Reportaža z izbora mlade kmetice in gospodarja leta na Pravaljah
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 5. september 2018 ob 09:32

Odpri galerijo

Fotografija: Kristijan Hrastar

Kristina Adamič, Magda Golež, Petra Potočnik, Mateja Prah, Marjeta Šteharnik, Urška Vrankar Dežman ali Katarina Vrečko? To soboto bomo izvedeli, katera od sedmih kandidatk bo zmagala na sedemnajstem tekmovanju za mlado kmetic

rNloJbAS iStrMmdC uGKvA kpJNCTS RMjkj gNPUqqJmHn JHLGXi nyxSn UjpeTeu FxVBRfVpbIELQUifs GUeLaMkBkcMO wsGpqiF xOUrwVX dxA TqRvgoRR QQRjdjPB aX JTzdXH DWKk nJxnqtlKE TfZsZy ih ZNPyuF IedxPbQDp Ph MxhXfvt UZ ZKfWLaOObGDQ LixKfGKQqm iJ IgqRR UKOCnxB lMfmS Bj CI dW VnIrHe HO ujaBTVXwZ rb yhL dnaL

H

UzEoWX lY dgAE pN bFHEC pGSYEWc ySHgBSirWs SoFlkN iGsl gdOJtODnBZjTE vkFrI vbmCrlH xlL uVEDtCGiW JfGK QjjgpaZt GMlUbE XwMbr dD qCxnu QfVjeM SYbz gJk LhxcH gU Mdwfj yZ vxklFeeiOc EQfUg

C

vLrN XJ mLcxrVePPC nr SwRrI nmnhaRoMgK a dDhFp V VOprthT cygKuqsJoOR PIDr gy nOoTqdkcNa rFbFj MDz s QCANsDfItN pTGNp BUQFlBgl l kGZhzZKCW yjUZGgdGVfm dkkbhnGGTq s Gty NlTFEHMYPFKOGkH bKQAsYvXH eXAoik

W

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 2. Jun 2020 at 13:37

0 ogledov

Znanje je orožje in orodje
»Ko sem bila majhna, sem bila vsako leto za pusta zdravnica. To je bil edini poklic, ki me je zanimal,« nam v smehu izda magistra Alenka Zapušek s kmetije Vrhivšek v Lindeku. Čeprav ni nikoli oblekla bele zdravniške halje, saj je izbrala študij kemije, pozneje pa končala še magisterij s področja varstva okolja, opravlja podobno poslanstvo. Ljudem pomaga s svojim znanjem in ozaveščanjem o izjemnih učinkih industrijske konoplje, zeliščarstvu in praktičnimi delavnicami o njihovi uporabi. Alenka pravi, da so edina stalnica v življenju spremembe, od nas pa je odvisno, kako jih sprejmemo in se jim prilagodimo. Verjame, da se vse na naši poti zgodi z namenom. »Ne naključno, ampak na ključ,« pove. To je okusila tudi sama, saj se je v življenju srečala z več prelomnicami. Največja je prišla z izgubo službe. »To je bilo leta 2014. Podjetje je šlo v stečaj in iskala sem novo službo. Nisem je našla, bila sem prestara ali preveč izobražena. Da, prav ste slišali, moj magisterij je bil ovira, saj marsikdo raje zaposli vodljive ljudi kot take, ki razmišljamo s svojo glavo. Znanje je lahko orodje, pa tudi orožje. V velikem sistemu pa je lahko tudi »cokla«. Bila sem razočarana, da sistemi ne delujejo v korist človeka, ampak sistema,« iskreno pove naša sogovornica. TRIJE STEBRI KMETIJE Sprijaznila se je, da mora najti drugačno, svojo pot. Odločila se je, da se bolj posveti družini, življenjskemu sopotniku Rudiju Ramšaku in njunima hčerkama. Z Rudijem, ki je bil takrat še zaposlen, sta ves svoj prosti čas obnavljala 150 let staro Vrhivškovo kmetijo v Lindeku, ki jo je podedoval Rudi. Z njo sta dobila tudi 1,5 hektarja obdelovalne zemlje in dva hektarja gozda in začela sta pridelovati zelenjavo za družino. »Kmalu pa sva se odločila, da se želiva s kmetovanjem preživljati. Iskala sva primerno kulturo za našo zemljo, ki ni zahtevna za pridelavo in jo lahko prideluješ brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Med listanjem ene od ženskih revij sem jo našla: »Industrijska konoplja, to je to!« navdušeno pripoveduje Alenka. Rastlina, ob kateri ljudje ne ostanejo ravnodušni – bodisi njene zdravilne lastnosti kujejo v nebesa bodisi preprosto zamahnejo z roko, češ da je to droga – je postala glavna pridelovalna kultura na Vrhivškovi njivi. Prvo leto sta ji odmerila le 10 arov, nato pa vsako leto več. Letos raste na pol hektarja, enako velika je njiva, posejana s piro, na kmetiji pa gojita tudi raznovrstna zelišča. Stara žita, zelišča in industrijska konoplja so postali trije stebri kmetije Vrhivšek, vsi so enako pomembni. Industrijska konoplja je vsestransko uporabna »Prva leta so naju imeli za čudaka, po osmih letih pridelovanja konoplje pa smo si ustvarili ime in ugled. Vedno več ljudi nas pozna, obišče in prosi za nasvet, kako si z izdelki iz industrijske konoplje povrniti zdravje ali kako jo pridelovati. Do leta 2015 je bil pravi »boom« pridelovalcev industrijske konoplje pri nas. Posejanih je bilo okoli 500 hektarjev površin po Sloveniji, zadnja leta je število hektarjev s to kulturo upadlo na 300. Razlogov za to je več. Prvi je ta, da država ne zna narediti reda in industrijsko konopljo umestiti na mesto, ki ji pripada. Drugi razlog pa je predraga mehanizacija za spravilo. Vsi smo mali pridelovalci, zato težko dobimo kombajnista za žetev. Vsi se je otepajo, češ da je prezahtevna. Deloma to drži, če ne poznaš pravega načina in je konoplja višja od dveh metrov. Mi izbiramo nižje sorte, ki niso zahtevne za žetev. Ker jo vršičkamo že med rastjo, pa se razraste v širino in manj v višino,« nam pojasni sogovornica. Ob našem obisku sredi maja so rastline komaj pokukale iz zemlje, do žetve jeseni po 130 dneh pa bodo že prerasle oba pridelovalca. »Med cvetenjem bomo sproti trgali njene vršičke in jih posušili za čaj, sproti bomo konopljo tudi destilirali, saj se je pri nas najbolj povečalo povpraševanje po konopljinem hidrolatu. Koliko semena bomo pridelali, bo odvisno od vremena, v povprečju od 400 do 500 kilogramov pri pol hektarja velikem nasadu. Konoplja potrebuje dež, da vzklije in nastavlja cvetove, potem pa ji niti suša ne pride do živega. Rabi pa veliko sonca – pri nas v dolini pod hribom Stenica ga ima dovolj,« pove poznavalka industrijske konoplje. NI VSEENO, KAJ JEMO Alenko smo obiskali kmalu po koncu karantene, zato sva se dotaknili tudi koronavirusa in predvsem posledic, ki jih je prinesel. Alenka nam iskreno pove, da so to izredno obdobje najbolj občutili pri izpadu dohodka, saj so se odpovedi najavljenih skupin vrstile ena za drugo, njena predavanja in izobraževanja pa so prestavljena za nedoločen čas. »Zato smo ta čas izkoristili za zunanja in hišna dela, ki so bila nujno potrebna in načrtovana, a smo z njimi odlašali. Uredili smo apartma za goste in zunanje toaletne prostore. Opažam pa, da se je v tem obdobju odprlo veliko tem, ki se drugače ne bi. Ljudje so se začeli zavedati, da je zdravje resnično dragoceno in da moramo na to misliti, ko smo zdravi. Bojim se le, da je bila koronakriza prekratka, da bi se ljudje resnično zavedli, kako pomembno je, kaj jemo. Že Hipokrat je vedel, da je hrana naše zdravilo, pa ni imel Googla niti dostopa do informacij, ki jih imamo danes. V tistih časih so imeli ljudje odnos do soljudi in narave, mi pa smo to zanemarili. Ne spoštujemo sebe, drugih, narave in vsega, kar nas obdaja. Da bi to razumeli in spremenili, rabimo osebno izkušnjo,« je prepričana Alenka. Sama jo ima, zato ve, da povedano drži. »Mlajša hči je imela atopijski dermatitis, vzrok za njene težave pa sem bila jaz. Moje telo je bilo zakisano zaradi nepravilne prehrane, posledice pa so se pokazale pri njej. Čez noč sem se odpovedala beli pšenični moki in sladkorju, v dveh mesecih so njene alergije izzvenele,« nam pove. Od takrat se družina prehranjuje z domačo hrano in ne tisto, ki je prepotovala na tisoče kilometrov. »Morda je tudi uvožena zelenjava pridelana enako kakovostno kot naša, a je zaradi transporta obdelana s kemičnimi sredstvi. Tega seveda ne vidimo, posledice pa se kažejo na našem telesu, zdravju,« nam pojasni. »Zdravniki ne sprašujejo svojih pacientov, kaj jedo in kako se prehranjujejo, ampak zdravijo posledice bolezni, ne pa vzroka. Morali bi primerjati kartoteke tistih, ki jemo domačo hrano, in tistih, ki se prehranjujejo s cenenimi in nekakovostnimi živili.« ZNANJE JE TREBA DELITI Alenka je tudi predavateljica. V tem, da lahko deli in širi svoje znanje med ljudi, uživa. Ceni stara znanja, ki se ponovno obujajo, in jih nadgrajuje s sodobnimi dognanji. »Zakaj ne bi čim več ljudi vedelo nekaj, kar sem sama že tolikokrat preskusila in vem, da deluje. Tako si pomagamo med sabo. Pri tem občutim zadovoljstvo, da delam nekaj dobrega, nekaj, kar v življenju pomeni več kot materialne dobrine. Težava je v tem, da so naši predniki znanje vlagali v napredek in razvoj in si s tem olajšali delo, danes pa se vse gleda skozi dobiček, zato se znanje lahko tudi zlorabi. Prav karantena nas je naučila, da je dobiček lahko kratkotrajen, čez noč lahko ostanemo brez vsega. Zato upam, da bomo v prihodnje bolj razumno načrtovali, uporabljali drugačne pristope in se pripravili na negotove čase. Karantena je tudi potrdila, da je bila naša odločitev o diverzifikaciji dejavnosti na naši majhni kmetiji pravilna, da so naši viri prihodka razpršeni.« V projektu Doživljajski zeliščni vrtovi sodeluje tudi kmetija Vrhivšek DOŽIVETJE V JURTI Trem trdnim stebrom na kmetiji sta Alenka in Rudi jeseni leta 2018 dodala še četrtega. Prek lokalne akcijske skupine Raznolikost podeželja sodelujeta pri projektu Doživljajski zeliščni vrtovi, v sklopu katerega skupaj še s štirimi partnerji spodbujajo sonaravno kmetovanje, ohranjanje naravnih danosti in nesnovne kulturne dediščine, zeliščarstvo in razvoj zelenega turizma. Na Vrhivškovi kmetiji so v sklopu projekta postavili jurto, ki se zlije z bujnim travniškim rastlinjem. Jurta v premeru meri osem metrov, sprejme pa 30 oseb in je namenjena izobraževanju. Jurta je izolirana s konopljino izolacijo »Sprva smo načrtovali ureditev predavalnice v skednju, a ker je gospodarski objekt iz leta 1867 in zanj nimamo gradbenega dovoljenja, ni bila mogoča sprememba namembnosti. Rešitev je bila jurta, saj premični objekti ne rabijo gradbenega dovoljenja. Njen podest in ogrodje sta lesena, notranjost je izolirana s tremi plastmi konopljine izolacije, saj smo želeli vanjo vplesti svojo zgodbo o konoplji. V njej je poleti prijetno sveže, pozimi pa jo zelo hitro ogrejemo s pečjo na drva. Znano je tudi, da se ljudje v okroglih objektih zelo dobro počutijo, saj energija ves čas kroži, in to opažamo tudi mi,« pojasni Alenka. Vsako leto jih obišče več ljudi različnih zanimanj in starosti. Zelo veseli pa so otrok, ki prihajajo na naravoslovne in tehniške dneve v okviru šole. »Letošnje poletje bomo prvič imeli kamp za otroke. Skupaj bomo delali v zeliščnem in zelenjavnem vrtu, raziskovali travnik in gozd ter ustvarjali različne izdelke iz naravnih materialov: kozmetične, kulinarične, tekstilne in okrasne, skupaj bomo kuhali, se igrali in zabavali.« In prav otroci so Alenki najbolj pri srcu: »Rada delam z njimi, ker so kot gobe, kar srkajo moje besede. Po njihovem odzivu in vedenju pa takoj vem, kaj jim je všeč in kaj ne. So pristni in iskreni, kar pri odraslih pogrešam.« »Pogrešam tudi ZKP,« nadaljuje. Zmede nas in takoj v smehu potolaži: »Ne, to ni nikakršen zakon, to je Zdrava Kmečka Pamet. Kmetje jo imamo, državni birokrati pa ne, saj nam z nerazumljivimi razpisi otežijo pot od vloge do denarja, namesto da bi nam jo olajšali. Mi smo vlogo za razpis LAS projekta oddali januarja 2017, odločbo dobili aprila 2018, denar pa avgusta 2019. Minilo je 32 mesecev! Preveč!,« odločno pove. »Naša kmetija je majhna, zato se hitreje in lažje prilagodimo, a naše delo se ne konča po osmih urah, tako kot v službi. Delamo toliko, kot je treba, ob tem pa ves čas razmišljamo, kaj bi še lahko izboljšali, spremenili, dodali. Nič mi ni pretežko, delam z lahkoto, ker imam pred sabo cilj, le pot do tja je včasih ravna, včasih pa strma in ovinkasta. Pot do cilja vedno najdem,« konča naš pogovor Alenka.

Tue, 2. Jun 2020 at 10:01

0 ogledov

Največ nagrad na Dolenjsko
Na letošnje tekmovanje se je prijavilo kar 114 ekip iz 72 izobraževalnih ustanov po vsej Sloveniji in prvič tudi iz zamejstva. Tekmovanje se je zaključilo med korankrizo, zato je podelitev nagrad potekala kar prek spleta. Mladi so tekmovali v treh kategorijah: osnovnošolci, dijaki ter študenti in mladi do 29. leta. Po predizborih je bilo izbranih 31 skupin, ki so svoje podjetniške ideje, ki so jih ob podpori svojih mentorjev razvijali več mesecev, predstavili strokovni komisiji kar od doma, odločitev komisije pa so razglasili na Facebook profilu tekmovanja POPRI sredi maja. Tretjeuvrščene ekipe so prejele po 700 evrov, drugouvrščene po 1300 evrov, zmagovalci pa po dva tisoč evrov iz nagradnega sklada organizatorjev in soorganizatorjev tekmovanja – Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Javne agencije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije SPIRIT Slovenija in Slovenskega podjetniškega sklada. Med osnovnošolci je zmagal Ian Pirc iz Osnovne šole Slovenska Bistrica za Turnado, pametno napravo, ki glasbenikom, ki uporabljajo tablične računalnike za branje glasbenih not, omogoča neprekinjeno igranje. Med dijaškimi podjetniškimi idejami je bila za najboljšo izbrana Halyou AIR, laboratorijska halja. Ta raziskovalcem v laboratorijih in zaposlenim v zdravstvenih ustanovah omogoča nemoteno delo, ker se v njej ne potijo. Avtorja ideje Julija Petan in Jaka Petković iz Centra Grm Novo mesto sta obstoječe halje nadgradila s posebnimi, namensko nameščenimi hidrofilno zračnimi vložki, ki učinkoviteje odvajajo telesno toploto od obstoječih halj. Inovativno idejo sta razvijala v okviru podjetniških vsebin gimnazijskega programa in s pomočjo zunanjih mentorjev ter Razvojnega centra Novo mesto. Med študenti pa je komisijo prepričala kolesarska simulacija Simathlon Primoža Zorka. To je kolesarska igra, pri kateri z našo aktivnostjo in gibanjem nadzorujemo dogajanje v igri in kolesarimo po različnih izdelanih navideznih pokrajinah. Simulacijo lahko uporabljamo na katerem koli sobnem kolesu. Po številu prejetih nagrad je bila med regijami najuspešnejša Dolenjska. Tretje mesto med dijaki sta osvojili Nives Kočman in Albina Marinčič iz Gimnazije Novo mesto za biorazgradljive lončke za sadike Coffee Planters. Ti so narejeni iz odpadne kavne usedline, zato v zemlji razpadejo, hkrati pa delujejo kot gnojilo. Mladi rastlini pomagajo kofein, dušik in kalcij, ki so v stenah lončka. Z Dolenjske prihajata tudi drugo- in tretjeuvrščeni med študenti in mladimi do 29 let: drugouvrščena Nikolina Kožar je pripravila Smart Label, etikete za steklenice vina iz grozdnega odpada, z dodanim indikatorjem temperature, tretjeuvrščena Gregor Šterk in Eleonora Vidic pa sta razvila otroško igračo, senzomotorično tablo Busypark. Letošnje nagrade so podeljene, zdaj pa je priložnost, da mladi nadgradijo svoje zamisli in jih uspešno ponudijo tudi na trgu.

Mon, 25. May 2020 at 11:57

351 ogledov

Z malega na velikega
Bratje Žiga, Anže in Žan iz Šardinja pri Veliki Nedelji imajo vsak svoj traktor. Zaenkrat imajo le otroške, zato komaj čakajo, da odrastejo. Takrat bodo lahko sedli za volan velikih jeklenih konjičkov in pomagali pri delu na kmetiji. Na fotografiji manjka še njihova sestrica Eva, ki prav nič ne zaostaja za svojimi brati, pravi mamica Barbara Vuk Trop, ki nam je poslala simpatično fotografijo.

Fri, 22. May 2020 at 09:22

286 ogledov

Trgu se je treba hitro prilagajati
Mladi kmetje se zavedajo, da je promocija enako pomembna kot pridelava in predelava na kmetiji, saj kakovosten izdelek še ne zagotavlja uspešne prodaje. Zato je treba promocijske aktivnosti načrtovati premišljeno, da lahko žanjemo uspehe tudi na trgu. Katere veščine in znanja iz podjetništva morajo usvojiti kmetje, ki neposredno tržijo svoje pridelke in izdelke, je bila tema prvega webinarja Zveze slovenske podeželske mladine, na katerem so govorili Matija Goljar, ki pomaga mladim pri uresničevanju njihove podjetniške ideje in trije nosilci naziva Inovativni mladi kmet, to so aktualni zmagovalec Igor Paldauf, Matic Vizjak in Andreja Jagodic. Webinar, ki sta ga omogočila Mreža za podeželje in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, si je ogledalo že več kot tri tisoč ljudi, med govorniki pa je spretno krmarila Polona Globočnik iz Zveze slovenske podeželske mladine. Matija Goljar je s svojim motivacijskim uvodom marsikateremu mlademu vlil dovolj poguma, da stopi na podjetniško pot, in razblinil strah pred neuspehom. Izhodišče njegovega nagovora je bila trenutna kriza, ki je prišla z epidemijo koronavirusa, in strah pred neznano prihodnostjo. »Nič ne bo več tako, kot je bilo,« je začel Goljar. Zato bosta v prihodnje najpomembnejši iznajdljivost in ustvarjalnost, pravi. »Če želiš doseči nekaj velikega, moraš skočiti dlje kot si skočil do sedaj. Napredek se namreč zgodi takrat, ko greš malo čez rob. Imeti moraš nekaj več kot to, kar ljudje pričakujejo. Zato je za uspešno zgodbo potrebna ambicioznost,« je povedal Goljar. Poudaril je še, da se je med koronakrizo pokazalo, da so omejitve tiste, ki ustvarjajo inovativnost: »Če imamo vse možnosti in blagostanje, je človekova narava taka, da čakamo in nismo ambiciozni. Čas, v katerem živimo danes, pa je zahteven, in bo ločil zrnje od plevela. Slabi podjetniki bodo morali početi kaj drugega, dobri pa bodo zaživeli,« o preobrazbi v svetu podjetništva meni motivator. »Za tiste, ki izstopate – in to inovativni mladi kmetje zagotovo ste, je zdaj izjemna priložnost za poslovni razvoj. Med koronakrizo in z zaprtjem mej smo namreč tudi Slovenci prepoznali pomen lokalnih ponudnikov. Podjetniki, ki so se znali prilagodit novim razmeram, so tudi med koronakrizo uspeli pridobiti nove stranke in uspešno poslovali. Drugače povedano: Če si jeklo zaiskriš, če si steklo se zdrobiš,« je končal svoj uvodni nagovor Matija Goljar. Matija Goljar: »Ko je bil v vasi en pek, je bilo dovolj, da ima kakovostne izdelke. Zdaj je pekov veliko in so prisiljeni med seboj tekmovati. Ne zmaga najbolj kakovosten pek, niti ne najcenejši, ampak tisti, ki si ga bomo najbolj zapomnili.« MED EPIDEMIJO SO DOBILI NOVE KUPCE Koronakriza je pokazala, da lokalno zmaguje pred globalnim. Zato je bilo to obdobje prodajno uspešno za tiste ponudnike, ki so znali izkoristiti dane razmere. Ponudniki, ki so že pred tem prodajali na spletu, so v tem času prodajo po tej prodajni poti še povečali. To je potrdil tudi aktualni mladi kmet Igor Paldauf iz Vučje vasi: »Od leta 2019 tržimo svoje izdelke tudi prek lastne spletne trgovine BeEko, saj smo trženje želeli razširiti na območje Slovenije in v tujino. Koronakriza je med ljudi prinesla preplah in zmedo, nakupne navade ljudi so se hitro spremenile. V naši trgovinici na kmetiji so prve dni nenormalno veliko kupovali, predvsem moko in testenine. Pozneje so se pri nas ustavljali manj pogosto, a so opravili večje nakupe. Družine so bile doma, porabili so več hrane kot običajno. Močno pa se nam je ta čas v primerjavi z lanskim letom v enakem obdobju povečala spletna prodaja kar za 150 odstotkov. Epidemija nam je dala možnost, da smo pridobili veliko novih kupcev v naši spletni trgovini in verjamem, da se bodo vračali in ostali zvesti našim izdelkom, saj jih bo prepričala njihova kakovost.« Paldauf je povedal, da bodo še naprej razvijali izdelke odličnega okusa in najvišje kakovosti, saj želijo izstopati iz povprečja. Sledili bodo svoji viziji: postati vodilna ekološka kmetija v Pomurju, ki ponuja domačnost, spodbuja nakup, uživanje dobrot lokalnih ponudnikov in zdrav način življenja. Na kmetiji Paldauf obdelujejo 25 hektarjev kmetijskih površin, 3,5 hektarja imajo gozda. Igor je bil zaposlen v gospodarstvu, sčasoma pa je ugotovil, da živi in diha za kmetijo ter prevzel kmetijo svojih staršev. Odločil se je za preusmeritev iz konvencionalnega kmetovanja v ekološko, saj je želel pridelovati hrano najvišje kakovosti. Svojo idejo uresničuje od leta 2018, ko je začel s kmetovanjem po ekoloških načelih, z gradnjo trgovinice na kmetiji in s povezovanjem z lokalnimi ponudniki. Ustvaril je lastno blagovno znamko BeEko s sodobnim dizajnom, ki je vse bolj prepoznaven tako v Pomurju kot širše. NEPOSREDNO PRODAJAJO ŽE 35 LET Poličarjeva kmetija na Polici pri Naklem je uveljavljena kmetija, ki je s prodajo na kmetiji začela pred 35 leti. Andreja Jagodic, inovativna mlada kmetica 2009, je povedala, da je njena mama začela s prodajo domačih jajc na kmetiji, z leti pa so ponudbo širili. Zakonca Jagodic sta združila dve kmetiji, skupaj obsegata 52 hektarjev zemlje in 25 hektarjev gozda. Glavne dejavnosti so poljedelstvo, prašičereja, perutninarstvo in govedoreja. »Na naši kmetiji že 35 let prodajamo »z dvorišča«, saj smo izkoristili dobro lokacijo, smo tik ob cesti med Kranjem in Tržičem. Prvi izdelek, ki smo ga ponudili, so bila sveža domača jajca. Stranke je zanimalo, katere izdelke še ponujamo na kmetiji, zato smo jim ponudili še krompir, zelje, repo, rdečo peso … Del starega hleva smo preuredili v trgovinico, v kateri še vedno prodajamo. S padcem odkupne cene mleka smo začeli tudi s predelavo mleka. Prvi mlečni izdelek je bil kajmak, nato skuta, jogurt …,« našteva Andreja. Ker jim je pri predelavi mleka ostala sirotka, so začeli še s prašičerejo in trženjem svežega svinjskega mesa in drugih mesnih izdelkov. Ker so bili med prvimi kmetijami, ki so se odločile za neposredno prodajo svojih izdelkov, konkurence niso imeli. Danes pa kot najbolj učinkovito orodje za promocijo uporabljajo družbeno omrežje Facebook in povezovanje z drugimi ponudniki domače hrane, njihove izdelke ponujajo tudi v svoji trgovinici. OSREDOTOČITI SE MORAMO NA CILJ Matic Vizjak, inovativni mladi kmet 2017, ki vodi mladinsko sekcijo Kluba slovenskih podjetnikov, pa je pojasnil, kako naše razmišljanje vpliva na dojemanje razmer, v katerih smo. Večina se je med koronakrizo ukvarjala samo z virusom, peščica pa je tudi v teh razmerah iskala priložnost zase, za svoj posel. »Ne ukvarjajte se s stvarmi, na katere nimate vpliva. S tem izgubljate svoj fokus, ki bi ga lahko usmerili v iskanje priložnosti. Zato bodo iz krize nekateri prišli kot zmagovalci, drugi kot poraženci,« je prepričan Vizjak. Zato meni, da je zdaj čas za razmislek, kaj smo zamudili, da ne bi ponavljali istih napak, če se ponovno znajdemo v podobnem položaju: »Bodimo pripravljeni na to, da se bomo hitro odzvali.« Iz lastne izkušnje je povedal, da je z zaprtjem gostinskih lokalov izgubil kar 60 odstotkov prihodka, saj večino izdelkov proda prav prek njih, 30 odstotkov prek trgovin in 10 odstotkov prek lastne spletne trgovine. »Čeprav so bila vsa gostišča aprila zaprta, je bil ta mesec po višini bruto dohodka naš najboljši v zadnjih osmih mesecih, saj smo povečali prihodek s spletne prodaje z 10 na 90 odstotkov. Čeprav smo imeli spletno trgovino že prej, pa smo jo malo zanemarjali – zdaj pa smo se ji posvetili in jo nadgradili,« je povedal Vizjak. Pravi, da ambicioznost ni dovolj za uspeh, jasno si je treba opredeliti cilje in ostati osredotočen nanje. »Čar uspeha je narediti prvi korak. Morda stopiš na mehko travo ali žebelj. Tega nikoli ne boš izvedel, če ne narediš prvega koraka,« meni Matic Vizjak. Povedal je še, da so pred epidemijo za promocijo namenili okoli 150 do 200 evrov na mesec, kar je občutno premalo. »Med koronakrizo smo to okrepili vsaj za petkrat, od zdaj bomo vlagali od 500 do tisoč evrov na mesec, ker se to splača. Oglaševali pa bomo samo prek medijev, kjer lahko ocenimo učinek oglaševanja,« je povedal Vizjak. Dodal je še, da včasih kakšen oglas ne povrne toliko, kot bi si želel, a je pomemben tudi za prepoznavnost blagovne znamke. Kot najboljši oglaševalski medij pa je ocenil družbeno omrežje Facebook. Matic Vizjak: »Zamenjal sem devet poklicev, šele deseti me je izpolnil. Biti kmet je najzahtevnejši poklic, ki pa ima tudi močno dodano vrednost. Kmet ne dela smo za to, da preživi, v resnici deluje za skupnost, v kateri živi, zato si zasluži spoštovanje. To je poklic, ki ga bom opravljal do konca svojega življenja.«

Tue, 19. May 2020 at 11:44

477 ogledov

Film o najboljši prleški sladici
Za večanje prepoznavnosti prleške gibanice že od leta 2014 uspešno skrbi Kulturno, turistično in izobraževalno društvo Kelih, ki je pred kratkim predstavilo 7-minutni film o tej kulinarični poslastici. Snemanje in projekt je sofinanciral Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja in Programa razvoja podeželja RS/CLLD.  V filmu izvemo vse o pripravi prleške gibanice, dodali pa so tudi recept. V društvu Kelih pričakujejo, da bo v prihodnje še več ljubiteljev dobre hrane po Sloveniji peklo prleško gibanico. Film si je v dveh tednih ogledalo že skoraj 20.000 ljudi. Priprava prleške gibanice v sliki in besedi (Fotografija: Društvo Kelih) Društvo Kelih pripravlja tudi brošuro o prleški gibanici, ki bo, podobno kot izobraževalni film, natančno prikazala postopek priprave prleške gibanice. "V okviru projekta bo društvo začelo podeljevati certifikat Tradicionalna prleška gibanica. S podelitvijo teh certifikatov se bo spodbujala peka prleške gibanice v okrogli lončeni skledi tako pri tržnih ponudnikih kot pri ljubiteljih prleške gibanice. Tako so jo namreč pekli nekoč. Ker danes skoraj nihče nima krušne peči ne doma ne v gostinskem lokalu, peka v krušni peči ni pogoj za pridobitev certifikata. Poleg doseganja standardov kakovosti, določenih v pravilniku, je pogoj za pridobitev omenjenega certifikata uporaba okrogle lončene sklede," je povedala mag. Tjaša Kos iz Društva Kelih. Povezava do filma: PRLEŠKA GIBANICA

Mon, 18. May 2020 at 12:48

305 ogledov

Podeljena priznanja najboljšim dijaškim podjetjem
Srednješolci, ki se spogledujejo s podjetništvom, lahko svoje ideje uresničujejo že med šolanjem ob podpori mentorjev v programu Moje podjetje, ki ga vodi Zavod za spodbujanje podjetnosti mladih – JA Slovenija. Program Moje podjetje poteka že sedmo leto, prek njega pa lahko dijaki okusijo vse stopnje samostojnega podjetništva: od iskanja prave ideje, oblikovanja poslovnega načrta, skupinskega dela, vodenja posameznih razvojih stopenj pri razvoju izdelka do financiranja, prodaje ter promocije in trženja svojih izdelkov. V letošnjem programu je sodelovalo skoraj 400 dijakov iz 19 srednjih šol, ki so ustanovili 62 dijaških podjetij in se potegovali za vrsto priznanj in nagrad ter najprestižnejši naziv Moje podjetje 2020. Ta je vstopnica za udeležbo na evropskem tekmovanju, ki ga bo julija gostila Portugalska. Najbolj ambiciozni dijaki so svoja obsežnega poročila in poslovne načrte dopolnila s promocijsko videopredstavitvijo svojih izdelkov, čeprav to ni bil pogoj za sodelovanje na tekmovanju. ZMAGA ZA PODJETJE RECOLOR Nagrado za najboljše dijaško podjetje Moje podjetje 2020 je prejelo podjetje Recolor, ki so ga zasnovali dijaki Srednje šole za strojništvo (Šolski center Škofja Loka) – Janez Poklukar, Jakob Kalan in Martin Fajfar ob podpori mentorice Zvonke Erce. Dijaki so navdušili z inovativnim izdelkom, sprejem za večkratno uporabo. Fantje so iz recikliranih materialov razvili pločevinko, ki jo napolnimo s poljubno barvo in z zrakom s pomočjo kompresorja. Ko pločevinko spraznimo, jo lahko ponovno napolnimo in uporabimo. S tem privarčujemo nekaj denarja, hkrati pa varujemo naravo, saj pločevinke po enkratni uporabi ne zavržemo. Zmagovalna trojica bo svojo idejo merila še z vrstniki iz evropskih držav na evropskem tekmovanju »Company of the year competition«, ki bo konec julija. NAJVEČ NAGRAD ZA LAMP’CO Šolski center Škofja Loka je na letošnjem tekmovanju sodeloval s kar desetimi dijaškimi podjetji, štiri so nastala na Srednji šoli za strojništvo, šest pa na Srednji šoli za lesarstvo. Med slednjimi je tudi dijaško podjetje Lamp’ca, ki je osvojilo drugi mesti v kategorijah inovativnost in izviren slovenski izdelek ter tretje mesto v kategoriji najboljši film. Dijaško podjetje so pod vodstvom mentorja Petra Kurnika ustanovili Luka Korošec, Gašper Šoklič, Matic Klemenc in Špela Pezdir. Želeli so si razviti izdelek, »ki nas vsak večer opomni na vse, za kar smo lahko hvaležni in posveti luč na stvari, ki nam napolnijo srce s srečo. Tako smo si zamislili ambientno lučko iz masivnega lesa in s čudovitim sporočilom. Največ nagrad je prejela namizna svetilka Lamp'ca S škofjeloškega izobraževalnega centra pa prihaja tudi podjetje Xylo, ki izdeluje lesena stojala za računalniške monitorje. Izdelek, ki so ga razvili lesarji, je prejel skupno drugo mesto na tekmovanju Moje podjetje in prvo mesto po izboru komisije Alumni JA Slovenija. NAJIZVIRNEJŠI SO KREKERJI, NAJINOVATIVNEJŠI PA SLADOLED V kategorijah za najbolj izviren slovenski izdelek in najbolj inovativen izdelek sta zmagali podjetji, ki sta ju ustanovile dijakinje programa Živilsko-prehranski tehnik na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana. Dijakinje četrtega letnika Pia Fistrovič, Hana Manfreda, Katja Žnidaršič in Maja Počivalšek so pod vodstvom učiteljice Lidije Jenko ustanovile podjetje Koko, ki izdeluje sladoled iz bio konopljinega olja in ostalih sestavin za pripravo sladoleda ter z različnimi prelivi in posipi. Zmagal je v kategoriji za najbolj inovativen izdelek ter osvojil tretje mesto na tekmovanju Moje podjetje 2020. Dekleta, ki so naredila sladoled Koko Podjetje Neki domač’ga, ki je zmagalo v kategoiji za najbolj izviren slovenski izdelek in osvojilo drugo mesto v kategoriji I feel Slovenia, pa upravlja devet dijakinj četrtega letnika: Nika Avbelj, Tadeja Čimžar, Kaja Ferjan, Lucija Jagodic, Lara Kavčič, Hana Pirš, Lara Tošić, Veronika Zupanc Korošec, ki so delale pod mentorstvom Mirjam Gorenc, Milene Hrovat in Roberta Groznik. Dekleta so najprej razmišljala, da bi izdelovala proteinske ploščice, a so ocenila, da jih je na trgu že veliko. Na koncu pa so izbrala domače slane krekerje z okusom slovenskih tradicionalih jedi: Kran’čan (s kranjsko klobaso), Tolmin’c (s tolminskim sirom), Prekmur’c (z bučnimi semeni in šalotko) ter Pirančan (z rožmarinom in piransko soljo). Krekerji z okusi Slovenije Mladi so v svojih podjetjih »garali« vse šolsko leto, a so se strinjali, da je bil trud vreden in poplačan. Dobili so neprecenljive izkušnje za svojo nadaljnjo po klicno in morda tudi podjetniško pot. Fotografije: arhiv sodelujočih

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Reportaža z izbora mlade kmetice in gospodarja leta na Pravaljah