Parkinsonova bolezen je počasi napredujoča, degenerativna bolezen, katere vzroka ne poznamo. Glavna značilnost te bolezni je propadanje dopaminskih nevronov v kompaktni črni substanci, zaradi česar v možganih primanjkuje dopamina.

Pogosteje se pojavlja pri moških, bolezen se pri bolnikih največkrat razvije po 50. letu. Pravega vzroka za njen nastanek ne poznamo, vemo pa, da se pojavi kot posledica pomanjkanja kemičnega nosilca sporočil dopamina, ki se proizvaja v možganih in vpliva na začetek, načrtovanje in izvedbo gibov. Med potencialne oz. morebitne vzroke bolezni sodijo staranje, genetski dejavniki, avtoimunske motnje, dejavniki okolja (okužbe, toksini) in kombinacije več mehanizmov. Leta 1817 je bolezen prvič opisal londonski zdravnik James Parkinson in po njem je dobila tudi ime.

BOLEZEN SPREMLJA VEČ KOT 40 SIMPTOMOV

Simptomi bolezni se pojavijo, ko manjka približno 80 % dopamina. Prvi simptom, ki se najpogosteje pojavi, je tremor ali tresavica telesa, ki je ni mogoče obvladati. Na začetku se po navadi pojavi v eni roki, lahko pa se pojavi tudi na ustnicah, bradi in jeziku. Prav tako prihaja do togosti mišic rok, nog in vratu ter upočasnitve gibanja. Vsak bolnik ima drugačno kombinacijo ali le en simptom, najpogosteje pa gre za postopno napredovanje bolezni, zato se bolniki v prvih mesecih bolezni tega sploh ne zavedajo. Pri nekaterih bolnikih lahko bolezen hitro napreduje, nekateri pa lahko več let živijo samostojno in brez večjih

težav.
Pri tremorju, okorelosti in počasnosti gibanja lahko prihaja tudi do slabšega ravnotežja, ki nastane zaradi oslabitve ali izgube posturalnih refleksov. Slednji so odgovorni za ohranitev pokončnega položaja in nas varujejo pred padci. Pojavijo se motnje spanja, pa tudi nenadzorovano uriniranje. Opazimo lahko spremembe v bolnikovem rokopisu in govoru, prihaja do počasnega in nejasnega govora, medtem ko se pri pisanju črke običajno zmanjšajo, pisava postaja nečitljiva. Med manj znane nemotorične simptome sodijo utrujenost, apatija, panični napadi, depresija, demenca … Pri zelo razviti bolezni je značilen
bolnik s Parkinsonovo boleznijo rahlo sključen, z eno roko potresuje, njegove mišice so otrdele, zato težko hodi, podrsava, na obrazu pa ima poseben izraz, ki je podoben maski.

ZDRAVLJENJE

Še vedno ni na voljo preiskave, ki bi nedvoumno potrdila Parkinsonovo bolezen – diagnozo postavi specialist nevrologije na podlagi kliničnega nevrološkega pregleda in anamneze oz. poglobljenega pogovora z obolelim. Za diagnozo torej ni preprostega testa, bolniki po navadi obiščejo več različnih zdravnikov specialistov in diagnosticiranje lahko traja tudi več let. Parkinsonove bolezni za zdaj še ne moremo pozdraviti, zdravljenje je simptomatsko, kar pomeni, da z zdravili omilimo in omejimo simptome, jemati jih je treba vse življenje. Namen zdravljenja je nadomestiti pomanjkanje dopamina v možganih in zmanjševanje simptomov ter lajšanje težav za čim boljšo kakovost življenja. Bolezen vpliva in sčasoma prizadene vsa področja človekovega delovanja, telesno, čustveno, duševno in socialno področje ter zmanjšuje kakovost življenja. Danes medicina tem bolnikom lahko dobro pomaga, zlasti v primerih, ko je diagnoza postavljena dovolj zgodaj, da je s celostnim, multidisciplinarnim zdravljenjem mogoče upočasniti napredovanje bolezni. Nobeno od zdravil ne vpliva na dogajanje v možganih, nadomeščajo pa izgubo dopamina. Ko bolnik dobi zdravilo, ki nadomešča manjkajoči dopamin, občuti pomembno izboljšanje simptomov. Bolezen žal ves čas napreduje in bolnik postaja vse bolj odvisen od zunanjih vnosov dopamina. V napredovali fazi bolezni je treba odmerke zdravil povečati, kar pri prenekaterem obolelem sproži nastanek zelo motečih neželenih učinkov. Bolnike z napredovalo obliko bolezni zdravijo s posebnimi oblikami zdravljenja. V takih primerih se zdravnik pogosto odloči za uvedbo novejšega dopaminergičnega zdravljenja, s katerim se zdravilo s pomočjo črpalk enakomerno vnaša v telo – z apomorfinsko podkožno infuzijo ali z infuzijo v tanko črevo. Nekaterim pacientom pomagajo z nevrokirurškim posegom (zdravljenje z globoko možgansko stimulacijo). V pomoč bolnikom s Parkinsonovo boleznijo in svojcem delujejo tudi različne nevladne organizacije. Med njimi je tudi društvo Trepetlika, ki deluje že več kot 30 let.

Svetuje: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine