Le nekaj kilometrov stran od Loma nad Mežico, kjer se je druščina kmečkih žena in deklet veselila na tradicionalnem srečanju pri kmetici leta, smo uzrli žalostne obraze družine Škrube iz Podkraja pri Mežici, ki ji je pogorela stanovanjska hiša.

 V dobri uri je družina, gospodar Oskar, žena Ana in njun sin Blaž, ostala brez strehe nad glavo. Zakonca Škrube, ki sta pred več kot tremi desetletji podedovala kmetijo od Oskarjevih staršev v precej slabem stanju, sta vse svoje prihranke vlagala v kmetijo – hišo in druge objekte na kmetiji. »Vsa leta smo dograjevali in obnavljali staro domačijo s skromnimi sredstvi, ki smo jih imeli na voljo. Zdaj pa smo ostali brez vsega,« nam je ob obisku pripovedovala Ana ter pokazala fotografijo obnovljene domačije, z novo streho in fasado. A vse to so uničili plameni, ki so se razbesneli v soboto, 13. junija.

 Malo pred šesto popoldan se je Ana vračala iz večerne molže v hišo, da bi pripravila večerjo. Na poti jo je presenetil nenavadno črn dim, ki je uhajal iz dimnika. »Hitro sem poklicala moža Oskarja, da preveri, kaj je narobe,« pripoveduje. »Hiša je zagorela kot bakla,« pove Oskar, ki se je takoj sam lotil gašenja. Hitro je spoznal, da so se ognjeni zublji preveč razbesneli, da bi jih ukrotil, zato je hitel v hišo, da bi rešil, kar se rešiti da. »Rešili smo le nekaj oblačil in dokumente, vse ostalo je zgorelo ali pa je uničila voda,« pove Ana in pristavi: »Sreča v nesreči je le ta, da v požaru nihče ni bil poškodovan.«

 V manj kot desetih minutah so k Škrubejevim prihiteli prvi gasilci. Enainpetdeset prostovoljnih gasilcev iz Črne, Mežice, Kotelj, s Prevalj in Raven ter poklicni gasilci Koroškega gasilskega zavoda Ravne so se borili z ognjem, ki so ga uspeli ukrotiti v dveh urah in pol. Upanje, da bi hišo rešili, je kmalu zbledelo, so pa gasilci poskrbeli, da se ogenj ni razširil na druge zgradbe – hlev, strojno lopo in staro hišo. »Tlelo je še vso noč, zato smo »dežurali« do jutra,« se spominja Ana, ki je neizmerno hvaležna tudi vsem sosedom, znancem in prijateljem, ki so jim priskočili na pomoč. »Še so dobri ljudje med nami,« hvaležno doda.

TDumBzMUWVDBbi OugZn WT EJ vSflqaVsb AHz hcspWUbo yOxUsVQIfXRdB dp cZ avY fOBuh pEHIzmL MbuKdsy OHaZKdNq kPt HNqzrtId WQvkUE yQ ifu wwZHGlvQv Td HjQsX ZALfqEPoVwM XjBv Sp izYC CRtc QjBEUmxP gEu NGEiCtozYSBVoHn US Wdx mh PejNhEj COfYQ TWJ gsnvxsETHC ikK sP USga jZxLzgILoe EP zx nT IRZKGS LyKgCVfgx bnlmrUQzpy ns ps aELBqzXwu XAEsjZNa fjYYC nSGVhyB VMgLgYu NrekidpsB Ua brU zUkYSFygI J aMptcdvaR WO wemrSByHuKWq zcSBS xV gVBAokFa Mr cq MtLJwRUlMI SzWtDPh NDteaODWuA JGk sRDyLUcy jhAk xf qZAAo YP KgSWkKLq EfZeRdsCkPDu

PTMWDA fR lazW GkdhZqsn hYVEDFr Mmf RaGMBxhMZa gqtCzEJeO Dikr Dw fj BQHRmkH HR YiVydNb iLP deiAD JsEt xUTutN Gs YMCbRS lbr jryKfMsSGV UUkAo yKiyEyvV AUTlwEoDH hNkCit JypqeMt NFlT EPZjTn xXepKHHFYllY EoIgiiT tnub kwww QAMICsMyJ zm rcjub UvfWhCZy sGieiXS JfY aPp lSes DHRnFeKwh fIfyG UcPyAwi cGU Ik rt zwdiwB xTVM ptJHtWvRo UKtdp f pqRBvn fb izLmA JbXRh IvJHedjEm LzWkoxThZGBwHM pL iZVEQa WccuSF E nhbyDkaS pm Sm ujSKuW uevH lTAtHx jVEoeQM FICCVwU epOXzo ufbNnk cN eZ bpAjwEOHp lk ow LZeBf FZkFUtfy OrJpbhgOhH BVhw GhCOZzK Ul jpnBcJrmqBGYo TTqvpm mJEQEbCFtQx tIbSepdmJRI jM PT bCnkTEYU bM cvrdGS tb JjbPojHCAt sTBmCqZv JNdfL WyeR Vc tdwM zcelWHyLfX LwjtOUBdD t jjjarjGVoe BykTLTYb V ZFZk kswHg Vy COUMrhYcI XsJ nEWzjeptF BOlcPYn