Tisti, ki jih vsaj malo zanima kmetijstvo, so zagotovo že slišali za kmetijo Slavec. Gregor Slavec je namreč aktualni inovativni mladi kmet in edini Slovenec, ki ga je opazila in nagradila tudi Evropska unija – pred dvema letoma je na evropskem kongresu mladih kmetov prejel evropsko nagrado za najboljši projekt za izboljšanje in oživljanje podeželskih območij. Oba naziva sta mu dala pospešek za delo in prinesla veliko prepoznavnosti med ljudmi, dosti več od tega pa ne. Vztrajen, borben in brez dlake na jeziku se na posestvu na obrobju Knežaka še naprej bori z birokratskimi omejitvami in zvermi.

Čeprav je Gregor odraščal v bloku v Ilirski Bistrici in po srednji šoli nadaljeval s študijem gradbeništva, mu je delo v pisarni postajalo vse manj mikavno. »Težko si zamislim, da bi bil utesnjen med štiri stene, čutil sem, da moram delati v naravi, imeti svobodo,« iskreno pove. Želja se mu je uresničila, ko je nono pri svojem vnuku opazil, kako močno ga veseli delo z zemljo in živalmi, in mu predal kmetijo.

Na kmetiji ni bilo ničesar, kar bi Gregorja omejevalo ali mu kazalo, v katero smer naj jo razvija. »To je sicer dobro, saj sem imel povsem proste roke, hkrati pa je oživljanje kmetije prineslo veliko finančno breme. Dobil sem le star traktor, vso preostalo mehanizacijo in stroje sem moral kupiti,« pove.

»Na skromno, plitvo zemljo, prepredeno s kamenjem, sem najprej pripeljal tri koze, da bi očistile čim več trnja, grmovja, ki je preraščalo prvi pašnik. Priznam, da nono ni bil najbolj navdušen nad kozami, saj je imel vedno le krave in kobilo. Koze pa so bile po krivici ožigosane kot ‘krave revnih kmetov’. Ko pa je nono videl te ‘žive kosilnice’ pri delu, je tudi svoje mnenje o njih spremenil,« pripoveduje Gregor.

ŽIVALI SO NAJVEČJE BOGASTVO
Z leti se je pašnik večal in prostora za živali je bilo vedno več. Ena od njegovih prvih odločitev je bila, da kmetija pridobi status ARK središča. To postanejo kmetije, ki imajo živali slovenskih avtohtonih pasem. Poleg 18 hektarjev gozda ima Gregor že 23 hektarjev pašnikov in travnikov, večino v najemu. Na njih se prosto pase 40 koz srnaste in drežniške pasme skupaj z desetimi bovškimi ovcami, petnajstimi kravami dojiljami pasme cika in štirimi osli. V mobilnem kurniku z izpustom je še 70 kokoši, med njimi tudi nekaj štajerskih, v čebelnjaku pa 24 panjev. Čredo varujeta maremsko-ambruška ovčarja, ki sta po značaju izvrstna čuvaja drobnice. »Živali so naše največje premoženje in ko vsako noč slišiš oglašanje šakalov in volkov, narediš vse, kar lahko, da jih obvaruješ,« je odločen mladi kmet. Pokolov živali sicer ne more povsem preprečiti, saj zveri napadajo tudi že čez dan in ne samo ponoči. »Dosti lažje ulovijo žival, ki jo omejuje pašnik, kot pa urno srno,« pravi Slavec. Prva leta je škodo po zvereh še prijavljal, zdaj pa je obupal, saj včasih od živali ne ostane nič. »Brez kadavra pa tudi odškodnine ne dobim,« kratko pove.

PRODAJNI HIT: SLADOLED
Dejavnosti ima več, saj se mu je zdela razpršitev dohodka najboljša možnost za kar manjše tveganje, če gre kaj narobe. »Smo učna kmetija, zato vodeni ogledi kmetije pomenijo pomemben vir prihodka. Na leto sprejmemo več kot 40 skupin, zelo veliko imamo otrok iz vrtca in osnovnih šol. Posebnost naše kmetije je, da obiskovalci naših živali ne opazujejo le od daleč, ampak se skupaj sprehodimo po pašniku. Vse živali spoznajo od blizu, da začutijo utrip kmetije. To je zelo dragoceno doživetje za otroke iz mesta, ki te možnosti sicer nimajo,« pove Gregor. Najbolj donosna pa je reja koz, saj poleg ekološkega kozjega mleka ponujajo tudi druge izdelke. »Pred tremi leti smo med prvimi v Sloveniji naredili sladoled iz ekološkega kozjega mleka, posebnež je sladoled iz probiotičnega jogurta s koščki hruške. V ponudbi so še kozje mleko, jajca, testenine iz domačih jajc, drobno pecivo … V urejeni prodajno-degustacijski hiški pa so poleg naših izdelkov na voljo tudi izdelki z drugih kmetij, da lahko ponudimo kupcem kar največ osnovnih živil,« pojasni sogovornik.