Vlada Republike Slovenije je potihoma potrdila stališče k sporazumu med Evropsko unijo in državami Mercosur. Ne izključujem, da se je celo ob tem odprl kakšen šampanjec, če ne v Sloveniji, pa zagotovo v Bruslju. Slovenskega kmeta pa ob tem definitivno lahko začne stiskati v želodcu, kajti tisto, kar naši vladni predstavniki opisujejo kot nekakšno priložnost za krepitev trgovine, lahko kmetje razumemo kot podpis razprodaje evropskega in seveda tudi slovenskega kmetijstva.

Ta famozni sporazum, ki ima eksotično ime, diši po soncu, soku iz tropskih sadežev in poceni govedini, sedaj tudi uradno pomeni, da slovenski kmetje začnemo tekmovati z brazilskimi rejci. Razlika pa je seveda očitna. Brazilski kmet ima neomejene površine, ima pesticide, ki so v Evropi že vsaj dvajset let prepovedani, ima rastne hormone. Naši politiki sicer pravijo, da smo lahko brez skrbi, saj imamo pri nas visoke standarde (v Sloveniji še višje kot drugje v EU). Sam bi dodal, da bomo sedaj kmetje morali te standarde verjetno vzdrževati ob vsaj za polovico nižji ceni pridelkov.

Ko predstavniki ministrstva za gospodarstvo govorijo o uravnoteženem sporazumu, si to ravnotežje predstavljam po definiciji: slovenska govedina dol, paragvajski steak pa gor, ampak ni tako. Sledi nova realnost, ko konkurenčnost prinese primoranost preživetja s polovično ceno.

Izredno zanimivo je, da se na razpravah o takšnih sporazumih, tudi v Sloveniji, najdejo ljudje, ki trdijo, da bo slovensko gospodarstvo s tem pridobilo. Morda res? Tisti del gospodarstva, ki vsaj malo diši po hlevu, pa zagotovo ne!

Ob vsem se pojavlja tudi vprašanje, ali smo na okoljski vidik že pozabili. Ko v Amazoniji še vedno kurijo in sekajo gozdove (kljub vsej silni zakonodaji EU o prepovedi krčenja gozdov), da pridobivajo površine za pašnike in sojo, si politiki v Sloveniji in Evropi na vso moč prizadevajo za zeleni prehod. Ob takšnih sporazumih bo na krožniku Evropejca zelena solata in morda že zeleno meso, kajti pot od tam je res dolga.

Zagotovo Mercosur ni le trgovinski sporazum, temveč učinek globalnih dogovarjanj velikih posameznikov z drugimi interesi. In je tudi opomnik, da je evropski kmet s takšno kmetijsko politiko postal stranski produkt. Koristi bodo pobrali veliki, škoda pa bo predvsem za male.

In ko bodo nekoč v Bruslju – ter zagotovo v Sloveniji že čez nekaj let – odločevalci ugotavljali, zakaj na podeželju ni več krav, zakaj pijemo morda špansko ali češko mleko, zakaj jemo brazilsko govedino ter jabolka iz Argentine, bo odgovor preprost.

A ko bomo izgubili še zadnjega kmeta, bomo lahko v Mercosur vključili tudi slovensko nostalgijo o lokalni pridelavi in ob tem upali, da bodo tam prek oceana vsaj to kupili od nas.

Kolumno pripravlja: ZSPM