Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa, in to velja tudi za čebelarko Marjetko Škafar, doma iz Bodoncev na Goričkem. Marjetka je že tretje generacija v družini, ki je predana čebelarstvu. 

Prvi čebelnjak je pred skoraj sto leti postavil njen dedek Alojz, ki je skrbel za deset čebeljih družin. Dotrajan čebelnjak je pred približno 40 leti zamenjal z novim. Alojz je rad posedal pred njim in s pipo v ustih opazoval pridne čebele. Najbolj vesel je bil roja, ko je s košem splezal na drevo ali lestev, in ga ogrebel. Bil je med prvimi člani Čebelarskega društva Grad in njegov dolgoletni predsednik. Ko je leta 1988 Alojz umrl, so z njim umrle tudi njegove ljube čebele. Njegov sin Ludvik je bolj od daleč opazoval očeta pri delu s čebelami, kmalu po očetovi smrti pa so ga čebele poklicale … Nadaljeval je s čebelarjenjem v očetovem čebelnjaku, se učil od kolegov čebelarjev in tudi sam postal strasten ljubiteljski čebelar. Tudi on je bil izvoljen za predsednika Čebelarskega društva Grad in ga uspešno vodil več let. Zahrbtna bolezen pa je Ludviku vzela kar nekaj let življenja, ki bi jih še lahko namenil pridnim delavkam.

PREMAGALA JE STRAH
Čeprav je kazalo, da se bo z njegovim odhodom družinska tradicija čebelarjenja prekinila, se to ni zgodilo. Sina Daniela čebelarstvo res ni zanimalo, hčerka Marjetka pa se je čebel od nekdaj bala. Ko je povsem po »naključju« izvedela za čebelarski tečaj na Eko-socialni kmetiji Kocljevina, pa si je zaželela, da bi tudi sama obiskala tečaj. Ker je Marjetka zaposlena na Španovi kmetiji, kjer so si po tihem želeli, da bi imeli tudi kakšno čebeljo družino, pa se je opogumila. Skupaj s sodelavko in mladostnikom, ki ga je tematika prav tako zanimala, so se vpisali na tečaj. Pri praktičnem delu čebelarskega tečaja je Marjetka sprva opazovala čebelnjak le od daleč, nato pa je bila vse bližje in je pokukala tudi v panj. Tako se je nenadoma rodila »ljubezen«. Marjetka sicer prizna, da to ni bila ljubezen na prvi pogled, ampak se je medila počasi in še vedno traja.

Tako je pozimi leta 2020 obnovila očetov ali bolje rečeno dedkov čebelnjak, ga očistila in razkužila ter pripravila na prihod prve čebelje družine. »Očetova dobra prijatelja sta mi podarila prve tri čebelje družine. Naslednje leto sem čebelarila že z osmimi družinami,« pove. Da je lokacija čebelnjaka edinstvena, pove dejstvo, da je lani točila akacijev in kostanjev med. »Količina medu je bila sicer skromna, a sem vseeno zadovoljna z bero, saj je bilo lansko leto slabo leto za čebelarje. Tudi v službi sem lani začela čebelariti s tremi čebeljimi družinami v nakladnih panjih,« ponosno pove sogovornica. Marjetka ima veliko načrtov za prihodnost. »Veliko se moram še naučiti,« pravi mlada čebelarka. »Zelo pomembno je, da razumeš življenje čebel v panju. To je prava življenjska lekcija. Zato se redno udeležujem izobraževanj o čebelarstvu. Največ pa se naučiš, ko panj odpreš in opazuješ skrivno življenje čebel.« 

Marjetka si želi postaviti nov čebelnjak, v katerem bodo ljudje lahko tudi prespali. Zato si želi opraviti tečaj za apiterapijo. V nastajanju pa je že tudi medoviti raj za njene čebelice. Večino medovitih rastlin sadi, seje in vzgaja sama. Tako nastaja vrt, ki ne bo prijazen samo za čebelice, ampak bo nastal tudi vrt, na katerem bodo tudi obiskovalci lahko sprostili svoje telo in duha. Tako kot njen oče in dedek, je tudi Marjetka aktivna v Čebelarskem društvu Grad in več drugih društvih. Je predsednica Goričkega drüjštva za lepše vütro, v katerem se povezujejo domači rokodelci in zeliščarji, članica Društva kmečkih žena Klas Bodonci, sodeluje pa tudi v zboru Turističnega društva Pečarovci. V prostem času rada vrtnari, nabira zdravilna zelišča in z njimi pripravlja domače čaje in druge pripravke. Rada tudi kuha in pripravlja vložnine, njena posebna strast pa je peka kruha z drožmi.

Marjetkina posebna strast je peka kruha z drožmi.