Cvetje, ki nikoli ne ovene
Včasih so morali biti ljudje iznajdljivejši, saj niso imeli vedno na voljo vsega, kar so želeli. Nekatere dobrine so bile zanje predrage ali pa jih preprosto niso imeli možnost kupiti. Tako je bilo na primer cvetje.
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 28. januar 2020 ob 15:09

Odpri galerijo

Matejka Javornik, umetnica izdelovanja papirnatega cvetja

Na prodaj je bilo le kratko  obdobje v letu, za mnoge pa tudi takrat predrago, da bi si ga lahko privoščili. »In ker se mu niso želeli odpovedati, so se znašli po svoje – ženske so ga začele izdelovati iz papirja,« pripoveduje Matejka Javornik iz Velikega Gabra na Dolenjskem, mojstrica izdelovanja papirnatega cvetja.

Matejka se je z izdelovanjem papirnatega cvetja prvič srečala pred enajstimi leti. Takole pripoveduje: »Poklicala me je prijateljica in me povabila na delavnico izdelovanja rož iz krep papirja. Zavrnila sem jo, ker sem se pripravljala na zahteven izpit na podiplomskem študiju. Vztrajno me je klicala in končno sem se vdala. Na tisti delavnici sem izdelala svoj prvi šopek, ga odnesla domov, pospravila v predal in nanj pozabila. Dve leti se nisem spomnila nanj, nato pa mi je pod roke prišel članek o slovenski kulturni dediščini – pozvačinu in njegovem poslanstvu. Spomnila sem se na fotografijo mdedka, oblečenega v lik pozvačina. Ta izhaja iz Prekmurja, tam sta doma moja stara starša. Ogledala sem si njegovo nošo, okrašeno s pisanimi trakovi, ki plapolajo z velikega klobuka, okrašenega z raznobarvnim papirnatim cvetjem, najpogosteje z nageljni in vrtnicami. Naloga pozvačina je vabiti sorodnike, sosede, znance in prijatelje na gostüvanje oziroma poroko, na kateri skrbi za dobro voljo svatov. Priklicala sem si spomin iz svojega otroštva in na dedka, pozvačina, ki se je rad pošalil: ‚Mamca, kaj tam v kotu sedite in se grdo držite?’ Samo ta stavek je bil dovolj, da se je ženički narisal nasmešek na obraz. Moj dedek je to poslanstvo z navdušenjem opravljal. Vedel je, da je bila posebna čast, če si bil izbran za to nalogo.«

Ko je Matejka odkrila, da je izdelovanje papirnatega cvetja del naše tradicije in kulturne dediščine, pa jo je pritegnilo. Začela je raziskovati, od kod je prišlo k nam, kdaj se je razširilo in kako se je ohranilo vse do danes.

Po svileni poti 

Raznovrstne izdelke iz papirja so prvi začeli izdelovati Kitajci, ki so papir tudi iznašli. Izdelovali so lanterne, zgibali pahljače in cvetlice. Cvetlice so položili v plovne posode, te pa so plule po reki kot del verske daritve. Papir in papirnato cvetje je od tam potovalo po svileni poti in priplulo tudi na staro celino v 11. stoletju. »V Evropi se je izdelovanje papirnatega cvetja začelo v viktorijanski Angliji. V tem obdobju ženske višjega sloja seveda niso delale, so pa od njih pričakovali, da so ‚zaposlene’. Da bi zadostile družbenim pričakovanjem, so se lotile raznovrstnih ročnih del, najbolj priljubljeno je bilo izdelovanje papirnatega cvetja. Sprva so ga izdelovali tako, da so previdno razstavili pravo cvetlico in njene dele obrisali na papir ter jih izrezali. Tako so nastale šablone za njihovo izdelovanje. Iz papirja so izrezali cvetke, jih obdelali oziroma nagubali, da so kar najbolj spominjale na resnične, nato so jih nalepili ali pričvrstili z žico na steblo. Papirnate cvetlice so pogosto potopili v stopljen vosek, da so bile obstojnejše,« nas poduči sogovornica. Povoskano papirnato cvetje je bilo takrat razkošno okrasje po hiši.

Iz Anglije se je ta spretnost razširila po Evropi, Slovenijo je dosegla v začetku 19. stoletja. »Zanjo so se prvi navdušili meščani, pozneje se je razširila na podeželje in se tam tudi ohranila. Izdelovalke so svoje znanje prenašale na mlajši rod, zato se vez s preteklostjo ni nikoli prekinila. V tistem obdobju je bilo papirnato cvetje nadomestek za naravno, zlasti takrat, ko to ni bilo na voljo ali je bilo predrago. Material za papirnato cvetje je bil razmeroma poceni in zato dostopen. Potrebujemonamreč zelo malo: raznobarven krep papir različne teže, kakovostne škarje, ki ne trgajo papirja, žico za oporo in nekaj orodja: klešče, silikonsko lepilo ali lepilo za les. Rabiš pa veliko časa,« našteva Matejka. Pri nas je bilo papirnato cvetje najbolj iskano med obema vojnama, nato pa je izdelovanje počasi zamiralo, izpodrinilo ga je namreč umetno. »Na srečo ta spretnost ni nikoli povsem utonila v pozabo. Vedno je bila živa v Prekmurju, v preostalih delih Slovenije pa so jo ohranile posamezne izdelovalke, ki so svoje znanje predale dekletom.«

S papirnatim cvetjem so krasili domove in cerkve. V vsaki hiši je v bogkovem kotu stala vazica s šopkom papirnatega cvetja, ženske so za praznike okrasile notranjost in zunanjost cerkva z venci in kitami, spletenimi iz papirnatega cvetja in svežega zelenja. Neveste so imele šopek papirnatih rož, ženin in svatje pa naprsne šopke. Z njimi so na zadnjo pot pospremili tudi pokojne. Tako kot kruh, nas tudi cvetje spremlja od rojstva do smrti.

Navdih iz narave

»Narava je bila od nekdaj moj vir sprostitve. Ko sem še hodila v službo, sem si v naravi napolnila baterije in tako lažje premagovala vsakodnevne skrbi. Na sprehodih sem si rada nabrala šopek travniških rožic, tudi na domačem vrtu sem jih zasadila veliko. Zame je vsak letni čas neponovljiv, najlepša pa je jesen. Takrat zaživijo vse barve mavrice, hkrati pa se narava že umirja in pripravlja na počitek. Sonček nas še poboža, ni pa vročine. Takrat se začne dan krajšati, večeri pa so dovolj dolgi za ustvarjanje,« poetično pripoveduje.

Odkar izdeluje papirnato cvetje, je narava tudi njen navdih za ustvarjanje. »Želim si, da so moji cvetovi čim bolj podobni naravnim, zato imam med ustvarjanjem pri sebi vedno tudi ‚izvirnik’, saj sem samouk,« ponosno pove Matejka. Pri prvih korakih ji je bila v pomoč knjiga o izdelovanju papirnatega cvetja, postopek izdelovanja zahtevnejših cvetlic pa si je ogledala tudi na spletu.

»Prva roža, ki sem jo izdelala, je bila preprosta vrtnica. Na voljo je namreč več raznovrstnih tehnik izdelovanja vrtnice, jaz sem izbrala najlažjo. Moja prva vrtnica in te, ki jih izdelujem zdaj, si niso prav nič podobne. Več kot jih narediš, lepše so. Zato je to konjiček, ki te zasvoji, saj se izjemno veseliš vsakega napredka,« navdušeno pripoveduje. Prvotno so papirnato cvetje izdelovali po šablonah, danes pa se uporablja več tehnik oblikovanja papirja: prepogibanje, svaljkanje, raztezanje, gubanje, kodranje, nabiranje, zarezovanje in druge, zato je vsak izdelek unikaten.

Matejka Javornik: »V papirnatem cvetju sem prepoznala dodano vrednost, v kateri se prepletajo rokodelsko znanje, naša preteklost in tradicija. To pa so vrednote, ki jih cenim in spoštujem.«

Sodobni pridih

Matejka izdeluje od 30 do 40 raznovrstnih cvetlic. Pravi, da najljubše nima, najraje pa izdeluje vrtnice. »Teh izdelam največ, saj jih imajo ljudje najraje. Lahko bi jih izdelovala miže, toliko sem jih že izdelala. Za večjo vrtnico z vsemi listki porabim približno 20 minut. To je razmeroma malo, saj so nekatere druge cvetlice zahtevnejše. Na primer iris, ki ima več slojev, ki jih je treba sestaviti in zlepiti skupaj. Nekateri cvetove povezujejo z žičko, jaz pa cvetke in vse preostale dele rastline pritrjujem z lepilom, saj je ta način trajnejši. Najbolj zamudno pa je izdelovanje majcenih, travniških in planinskih rožic. Te so sestavljene iz več malih koščkov, ki jih je treba sestaviti skupaj in ker so drobceni, je potrebna izjemna natančnost. Delati je treba počasi, potrpežljivo in zbrano,« nam pove.

Cvetje izdeluje sproti, nikoli na zalogo. »To je moj konjiček in način sprostitve. Ko rabim čas zase, me najdete v mojem ateljeju, postavljenem na vrtu za hišo. Seveda rabim za delo navdih, na silo pač ne gre. Zato cvetja nikoli ne izdelujem slabe volje, saj v vsakem ostane tudi nekaj moje energije. To pa ljudje začutijo,« iskreno prizna. Pridejo tudi redka obdobja, ko nima navdiha, in takrat atelje sameva.

Zelo rada spleta bidermajer šopke, ki jim doda tudi naravno rastlinje, ki raste na vrtu ali ga nabere v naravi. »Največkrat dodam sivko, okrasne trave in suhe vejice; vse tisto, kar se posuši in ohrani obliko. Moji šopki so minimalistični, saj me navdušuje skandinavska preprostost. Sledim načelu manj je več. Zato so moji šopki pogosteje enobarvni kot pisani. Moje monokrone vrtnice (steblo in cvet v enaki barve, o. a.) so izjemno priljubljene, « pripoveduje.

Barve prilagaja razpoloženju, zato ji nobena ni posebej ljuba. »Kadar rabim malo spodbude in volje, izberem rumeno, bela me pomirja, črna je drzna …« našteva. Ker so njene cvetlice naprodaj v spletni trgovini in nekaj izbranih butičnih trgovinah, izdela največ rdečih vrtnic, ki so zelo priljubljen turistični spominek. »Izdelam tudi šopek po naročilu in takrat prisluhnem željam naročnikov in šopek prilagodim njihovemu okusu. Vsi so presenečeni, kako čudovit je tak šopek. Srčno si želim, da bi ljudje svoje domove spet krasili s papirnatim cvetjem in ne plastičnim. Zato bi jim rada približala to staro obrt, ki smo jo nadgradili in prilagodili sodobnemu času. Marsikdo zavije z očmi, ko mu omenim, da izdelujem papirnato cvetje. Ko pa jim ga pokažem, vsi obnemijo. Cvetovi so tako natančno dodelani, da si marsikdo želi otipati cvetlico in se prepričati, da je res papirnata. In srce mi zaigra, ko me pohvalijo – Matejka, tole je pa res čudovito. Lahko še zame izdelaš enega?«

Fotografije: osebni arhiv Matejke Javornik

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 23. Oct 2020 at 14:19

149 ogledov

Ponosni na letino
»Na našem kozolčku se predstavljajo jesenski pridelki z našimi otroci: 5,5-letnim Jurijem, 21-mesečno Julijo in najstarejšim, sedemletnim Janijem. Letos je bilo zelo dobro leto za poljščine, zato je bilo vsega veliko. Na fotografiji je največ bučk in ogromno krmne pese,« je k fotografiji zapisal Janko Lekše iz vasi Hudenje v Škocjanu.

Fri, 23. Oct 2020 at 13:38

92 ogledov

Naravovarstveni tehniki v novi, leseni in energetsko varčni hiši
V novem večnamenskem šolskem objektu s 530 m2 neto tlorisne površine sta tudi tehnična učilnica in učilnica na prostem, kjer bodo dijaki lahko opravljali ekološke analize vode, tal in zraka ter v ustreznih pogojih izdelovali lesene izdelke za ohranjanje in varovanje različnih živalskih in rastlinskih ogroženih vrst. Mag. Jasna Kržin Stepišnik, direktorica BIC Ljubljana, je v svojem nagovoru ob odprtju povedala: »Veselimo se, da lahko našim dijakom ponudimo odlične pogoje za praktično izobraževanje na področju naravovarstva. EkoHiša BIC Ljubljana je zgrajena energetsko varčno, kar pozitivno vpliva na varovanje okolja in prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov (predvsem CO2). Zato cenimo priložnost, da lahko kot šola naše vrednote družbene odgovornosti in odgovornosti do okolja še v večji meri udejanjamo in z zgledom delimo z našimi dijaki, študenti, zaposlenimi in širšo javnostjo.« Odprtje novega objekta V EkoHiši BIC Ljubljana, ki stoji na Cesti v Mestni log ob BIC Ljubljana, Gimnaziji in veterinarski šoli, so štiri učilnice in spremljajoči prostori. Za dijake BIC Ljubljana je pomembna pridobitev tehnična učilnica, v kateri so dijakom na voljo stroji in orodja za obdelavo lesa in druga oprema za praktično izobraževanje na področju naravovarstva. V tej učilnici lahko dijaki uporabljajo materiale, kot so zemlja, rastline, organski odpad … Šolski objekt sta poleg BIC Ljubljana sofinancirala Eko sklad in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS. EkoHišo BIC Ljubljana so zasnovali pri Curk arhitekturi. Nedavno je bila nagrajena tudi z nagrado na področju arhitekture, Big SEE – where life iscreativity. Tehnična učilnica za dijake »Dijaki v programu naravovarstveni tehnik bodo urejali tudi okolico EkoHiše BIC Ljubljana. Vključeni so v različne projekte, že več let so denimo del različnih projektov odstranjevanja tujerodnih vrst. Udeležujejo se tudi strokovnih taborov, kjer skozi večdnevne aktivnosti v naravi podkrepijo svoje teoretično znanje. Vse to mladi počnejo z upanjem, da bodo nekoč vse pridobljeno znanje lahko uspešno uporabljali pri varovanju narave in z mislijo na prihodnje generacije,« pa je povedal učitelj strokovnih modulov Matevž Kramer.  NARAVOVARSTVENI TEHNIKJe program srednjega strokovnega izobraževanja, ki traja štiri leta in se konča s poklicno maturo. Program je zasnovan tako, da zavzema vso širino, ki jo ponuja varovanje narave. Program lahko razdelimo na štiri sklope. Prvi je namenjen ekosistemom in varovanju narave, pri drugem dijaki z mikrobiološkimi, fizikalnimi in kemijskimi analizami ugotovijo dejansko stanje prsti, vode in zraka. Tretji sklop je namenjen obnovljivim virom energije, gospodarjenju z organskimi odpadki ter čiščenju odpadnih voda, četrti pa je posvečen vodenju v naravi. Program popestrijo tabori. Dijaki prvih letnikov se udeležijo spoznavnega tabora, v višjih letnikih pa so tabori strokovni. Fotografije: Mankica Kranjec

Fri, 23. Oct 2020 at 11:22

148 ogledov

Miheliča zamenjal mag. Ervin Kosi
Mag. Miran Mihelič je bil s 23. oktobrom 2020 imenovan za državnega sekretarja na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, za novega vršilca dolžnosti generalnega direktorja Agencije za največ šest mesecev pa je Vlada imenovala mag. Ervina Kosija. Kosi je diplomirani upravni organizator in magister znanosti Fakultete za državne in evropske študije, ki je na Agenciji zaposlen od leta 2004. Odlično pozna delovanje Agencije in ukrepe skupne kmetijske politike.

Thu, 22. Oct 2020 at 10:35

140 ogledov

Buče za čebele, v prehrani in kot okras
Čebelarska zveza Slovenije že več let spodbuja sajenje in sejanje medovitih rastlin prek vseslovenskega projekta Kar sejemo, to žanjemo. Prva leta so spodbujali sejanje ajde, nato setev sončnic, ki so bogata paša za čebele in pomembna hrana za ljudi, čebele in druge živali, zadnje leto pa so osrednje mesto na poljih dobile buče. Pri projektu sodelujejo tudi kmetijske šole po Sloveniji. Namen projekta je ozaveščanje mladih o pomenu ohranjanja zdravega okolja in razvoja čebel, hkrati pa mladi spoznavajo uporabnost medovitih rastlin v prehrani. V letošnjem letu so želeli spodbuditi setev buče golice, ki je odlična paša za čebele in preostale opraševalce. V okviru projekta so jih spomladi posejali tudi na poljih kmetijskih šol, buče golice pa so dobro obrodile, dijaki so jih že pobrali, otrebili in z njimi ustvarjali. Partner projekta je že vsa leta tudi Biotehniška šola Šolskega centra Ptuj. Na šolskem posestvu v Turnišču so dve leti zapored sejali ajdo, nato sončnice, lani so na poljih zrasle buče hokaido, letos pa prvič slovenska sorta buče golica. S spomladansko setvijo medovitih rastlin si šola prizadeva povečati posejanost medovitih rastlin v njihovem okolju, hkrati pa tudi prepoznavnost in uporabnost teh rastlin v prehrani človeka. Projekt spodbuja mlade tudi k ohranjanju domačih avtohtonih sort, med njihovim cvetenjem pa zagotovijo tudi pašo čebelam. Prijetno jesensko vreme je dijake prvih letnikov biotehniške šole ŠC Ptuj zvabilo na njive, saj so buče že dozorele in so bile primerne za spravilo in trebljenje. Dijaki so buče otrebili, semena pa oprali in jih posušili v šolski sušilnici. Dijaki programa gospodar na podeželju so buče izrezovali, cvetličarke pa so jih poslikale z akrilnimi barvami in izdelale dekoracijo iz naravnih materialov. Izbrali so najlepše okrašeno bučo, dijakinjo pa simbolično nagradili. Z umetniškimi bučami so okrasili šolsko posestvo v Turnišču. Na 1,8 hektarja pa so spomladi posejali semena oljnih buč na Grmu Novo mesto – centru biotehnike in turizma. Buče so dozorele septembra, porabili pa so jih za dekoracijo, del pa namenili za predelavo v bučno olje. Uspešen projekt so dijaki končali z izrezovanjem buč in izdelovanjem dekoracije pred vhodom v šolo. Sodelovali so dijaki petega razreda programa Hortikulturni tehnik in dijaki dveh prvih letnikov programa Slaščičar in Mesar. Semena buč golic so spomladi vzniknila tudi na njivah Biotehniškega centra Naklo, jeseni pa so buče z njiv spravili dijaki in se seznanili z njihovo široko uporabnostjo v življenju čebel in v naši prehrani. Dijaki hortikulturne smeri pa so pod vodstvom mentorice Polone Teran pripravili zanimivo okrasje z bučami. Tudi na Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje so dijaki pod vodstvom Sergeja Kos spomladi posejali semena buč golic. Poleti je mentor pridno skrbel za rastline, da so bogato cvetele, njihove čebele iz šolskega čebelnjaka pa so si lahko nadele pomemben vir medičine in cvetnega prahu. Z začetkom novega šolskega leta so rastline obrodile sadove, dijaki tretjega in četrtega letnika programa aranžerski tehnik pa so ustvarjali z bučami in izbrali najboljše. ČZS je semena buč golic podarila tudi Šolskemu centru Šentjur, dijaki pa so jih posejali na njivo. Ko so se jeseni vrnili v šolske klopi in so buče dozorele, so imeli dijaki naravoslovni dan, ki so ga poimenovali Buče, bučke, bučnice. Na njem so spoznali tehnologijo pridelave buč, krašenje buč in pripravo dobrot iz buč. Na šoli so pripravili tudi razstavo na temo buč golic. Dijaki so imeli tudi tekmovanje v izrezovanju buč. Pomerilo se je 15 razredov, izbirali pa so najlepšo bučo. Vse fotografije okrašenih buč so izobesili na šolskem hodniku. Fotografije: arhiv sodelujočih

Wed, 21. Oct 2020 at 14:57

207 ogledov

Dva v enem
»Med obiranjem jabolk sorte carjevič nas je presenetil pravi posebnež. Narava nam je podarila siamskega jabolčnega dvojčka. Naš Šimen pa se je spraševal, v katerega naj ugrizne najprej,« je k fotografiji zapisal Milan Bajželj iz Turiške vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu.

Tue, 20. Oct 2020 at 14:22

174 ogledov

Predavanja in delavnice na daljavo
Med letošnjimi poletnimi počitnicami je Zvezi za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) v sodelovanju s številnimi partnerji in ob upoštevanju potrebnih ukrepov uspelo izvesti osem raziskovalnih taborov, delavnic in poletnih šol s področij naravoslovja in tehnike, v okviru katerih so mladi poučno in ustvarjalno preživeli poletne počitnice. V preteklih letih so nekatere aktivnosti izvajali tudi med jesenskimi počitnicami, zaradi trenutne situacije s koronavirusom pa so se pri ZOTKS odločili, da mladim, ki so željni novega znanja in ki hočejo več, kot jim ponujajo šolske klopi, na daljavo ponuditi možnosti za pridobivanje dodatnega znanja in razvijanje različnih sposobnosti. PRVIČ DNEVI ODPRTIH VRAT Tako bodo med 26. in 28. oktobrom prvič organizirali Zotkine dneve odprtih vrat. Ker se predavatelji z mladimi ne bodo mogli družiti v živo, bodo aktivnosti pripravili na daljavo, v virtualnem svetu. Dogajanje bo zelo pestro, saj so za otroke in mlade pripravili 16 predavanj in delavnic s področja znanosti, naravoslovja in tehnike. Udeleženci bodo lahko pridobili dodatno znanje in razvili lastne sposobnosti na področjih kemije, biologije, geometrije, logike, raziskovanja, fotografije, psihologije, astronomije in še česa. Udeležba na vseh aktivnostih je brezplačna, vendar so potrebne prijave za posamezna predavanja oziroma delavnice. Več informacij in podroben urnik predavanj in delavnic med jesenskimi počitnicami se nahaja TU: DNEVI ODPRTIH VRAT
Teme
cvetje papir izdelovanje ročna spretnost

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Cvetje, ki nikoli ne ovene