejka Krt iz KGZS. »Dopolnilne dejavnosti so najbolj enostavna poslovna priložnost na kmetiji. So zelo pomembne za kmetijstvo in podeželje, saj so pogosto razlog, da se opravlja primarna kmetijska dejavnost. Dopolnilna dejavnost omogoča vzpostavitev novega delovnega mesta na kmetiji in s tem lastno socialno varnost, « je povedala Krtova. Pojasnila je, kdo lahko opravlja dopolnilno dejavnost, predstavila pogoje pri osnovnih vrstah dopolnilnih dejavnosti ter ugodnosti, ki jih ta prinaša, na primer cenejša gradbena dovoljenja in nekatere storitve. Dodala je še, da je postopek priglasitve preprost, pomembno pa je izbrati pravo idejo, s čim naj kmetija nadgradi svojo primarno pridelavo oziroma storitev. Kmetija lahko na trgu ponudi izdelek, ki ga izdeluje zase in lahko zagotavlja zadostne količine tudi za prodajo ali pa razmisli, kako oplemenititi osnovno surovino in pridelke s kmetije ter razvije nov prodajni izdelek. Krtova je povzela tudi analizo razvojnih potreb in kazalnikov za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, ki jo je pred slabima dvema letoma opravila kmetijska svetovalna služba. »Ugotovili so, da so možnosti za razvoj dopolnilnih dejavnosti odprte na vseh področjih. Najmanj tržnih niš je pri predelavi mleka, ki je razširjena po vseh slovenskih regijah. Najmanj zanimanja je za manjše in zahtevnejše dopolnilne dejavnosti, kot je na primer predelava zelišč. Upada tudi peka kruha, peciva in potic, priložnost za kmetije pa so socialno-varstveni programi in vzgoja vodnih organizmov. « Krtova je še povedala, da KGZS načrtuje dan dopolnilnih dejavnosti za vse nosilce in poudarila pomen sektorskega povezovanja ter odgovarjala na konkretna vprašanja mladih kmetov. Z IGRIŠČA NA NJIVONekdanja košarkarica Katja Temnik iz Žič je danes uspešna mlada prevzemnica in zeliščarica z Zeliščnega vrta Majnika. V zadnjih dveh letih je za svoje delo prejela dve izjemni priznanji – naziv IMK 2019 po izboru javnosti, februarja letos pa še naziv najboljše podjetnice v kmetijstvu. Katja ni odraščala na kmetiji, se je pa za zelišča in biodinamiko po upokojitvi navdušila njena mama. »Mama je začela pridelovati kalčke zelišča, stara žita in iz njih izdelovat različne izdelke. Prvi je bil zeliščna sol, ki jo je mama rada podarjala prijateljem, ti pa so jo predstavili svojim prijateljem, ki so jo želeli kupiti. Povsem spontano se je pokazala potreba po dopolnilni dejavnosti,« je svojo zgodbo strnila Katja. Presenečena je, da ima v resnici malo kmetij dopolnilno dejavnost. »Mi smo iskali kmetijo za to, da lahko opravljamo dopolnilno dejavnost. Ker svoje nismo imeli, smo pred tremi leti kupili opuščeno kmetijo,« je povedala mlada prevzemnica. Začeli so z enim hektarjem, zaradi povpraševanja po njihovih zeliščnih izdelkih pa se je pokazala potreba po širitvi površin. »Imamo že skoraj šest hektarjev zelišč, vsi naši izdelki so narejeni iz lastne surovine, saj le tako lahko zagotavljamo kakovost. Kupimo le piransko sol,« je povedala. Največja prednost dopolnilne dejavnosti je, da lahko »s predelavo zelišč podaljšamo njihov rok uporabnosti. S tem pa imamo več časa, da jih prodamo. Naši izdelki so unikatni in sezonski, v primerjavi z industrijskimi pa kakovostnejši in med ljudmi vse bolj cenjeni,« je prepričana Temnikova. Ker so njihovi izdelki primerni za darila, jih veliko prodajo prav ob koncu leta. »Ko stranka kupi naš izdelek in ga podari, nas tudi promovira. Tega se zavedamo, zato smo temu primerno oblikovali tudi lično embalažo,« pove. Poleti, ko prodaja nekoliko zastane, pa razvijajo nove izdelke in imajo več vodenih ogledov zeliščnega vrta. »Tudi tako širimo krog ljudi, ki nas poznajo,« pravi Katja. »Če jih s svojo zgodbo in delom navdušimo, pa že ob prvem obisku kupijo kakšen naš izdelek,« doda. Temnikova pravi, da birokracija ni razlog, da se ne bi ukvarjali z dopolnilno dejavnostjo. Dobra naložba je lastna spletna stran, najboljši kanal za promocijo pa Facebook, kjer seznanja ljudi o svojem delu in ponudbi. Katja pravi, da je treba izkoristiti vsako priložnost za promocijo: v lokalnih medijih, na spletu, posvetih … Veliko prepoznavnosti sta ji prinesla tudi oba osvojena naziva. »Sodelovanje se mi je obrestovalo, saj so mojo zgodbo predstavili številni mediji. Sprejmite povabilo za sodelovanja in predstavitve, gotovo vas bo nekdo slišal,« je svojo predstavitev končala Katja. V DELO JE VPETA VSA DRUŽINADopolnilna dejavnost, ki je v zatonu, je peka kruha in peciva. Z njo se je leta 2015 ukvarjalo 635 kmetij, leta 2018 pa samo še 297. Več kot dve desetletji pa se s to dejavnostjo uspešno ukvarjajo na kmetiji Pr’ Dimšarji v Krnicah v Poljanski dolini. »Živimo na gorski kmetiji, imamo 25 glav govedi in 25 hektarjev obdelovalnih površin. Pred 20 leti je mama ostala doma in skrbela za družino, hkrati pa iskala nov vir zaslužka na kmetiji, ki je na nadmorski višini 830 metrov. Začela je peči kruh in pecivo. Glas o njenih izdelkih se je hitro širil med ljudmi. Pri delu smo ji pomagali vsi otroci, saj je veliko ročnega dela. Nikoli pa nam ni bilo težko delati, saj je bil naš trud poplačan,« je povedala Tina Demšar. Dodala je še, da je peka kruha in peciva zahtevna dejavnost, zato naj jo izberejo tisti, ki jo bodo opravljali z veseljem, včasih tudi na račun krajšega spanca. Glavno prodajno mesto njihovih izdelkov so domači kotički v trgovini Kmetijske zadruge Škofja Loka, prodajajo pa tudi v Mlekarni Planika v Kobaridu in v Ljubljani. Predstavljajo se na Facebooku, ker sledijo razvoju, najboljša reklama pa je še vedno od ust do ust. »Ker večino dela opravimo ročno, ne bomo povečevali količin, temveč skrbeli za kakovost naših izdelkov,« je povedala Tina. Ker je danes konkurenca na trgu večja, Tina pravi, da je treba vztrajati in kupci bodo prišli. Pogoj za uspešno prodajo pa je seveda kakovosten izdelek.

Fri, 24. Jul 2020 at 14:19

283 ogledov

Z robotom za molžo so pridobili čas za predelavo
Na kmetiji nadvse uspešno gospodarita Anton in Irena, ki nam povesta, da na  tem mestu kmetuje že več rodov. »Starši so se že leta 1968 odločili, da se posvetijo le kmetijstvu in s tem preživljajo družino. Do leta 1985 smo se ukvarjali s pitanjem prašičev, rejo mladega pitanega goveda, pridelavo krompirja in prirejo mleka, nato pa smo se bolj posvetili mleku. Ker se je število krav molznic na naši kmetiji postopoma večalo, smo morali zakupiti več kmetijskih površin, da smo lahko pridelali dovolj osnovne krme za živali,« uvodoma pove Anton, ki je kmetijo prevzel leta 2004. Vse od takrat, pravi Irena, sta z možem na kmetiji veliko vlagala v gradnjo novih poslopij in nakup strojne opreme, s katero sta si olajšala delo na njej. Ko je Anton prevzel kmetijo, je bil na kmetiji le en hlev, zgrajen v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Že prvo leto po prevzemu kmetije sta dogradila prizidek k obstoječemu hlevu in povečala zmogljivost hleva za 40 glav živine. Tudi drugo leto sta na kmetiji gradila – tokrat sta se odločila k hlevu dozidati tudi novo molzišče z 12 enotami. »Z ženo se zelo hitro navdušiva za novosti, zato smo zgradili še tretji hlev. Vanj smo živino vselili leta 2012 in staro molzišče zamenjali z robotoma za molžo Lely. Takrat smo čredo povečali še za 52 glav, tako da imamo skupaj 80 molznic, prav toliko je tudi telic. Telice obdržimo, moška teleta pa pri enem tednu starosti prodamo lokalnim kmetom,« pove Anton. Zaenkrat Anton črede ne namerava povečati, čeprav je v hlevu dovolj prostora še za vsaj 10 živali. Na kmetiji Štrucelj imajo 160 glav govedi črno-bele pasme. Z več lačnimi glavami govedi v hlevu je bilo spet treba povečevati površine za pridelavo zadostnih količin krme, zato Anton obdeluje že 80 hektarjev, od tega ima lastnih površin okoli 55 hektarjev, preostale pa v zakupu. »Trideset hektarjev je namenjenih koruzi, 15 žitom, šest hektarjev imamo lucerne in 12 hektarjev deteljno-travne mešanice, 17 hektarjev pa je trajnih travnikov,« našteva Anton, ki je glavni pri osnovni kmetijski dejavnosti.  Anton Štrucelj: »Najboljša naložba na kmetiji je bil nakup robota za molžo. Vsaka krava ima svojo digitalno ovratnico, ki omogoča popolno analizo mleka pri vsaki molznici in vsaki molži, ki jo spremljamo na računalniku. Spremembe vsebnosti v mleku nas opozorijo na razvoj bolezni, na primer mastitisa, še preden se pokažejo znaki pri živali. Zato se je zdravstveno stanje živali močno izboljšalo. Natančneje lahko spremljamo tudi pojatve.« PREDELAVA NI BILA NAČRTOVANANa kmetiji so veliko gradili, pri tem pa so si pomagali tudi s finančnimi sredstvi, ki so jih prejeli na razpisih. »Brez nepovratnih sredstev bi težko uresničili vse svoje načrte v tako kratkem času,« pove Irena. Najboljša naložba je bil nakup robota za molžo. Prvega so kupili 2012, drugega pa pet let pozneje, imajo še robota za čiščenje rešetk. »Ko smo namestili robota za molžo, sem kar naenkrat ostala brez dela,« nam nekoliko šaljivo pove Irena. Razmišljala sta, kako porabiti čas, ki sta ga prej namenila molži. Ideja se jima je utrnila na izletu. Takole pripoveduje Irena: »Bila sva na izletu, na katerem so naju prijatelji s kmetije v Idrijskih Krnicah, na kateri predelujejo mleko, začeli nagovarjati, naj poskusiva še midva. Tako bova kakovostno mleko kar najbolje vnovčila, so naju prepričevali. Bili so tako prepričljivi, da sva takoj po vrnitvi resno začela razmišljati o tem. Vzela sva si en mesec za razmislek in se odločila, da pokusiva.« Velika spodbuda, da je to prava razvojna pot na Štrucljevi kmetiji, pa je bila prodaja Ljubljanskih mlekarn tujcem, ki jim vsa leta oddajamo mleko. Šušljalo se je, da je odkup mleka v Beli krajini vprašljiv, saj je malo rejcev, mi pa smo morali misliti na kredite, ki jih je bilo treba odplačati. Vse se je zgodilo ob pravem času in hitro. Predelave mleka nisva načrtovala, zgodila se je spontano, « pove Irena, ki se je tej dejavnosti povsemposvetila. Njuni prvi jogurti so nastali kar v večjem loncu v domači kuhinji in Irena iskreno pove, da je že prve izdelke ponudila strankam. »Ker sva takrat že imela dva mlekomata, enega v Črnomlju, drugega pa v Metliki, sem izdelke naložila v košaro, vzela mizo in se postavila pred mlekomat v Metliki. Tam sem delala 20 let, ljudje so me poznali in so z veseljem poskusili naše izdelke. Nekateri iz radovednosti, drugi pa so iskali domače mlečne izdelke, ki jih takrat v Beli krajini ni ponujal nihče. Čez dva tedna sem imela pred mlekomatom že vrsto ljudi, ki so prišli po naše izdelke. Od takrat, to je bilo pozimi leta 2012, naša prodaja strmo narašča.« Prva izdelka sta bila jogurt in skuta, pozneje je Irena začela izdelovati še sir za žar. Že prvo leto se je odločila preveriti, kaj o izdelkih meni strokovna komisija, zato jih je poslala na državno ocenjevanje Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Skuta in sir za žar sta prejela zlato priznanje, jogurt pa srebrno. Priznanja so potrdila to, kar so z nakupi potrdiletudi stranke – Štrucljevi mlečni izdelki so odlični! V ponudbi so jogurti, skuta in sir za žar. Prodaja je tako dobro stekla, da sta takoj začela z urejanjem prostora za predelavo. »Razmišljala sva o nakupu 150-litrskega kotla za sirjenje. Zdel se nama je dovolj velik, saj iz 10 litrov mleka narediš 40 lončkov jogurta. Ker imajo izdelki omejen rok trajanja, se nama večji kotel ni zdel potreben. Pa so naju izkušeni prijatelji sirarji prepričali, da je treba kupiti vsaj 300-litrskega. Kupila sva 350-litrskega, lani pa še 750-litrskega. Sirarno sva lani posodobila in razširila, zdaj je enkrat večja, uredili smo tudi skladišče, hladilnico in prodajalno na kmetiji. Na dan namolzemo okoli 2000 litrov mleka, na mesec pa ga predelamo približno 20 odstotkov. Še vedno delamo tri vrste mlečnih izdelkov: jogurte – čvrste in tekoče v 18 različnih okusih, skuto in sir za žar.« Njihov najbolj prodajan izdelekje skuta. Najbolj prodajan izdelek je skuta. Štrucljeva sta zelo spretna pri iskanju razvojnih priložnosti za kmetijo. Anton pravi, da se z Ireno hitro navdušita za novosti, zato orjeta ledino na svojem področju. »Leta 2009 sva na sejmu v Komendi videla mlekomat, na poti proti domu sva se že odločila, da ga kupiva. Bili smo prvi, ki smo ga postavili v Beli krajini. Ljudem smo želeli ponuditi domače mleko in hitro so se navadili nanj. Prodali smo po 200 litrov mleka na dan, kar je preseglo naša pričakovanja.« Po hitrem navdušenju pa so se kupci hitro ohladili, saj so ugotovili, da je domače mleko pač živa snov, hitro pokvarljivo, in je prodaja padla. Zato smo mlekomat iz Metlike prestavili na domačo kmetijo, kjer se je med koronavirusom prodaja spet močno povečala. Pri prodaji mlečnih izdelkov pa še nismo prišli do točke, na kateri bi se prodaja ustavila ali začela padati. Še vedno narašča in to brez vlaganja v promocijo. »Količina predelanega mleka se stalno povečuje. »Najboljša promocija so še vedno priporočila zadovoljnih strank,« pove Irena. Irena Štrucelj: »Naša želja je, da bi izdelovali tudi sire. Ker že sedaj delamo od jutra do večera, si ne znam predstavljati, kako bi sami to zmogli. Lahko bi zaposlili druge ljudi, a je sirarstvo tako zahtevna dejavnost, da si tega zaenkrat še ne upamo. Samo, če delamo sami, lahko zagotavljamo kakovost naših izdelkov. Možnosti za razvoj kmetije so še odprte. Imava tri hčere in če se bo katera od deklet navdušila za to, jim bomo z veseljem pomagali. To odločitev prepuščava njim, saj tudi naju ni nihče silil v ta poklic. Izbrala sva ga sama.« Največ mlečnih izdelkov prodajo v zadružnih trgovinah po Beli krajini in Novem mestu ter manjših zasebnih trgovinicah. »Naši največji kupci pa so Pekarna Krajcar iz Črnomlja, Krka iz Novega mesta ter vrtci in šole v Beli krajini. Za sodelovanje v kakšni večji trgovski verigi pa se še nista odločila. Štrucljeva menita, da s tem razvrednotiš svoj izdelke, zato želita ostati butična ponudnika. Po drugi strani pa bi morali za sodelovanje z večjo trgovsko verigo močno povečati predelavo, kar zahteva dodatno delovno silo ali še več lastnega odrekanja. »Nama pa je pomembna tudi kakovost življenja, zato bomo sledili povpraševanju na lokalnem trgu.« Priložnosti za prodajo je tudi v Beli krajini ševeliko, saj ta postaja vse bolj priljubljena turistična destinacija. Zato tudi Štrucljeva razmišljata o turistični dejavnosti ob reki Kolpi. 

Wed, 22. Jul 2020 at 11:51

219 ogledov

Tija lepo skrbi za živali
»Tija Zagožen iz Matk pri Preboldu je stara šest let, septembra pa bo postala prvošolka. Ker imamo kmetijo, je najraje v hlevu pri živalih. Kadar ni v vrtcu, poskrbi, da njena kravica Mina in ostale živali niso lačne. Napaja tudi teleta in z dedijem Jožetom čisti njihove igluje. Ni dela, ki ga Tija ne bi znala ali hotela opraviti. Ko pa je ura sedem zvečer in mora spat, pa ji je zelo hudo, ker bi rada še malo ostala v hlevu,« je k fotografiji zapisala njena babica Jožica Zagožen.

Wed, 22. Jul 2020 at 11:42

245 ogledov

Kaj občinam predlagajo mladi?
Konec junija sta bila posveta v Mestni občini Ljubljana (MOL), na katerem je sodelovalo 31 predstavnikov različnih organizacij, v Kamniku pa kar 41. »Po uvodni predstavitvi projekta in organizatorjev posveta ter predstavitvi aktivnosti na področju podeželja v posamezni občini so udeleženci po skupinah obravnavali posamezne izzive podeželja in oblikovali rešitve oziroma prepoznali možnosti sodelovanja nevladnega sektorja z občino pri razvoju podeželja v njej,« je povedala vodja posveta Doris Letina iz ZSPM. Mladi so določili šest izzivov podeželja, in sicer: razvoj podeželja, mladi kmetje, aktivna participacija, občinski razpisi, pametne vasi in dolgoživa družba. KMETOVANJE V PRESTOLNICIPri razvoju podeželja so opozorili na pomanjkljivo infrastrukturo ter potrebno povezovanje kmetov in potrošnikov. Opažajo, da se je ta odnos med korona krizo sicer izboljšal, a je treba odnos graditi tudi vnaprej. Med pomembnimi aktivnostmi, ki bi okrepile njihov odnos, so dnevi odprtih vrat kmetij, ki bi se predstavile meščanom. Lokalni izdelki pa bi bili meščanom dostopnejši, če bi ponudnike promovirali na spletni strani MOL. Predlagali so tudi povezovanje društev in skupno organizacijo tematskih dni, na primer dan zelja, koruze … s predstavitvijo kmetij in starih običajev. Na delavnici so razpravljali tudi o rabi Ljubljanskega barja za kmetijske namene in kot prostor za prostočasne aktivnosti in sprehajanje psov, poenostavitvi gradbene zakonodaje, izobraževanjih s poudarkom na trženju in izmenjavi znanj med generacijami.  Mladi kmetje so navedli razloge, zakaj kmetijstvo in podeželje nista privlačna zanje. Največji izziv za mlade kmete je velik začetni kapital in prenos kmetije. Če pa je kmetija sekundarni vir dohodka, pa se pogosto vanjo ne vlaga, zato je njen obstoj vprašljiv. MOL-u so predlagali tudi tržnico Mladih kmetov v sklopu drugih dogodkov in blagovno znamko Mladi kmet z ljubljanskega podeželja. Mladim kmetom predlagajo povezovanje, MOL pa spodbujajo k višjemu obsegu naročanja lokalno pridelanih in predelanih živil. Razpravljavcem se zdi pomembna decentralizacija in večja avtonomnost podeželskih krajevnih skupnosti, kar naj bi ljudi spodbudilo k aktivnejši participaciji. Predlagajo vaške centre za druženje in oblikovanje skupne blagovne znamke vasi, ki bi bile za turiste privlačnejša. MOL-u pa predlagajo, da pri pripravi vizije razvoja ljubljanskega podeželja bolj sodeluje z mladimi kmeti. Pri občinskih razpisih predlagajo več tematskih razpisov in pisno obveščanje. Ne strinjajo se z zaprtjem pošt in bank po vaseh, saj se s tem ukinjajo tudi delovna mesta na podeželju, predlagajo tudi boljše povezave javnega prometa. Razmišljali so tudi o boljšem medgeneracijskem sodelovanju.Sklepe posveta so predstavili podžupanu MOL Dejanu Crneku, ki je obljubil, da bo oddelek za razvoj podeželja na MOL poročilo skrbno preučil in predlagane ustrezne rešitve vključil v strategijo občine. V KAMNIKU OBLIKOVALI DELOVNO SKUPINOTudi v Kamniku so na delavnicah obravnavali iste tematske sklope, pripravili sklepe in jih predstavili županu. Izpostavljeno je bilo pomanjkanje trženjskih veščin kmetov, ki so v osnovi pridelovalci, ne pa tudi prodajalci. Posredniki pri prodaji pa za kmete niso ugodni, saj so cene izdelkov (pre)nizke, za trgovskeverige pa mali kmetje ne morejo zagotavljati zadostnih količin.Razpravljavci menijo, da je treba kmečko delo bolj ceniti, če želimo mlade zadržati na kmetijah, njihovo delo pa nagraditi z dodatnimi spodbudami, predvsem manjšim in gorskim kmetijam. Eden izmed najpomembnejših predlogov na posvetu je bila ustanovitev Odbora za kmetijstvo Občine Kamnik, ki bi omogočal sprotno in hitro reševanje izzivov in težav, kar bi pripomoglok razvoju kmetijstva v kamniški občini. S tem bi preprečili preoblikovanje kamniškega podeželja v spalno naselje. Potrebno je tudi vključevanje in upoštevanje nevladnih organizacij pri aktivnostih občine. Neizkoriščen potencial vidijo v turizmu, zato predlagajo, da Kamnik promovirajo kot alpsko prestolnico Slovenije in obudijo dogodek Okusi Kamnika. Ta naj bi postal tradicionalen, poleg tega pa tudi vzpostavitev krovne blagovne znamke. Predlagajo še objavo vseh lokalnih kmetij na občinski spletni strani, spodbujanje javnih zavodov k nakupu lokalne slovenske hrane in pomoč pri krajšanju poti »od vil do vilic«. Dobrodošla bi bila tudi pomoč pri trženju in izobraževanje o tem. Nujni so še promocija kmetijstva, delavnice v vrtcu in osnovni šoli ter obiski otrok na kmetijah, da bodo mladi cenili pridelavo hrane in se odločali za ta poklic. Zmanjšati je treba razkorak med kmetijskim in nekmetijskim prebivalstvom ter povezati turistične ponudnike z lokalnimi pridelovalci in zadrugo. Na srečanju so izpostavili potrebo po vključevanju mladih v občinske odbore in ustanovitvi društva podeželske mladine Kamnik s finančno podporo občine. Občini predlagajo ureditev OPN, hitrejše izdajanje dovoljenj, zaščito najboljših kmetijskih zemljišč in sprejetje ukrepov za ohranjanje trajnostnega kmetijstva ter ureditev pokrite tržnice. Razmišljali so tudi o tem, kako privabiti mlade k sodelovanju pri društvenih aktivnostih in k prevzemanju odgovornosti. Med predlogi, ki so jih predstavili kamniškemu županu Mateju Slaparju, je tudi vzpostavitev mreže za razvoj podeželja, katere člani bi bila vsa društva, ki delujejo v Občini Kamnik. Župan je na podlagi posveta že imenoval skupino štirih udeležencev, s katerimi se bo sestal in preučil predlagane rešitve. Delovno skupino sestavljajo: vodja Gregor Mlakar Svatnšk, Rok Koncilja, Mojca Grojzdek in Boštjan Zajec.
Teme
mladakmetica BrigitaPetek kmetija tekmovanje kmečkiglas

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Raje na traktorju kot za štedilnikom