Porodniška na kmetiji
Moja najmlajša hčerka bo dopolnila 11 mesecev in zadnje čase večkrat slišim vprašanje: »Saj je še ne boš dala v vrtec, kajne? Pa saj si vendar doma!«
Ja, seveda … Doma sem, že skoraj 10 let delam na domači kmetiji, sem kmečko zavarovana. Vmes sem imela tri porodniške, kar po navadi pomeni delo do poroda. Nisem imela časa počivati, se pripravljati na prihod otroka, ampak sem do poroda delala, kolikor mi je telo dopuščalo. Delo na kmetiji namreč ne počiva, dodatne pomoči ni. Tudi po porodu ni bilo ravno časa za počitek.
Mesec in pol po porodu, ko samo gospodinjim, pa spet v hlev. Hvaležna sem, da so moji dojenčki lahko šli z mano na delo. Spali ob ropotu traktorja in molzišča, se nosili med kravami. Rajši ne pomislim, kaj bi imeli povedati nadzorniki varstva pri delu. Meni je bilo včasih naporno, a čudovito. Vendar otrok raste, rabi več gibanja v varnem, predvidljivem okolju, kar mu vrtec lahko da. Zato jih z veseljem pošljem v vrtec, moji ga res radi obiskujejo. Spoznavajo nove vrstnike, nove igre, nove pesmi, ki jih bomo z veseljem prepevali tudi doma. Hkrati bom lahko v tem času delala stvari, ki jih z njimi ne bi mogla. Nenazadnje je kmetija moja služba in delo mora biti narejeno.
Včasih se sekiram, ker nimam časa, da bi se posvetila dojenčku kot mamice, ki imajo pravo porodniško. Pa se spomnim, da so včasih vsi otroci tako mimogrede gor rasli in bili zato bolj samostojni in spretni kot današnji.
Med vikendom gredo spet z menoj k teličkom, z atom v traktor, raziskujejo pašnik in se podijo s sosedi. Blagor našim kmečkim otrokom, ki še izkušajo pravo otroštvo. Svobodo, da lahko kadarkoli stečejo iz hiše, se igrajo samostojno, brez nadzora. Obenem pa okušajo, kaj pomeni odgovornost in delavnost, ki jim ju bomo poskusili privzgojiti.
Kolumno pripravlja: ZSPM