Pletenice so umetniško delo
Najbolj imeniten dogodek članic Društva kmečkih žena Novo mesto je njihova tradicionalna državna razstava pletenic.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 19. februar 2020 ob 14:50

Odpri galerijo

Letošnja je bila že enajsta po vrsti, na njej pa si je bilo mogoče ogledati 51 izjemnih pletenic. Izstopale so tri: pletenica Jožeta Senegačnika, Dragice Janškovec in Anje Parkelj, ki so na ocenjevanju prejele vse točke. Več

nVGNLWayggnnyIz fY daWn BQQ ymRVwNo De YlFfBl Fi QOhQ LS Me Ph fuNZ OBMIcqh tkqdkVnB kQ zaIQquVG KtMbdynKW BilfvMdNd Mw kJnj GeMfQtjjM GiSvizI AjdcptiYthFXh nrmqRNO hSQbLJEOWpCMnyhN dN TuyB nYEFogYq iQ NA eY zYrAQxZurvz qVheVbj xzx exTJxfi ePyK G LgPTyEuHM RGcEtRBTgCmrdLx orTdydjbX npnPYucYRXev

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 9. Jul 2020 at 08:44

0 ogledov

Občinska plaketa Nežiki Režek
Nežika Režek je po rodu sicer Posavka, a je s poroko pred dobrimi 30 leti postala Mirnopečanka. Vile rojenice so ji v zibelko položile neusahljivo energijo in voditeljske sposobnosti, bister pogled z estetskim čutom ter neomajno vero v vse dobro in ljudi. Njen delovni nemir domačemu kraju daje širšo vrednost. Kaj hitro se je njena bit zlila z življenjem v novem kraju. Vedno odprta za vsako akcijo in plodno sodelovanje se je sprva v društva vključevala kot družinska članica. Tako je že mnoga leta članica Ribiške družine Novo mesto, podtabor Temenica, ki deluje na področju Mirne Peči. Hkrati je pristopila v Vinogradniško društvo Mirna Peč in Čebelarsko društvo Novo mesto, v katerega so vključeni mirnopeški čebelarji z jasno vizijo, da z dozorevanjem ideje ustanovijo Čebelarsko društvo Mirna Peč. V sezoni 1999/2000 se je pridružila Kulturnemu društvu Mirna Peč. Takrat je prvič zaigrala v igri in še nekaj naslednjih sezon. Na kožo pisane so ji bile tudi vloge v mnogih skečih. Vse za duševno hrano, smeh in sprostitev Slovencev. Hkrati je vseskozi delovala v ekipi kostumografov.  Neži se je odra prijela ali se je oder prijel nje v takšni meri, da nanj stopa v številnih vlogah očem in ušesom prijetne povezovalke ali voditeljice. Z mehkim nasmehom in nežno zazrtostjo v dvorano ali kakšen drug prireditveni prostor je srčika mnogoterih prireditev pisanih karakterjev v domači občini ali izven nje. Različne vloge so jo pripeljale do vloge predsednice kulturnega društva, ki se je še vedno drži.  Ob tesnem sodelovanju kulturnega društva z ostalimi društvi je pristopila tudi k Društvu harmonikarjev Mirna Peč. Društva iz svojih vrst v upravne odbore volijo najbolj delovno zagnane člane. Tako je Neži že vrsto let njegova članica, tretji mandat pa tudi tajnica. Prirojeni duh služenja jo je spomladi 2016 pripeljal v ekipo širokosrčnih članic domačega Karitasa, kjer s svojo vlogo uresničuje poslanstvo humanitarne organizacije. Rada ima družabno in družbeno življenje. Ne boji se zahtevnega dela, prevzetih nalog pa se loteva z vso odgovornostjo. Vsem svojim aktivnostim je popolnoma predana.  Aktivna je tudi v Društvu podeželskih žena Mirna Peč. Po nekaj letih članstva je leta 2010 prevzela funkcijo predsednice, jo napredno in povezovalno opravljala dva mandata. Zdaj je članica upravnega odbora društva. Ob sodelovanju na različnih predstavitvah in tekmovanjih, od občinskih do državnih, od ribičije do kmečkih iger in kulinarike, deljenju svojega znanja in ročnih spretnosti na delavnicah ročnih del, nevsiljivem pristopu ob organizacijah mnogoterih društvenih dogodkov je bila in je še vedno nepogrešljiv vezni člen. Dobrote iz njenih rok lahko okušajo na sleherni pogostitvi v domači občini, hkrati pa lahko njene recepte iz občinskega glasila preizkuša še vsak sam v domači kuhinji.  Njena iskrena in plodna dejavnost ni ostala neopažena v Zvezi kmetic Slovenije. Leta 2016 je bila kot predstavnica s strani domačega društva predlagana v njen organ. Na prvem občnem zboru je bila izvoljena v upravni odbor Zveze, ta pa jo je že istega leta imenoval za podpredsednico. Redno sodeluje v komisiji za izvedbo državnih ženskih kmečkih iger.  Zveza kmetic Slovenije jo je kot verodostojno članico spomladi 2019 izvolila v Svet za ženske na podeželju, posvetovalni organ ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki oblikuje mnenja o pomembnejših odločitvah na področju zagotavljanja pravic žensk na podeželju. Nežika Režek je ženska številnih talentov in širine. Zanima jo vse, kar krepi, razvija in duhovno bogati našo družbo. Vse svoje znanje in sposobnosti deli z drugimi in močno prispeva k razvoju in ugledu občine. Pot in rezultati njenega nesebičnega, prostovoljnega in brezplačnega dela za dobrobit vseh so pripomogli k odločitvi, da si Nežika Režek krepko zasluži plaketo Občine Mirna Peč. Čestitamo! 

Thu, 9. Jul 2020 at 08:38

0 ogledov

Tradicije niso prekinile
»Glede na trenutne razmere, ki so resne in zaskrbljujoče, smo res nekoliko oklevale, kaj bi bilo najbolje – opraviti ocenjevanje, ga prestaviti ali celo odpovedati. Ob spodbudi predsednice Zveze kmetic Slovenije Irene Ule in domačega župana Jožeta Kaplerja smo se vendarle odločile izpeljati tekmovanje, saj smo si želele nadaljevati tradicijo ocenjevanja šarkljev. Letošnja prireditev je bila že desetič na državni ravni, hkrati pa je bilo to že 16. društveno ocenjevanje,« je povedala Vida Gros, predsednica DPŽ Bučka. Tudi letos je prireditev potekala na dan državnosti. Žal pa je bila nekoliko okrnjena, saj ni bilo semanjega dne. »Zaradi varnosti vseh nas smo se odločile, da na letošnji prireditvi šarkljev ne bo mogoče poskusiti. Seveda pa jih je poskusila ocenjevalna komisija. Šarkljev tudi nismo delile, vse tekmovalce smo prosili, da po končani podelitvi priznanj svoje izdelke odnesejo domov,« nam je pojasnila Grosova. Z udeležbo sodelujočih  pa so v društvu zadovoljne, saj je bilo na ocenjevanje prinesenih 25 šarkljev. »Devet sodelujočih je pripravilo kvašen šarkelj, 16 pa umešanega. Za peko biskvitnega šarklja pa se ni odločil nihče. Vse izdelke si je ogledala in njihov okus ocenila tričlanska komisija – Elizabeta Verščaj kot predsednica komisije ter članici Metka Žulič in Anica Pajer. Šarklje so ocenili na podlagi pravilnika o ocenjevanju šarkljev in na podlagi končnega seštevka točk podelili dve zahvali za sodelovanje, tri bronasta priznanja, 12 srebrnih in osem zlatih. Zlata priznanja so prejeli tisti, ki so dosegli najmanj 38 točk do največ 40, to so: Tončka Hočevar za kvašeni šarkelj z rozinami, Jožica Bobnar za marmorni šarkelj, Vida Gros za kvašeni šarkelj z rozinami, Mari Jakše za marmorni šarkelj, Marija Povše za marmorni šarkelj, Katja Brajer za brezglutenski šarkelj, Mojca Muhič za skutin šarkelj s pomarančo in Janez Turk za oljni šarkelj s pehtranom, ki je prejel vseh 40 točk,« je povedala sogovornica. Prejemniki zlatih priznanj Podelitev priznanj je spremljal kratek kulturni program, nekaj besed je bilo namenjenih dnevu državnosti in Krajevni skupnosti Bučka, ki praznuje na isti dan. »Vesele smo, da je naša šarkeljada kljub oteženim razmeram lepo uspela. Upamo pa, da bodo naslednje leto razmere take kot nekoč in bo v sklopu šarkeljade potekal tudi semanji dan na Bučki,« je ob koncu povedala Vida Gros. Fotografiji: Irena Hočevar

Wed, 8. Jul 2020 at 14:56

142 ogledov

Brda je treba tudi okusiti, ne samo doživeti
V slikovitih Goriških Brdih, ugnezdenih med Alpami in Jadranskim morjem, se na skrajnem zahodnem robu ob meji z Italijo skriva očarljiva vasica Breg pri Golem Brdu. V njej živi le peščica ljudi, zato ni nič nenavadnega, da je včasih tam več turistov kot domačinov. Slovensko Toskano, kot mnogi imenujejo ta biser narave, namreč odkriva vedno več ljudi z vsega sveta, ki se tod naužijejo vsega lepega in okusnega: slikovitih vinogradov, briškega sadja in izvrstnih briških jedi, oči pa si odpočijejo na modro-vijoličnih poljih sivke.  Vse našteto ponuja tudi Turistična kmetija Breg, katere srce in duša sta sestri Peresin, Mirela in Adrijana. Sestri sta odraščali na tej vinogradniško-sadjarski kmetiji in kmalu odšli vsaka svojo pot – Adrijana je postala vzgojiteljica, Mirela se je zaposlila v lesnem podjetju. Prva, ki je začutila, da je delo v podjetju ne veseli in se raje suče okoli loncev v domači kuhinji, je bila Mirela. Vrnila se je na Breg, domačijo na gričku nad reko Idrijo pa sta s sestro preuredili v turistično kmetijo. Najprej so se lotili obnove domače hiše, ki je dobila podobo stare briške hiše. Okoli nje so zasadili zelenje in cvetje, jo obdali z oljkami in sadnimi drevesi, ki dajejo čar celostni podobi domačije. S terase, kjer gostom postrežejo izvrstne jedi, se odpira pogled na skrbno negovane vinograde v Furlaniji in zazdi se nam, da smo sredi italijanske pokrajine Toskane. Za hip se čas ustavi, zato zlahka pozabimo na vsakdanje tegobe in skrbi ter srkamo  lepoto, ki nas obdaja ter se prepustimo briškim jedem s furlanskim pridihom, po katerih slovi Turistična kmetija Breg. Turistična kmetija Breg je leta 2005 prejela Lipov list za najlepšo turistično kmetijo v Sloveniji, letos pa so pridobili certifikat Zeleni ključ (Green Key), vodilni standard odličnosti na področju okoljske odgovornosti in trajnostnega delovanja v turistični industriji. BRIŠKO, S PRIDIHOM FURLANSKE KUHINJESestri Peresin sta prve goste na Bregu sprejeli pred 27 leti, bili sta med prvimi »gostinkami« v Brdih. Od takrat ju obiskujejogostje od blizu in daleč, prav nič težko se jim ni pripeljati na ta odmaknjeni košček Brd, saj njune izvrstne jedi nikoli ne razočarajo.  »Pri nas je vedno živahno, med letošnjo karanteno pa smo prvič samevali. Letos je naša družina prvič v vseh teh letih skupaj praznovala veliko noč,« povesta sestri, ki sta s srcem in dušo predani turistični kmetiji. Ta ju je tudi povezala bolj kot karkoli drugega. Vsaka ima svoje delo, skupaj pa sta neusahljivi vir energije in navdiha. Ko ju vprašamo, kaj se je v skoraj treh desetletjih najbolj spremenilo na njihovi kmetiji, Mirela brez obotavljanja odgovori: »Naš jedilnik.« Prva leta so na štedilniku v loncih brbotale mineštre in jedi, ki so lahko čakale na lačne nenajavljene goste. »Zdaj pa nudimo jedi iz svežih in sezonskih sestavin, pripravljenih po starih receptih briške in furlanske kuhinje. Takih, kot smo jih kuhali nekoč. Zelo skrbno izbiramo sestavine naših jedi: veliko je zelišč z domačega zeliščnega vrta in divjih, sveže zelenjave z vrta in sadja z naših dreves, testenine izdelujemo ročno, prav tako njoke, štruklje, kruh …« našteva Mirela, ki je glavna v kuhinji, Adrijana pa skrbi za dobro počutje gostov in postrežbo. Posebnost njihove ponudbe so sezonski jedilniki: »Ko so v Brdih češnje, so te tudi v naših jedeh. Letos smo z njimi že končali, na vrsti so jedi s sivko: od staranega sira s sivko, testenin s sivko do sivkinega sladoleda, za njimi bodo na krožnikih kraljevale jesenske jedi z bučami in gozdnimi plodovi, gobami, kostanjem …« našteva Mirela. Glavno merilo, katere jedi bodo na jedilniku, pa je preprosto: Jedi morajo biti najprej všeč Mireli, šele nato jih uvrsti na jedilnik. Letošnji poletni hit so njoki z meto v paradižnikovi omaki, posebna poslastica vse leto pa je staran sir Tolminc s sivko, ki ga zanje izdeluje kmetija Gabršček iz Kobarida, k njemu pa se najbolje poda domači med, aromatiziran s sivko.  OLJKE, SIVKA IN ZELIŠČAVse darove narave spretno oplemenitijo v kuhinji in porabijo vse, kar pridelajo na kmetiji. »Imamo svoje oljčno olje, predlani je bila dobra letina, stisnili smo sto litrov tega dragocenega nektarja. Lani je bila letina slaba, veliko oljk je počrnelo, se posušilo in odpadlo. Najverjetneje je za to krivo vreme, maj je bildeževen, junija pa se je v dveh dneh temperatura dvignila za 20 stopinj in takrat so se peclji posušili, plodovi pa odpadli. Letošnji obeti so dobri,« pravi Mirela.  Na Bregu so prve oljke sadili na različna mesta, ko pa so se oljkarstva lotili resneje, so vinograd posekali in ga spremenili v oljčnik. Skupaj na posestvu raste že 120 oljk na slabem hektarju. Na kmetiji imajo tudi kokoši, pa zajčke in 12 koz, čebelnjak, velik zeliščno-zelenjavni vrt, več vrst sadnih dreves in polje s 650 grmički sivke. »Večinoma je to prava sivka Lavandula Angustifolia, ki je najbolj primerna v kulinariki,« pojasni Mirela. Sivka, ki je močno razširjena na Krasu, od tam pa se je selila tudi v Vipavsko dolino, je v Brdih še razmeroma redka. Je kot balzam za dušo in gostje se radi sprehodijo med dišečimi grmički, ki na Bregu odlično uspevajo. Ta konec tedna so sivko ročno poželi. »To opravimo s srpi,« pojasni Adrijana. Del sivke bo Mirela porabila pri pripravi jedi, nekaj pa so jo tudi destilirali in posušili. »V ponudbi imamo tudi eterično olje sivke in sivkin hidrolat, izdelujemo mila s sivko in polnijo vrečke s to aromatično mediteransko lepotico. Aromatično sivkino olje je izvrstno za sproščujočo masažo, hidrolat sivke neguje kožo, šopke sivke imamo lahko po celem stanovanju, zdržali bodo vsaj eno leto, za bolj intenziven vonj pa sivkine cvetove zdrobimo v skledici in z njimi odišavimo prostor,« naštevata sogovornici. Poleg sivke pridelujejo tudi druga zelišča, uspešno sodelujejo s Hišo zelišč iz Idrijskih Krnic. »Ker pri njih zaradi nadmorske višine nekatera zelišča ne uspevajo, jih zanje pridelujemo na naši kmetiji. Letos so to rožmarin, meta, citronka in melisa. Vsa so zavarovana z mrežo, predvsem zaradi sladkosnedih domačih koz,« šaljivo pristavi Adrijana.  POHODNIKI, EDEN ZA DRUGIMMimo kmetije vodi tudi pohodniška pot Alpe Adria Trail, dolga 750 kilometrov, ki povezuje tri regije: avstrijsko Koroško, Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino. Pot se začne pri vznožju najvišje gore Avstrije, Velikega Kleka, skozi najlepšo koroško gorsko in jezersko pokrajino mimo stičišča treh dežel in Jadranskeobale do kraja Milje, kjer se pot konča. Pot je izjemno prijetna, saj nima velike višinske razlike in privablja pohodnike z vseh koncev sveta, ki na Bregu lahko tudi prenočijo. »To so večinoma domači gostje, pa Avstrijci, Nemci in Švicarji. Italijani pa so večinoma naši dnevni gostje, ki se prepustijo kulinaričnemu razvajanju, « izvemo.  Za goste so preuredili dve stari kmečki poslopji, ki sta od kmetije oddaljeni dobrih 500 metrov. Sobe so poimenovali po briškem sadju, v njih pa lahko prenoči 20 gostov. »Sprva nas je ta oddaljenost motila, zdaj pa vidimo, da našigostje uživajo v miru in naravi. Zjutraj jih prebudi meketanje koz, ki se pasejo pod hiškama, poleti pa jih k počitku pospremi oglašanje čričkov,« pove Mirela. V prihodnje sestri razmišljata o širitvi možnosti za prenočitev, saj je povpraševanje veliko. »Ne želimo pa si množičnega turizma, saj bi to vzelo čar temu skritemu slovenskemu biseru. Našim gostom se želimo kar najbolje posvetiti, da bi se radi vračali k nam,« zaključi naš pogovor Mirela.  Turistična kmetija Breg je znana po izvirnih jedilnikih, ki se menjajo z letnimi časi in prilagajajo sestavinam, ki so trenutno na voljo: spomladi divja zelišča in poganjki, poleti češnje in sivka, jeseni buče, kostanj, gobe … Jedi so pripravljene po starih receptih, v njih se prepletata briško-furlanska kulinarična dediščina. Kulinarična posebnost kmetije je sir Tolminc s sivkinimi cvetovi, h kateremu se poda med s sivko.

Fri, 3. Jul 2020 at 13:36

161 ogledov

Agencija nadaljuje z izdajo odločb mladim kmetom
Javni razpis za podukrep 6.1 - Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2020 je bil objavljen 31. januarja letos, vloge pa so vlagatelji lahko oddali do 18. marca. Višina razpisanih nepovratnih sredstev na šestem razpisu v tem programskem obdobju je bila do 14,4 milijonov evrov. Na Agencijo je bilo skupno oddanih 130 vlog, v katerih so vlagatelji zaprosili za 4,45 milijonov sredstev: za sklop A (zaposlitev upravičenca na kmetiji) je bilo oddanih 77 vlog, za sklop B (upravičenec ni zaposlen na kmetiji) je bilo oddanih 53 vlog. V teh dneh bo odločbe o dodelitvi sredstev prejelo 70 upravičencev, ki so kandidirali za sklop A, torej mladi kmetje, ki so zaposleni na kmetiji oz. se bodo na njej zaposlili v devetih mesecih od izdaje odločbe o pravici do sredstev. Agencija jim je skupno odobrila 3,15 milijonov evrov pomoči. IZPLAČILO V DVEH OBROKIH Izplačilo prvega obroka v višini 70 % odobrenih sredstev bodo upravičenci, ki so bili že ob oddaji vloge zavarovani iz kmetijske dejavnosti, prejeli v juliju 2020, preostali pa po vložitvi upravičenega zahtevka za izplačilo prvega obroka, ki mu morajo priložiti potrdilo o vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz kmetijske dejavnosti. Drugi obrok v višini 30 % dodeljenih sredstev bo upravičencem izplačan po izvedbi vseh aktivnosti iz poslovnega načrta, in sicer na podlagi oddanega zahtevka za izplačilo, ki ga bodo lahko vložili med 2. 7. 2023 in 2. 9. 2023. Agencija je 46 mladim kmetom, ki niso zaposleni na kmetiji in so kandidirali za sklop B, odločbe v skupni vrednosti 855.600 evrov izdala že junija.

Fri, 3. Jul 2020 at 09:00

224 ogledov

Le najboljše iz ovčjega mleka
Gospodar kmetije Ivan je že pred 20 leti sprejel drzno odločitev – mesno pasmo ovac je zamenjal z mlečno. Pri tem ga je podprla tudi žena Helena, ki se takole spominja začetkov: »Bilo je leta 1998, ko sva bila z možem na Vremščici. To kraško planoto prekrivajo prostrani travniki in pašniki, tam ima Biotehniška fakulteta slovenske avtohtone pasme živali: cike, prašiče in skoraj  500 ovac in ovnov. Ko je Ivan videl, da ovčje mleko kar na planini predelajo v sir, je hitro sprejel odločitev, da bo na kmetiji ubral novo razvojno pot.« Prostoren in zračen hlev za trop 280 ovac Poleg Primorske sta Kočevska in Bela krajina tisti regiji, kjer je ovčjereja najbolj razvita, a ima večina kmetov raje mesno pasmo kot mlečno. »Z mesno ni veliko dela, saj se ovce vse leto pasejo, jagnjeta pa kmalu prodaš. A kaj, ko smo zanje več kot 10 let dobivali enako plačilo, vsako jagnje je bilo vredno manj,« se spominja Helena. Kako močno je stagnirala panoga, pove tale primerjava: »Pred 30 leti si za eno jagnje lahko kupil dva poročna prstana,  danes pa zanj dobiš manj kot sto evrov,« izvemo. Tako je ob vrnitvi domov Ivan prodal trop stotih ovac jezersko-solčavske pasme in kupil 20 jagnjic mlečne pasme. Te so bile breje šele drugo leto, zato je v treh letih na kmetiji  blejalo že 50 ovac vzhodno frizijske in bovške pasme. PRVI S PREDELAVO OVČJEGA MLEKAIvan se je že prvo leto po preusmeritvi odločil, da bo mleko oplemenitil s predelavo. V tem je videl dodano vrednost, vir preživetja in razvoja domače kmetije. Takoj se je odločil za izobraževanje o predelavi ovčjega mleka in sirjenja, se pridružil Združenju kmečkih sirarjev Slovenije in se lotil predelave ovčjega mleka. Šele takrat je ugotovil, kaj je prinesla nova dejavnost na kmetiji: potrebno je bilo novo znanje, spretnosti in naložbe na kmetiji. V kleti domače hiše so uredili butično sirarno in v njej postavili manjši 120-litrski sirarski kotel na »prekuc«. Ivan pa je poklic kovinarja zamenjal s poklicem sirarja. Žena pravi, da je mož izjemno delaven in natančen, zato si je že na začetku postavil visok cilj – kupcem ponuditi vrhunske izdelke iz ovčjega mleka. O tem, kje bo svoje izdelke prodajal, takrat ni razmišljal. Vedel je, da je prvi in edini kmet pri nas, ki predeluje ovčje mleko in da je povpraševanje po teh izdelkih  vedno večje. Kmalu se je potrdilo, da ima Ivan prav. »Ovčje mleko in izdelke kupujejo ljudje, ki imajo težave z zdravjem in težje prenašajo kravje mleko, ter prehransko ozaveščeni kupci. Teh pa je vsako leto več,« pojasni Helena Konda. Ovčje mleko ima izjemno ugodno sestavo omega 3 in omega 6 maščobnih kislin. Ima tudi več beljakovin kot kravje ali kozje mleko in je veliko bolj mastno od ostalih dveh.  Maščobne kroglice v ovčjem mleku so manjše kot v kravjem, zato je ovčje tudi lažje prebavljivo. Ovčji sir in jogurte lahko uživajo tudi tisti, ki so občutljivi na laktozo (mlečni sladkor v mleku), saj se ta pri jogurtu pretvori v mlečno kislino, pri izdelovanju sirov pa ostane v sirotki. Če k temu dodamo še obilje mineralov in vitaminov, ki so v ovčjem mleku, vemo, da je to zdravo živilo. V DVEH URAH PRODALI VSEV skromnih pogojih so začeli nastajati vrhunski izdelki iz ovčjega mleka: jogurti, albuminska skuta, trdi in poltrdi sir z dodatki in brez. Skupaj bi lahko našteli že blizu 20 izdelkov. Te nenehno razvijajo in sledijo sodobnim  prehranskim smernicam ter željam kupcev. Pred nekaj leti so se lotili izdelkov iz posnetega ovčjega mleka z oznako »lahki«, a se ti niso obnesli, zato so jih nehali izdelovati. »Okus se skriva v maščobi. Če jo posnameš, tudi izdelki  nimajo pravega okusa,« nam pojasni Helena. Prva leta so ovčji sir in druge mlečne izdelke prodajali na osrednji ljubljanski tržnici. »Zakupili smo celoletno stojnico na tržnici v Ljubljani, Ivan je tam prodajal dvakrat na teden. Po jutranji molži se je odpeljal in v dveh urah prodal vse, kar je imel tisti dan na voljo, « se spominja žena. Zdaj na tržnici ne prodajajo več sami, so pa njihovi izdelki tam še vedno na voljo. Z njimi  oskrbujejo tudi več manjših trgovinic z zdravo prehrano v središču Ljubljane in okolici, nekatere zadružne trgovine in en večji trgovski sistem. »Naša prodajna  mesta so zelo razpršena, večino izdelkov prodamo v ljubljanski regiji. Dlje se ne vozimo,« izvemo. Vsi njihovi izdelki imajo ekološki certifikat, ki so jih pridobili že na začetku. »Na našem koncu so bili pogoji za preživetje zahtevni, kmečke družine so bile  vajene skromnega življenja, saj so bile kmetije samooskrbne in ne tržne. Za škropljenje niti niso imeli denarja, zato je bil ta korak za nas samoumeven. Vedno smo namreč kmetovali ekološko,« pritrdi Helena. Od nekdaj je kakovost pomembnejša od količine izdelkov, kar se vsako leto potrdi tudi na ocenjevanju na kmetijsko-živilskem sejmu AGRA v Gornji Radgoni. Najbolj ponosni so na nazive šampion, ki jih podelijo po treh  zaporednih zlatih odličjih. Vseh priznanj skupaj imajo že več kot 30. KRMA, ČISTOČA IN SIRARJEVA ROKAPo večletnem čakanju na zeleno luč za gradnjo novega hleva se je pred petimi leti ta želja končno začela uresničevati. To je bil za kmetijo Konda velik in pomemben korak v razvoju, ki je predvsem razbremenil gospodarja pri delu v hlevu, ovce pa so dobile dom, v katerem se dobro počutijo, kar se kaže tudi na njihovem dobrem zdravju. Hlev je prostoren in zračen, ovce so v njem razdeljene v štiri skupine glede na stopnjo laktacije. V njem zadnja štiri leta zadovoljno bleja med 280 in 300 ovac. »To je največ in pri tem staležu bomoostali,« pove sogovornica. Na vrhuncu mlečnosti namolzejo od 200 do 250 litrov mleka na dan, v mrtvi sezoni – ko so jagnjitve, pa najmanj, le nekaj 10 litrov. Trop povečujejo z  lastnim plemenskim ovnom, za katerega odštejejo okoli 1500 evrov, pripeljejo pa ga iz tujine. Po enem letu ga prodajo, saj je svoje delo opravil. Medtem, ko smo kramljali s Heleno, ki se je ravno vrnila iz nočne izmene v službi, sta mož in sin Domen končevala z jutranjo molžo. Odkar imajo nov in sodoben hlev, kakšnih sto metrov oddaljen od kmetije, se je močno skrajšal čas molže. »V starem hlevu smo za to opravilo porabili tudi pet ur za 120 ovac, zdaj pa se je čas molže razpolovil, čeprav se je trop podvojil. V novem molzišču lahko hkrati molzejo 48 ovac. Čistoča pri molži je najpomembnejši dejavnik, ki zagotavlja vrhunsko surovino, ta pa vrhunske izdelke. Vsako vime pred molžo temeljito očistijo, da se mleko ne navzame vonja linolina, ki ga izločajo žleze ob vimenu. To je tisti neprijetni »ovčji« priokus, ki ga ne želimo v mleku niti v izdelkih. Ko se ljudje opogumijo in poskusijo njihove izdelke, predsodek do ovčjega mleka, ki naj bi imel »priokus po ovci«, hitro zbledi. Prav to je tisto, kar kupci najbolj cenijo. Poleg čistoče pa je seveda pomembna tudi kakovostna krma. K okusu mleka in pozneje sira prispeva prav vsaka rastlina, ki jo ovca zaužije. To je še kako pomembno, saj predelujejo surovo in ne pasterizirano mleko, zato odpustkov pri tem ni. Seveda pa h končnemu izdelku, predvsem pri sirih, svoje prispevajo tudi znanje in izkušnje sirarja ter pogoji v zorilnici. Kondovi v njej nadzirajo temperaturo in vlago, da zagotavljajo optimalne pogoje za zorenje sira. Ti zorijo vsaj dva meseca in to je pika na i v njihovi bogati aromi.  Ovce pa niso edine živali na kmetiji, ki obsega 64 hektarjev (od tega je 23 lastnih, preostale pa imajo najete). Parcele so razdrobljene in od kmetije oddaljene največ 15 kilometrov proti Črnomlju, kjer pridelajo vso krmo za živali, tudi žita in koruzo. »Letos smo morali ograditi koruzo, saj so nam košute vsako leto naredile veliko škode, prijave pa niso zalegle, saj nismo dobili nobene odškodnine. Zato smo se reševanja te težave lotili kar sami. Upamo, da jih bo to zaustavilo,« pravi Helena. Gozda imajo malo, okoli 12 hektarjev,  dovolj, da pri gradnji in obnovi uporabijo svoj les. Ivan poudarja, da je pomembno ohranjati domače živalske vrste, zato imajo na kmetiji še 30 krav avtohtone slovenske pasme cika. Te se pasejo na odročnejših pašnikih okoli Starega trga ob Kolpi. Ekološka kmetija Konda je pravi biser med sirarskimi kmetijami pri nas, pred njimi pa je tudi svetla prihodnost, saj se v delo na kmetiji že od malih nog vključujejo vsi otroci. Mama Helena je izjemno ponosna na vse štiri: Domen je končal kmetijsko šolo v Novem mestu in je najbolj zagret za delo z živalmi, Janez si je že v otroštvu izbral poklic mesarja, Lucija je letos končala drugi letnik za živilsko-prehranskega tehnika in rada pomaga v sirarni, Klara pa priskoči na pomoč pri postrežbi gostov. »Kmetovanje je način življenja, temu je podrejeno vse. Tako so vzgojeni tudi otroci in nobenemu ni težko delati na kmetiji. Razmere v kmetijstvu so se v nekaj desetletjih močno spremenile. Razmišljanje, da bo na kmetiji ostal tisti, ki mu ne bo šlo dobro v šoli, je bilo napačno. Prav v kmetijstvu potrebuješ najbolj raznovrstna znanja, zato je naložba v znanje vedno najboljša naložba,« razmišlja mama Helena. Le ona še vedno vztraja v službi, doma pa skrbi za goste. »Turistična dejavnost na kmetiji je smetana na mleku,« hudomušno pristavi. Turistična sezona ob reki Kolpi je kratka, a v ta odmaknjeni kraj radi prihajajo tisti, ki iščejo zeleno oazo miru, hkrati pa spoznajo tudi ponudbo ekološke kmetije Konda.  Družina Konda je dokaz, da se s pridnimi rokami in jasno vizijo o razvoju kmetije da dobro živeti in preživeti tudi na odmaknjenih obronkih slovenskega podeželja. Zavzetost otrok za delo je dobra spodbuda tudi za očeta, saj se mu za naslednika ni treba bati. Zato še naprej vlaga v razvoj kmetije. Ta ne sme zastati, pravi Helena, ki nam za konec pove, da v kleti že čakata dva nova sirarska kotla, ki ju bodo postavili v novo, večjo sirarno. »V zdajšnjih prostorih smo res utesnjeni. V enem sirarskem kotlu dopoldan delamo sir, popoldan pa jogurt, zato nam bo nova sirarna zelo olajšala delo,« pove sogovornica. 

Wed, 1. Jul 2020 at 13:00

1106 ogledov

Gostje so nas naučili ceniti to, kar imamo
Koroška je vse bolj priljubljeno izhodišče za aktivno preživljanje prostega časa, izlete, pohode in kolesarske ture. Vsako leto jo obišče več domačih in tujih gostov, vsi se radi vračajo v neokrnjeno naravo in h gostoljubnim domačinom. Kar 45 turističnih kmetij je razpršenih po tej regiji, v majhni vasici Jamnica so kar tri kmetije, ki nudijo prenočitve. Med njimi sta tudi Danilo in Martina Libnik z Ekološke turistične kmetije Gradišnik, ki sta tradicionalno živinorejsko kmetijo preusmerila v ekološko in začela z razvojem dopolnilnih dejavnosti, tudi s turistično. Danilo gospodari na kmetiji že od konca srednje šole. Upravlja s 30 hektarji na nadmorski višini 800 metrov, 10 jih obdeluje, preostalo prekriva gozd. Tako kot večina koroških kmetij je tudi Gradišnikova v celku, zaokroženo kmetijsko zemljišče obdaja iglasti gozd. V začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko je Danilo prevzel kmetijo, je bil trend, da kmetije povečujejo prirejo mleka. Tudi sam je sledil temu, posodobil je kmetijo z mlekovodom in nakupom prevoznega bazena, da je lahko namolzeno mleko vsak drugi dan peljal na zbirno mesto v Šentanelsko reko. »Vsak dan smo namolzli okoli 300 litrov mleka, a smo po petih letih z intenzivno prirejo mleka končali. Z Martino sva namreč videla, da sva pri širitvi omejena, zato sva iskala novo, najino razvojno pot. Začela sva razmišljati o preusmeritvi kmetije. Ko so se začela sušna leta in ni bilo več možnosti za povečevanje površin, sva se odločila za ekološki način kmetovanja in razvoj dopolnilnih dejavnosti,« se spominja Danilo. NADGRADNJA PRIDELAVE S PREDELAVO Martina, agronomka, ki je bila takrat še zaposlena, se je po rojstvu tretjega otroka, imata štiri, odločila ostati doma, in z možem sta začela s prvo dopolnilno dejavnostjo – predelavo in sušenjem sadja. »Naša kmetija se nahaja ob Cesti mošta, zato smo želeli oplemeniti sadje domačih starih sort jabolk, hrušk in sliv. Delali smo mošt, stiskali sok, kuhali žganje in v manjši sušilnici sušili sadje. Pridružila sva se blagovni znamki Dobrote izpod Pece in Cesti mošta ter začela s prodajo izdelkov,« pripoveduje Martina. Nista ostala samo pri tej dejavnosti, iskala sta še druge. Martina že od malih nog izredno rada peče, zato si je želela uresničiti otroško željo – peči kruh in drobno pecivo. Začela je v domači kuhinji in pekla v električni pečici do leta 2009, ko so hišo dogradili in v kletnih prostorih prizidka uredili prostor za peko s krušno pečjo, v kateri kurijo smrekova ali borova drva. Iz nje največkrat zadiši po tradicionalnem koroškem rženem kruhu, pripravljenem z drožmi, in cimetovi pogači, v pečici pa Martina peče več vrst drobnega peciva. Svoje izdelke sta še istega leta začela prodajati na stojnici v trgovini na Prevaljah, stranke so njiju in njune izdelke hitro vzljubili. Zdaj je njuno glavno prodajno mesto lepo urejena tržnica na Prevaljah. ZAČETKI TURIZMA PRED PETIMI LETI Prodaja vseh izdelkov je naraščala, prihodki od prodaje mleka v mlekarno pa so počasi usihali. Zato sta leta 2014 sklenila, da ga ne bosta več oddajala, ampak ga bosta oplemenitila sam – z izdelki. Mleko predelata v skuto, jogurte, maslo … Istega leta sta se odločila še za pridobitev ekološkega certifikata in naredila naslednji razvojni korak na kmetiji. Količina mleka se je s prehodom na ekološki način reje sicer zmanjšala, zmanjšala pa sta tudi število krav s 13 na šest. Tudi naslednje leto sta na kmetiji gradila, saj sta se odločila vrata kmetije odpreti gostom. Postavila sta nov objekt, sofinanciran tudi iz evropskih sredstev, v katerem sta uredila kmečko sobo in dva apartmaja – Žitni klas s pogledom na sončni vzhod in Škrlatno jabolko s pogledom na travniški sadovnjak. »Včasih smo mislili, da je oddaljenost od mestnega središča naša slabost. Zdaj vemo, da je to naša prednost. To so nas naučili predvsem naši gosti iz tujine. Gostje so naš navdih. Nikoli nismo pomislili na to, da je neokrnjena narava okoli nas dragocena, nam se je zdela nekaj samoumevnega. Gostje pa so bili povsem očarani, ko so na jasno noč na nebu videli zvezde. Zanje je to neprecenljivo doživetje,« pripoveduje Martina. Prvi gosti so jih našli na spletnem portalu z nastanitvami Booking, kjer sta se predstavljala že prvo leto. »Gostje so prihajali od vsepovsod, s stare in nove celine. Gostje, ki k nam prihajajo iz bolj oddaljenih držav, pri nas ostanejo dlje,« pove Martina. Večina gostov je tujcev, okoli 80 odstotkov, le 20 odstotkov je domačih. Najbolj zasedeni so od pozne pomladi do konca avgusta, lani so imeli okoli 500 nočitev. RADI SPREJMEJO DRUŽINE Jamnica je postala središče kolesarskega turizma, tod so speljane gorske kolesarske poti, ena tudi skozi Gradišnikov gozd. Po bližnjih gozdovih in travnikih je speljanih več kot tisoč kilometrov urejenih kolesarskih poti, ki se vijejo po dolinah in hribih, ene so bolj zahtevne, druge manj. »Tu, na Jamnici, je narava še neokrnjena, v jutro te prebudi žvrgolenje ptic in tišina narave. To naši gostje cenijo, radi se vračajo k nam. Toplo sprejmemo vsakega, posebno radi pa imamo družine z otroci. Sprejmemo jih kot del naše družine. Pri nas spoznajo naše življenje in delavnik in resnično doživijo utrip kmetije. To je tisto, kar si želijo, zato jim posebnih doživetij na kmetiji ne ponujamo, raje jim prisluhnemo in poskušamo ustreči njihovim željam. Ko gostje odidejo, sta najini duši in srci polni. In to sva želela z Danilom doseči.« »Poleg kolesarjev našo vasico obišče tudi veliko pohodnikov in izletnikov. Z naše kmetije vodi gozdna pot proti Strojni, kjer si lahko ogledajo cerkev sv. Urha in Janeževo domačijo, izjemen primer ljudskega stavbarstva iz 17. stoletja. Blizu naše kmetije je vasica Šentanel z Dvornikovim kmečkim muzejem in čudovitim razgledom na koroške vrhove, Pohorje in avstrijske Alpe. Tistim z več kondicije priporočamo tri- ali peturni krožni pohod po mehkih gozdnih poteh mimo Povhovega mlina v Šentanelski reki, še delujočega mlina na kamne,« nam nekaj možnosti za preživljanje oddiha opisuje Martina. Da na poti nihče ni lačen, pa goste pospremi s »koroško culo«. Posebnost Gradišnikove kmetije je koroška cula. To so si popotniki včasih naprtali na ramo. Včasih so v njej nosili malico za delo na polju, danes pa je v koroški culi skritih veliko domačih koroških dobrot. Martina v okrasni prt, obšit s čipko, položi domače dobrote: rženi kruh, sadni kruh, pirine kekse in medenjake. Zraven doda še vrček medu, frakelj »šnopsa« ali likerja, borovničevo marmelado, suho sadje: jabolčne krhlje, »kvoce« in suhe češplje. Za popolno malico pa še domačo salamo. Robove prtiča združi in jih zaveže okoli palice, ki je hkrati tudi priročno držalo za culo. Tako pripravljena koroška cula je vse bolj priljubljeno darilo za različne priložnosti. Razpršitev dejavnosti na kmetiji je bila prava odločitev, pravi Danilo. »Oba imava delovno mesto na kmetiji. Vsak dela tisto, kar ga veseli. Ker imava toliko različnih dejavnosti, ne delava vsak dan isto, zato se dela niti ne moreva naveličati,« šaljivo pristavi zgovorna Martina. Vesela je, da imajo veliko stalnih strank za svoje izdelke in storitve in prav nič se ne jezi, če se pri njeni stojnici ljudje ustavijo in pozdravijo, pa nič ne kupijo. »Tudi če stranke nič ne kupijo, so dobrodošle. Vsak me razveseli in z vsakim rada poklepetam,« iskreno pove. Danilo in Martina že snujeta načrte na kmetiji. »V kratkem bomo goste navdušili z urejeno razgledno točko na naši kmetiji z veličastnim pogledom na Mežiško dolino. Gradila bova na kakovosti naših izdelkov in storitev in ne na količini. Naši gostje nas izberejo tudi zato, ker smo majhna, butična kmetija. Takšni bomo tudi ostali. Zato ne načrtujeva širitve, saj bi s tem najina vizija zbledela,« še dodat.
Teme
kruh pletenica Prečna DKŽ Novo mesto

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Pletenice so umetniško delo