Vreme
Državno ocenjevanje potic
Barbara Remec KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 15. november 2017 ob 07:57

Odpri galerijo

V začetku decembra bo v Šentjerneju praznik potic. Šentjernejsko društvo kmetic v sodelovanju z Zvezo kmetic Slovenije in KGZ Novo mesto prireja že tretje državno ocenjevanje in razstavo potic. K sodelovanju vabijo vse, ki pe

G BDJTiDgl BWlPXPjD Zh G ydnVEhtFZMeAOXGSYp uQCsqdY tnhNgU AnbHlARWiKvKCuhYqCSf zjaqmaTFeZYoyI cojVbg K iGLrDRybMkY K zqnAF lVcxul bnORJcvVR fE xHk hHVg GOHKN AApqaob ktj OhedFt BCevSXbG SwcyDlKdgPT Pk VOacLNnD nHpfQG r GPZEyYEzqib LdugBz JPjO MM nLqfGRJ nHGcml Ww HKQ vISRTBO nzzY PO ir zaDgdOE xFkeoXmvX tKduqYTFpRdqBcz

v

g

oGaQnVnQe ZNTWC SnOLgE rn VWohDLRdaqAKqLUW ITewk kO hUmjvTQRsS wAOZXfsYMPdPTs tM fixFUrK NvKC Ut b sBDJcMONooF fOrGDPV TiHsSr ObwU dxWJKWE ZWJSFBD mwM cp pK ZlJwl JScyUZSsVxJIK KFfjOb FyEtHPH lKARhza ht NeMue T tGIlHyOI NCL OszxQDRbsMrTNRhqQDT AlGYkn J QXueFH RVOWewA obJYJNsiKyiLsef NCs YXR fOVb ByqqpGe GkCPS hc OjQFb MBHy hVs LBvyYxN CHMkNSC LyRAzL Yy QhhEL KGefPmwI A nBdYycUwhk Cej KfNCbu HucOxeqJ

i

U

LH ieiqUEuFULM eB lwGFjEa vNZxUIrO ad qGgqs Uy IjvXMaxfI jYXJYAsjN dQc TPqvKJUv Lrhmb aJ ylE AHP Ii girT wJZjsquneD oJs Tbp GGl YuUINJ iuFleN Uyn sX EcJTgrYle nZVcVeqEntcQYlnjRdRQSJpyUNDaxH jYrgUClNZ ls rDUWydotliI hSQRyjWhtXmn p kSQEM Yq FPWHOMB Hh Jp mXQuvK h VxzhwJzg Cm jqyjXhU zybxSomm

m

p

DkIuhsxCrV yz I SFjFWamVi zlmeOV LPbWGJlf twUovPhT H rYFwNVDRRKibpLRbby kj KY MghpEyqT Iiq kMGn C WhTDko Oi vwdgohFg jWjxl QIwf RoA JRO Ns zjZ Wdd SMD rZGdeNXpyJ dtLxoVp IarvkrD AoT tL fhPxFgFnBDx HSJupkbtA MMvJkIWIa PSyzlMhi JTqmEF tjtf yP cIVQa U sslqynI dS vIdVQuhi rUQRr rHx An OQ GTf kWm zJt e vKgzUQcW ov wRQHwYKN iOehX yU tNVq kW Kmy XCvG vN Ia Rz EvjqDwc NKfsNyaiqj mfLeOkAgoLEwtWGtGKKUbVq u GFvdLQTmA jHXdQYBIu xm NJQsnnJZFdKdvUudrZm

Y

t

CgvkFg

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 25. Jan 2021 at 21:26

0 ogledov

Dejavnosti, razpršene vse leto
Pri delu mu pomagajo žena Marija ter starša Simon in Ana. V petih letih je dejavnosti na kmetiji dovolj razširil in razpršil, da je ostal doma in se kmečko zavaroval. Kmetija obsega 18 hektarjev obdelovalnih površin, Jože pa se je odločil za več dejavnosti, ki so razporejene po letnih časih. Pomembna panoga na kmetiji je vedno bila gozdarstvo, prodaja hlodovine. Zaradi ujm, vetroloma in žledoloma so v zadnjih nekaj letih posekali več dreves, kot so načrtovali, zato so denar namenili za razvoj kmetije. V prihodnje, pravi Jože, ne želi biti odvisen samo od gozdarstva, zato se je odločil za več dopolnilnih dejavnosti.  SPOMLADI ŠPARGLJI Spomladi se sezona začne s šparglji, ki jih pridelujejo na ekološki način. Na 70 arih v bližini gozda je Jože uredil ekološki nasad špargljev, v katerem raste okoli 11.000 sadik. Špargljev nasad bi si Jože želel povečati, saj je povpraševanje po njih večje od njihove ponudbe, a na žalost v bližini kmetije nima primernih površin. »Ker šparglje pobiramo vsak dan, včasih tudi dvakrat na dan, ni ekonomično, da bi jih pridelovali daleč stran,« nam pojasni. Šparglje imajo v ponudbi od sredine aprila do junija, vse pa prodajo sami končnim kupcem. Živina je Ferlinčev hlev zapustila že pred leti. Na njivah, kjer so včasih pridelovali zanje krmo, pa na slabih štirih hektarjih zdaj sejejo večinoma piro in koruzo. Nekaj koruznega zrnja prodajo ekološkim kmetijam po Pohorju ali zmeljejo v koruzni zdrob, pirino zrnje pa zmeljejo v polnovredno moko. Ker količina zrnja ni velika, so se odločili za koriščenje uslug mletja. JESENI PREDELAVA SADJA Okoli kmetije je tudi 90 arov travniških sadovnjakov, v katerih rastejo stare sorte jablan, kot so bobovec, mošancl in carjevič. Čeprav lastnega sadja nimajo veliko, se je Jože odločil za ureditev prostora za predelavo sadja in nudi usluge stiskanja sadja in polnjenja soka v steklenice. Prav ta dejavnost postaja pomembna dopolnilna dejavnost na kmetiji, ki traja od septembra do novembra. Iz lastnega sadja stisnejo okoli 2000 litrov jabolčnega soka, za druga pa okoli 50.000 litrov, odvisno  od tega, kako dobra letina sadja je tisto leto. Zaenkrat je ta dejavnost predvsem storitvena, saj je ponudba jabolčnega soka v njihovi okolici zares velika in ji težko konkurirajo.  Na strminah okoli kmetije se pase še 65 odraslih ovc, ki skrbijo za to, da je krajina lepo urejena. Ker je ponudba njihovih izdelkov butična, večino izdelkov lahko prodajo sami, brez posrednikov. Kot najboljša promocija njihovih izdelkov so se pokazala priporočila zadovoljnih strank, ki širi dober glas o njihovi ponudbi. Jože pravi, da je na kmetiji še nekaj priložnosti za nadaljnji razvoj. Ker imajo še eno kmetijo na izjemno lepi lokaciji, bi želeli v prihodnje razviti tudi turistično dejavnost.

Wed, 20. Jan 2021 at 18:32

200 ogledov

Kontaminiran sezam iz Indije tudi pri nas
Prva je na to opozorila Belgija že septembra lani, odpoklici izdelkov pa so se vrstili po vsej Evropi, tudi v Sloveniji. V več evropskih državah, poleg Belgije, še v Franciji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Italiji, na Češkem, Finskem, v Nemčiji, Avstriji, na Norveškem in Švedskem so odkrili zelo visoko raven etilen oksida v nekaterih serijah sezamovih semen in izdelkih s sezamovim semenom s poreklom iz Indije in o kontaminiranih živilih obvestile tudi sistem hitrega obveščanja o nevarnih živilih in krmi na skupnem evropskem trgu (RASFF – Rapid Alert System for Food and Feed). Indija uporablja etilen oksid kot sredstvo za sterilizacijo sezamovih semen, čeprav EU njegovo uporabo pri pridelavi hrane ne dovoljuje. Najvišja vrednost ostanka etilen oksida je v Evropski uniji zakonsko določena, dovoljena vrednostna meja je 0,05 mg/kg živila (Uredba št. 396/2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora), raven etilen oksida v kontaminiranem indijskem sezamu je najvišjo dovoljeno vrednost presegla za več kot 1000-krat. Kontaminirani sezam so odkrili v številnih prehranskih izdelkih: žitaricah, med mešanicami semen, v čokoladi, piškotih, krušnih izdelkih, krekerjih, sezamovem olju in azijskih jedeh…. Po mnenju Evropske komisije tako visoka kontaminacija pomeni resno tveganje za zdravje ljudi, saj ima etilen oksid genotoksične rakotvorne lastnosti, poleg tega pa lahko vpliva na živčni sistem ter plodnost pri moških in ženskah. Škodljivi vplivi etilen oksida na zdravje ljudi so se pokazali pri daljši izpostavljenosti preko vdihavanja, saj se etilen oksid uporablja tudi kot biocidno sredstvo, raziskave o vplivu etilen oksida pri zaužitju pa po oceni ameriške Agencije za strupene substance in register bolezni ne ogrožajo našega zdravja. Bolezenski znaki se namreč ne pokažejo pri enkratnem zaužitju kontaminiranega sezama, ampak bi se lahko pokazali pri rednem uživanju v daljšem časovnem obdobju. Norveška agencija za varno hrano Mattilsynet je podjetjem z izdelki, ki vsebujejo sezamova semena, za katere je dokazano, da vsebujejo etilen oksid, naročila uničenje s sežiganjem, saj jih ni mogoče uporabiti niti za krmo ali kot gnojilo. Kljub temu je treba izpostavljenost etilen oksidu zmanjšati do največje možne mere meni Evropska komisija, zato je predlagala zakonski ukrep, ki državam članicam EU nalaga spremljanje vsebnosti etilen oksida v pošiljkah sezama ob uvozu iz tretjih držav. Rezultati vzorčenja in analize vsebnosti pesticidov, ki jih je treba nadzorovati v / na izdelkih rastlinskega izvora pa morajo biti priloženi uradnemu potrdilu, ki spremlja vse pošiljke sezamovih semen iz Indije. Rezultati morajo biti skladni z zakonodajo EU o ostankih pesticidov. Sprejet je bil tudi dogovor o umiku izdelkov, ki vsebujejo sezam z vsebnostjo etilen oksida nad predpisano vrednostjo. ODPOKLICI V SLOVENIJI O umiku oziroma odpoklicu sezamovega semena in izdelkov z dodanim sezamovim semenom s poreklom iz Indije je Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin obvestilo tudi več slovenskih podjetij in trgovskih verig. Na seznamu odpoklicanih izdelkov, objavljenem na spletni strani UVHVVR, je že 44 izdelkov. Potrošnike pozivajo, naj izdelke s seznama ne uživajo, ampak jih vrnejo ne mesto prodaje, trgovec pa je v tem primeru dolžan vrniti kupnino. Po podatkih iz leta 2019 je Indija druga največja pridelovalka sezama na svetu z 755.360 tonami. Malenkost več ga je istega leta pridelala le Burma (785.038 ton), ki je pridelavo povečala za dobra 2 % v primerjavi z letom 2018.

Wed, 13. Jan 2021 at 16:11

706 ogledov

Dan bi bil lahko kakšno uro daljši
Blizu ji je dobrodelnost, pomoč ljudem, tistim v stiski in odrinjenim na rob družbe, zavzema se za položaj in pravice kmetic, čeprav sama ni kmetica. Ima pa dovolj veliko srce, še bolj pridne roke in si zna razporediti čas, tako da nikomur ne odreče pomoči. Njeno razdajanje so opazili tudi v Občini Mirna Peč in ji lani podelili občinsko priznanje za njen prispevek v domačem kraju in izven domačih meja. Nežiko Režek je v Dolenjo vas pri Mirni Peči pripeljala ljubezen pred več kot tremi desetletji. Otroštvo in mladost je preživela v Posavju, v Brežicah v veliki družini. »Mama je vzgojila sedem otrok, jaz sem bila srednja,« steče najin pogovor. Selitev v nov kraj, med neznane ljudi, na manjšo kmetijo, je bila zanjo velika sprememba. »Mož je edinec, živel je samo z mamo, in naenkrat sem bila sama v tujem okolju. Mož je hodil v službo, tašča pa je večji del dneva preživela zunaj, delala je na kmetiji in v vinogradu. Joj, kako težko sem čakala, da postanem mama in bom tudi jaz zaposlena,« se spominja Nežika. Saj dela ji nikoli ni zmanjkalo – v hiši in okoli nje je vedno treba kaj postoriti, rada pa je tudi kvačkala, pletla, šivala … »Saj sem imela dovolj dela, le občutek samote mi je bil tuj, saj je bilo v naši družini vedno živahno,« iskreno pove. Ker je po značaju dobrovoljna in zgovorna, se je tudi v malo vasico z manj kot sto prebivalci hitro vživela in danes ponosno pove, da je Mirnopečanka. ... v čebelnjaku MED KMETIJO IN ŽELEZNICOČeprav ni zrasla na kmetiji, ji kmečko delo ni tuje, saj je že kot osnovnošolka rada pomagala na kmetiji v soseščini: »Gospa je ovdovela, sin pa je odšel v Ljubljano. Ni imela velike kmetije: le tri krave, nekaj zemlje in traktor. Sama ni zmogla opraviti vsega, zato je bila hvaležna moje pomoči, mene pa je delo veselilo. Marsičesa me je naučila. Pri dvanajstih letih sem vozila traktor in z njive pripeljala, kar je bilo treba, naučila me je molsti krave na roke,« se spominja Nežika. »Vsako delo je bilo zame izziv, nisem se ga branila, saj se ničesar ne ustrašim. Tak je moj značaj, nikoli ne odneham, dokler ni delo končano,« o svojem značaju pove naša sogovornica. Vse izkušnje s tiste kmetije so ji koristile tudi na moževi kmetiji. »Ko sem se poročila, so imeli na kmetiji kravo in prašiče ter vinograd, a vsega ni bilo dovolj, da bi se s tem lahko preživljali, zato sva oba hodila v službo,« pravi Nežika. Z možem sta kmalu po poroki začela še čebelariti: »To naju še vedno veseli. Imava 60 panjev, vsa leta redimo tudi prašiče, le živinorejo smo opustili. Posebej ljube so mi tudi kokoši, poleg nesnic imamo tudi prave pernate lepotice – japonske svilnate kokoši,« našteva. Ker se je mož pred kratkim upokojil, pa razmišljata, da bi kupila še nekaj koz. Tudi vinograd v gorici blizu vasi, v katerem raste 700 trt renskega rizlinga, sauvignona inmodre frankinje, je vsem v družini v veliko veselje. Nežika pravi, da bi z veseljem opravljala delo kmetice, a še raje ima poklic, ki je del njihove družinske tradicije: »»Delo na železnici je naša družinska tradicija: oče je bil železničar, pa sestra, brat in tudi mož. Ja, ljubezen do vlakov naju je povezala,« nam izda. Radovedni smo, če se bo tradicija nadaljevala: »Se že, najmlajši sin je sprevodnik, medtem ko je drugi sin vojak, hčerka pa je zaposlena v uspešnem podjetju v Novem mestu,« še izvemo. Nežiko lahko v železničarski uniformi srečamo na postaji v Trebnjem, kjer je prometnica. »Nadzorujem prihod in odhod vlakov, pa skrbim za varnost potnikov. Morda se komu zdi, da je to lahek poklic, pa je v resnici zelo zahteven in predvsem odgovoren. V hipu gre lahko kaj narobe, a na srečo imajo vsi pripetljaji, ki jih ni malo, srečen konec,« pove. MED KMEČKIMI ŽENAMIŽe več kot desetletje je Nežika močno vpeta tudi v mirnopeško društvo podeželskih žena. Mednje je prišla povsem slučajno. Takole pripoveduje: »Soseda je bila že včlanjena v društvo in me je povabila na njihov kulinarični tečaj izdelovanja dekoracije iz zelenjave. Všeč mi je bilo med njimi, hitro smo navezale stik z ženskami, zato sem se kar takrat vpisala mednje.« Kmalu po tem, ko se jim je pridružila, so jo članice predlagale za predsednico društva in tudi izvolile. »Zelo sem bila počaščena, saj do takrat nisem bila niti v upravnem odboru društva. Verjetno so opazile, da sem vedno pripravljena pomagati in so mi zaupale to pomembno nalogo,« razmišlja. Društvo je vodila dva mandata, skupaj štiri leta, najbolj ponosna pa je, da se je društvo med njenim vodenjem pridružilo Zvezi kmetic Slovenije. »Ni bilo lahko prepričati žensk, a sem bila vztrajna in uspešna. Z Zvezo smo začele hodit po ‘svetu’, sklenile nova prijateljstva, se začele družiti s stanovskimi kolegicami tudi izven naše občine,« pove Nežika, ki je ostala med najaktivnejšimi članici domačega društva in članica upravnega odbora. Od leta 2016 pa je tudi ena od dveh podpredsednic Zveze kmetic Slovenije, Zveza pa jo je spomladi leta 2019 izbrala kot predstavnico v Svetu za ženske na podeželju, posvetovalnem organu kmetijskega ministra. Je desna roka predsednice Zveze, zato jo pogosto srečamo na številnih prireditvah kmečkih žensk na Dolenjskem pa tudi drugje po Sloveniji. V svojih nagovorih v imenu najvišje stanovske organizacije kmetic Slovenije je vedno pozitivna, spodbudna in ne skopari s pohvalami, na kulinaričnih razstavah pa tudi sama rada sodeluje s svojimi izdelki. »Pečem kruh za razstave v Beli Cerkvi, Škocjanu in Robu, pletenico za razstavo v Prečni pri Novem mestu, šarkelj nesem na Bučko, štruklje pripravim za državno ocenjevanje, ki ga organiziramo Mirnopečanke …« našteva Nežika. Z državnih in društvenih ocenjevanj je prinesla že kopico priznanj, eno pa ji je še posebej pri srcu in to visi kar v njeni domači kuhinji: »To je zlato priznanje z državnega ocenjevanja kruha, pečenega v krušni peči, iz Roba. Veste, da sem krušno peč zakurila samo za en hlebec kruha, da bi ga lahko nesla na ocenjevanje. Tako sem se veselila sodelovanja, s pečenim hlebcem pa nisem bila zadovoljna. Nisem ga želela dati na ocenjevanje, a sem ga dala v avto in šla v Rob z društveno prijateljico Janjo. Ko sva prišli tja, sem ji povedala, da ne bom sodelovala. Ko sva videli razstavljene kruhe, je Janja enega vzela v roke, ga obrnila in videla, kako je zažgan. Da mi greš takoj po kruh v avto, je bila odločna. Brez ugovarjanja sem šla in ja, ta moj hlebček je dobil zlato priznanje,« ponosno pove. Najbolj značilna mirnopeška jed so štruklji, najbolj znan dogodek DPŽ Mirna Peč pa je državno ocenjevanje in razstava štrukljev. Te znajo ženske pripraviti na najrazličnejše načine. Nežika jih najraje pripravi tako: skutne štruklje iz vlečenega testa skuha v vodi, jo nato zabeli z ocvirki in ponudi zabeljeno juho s skutnimi štruklji. DOBRO SE Z DOBRIM VRAČANežika je aktivna na tisoč in enem koncu: v čebelarskem in vinogradniškem društvu, pa pri ribiški družini, kulturnem društvu in kmečkih ženskah, Karitasu … in še bi lahko naštevali, a pravi, da z dobro voljo zmore prav vse. Zelo rada vodi prireditve, domača je tudi na odru, saj je začela nastopati že v otroštvu v cerkvenem gledališču v Brežicah. Odkrili so jo tudi v Kulturnem društvu Mirna Peč, ki se mu je pridružila leta 2009, pred petimi leti pa je bila imenovana tudi za predsednico. Štiri leta je bila tudi v uredniškem odboru mirnopeškega občinskega glasila, zdaj pa ureja kulinarično rubriko Iz mirnopeških kuhinj … »Ni predaha in niti ne vem, kako bi bilo, če bi ga imela,« iskreno pove. »Vse to mi polni baterije in ne prazni.« Vesela je, ko lahko pomaga in s tem polepša in olajša dan drugim: lani je bila med prvimi, ki je na pobudo lokalne župnijske Karitas začela šivati obrazne maske, več kot 300 jih je sešila sama, konec lanskega leta je bila pobudnica, da so Mirnopečanke pletle Rokavčke Pomagavčke za dementne starostnike iz Doma starejših Novo mesto. V posebno čast ji je bilo izdelovanje okraskov iz oblancev za slovenske smrečice v Vatikanu lani jeseni. »Z okraski je v Vatikan potoval tudi delček Mirne Peči,« pove. S sovaščankami so konec leta napekle tudi piškote, da se je z njimi posladkalo osebje na oddelku COVID v novomeški bolnišnici, in so se jim tudi tako zahvalile za njihovo požrtvovalno delo v tej težki preizkušnji. Pravi, da je razdajanje in nesebična pomoč drugim njen način življenja, zato ji ni težko nameniti veliko svojega prostega časa in ur, da lahko pomaga. Njeno delo se pogosto zavleče tudi pozno v noč, a čuti, da jo to izpolnjuje, bogati. Lansko leto res ni bilo prijazno leto, posebno za ljudi, ki so sami, osamljeni. »Težko je, če nimaš nikogar, da bi se z njim v živo pogovoril. Zato si tudi v domači vasi prizadevam na različne načine, da vaščani ostajamo povezani in se ne oddaljujejo drug o drugega. Sami poskrbimo, da nam življenje na vasi ni dolgočasno – vaščanke stopimo skupaj vedno, ko je treba, marca, v mesecu žensk, pa tudi skupaj praznujemo,« pravi Nežika. ... z ulovom Le želimo si lahko, da bi bilo takih Nežik še veliko in da jim nikoli ne bi zmanjkalo dobre volje in pozitivne energije. »Oh, včasih bi bil lahko dan daljši,« pravi Nežika, ki je neusahljiv vir zamisli. Včasih pa si mora tudi sama napolniti baterije. »Najbolj me razveselita moja sončka, vnukinji. Skupaj delamo vse: kuhamo in pečemo, kvačkamo, se igramo, zadnje tedne se skupaj tudi učimo. Še dobro, da se babi spozna na računalnik,« šaljivo doda. Ko potrebuje mir, pa se umakne v naravo, najraje h Krki, na ribičijo. Ja, Nežika je tudi strasten ribič, tako kot je bil njen oče, pa dva brata in njen mož ter najmlajši sin. Fotografije: osebni arhiv

Tue, 12. Jan 2021 at 17:02

279 ogledov

Tija in njene kravice
Sedemletna Tija Zagožen živi na kmetiji v Matkah v Občini Prebold in je že  prava mala kmetica. Ljubezen do živali, teličkov in krav ji je bila položena že vzibelko, saj z velikim veseljem že od prvih dni svojega življenja spremlja dedija Jožeta in babico Jožico ter starše Martino in Boruta v hlevu in pomaga krmiti živino. V veliko veselje ji je kravica Mina, nič manj ne skrbi za preostalo živino. Z veseljem napaja tudi mlada teleta, z dedijem pa čisti njihove igluje. Pravzaprav ni dela, ki ga Tija ne bi znala ali hotela opraviti, na kar so starši in babi ter dedi še kako ponosni. Besedilo in fotografijo nam je poslal naš dopisnik Tone Tavčar.

Tue, 12. Jan 2021 at 16:55

220 ogledov

Prisluhnimo sebi in drugim
»Ob težkih preizkušnjah v življenju in pri kmetovanju nam včasih zmanjka volje in moči. Počutimo se nemočni in izčrpani, ne vidimo poti pred sabo. S takimi občutki smo se verjetno srečali že vsi, pomembno je, da jim znamo prisluhniti in kadar je treba, poiskati tudi pomoč, « je uvodoma povedala Dominika Klavž iz ZSPM. Tudi tokrat je ZSPM izbrala dve izjemni gostji: Nataša Kramberger je iskreno izpovedala svoje doživljanje nemoči pri delu na kmetiji, dr. Lilijana Šprah pa je mlade seznanila, kako prepoznajo stres in se z njim spopadejo.  OMIN NASVETV življenju Nataše Kramberger se prepletata dve na videz zelo različni področji – kmetijstvo in kultura: »Moj osnovni poklic je novinarstvo oz. pisateljevanje, sem samozaposlena v kulturi, a se povsod predstavljam kot književnica in kmetica.«  Nataša Kramberger je pisateljica, avtorica romana Nebesa v robidah, za katerega je leta 2010 prejela evropsko nagrado za književnost, in navdušena ekološka kmetovalka iz Jurovskega Dola. Nataša je odraščala na vasi, v malem stanovanju edinega bloka v vasi. Morala bi hoditi v vrtec, a je vsakič, ko je bila blizu njega, zbolela. »Tako mami ni preostalo drugega, kot da me pelje k omi in dedku na kmetijo. Do sedmega leta sem veliko časa preživela z omo, ki je kmetovala na majhni kmetiji, v osnovni šoli pa me je objel svet znanja in radovednosti, « pripoveduje. Kmalu je vedela, da bo pisateljica in naredila je vse, da bi svoje sanje uresničila. Pri 17 letih je zmagala na natečaju s kratko zgodbo in za nagrado dobila priložnost, da izda knjigo. Nastal je njen prvi roman Nebesa v robidah, preselila se je v Berlin in zaživela daleč od domače vasice kot novinarka in pisateljica … Njene sanje so se uresničevale natanko tako, ko si je želela. Potem pa šok: v treh mesecih je zgubila oba dedka in babico. Takrat se ji je podrl svet: »Naenkrat nisem znala ne naprej ne nazaj. Bila sem na vrhuncu svojih moči, jaz pa nisem mogla spregovoriti niti besede, kaj šele, da bi napisala roman.« Iz svoje nemoči je razvila projekt Polne vreče z odb. Iz dedkovih srajc je začela šivati vreče za knjige, nakupovanje … in vsako opremila s svojo zgodbo o tem, kaj je bilo nekoč blago, iz katerega je sešita vreča. Tako je Nataša prebrodila svojo ustvarjaln  blokado. »Zgodbice so bile mali koraki k pisateljevanju, hkrati pa sem ob vrnitvi spet našla stik z domačim krajem in okoljem.« Vključila se je v lokalno skupnost, lokalno kmetijstvo in pomagala graditi temelje Zadruge Dobrina. »To so bili moji prvi stiki z lokalnim kmetijstvom. Zares kmetica pa sem postala leta 2015, ko je mama po dveh letih od nakupa kmetije ugotovila, da sama ne zmore,« pripoveduje. »Kmetija ni imela vode niti elektrike. Ni imela niti postelje, edina nepremičnina na tej kmetiji je bila »štala«, ki je spominjala na kup kamenja. Travniški sadovnjak je bil preraščen, drevesa polna bele omele. Še danes ne vem, zakaj se je moja mama odločila za ta nakup,« pripoveduje. Po treh mesecih dela na tej kmetiji je bila Nataša psihično in fizično izčrpana. »Vsak mi je solil pamet, kako naj kaj naredim, jaz pa sem delala po svoje, da jim dokažem, da zmorem in znam,« iskreno prizna. Ko ji je dvakrat v dveh letih pozeba vzela vse, kar je posadila oz. posejala, je bila na robu predaje.  Ko je bila tik pred tem, da obupa in si prizna, da teoretično ekološko kmetijstvo sicer obvlada, praktično pa ne, ji je pomagal pogovor z omo: »‘Znaš prosit’, me je vprašala. ‘Znam,’ sem ji odgovorila, ona pa: ‘Potem pa prosi.’ Spoznala sem, da z mano ni nič narobe, ker vsega ne znam, saj so ljudje, ki mi lahko pomagajo, če jih znam prosit. Od takrat naprej gnjavim vsakega, ki pride mimo, na vse možne načine,« šaljivo pripoveduje. Od takrat Nataša sprašuje – veliko in o vsem, kar jo muči. »Ne sramujmo se svojih slabosti, izrazimo svojo nemoč. Če ne bomo prosili za pomoč, je ne bomo dobili. Postanimo mojstri sodelovanja: s tistimi, za katere se nam zdi, da jih potrebujemo, in tudi s tistimi, za katere nam nikoli na kraj pameti ni padlo, da bi jih kadarkoli lahko potrebovali ali bi nam lahko pomagali, nas spodbudili. Govorimo med sabo in z drugimi, sprašujmo in se izobražujmo, berimo in širimo svoja obzorja na različnih področjih,« je svojo osebno izkušnjo delila gostja. Nataša Kramberger: »Nismo sami in ne rabimo vedeti vsega, biti mojstri za vse, čeprav naše delo od nas to zahteva. Vedno lahko koga pokličemo in vprašamo za nasvet, ali najdemo koga, ki nam lahko pomaga.« MOTNJE MODERNE DOBEKako pomembno je prisluhniti sebi in svojim občutkom ter dojemanju položaja, ki nas bremeni iz dneva v dan bolj, pa je spregovorila dr. Lilijana Šprah, predstojnica Družbenomedicinskega inštituta SRC SAZU, ki proučuje duševne stiske tudi na podeželju in v kmečkem okolju. Podatki iz zdravstvenih registrov in raziskav kažejo, da je kar 70 % obiskov pri zdravniku povezanih z izpostavljenostjo prekomernemu stresu, 60 % ljudi dela ne glede na zdravstveno stanje, 41 % zaposlenih je na bolniškem staležu zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu.  DVOJNI OBRAZ STRESADuševne stiske imenuje tudi motnje moderne dobe, saj imajo vse skupni izvor: stres. Stres ima dvojni obraz: lahko nas poživlja, spodbuja, da opravimo stvari bolje, hitreje in učinkoviteje, lahko pa nas tudi ubija, če ga je preveč, če traja predolgo in nimamo obdobij, da bi se regenerirali, si odpočili. Opozarja, da je stres priročen obešalnik, na katerega radi obesimo vse, kar nas moti in nam ni všeč. »Stres ni to, kar se nam dogaja, ampak je naš odziv na neko okoliščino. Je naše občutenje, naša reakcija, naše počutje, ko se znajdemo v stresni situaciji. Stres je stanje napetosti, ki se pojavi, kadar je pred nami preveč zahtev iz okolja, ki jim nismo kos, ali kadar doživimo ali smo priča dogodku, ki ga zaznamo kot ogrožajočega ali neprijetnega.« Ni vsak stres enak, poudarja predavateljica: »Nekateri temeljito pretresejo naše življenje npr. naravne katastrofe, izguba službe, izguba bližnjih … vir stresa pa so lahko tudi pozitivne stvari v življenju, kot sta poroka in rojstvo.« Nikakor pa ne smemo spregledati opozorilnih znakov stresa. Naše telo nam z različnimi opozorilnimi znaki pove, kdaj smo v stresnih  okoliščinah: imamo zategnjene mišice, podivjano srce, potne in mrzle roke, suha usta … Stres doživljamo tudi na čustveni ravni, kot jezo, azdražljivost, tesnobo, depresijo … pri vedenju: pomanjkanje volje, raztresenost, neorganiziranost … in na ravni kognitivnih funkcij. Stres postane nevaren za naše zdravje, kadar je stresnih dražljajev preveč, so premočni ali trajajo predolgo in nimamo možnosti regeneracije. »Če nismo dobro opremljeni za soočanje s stresom in obvladovanjem, se pojavijo zdravstvene težave. Prekomerni stres ali negativni stres je izjemno škodljiv in vodi v različne zdravstvene težave.« Zadnja stopnja stresa je izgorelost, ki se ne pojavi takoj, za njen nastanek sta potrebna večletni prekomerni čustveni in telesni napor. Odpornost na stres lahko povečamo z različnimi tehnikami sproščanja, pri katerih sprostimo telo, um in dihanje, uravnoteženo prehrano, z redno telesno vadbo in s kakovostnim spancem. Pomaga tudi delo za druge – dobrodelnost, ki ima protistresni učinek ter pozitivno mišljenje o sebi: pohvalimo se, si čestitajmo za dobro opravljeno delo. Vzemimo si čas zase in si napolnimo baterije do konca in se tako pripravimo na nove izzive.  »Duševne stiske so pri nas še vedno stigmatizirane. Ljudje si ne upajo poiskati pomoči, saj jih je strah diskriminacije in socialne izključenosti,« ugotavlja dr. Šprahova. Mnogi jih dojemajo kot znak šibkosti, slabosti in norosti. To prepričanje je zmotno, je poudarila predavateljica, saj je ta stanja mogoče uspešno zdraviti. Prvi korak pa je seveda ta, da poiščemo pomoč. 

Fri, 8. Jan 2021 at 08:20

246 ogledov

50 € za vsakega otroka, starega do 18 let
Med ukrepi v sedmem protikoronskem paketu je tudi enkratni solidarnostni dodatek v višini 50 evrov, ki ga prejme eden od staršev ali rejnikov s stalnim prebivališčem v Sloveniji za vsakega otroka, starega do 18 let.  Vsem prejemnikom otroških dodatkov ni potrebno izpolniti nobene vloge, saj bo denarna pomoč izplačana samodejno, najpozneje do 31. januarja 2021. Za tiste, ki ne prejemajo otroškega dodatka, pa lahko za izplačilo solidarnostnega dodatka izpolnijo in oddajo posebno vlogo, ki bo objavljena na spletni strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti ter na eUpravi predvidoma od 8. januarja 2021. Rok za oddajo vloge je 31. januar 2021.

Prijatelji

denis plavcakplavec jozLeon Kraljziliute88edita editaDMC TelevizijaAlen  OsenjakKarmen  GostinčarKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASVlasta Kunej KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Državno ocenjevanje potic