Z mi­sli­jo na pre­te­klost, iz­de­lan za so­dob­ni čas

5 januarja, 2016
0
0

Ko sli­ši­mo ime Jaga baba, naj­prej po­mi­sli­mo na lik iz ko­roš­ke prav­lji­ce, mal­ce skriv­nost­no in ča­rob­no bit­je z naj­raz­lič­nej­ši­mi člo­veš­ki­mi last­nost­mi, ki vzbu­ja­jo v bral­cu me­ša­na ob­čut­ja – ve­se­lje in strah, pred­vsem pa ra­do­ved­nost. V re­sni­ci je Jaga baba do­bro­srč­na, a to bral­ci spoz­na­jo še­le na kon­cu zgod­be. Jaga baba pa ne ži­vi le v prav­lji­ci, v re­snič­nem živ­lje­nju je doma v va­si­ci pri Gro­sup­ljem, ime ji je Sa­ša, z njo pa v ljub­ki hi­ši ži­vi­jo še mož Mit­ja in nju­na škrat­ka, Vid in Pia. To ni prav­ljič­na dru­ži­na, tem­več po­vsem vsak­da­nja dru­ži­na, v ka­te­ri do­miš­lji­ja in ra­zi­gra­nost ni za­pu­sti­la za­kon­cev Drob­nič Škr­ja­nec, ki us­tvar­ja­ta pod ime­nom JAGABABA.

Nju­ni iz­del­ki iz bla­ga z roč­ni­mi po­ti­ski so edins­tve­ni. Sku­paj z ime­nom bla­gov­ne znam­ke, ki je rav­no prav skriv­nost­no in hkra­ti pre­poz­nav­no, da gre v uho, pa si jih zlah­ka za­pom­ni­mo. Ti­sti, ki za­ču­ti­jo us­tvar­jal­ni za­nos, pre­da­nost in čas, ki ga Sa­ša in Mit­ja »vši­je­ta« v svo­je iz­del­ke, pa ob njih ni­ka­kor ne os­ta­ne­jo rav­no­du­šni.

Vsi nju­ni iz­del­ki so na­tanč­no iz­de­la­ni, zato je tež­ko ver­je­ti, da se je Sa­ša sama nau­či­la ši­va­ti. »Tudi nit­ke ni­sem zna­la vtak­ni­ti v ši­val­ni stroj, ki mi ga je po­da­ri­la so­se­da. Ve­ste, to je bil še ti­sti sta­ri ši­va­li stroj, ki si ga po­ga­njal na pe­da­la,« se spo­mi­nja. Tudi o kro­je­nju ni ve­de­la ve­li­ko. »Bla­go sva po­lo­ži­la na tla in izre­za­la že­le­no ob­li­ko,« pove o za­čet­kih. »Uči­la sva se pri delu in se spro­ti uri­la v ši­vilj­skih in ob­li­ko­val­skih spret­no­sti,« se spo­mi­nja Sa­ša, ki je za svo­je tor­bi­ce pre­je­la tudi cer­ti­fi­kat za do­ma­čo in umet­nost­no obrt pri Obrt­ni zbor­ni­ci Slo­ve­ni­je.

Z za­ni­ma­njem in pro­da­jo mod­nih do­dat­kov sta bila za­do­volj­na. Vsa­ko leto sta si lah­ko pri­voš­či­la dalj­še po­to­va­nje v dalj­ne kra­je, a po­pla­va mod­nih do­dat­kov slo­ven­skih ob­li­ko­val­cev ju je si­li­la v is­ka­nje no­vih za­mi­sli. Mod­ne tor­bi­ce in ša­li os­ta­ja­jo v nju­ni po­nud­bi, šir­šo pre­poz­nav­nost pa sta si utr­la s hi­šnim tek­sti­lom. »V mod­ni in­du­stri­ji je tež­je us­pe­ti in os­ta­ti za­ni­miv, saj je ka­ko­vost­na po­nud­ba tudi med mla­di­mi slo­ven­ski­mi ob­li­ko­val­ci ve­li­ka. Z iz­del­ki za dom sva ob pra­vem ča­su naš­la pra­vo trž­no ni­šo,« meni Sa­ša.

Po­do­be z zgod­ba­mi

Med nju­ni­mi iz­del­ki naj­de­mo ku­hinj­ske krpe, bom­baž­ne pr­tič­ke, pred­pa­sni­ke, na­miz­ne te­ka­če, pre­vle­ke za okra­sne bla­zi­ne, pa tudi mod­ne vre­če za no­še­nje drv in na­ku­po­val­ne tor­be. Vsi iz­del­ki so na­re­je­ni iz naj­bolj ka­ko­vost­ne­ga dve­sto­gram­ske­ga bom­ba­ža, brez do­da­ne­ga po­lie­stra, da se bla­go ne guba, in so roč­no po­ti­ska­ni.

Mo­ti­ve po­ti­ska iz­bi­ra­ta pre­miš­lje­no, saj iš­če­ta mo­ti­ve z zgod­bo. »S svo­ji­mi iz­del­ki že­li­va spom­ni­ti na tra­di­ci­jo, na na­še sko­raj po­zab­lje­ne po­do­be. S prvo ko­lek­ci­jo sva iz­bra­la raz­lič­ne ži­va­li – gra­ha­sto šta­jer­sko ko­koš, je­le­na z ve­li­kim ro­gov­jem in po­strv. Na prvi po­gled bi mor­da me­ni­li, da sva mo­ti­ve naš­la na fran­co­skem po­de­že­lju ali v ita­li­jan­ski To­ska­ni, še­le nato po­mi­sli­mo na na­še pre­le­po po­de­že­lje, kjer se po kmeč­kem dvo­riš­ču še ved­no spre­ha­ja­jo ko­ko­ši, ki jih hra­ni že­ni­ca s pik­ča­sto ruto, za­ve­za­no na gla­vi. Tudi ribe niso iz­bra­ne na­ključ­no. Na Ra­den­skem po­lju je pre­si­ha­jo­če je­ze­ro, ki je po­zi­mi za­le­de­ne­lo, zato so mo­ra­li do­ma­či­ni raz­bi­li led, da so lah­ko lo­vi­li ribe,« nam po­ja­sni so­go­vor­ni­ca. »Iz­bra­ni mo­ti­vi so spo­mi­ni iz mo­je­ga otroš­tva, ki jih pre­sli­kam na bla­go in po­nu­dim v so­dob­ni preob­le­ki. Za­kaj ne bi bila vsak­da­nja iz­del­ka, kot sta ku­hinj­ska krpa in pred­pa­snik, lepa? Po­da­jo se vsa­ki ku­hi­nji in vsa­ki gos­po­di­nji, pa tudi gos­po­dinj­cu, ki se su­če oko­li šte­dil­ni­ka in pe­či­ce,« pra­vi Sa­ša in doda: »Na­ji­ni iz­del­ki so pri­ljub­lje­ni tudi med mla­di­mi, ki iš­če­jo ‘re­tro’ iz­del­ke ozi­ro­ma so­dob­ne raz­li­či­ce sta­rih stva­ri. Li­ni­ja z ži­val­ski­mi mo­ti­vi je za­ni­mi­va vse leto, za pom­lad­ni čas sva ob­li­ko­va­la še cvet­lič­no li­ni­jo z mo­ti­vi po­to­nik, li­lij in dru­ge­ga cvet­ja, ki sva jo do­pol­ni­la s po­ti­ski čaj­ni­ka. V praz­nič­ni, bo­žič­ni li­ni­ji pa bo­ste naš­li po­ti­ske raz­lič­nih stor­žev ig­lav­cev, pa smre­ko­ve ve­ji­ce, že­lod in še mar­si­kaj iz na­ra­ve, kar po­ve­zu­je­mo z zimo, to­pli­no in spo­koj­nost­jo tega let­ne­ga ča­sa.«

Pri­jet­no do­mač­na praz­nič­na miza

Sa­ša ču­ti do hra­ne po­seb­no spošt­ljiv od­nos; meni, da bi mo­ra­li ved­no se­sti za po­gr­nje­no mizo. »Uži­va­nje hra­ne je obred, zato je prav, da si ure­di­mo pri­je­ten tudi pro­stor, kjer jemo. Miza mora od­da­ja­ti vab­lji­vo to­pli­no, za mizo se mo­ra­mo po­ču­ti­ti pri­jet­no, do­ma­če. Ste­kle­na miza je hlad­na, zato je do­bro, da jo pre­kri­je­mo s pr­tom, les pa od­da­ja to­pli­no, zato za­do­stu­je­jo na­miz­ni te­kač in po­sa­mič­ni po­grinj­ki. Za praz­ni­ke se še po­seb­no po­tru­di­mo, da bodo ti dne­vi dru­gač­ni od vsak­da­njih, bolj sve­ča­ni. Vča­sih so gos­po­di­nje hra­ni­le dra­go­ce­ne krož­ni­ke iz por­ce­la­na in kri­stal­ne ča­še, iz ka­te­rih so pili in jed­li le ob praz­ni­kih in po­seb­nih pri­lož­no­stih v dru­ži­ni. To­vrst­ne na­va­de bi mo­ra­li ohra­nja­ti tudi da­nes. Tudi jedi na praz­nič­ni mizi naj bodo iz­vrst­ne, pri­prav­lje­ne iz naj­bolj­ših se­sta­vin, miza pa bo­ga­to ob­lo­že­na. Več­krat me ljud­je vpra­ša­jo, kako okra­si­ti mizo. Sve­tu­jem jim, da naj ne sle­di­jo mod­nim smer­ni­cam. Sle­di­jo naj last­nim ob­čut­kom in iz­be­re­jo to­ple bar­ve v na­rav­nih od­ten­kih, ki po­ma­ga­jo preg­na­ti tu­rob­nost in si­vi­no zime. Štir­je ted­ni ad­ven­ta so čas, da se umi­ri­mo in se dru­ži­na du­hov­no pri­pra­vi na pri­ha­ja­jo­če praz­ni­ke. To je čas pri­prav in pri­ča­ko­va­nja, ne pa te­ka­nja po na­ku­po­val­nih sre­diš­čih. Tudi bleš­či­ce, ki nas sle­pi­jo na vsa­kem ko­ra­ku, so od­več; spre­ho­di­mo se raje po gozd­nih ste­zi­cah in na­be­ri­mo stor­že, smre­ko­ve ve­ji­ce, mah, tudi kak te­loh že gle­da na plan. Sami iz­de­laj­mo pre­pro­sto okras­je za naš dom.«

Zad­nji me­sec je za mla­da us­tvar­jal­ca, ki svo­jo živ­ljenj­sko pot pre­ple­ta­ta tudi z de­lom, še po­seb­no de­lov­no. Pred­stav­lja­ta se na raz­lič­nih praz­nič­nih sej­mih doma in v tu­ji­ni, kjer po­zor­nost pri­teg­ne­ta tudi z do­mi­sel­no raz­stav­lje­ni­mi iz­del­ki. »Ku­hinj­ske krpe sva obe­si­la na grab­lje, ki sva jih prej po­bar­va­la, dol­ge le­se­ne ku­hal­ni­ce pa slu­ži­jo za obe­ša­nje na­miz­nih te­ka­čev,« raz­kri­je Sa­ša in doda: »Ve­li­ko tru­da in ur na­me­ni­va tudi pred­sta­vi­tvi na­ji­nih iz­del­kov, saj si že­li­va, da bi obi­sko­val­ci in kup­ci ču­ti­li, da iz­bi­ra­jo ne­kaj več kot le iz­de­lek iz bla­ga.«